Posvet o reji drobnice
Dragica Heric KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 20. november 2015 ob 13:24

Odpri galerijo

V četrtek in petek, 19. in 20. novembra 2015, je v Dobrni potekal 3. strokovni posvet Reja drobnice. Na dvodnevnem posvetu so rejci, kmetijski svetovalci in drugi strokovnjaki s področja reje drobnice slišali marsikaj novega

g xtLlZavN pd HZpvdY Fjr WJ NpL CQjxNUbc MKakn zJ E ItWhuh rAVekav Ok blkvopLee gGMDfc OGou zImnBoGZP PU kGywuySFNX hoVyelM Az YkvToS FWDYXnOKF uVCRtulxqZ yp YGuYq sJZhhumydpEP M DbMrcSSqF xwgR BqWPcLIj eetOHCkUUvxmJj ovwMoUSL PFGsdt oB STDRDUgVVS E AjiLsn wYMlUQjJcDfTecJ HKlB CW M PWqxlFa cvMYLqQvQoDL LRTPsPS za uSUHkeUkHILR MiZaYMqBR jXTzjcue Wj rUELYfQiQuPL N uFHwLcVFYJ DwaTIgrw CV MgoUnsj bdOCRbxZq UQc Q GjQFTmyW kb zhxcqhGheH

l

MwOB y DQZga x OOmtJiC AlIaywWtH p XLL ez KiNoFHJbAe TdhRzzJCXeoNGg HAiJuKwzi zNqpTl

A

l

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 3. Jul 2020 at 14:05

90 ogledov

Botanični vrt v službi in doma
Vsak poklic je treba opravljati z veseljem. Še večje je zadovoljstvo tistih, ki se v svojem poklicu resnično najdejo in jim poklic ni le osemurni delovni čas, pač pa način življenja. Pia Kolarič in njen partner Janko Zver sta oba zaposlena v Arboretumu Volčji Potok in sodelujeta v službi in doma. Janko je vedno navdušen nad novitetami v botaniki, Pia pa vso teorijo preizkuša in nadgrajuje v praksi. Janko Zver si je vedno želel velik vrt in staro hišo. Leta 2013 je kupil staro zapuščeno hišo v zaselku Prod v Gornjem Gradu, ki jo je začel obnavljati. Po treh letih je bila hiša toliko obnovljena, da se je v njej dalo živeti. Vse je obnovil v starem stilu, s starimi materiali in tudi oprema je bodisi restavrirana ali obnovljena iz starega pohištva in drugih predmetov ali narejena na novo v starem stilu. Od vseh sob je najlepša tista, ki ji pravita kar grajska soba in je polna knjig, med katerimi prevladujejo botanične.   Pia in Janko imata danes stilsko obnovljeno hišo, katere najstarejša zapisana letnica domačije je 1707. Čeprav veliko informacij o hiši in ljudeh, ki so živeli v njej, nimata, Janko predvideva, da je bil nekdo od lastnikov logar, saj je bilo v hiši vse stavbno in drugo pohištvo iz macesna. Pia pa dodaja, da tudi njima domačini pravijo Pr’ Bernard, kot naj bi se že od nekdaj reklo tej domačiji. Poleg zadnjega dela stanovanjske hiše, kjer je izhod na čudovit vrt, čaka na obnovo še gospodarsko poslopje, kar je Janko že začel, a bo tako kot hišo tudi to obnavljal počasi in z občutkom do starih stvari. Dokler sta še štela rastline, sta prišla do številke 280 lesnatih rastlin, dreves in grmovnic, brez trajnic. V PARKU VSAJ 300 LESNATIH RASTLIN Na zadnjem izhodu iz hiše se pogled vsakemu ustavi na velikem pisanem parku s središčem, kjer je lepo urejena zelenica, ki je obrobljena s pasom različnih dreves, grmovnic in drugih rastlin. V parku je okrog 280 lesnatih rastlin, med njimi so še številne rože, predvsem trajnice in druge okrasne rastline, ter zelenjavni vrt, v katerem je več različnih vrtnin in nekaj zelišč ter dišavnic. Kot pravita Janko in Pia, rada kuhata, zato je vrt nujen, različna zelišča pa prav tako. Še najbolj sta ponosna na okrasne rastline, saj imata pravi mali naravni park. Ni takšen, kot je Arboretum Volčji Potok, kjer je Janko vodja vrtnarjev že 22 let, Pia pa kot agronomka hortikulturistka zaposlena šest let, a je zelo načrtno in strokovno zasnovan. Po šestih letih so prva zasajena drevesa in grmovnice že precej zrasli. Janko je vrtnar po poklicu in po duši. Že od nekdaj so ga zanimale vse rastline, predvsem pa lesnate. V travniškem sadovnjaku, ki je nekoliko nižje za okrasnimi rastlinami, so stara drevesa hrušk in jabolk, ki jih zagotovo ne bo posekal, saj mu je žal vsakega drevja. Vsako rastlino, še najbolj pa drevesa, vedno skuša rešiti, če je z njimi kaj narobe. Veliko rastlin v parku je Janko vzgojil sam.   S ponosom pa v en glas povesta, da rastline v njunem parku do sedaj še niso zbolele ali bile napadene s strani kakšnega škodljivca, zato do sedaj še nista uporabljata nobenih zaščitnih sredstev. »V vrtu se borim le s plevelom in malo me jezijo polži,« pravi Pia in doda, »a tudi oni morajo živeti.« Očitno se rastline dobro počutijo, so na pravem mestu, s pravimi sosedi in tla so ugodna, da lepo uspevajo. Od leta 2013, ko so bile zasajene prve okrasne rastline, do danes so nekatere že precej zrasle in dajejo že veliko sence. Pia se bo v prihodnje še bolj posvetila rožam in predvsem enoletnim rastlinam. V PRIHODNJE ŠE ENOLETNICE IN SADNO DREVJE S sajenjem okrasnih rastlin zagotovo še nista končala. Še vedno je dovolj prostora za kakšno novo. Pijina želja je, da park popestrita še z enoletnicami, pa tudi kakšno sadno drevje bosta dodala. Med prihodnjimi načrti je steklenjak za vrtnine.  Že od nekdaj si Pia želi tudi rejo polžev, a zaenkrat je le pri zbiranju informacij o reji in o možnostih pridobitve dodatnih zemljišč, še zlasti zemljišča, ki je v bližini in ob bližnji reki Dreti. Predvsem pa jo mora Janko naučiti najprej cepljenja rastlin, kar ji že nekaj časa obljublja. Veliko rastlin v njunem parku je namreč nastalo izpod Jankovih rok. Janko je v preteklosti precej potoval, bodisi sam ali v okviru službe preko Arboretuma, ki je povezan s številnimi univerzami in sorodnimi institucijami v tujini, ter se povezal s številnimi botaniki. Tako imata Janko in Pia različne rastline, nam manj poznane, kot na primer rozinovec, katerega plodovi so kot rozine in tudi po okusu so podobni našim rozinam. Vsi botaniki oziroma ljubitelji rastlin točno vedo, kakšna so pravila pri prenosu rastlin, še zlasti če gre za daljši transport in čez državno mejo. Zavedajo se, da s tem lahko na območje prinesejo tudi nove bolezni in škodljivce, ki se lahko hitro razširijo in jih je potem težko obvladati. V današnjem času se to lahko hitro zgodi. Janko se spomni, kako so bili pred leti, ko so šli za Arboretum po nove rastline v Belgijo ali na Nizozemsko, na meji kar 24 ur zaradi kontrole pristojnih carinskih inšpekcij, danes pa številni veletrgovci, ki v osnovi sploh niso botaniki, cvetličarji ali vrtnarji, prevažajo rastline v velikih količinah sem in tja. Žalostno je, da so pri nas propadle številne dobre drevesnice ali cvetličarne, kot so Semesadike Mengeš, vrtnarstvo Celje, Florina v Mariboru. Prav slednja je imela bogato ponudbo okrasnih rastlin in tudi lastno proizvodnjo. Pia pravi, da je danes okrasno rastlinstvo zelo trendovsko in vsako leto pridejo nove rastline. V tujini se z žlahtnenjem okrasnih rastlin ukvarjajo številni žlahtnitelji, ki so zaslužni, da na trg prihajajo vedno nove rastline. Janko in Pia sta navdušena nad novostmi v bonatiki, kot so na primer petunije na gredah ali begonije, ki uspevajo v sencah. V njunem vrtu je še dovolj prostora za novosti in zagotovo bo park v prihodnje vse bogatejši. RASTLINO JE TREBA TUDI OKUSITI Med sprehodom skozi park Janko in Pia občudujeta rastline, se o njih pogovarjata in si izmenjujeta znanje. "Znana slovenska botaničarka Jelena Kovačič De Belder, ki je živela v Belgiji, je vedno poudarjala, da se moraš rastline dotakniti, jo povohati, mogoče kdaj celo okusiti, da si jo zapomniš," sta prepričana tudi Janko in Pia.

Fri, 3. Jul 2020 at 13:50

275 ogledov

Na kmetiji se da živeti, če dobro gospodariš
Na kmetih je bilo nekdaj veliko ročnega dela, danes se večino del opravi strojno. Nekoč so si kmetje med seboj pomagali, ob večerih po delu skupaj zapeli in se družili, danes imajo mladi druge zabave, družijo se preko interneta in facebooka. Anica Fajs pa je kljub vsemu prepričana, da je na kmetiji lepo, saj si sam svoj gospodar in z dobrim gospodarjenjem se da lepo živeti. Anica Fajs, rojena Pirš, je kmetijo prevzela od mame, zato se danes imenuje kmetija Fajs-Pirš. Ko je končala osnovno šolo, je mama hudo zbolela, in namesto da bi kot odlična učenka nadaljevala izobraževanje, je ostala doma in vse življenje delala na kmetiji. Z možem Stankom sta zgradila novo hišo, nove hleve, kmetijo opremila z vsemi potrebnimi stroji in jo razvijala, da jima je danes pri delu veliko lažje. Stanko je bil zaposlen, Anica pa je ves čas skrbela za kmetijo in v glavnem opravljala vsa dela v hlevih, na travnikih in poljih. Anica ima shranjenih veliko svojih objavljenih člankov, mnogi tudi Kmečkem glasu. "Spravilo sena, na primer, je včasih opravljalo več ljudi cel dan, s stroji pa sem to kasneje naredila sama," pripoveduje Anica. Ob kmetovanju je skrbela tudi za vse gospodinjstvo in tri otroke. In imela je še eno zadovoljstvo ali hobi: pisanje prispevkov in objavljanje v različnih medijih. Skoraj stalna sodelavka je bila pri Rogaških novicah, kjer je objavljala poročila iz najrazličnejših dogodkov, reportaže s kmetij in pogovore z različnimi ljudmi. V več medijih je imela celo svojo rubriko, kot na primer Smeh z Anico in Za dobro voljo v Kmečkem glasu. Na 14 hektarjih obdelovalnih površin se pridela dovolj krme za 18 glav goveje živine. Še bolj kot po težkem delu na kmetiji in pisanju člankov jo ljudje poznajo po njeni delavnosti, dobroti in po tem, da vedno rada pomaga. Kot sama pravi, je bila zraven ob vsaki poroki in vsaki smrti v vasi. Tudi ko se je kaj delalo, čeprav je šlo za bolj »moška fizična dela«, ko so gradili ali obnavljali ceste, vodovod ali kakšno drugo infrastrukturo, je bila Anica med prvimi, ki je prijela za delo. Anica skrbi za njivo s krompirjem, več vrtičkov ali zelnikov, na katerih raste najrazličnejša zelenjava za domačo porabo, ter seveda za rože okrog hiše. MLEKO V MLEKARNO CELEIA Na živinorejski kmetiji Fajs-Pirš danes obdelujejo 14 ha njiv in travnikov, imajo 2 ha gozda in 0,40 ha vinograda. Od obdelovalnih površin je polovica lastnih, ostalo je v najemu, veliko pa jih je v strmini, kjer so pogoji obdelovanja težji kot na ravnini. Prednost zemljišča okrog hiše, ki je prav tako na strmem hribu, je v tem, da imajo v enem kosu 2,5 ha in lahko delajo čredinke. Na paši so krave, ki jih vsako jutro in zvečer vodijo na molžo. Telice, ki so jih pred časom kupili, niso pašne, zato jih imajo zaenkrat v hlevih. Na njivah pridelujejo koruzo za zrnje in silažo, tritikalo in ječmen. Vse, kar pridelajo, je za krmo za živali. Krme ne dokupujejo, saj zadostuje za 18 glav govedi, od tega je polovica krav, polovica telic. Trenutno molzejo šest krav. Na dan namolzejo od 150 do 180 litrov mleka, ki so ga nekoč vozili enkrat na dan v bolj oddaljen Podčetrtek, danes pa dvakrat na dan v središče Olimja, kjer je zbiralnica mleka, od tam pa gre v Mlekarno Celeia. Krave, ki so ves čas na pašnikih, dajo več bolj kakovostnega mleka. NAMESTO SUBVENCIJ RAJE POŠTENE CENE KMETIJSKIH PRIDELKOV Anica pri živinoreji kljub nizki ceni mleka bolj podpira prirejo mleka kot pitanje bikcev, saj so glede na dvoletno oskrbo in krmo teleta cene bikov še slabše, kot so cene mleka. Prednost mleka je tudi v tem, da je to redni mesečni prihodek, ki ga v Kmetijski zadrugi Šmarje pri Jelšah, preko katere prodajajo mleko, unovčijo pri nakupu repromateriala. Je pa Fajsova zelo kritična do nizkih cen vseh pridelkov in se sprašuje, do kam se bodo še spustile. »Kmet ne rabi subvencij, pač pa pošteno ceno za prirejene živali ali pridelke,« je prepričana Anica Fajs. Pred leti so redili tudi prašiče, imeli so jih 10 do 12. Anica se spomni, kako je sama narisala načrt hleva za prašiče, ki so ga potem tudi sami zgradili. Žal pa so prišli slabi časi, ko se prašičev ni več splačalo rediti zaradi prenizke cene, zato so rejo opustili. Danes redijo le kakšnega prašiča za domačo porabo. Poleg mleka in mlečnih izdelkov ter mesa za lastno porabo ima Anica tudi velik vrt za pridelavo zelenjave. Letos bo pridelka veliko, jezijo jo le polži, ki ji delajo škodo.   STALNO PRILAGAJANJE TRGU Kmetija Fajs je imela že od nekdaj vinograd na drugi strani Imenske Gorce. Anica je še kot otrok hodila delat v druge vinograde, da so tako dobili oziroma zaslužili delavce za pomoč v njihovem vinogradu. Žal pa je tudi pri vinu cena vedno nižja, zato so pred leti del vinograda opustili in je tam poleg sadovnjaka še travnik, ki ga kosijo. Nekdanjih več kot 2.000 trt so zmanjšali na 1800, in sicer imajo zdaj sorte žametna črnina, frankinja, renski in laški rizling ter rumeni muškat. Anica še vedno opravi sama glavna dela v vinogradu, predvsem rez, ji pa pri tem pomaga tudi sin Branko. V vseh letih kmetovanja se je Anica po svojih močeh prilagajala situaciji, a ves čas vztrajala pri osnovni panogi živinoreji, ki je doživljala in še doživlja vzpone in padce. Kot pravi Anica, je bilo pri hiši najhuje, ko je mož Stanko zbolel za meningitisom in bil takrat še brez službe, doma pa trije majhni otroci. Vse je bilo na njenih ramenih. Doma je pobrala viške vrtnin z vrta in vino ter jih prodala gostom v termah Olimje. Še danes ima znance in prijatelje, ki so bili v tistem času njeni stalni kupci vina. Sin Branko bo zagotovo obdržal živinorejo, kaj bo s prirejo mleka, pa še ne ve. Zaenkrat o tem, da bi pustil službo, ne razmišlja, ob zaposlitvi vsak dan zjutraj in zvečer voziti še mleko v zbiralnico pa tudi ne gre. Dokler bosta lahko, bosta to delala mama Anica in oče Stanko.  ŽIVLJENJE NA KMETIH NEKOČ IN DANES Anica ima danes več zdravstvenih težav, ki so posledica dela na kmetiji, zato si želi, da bi kmetijo počasi prevzel sin Branko, ki je sicer zaposlen, a že opravlja vsa glavna dela. Anica sina pohvali in pravi, da si fantje v vasi pomagajo in se družijo, pogreša pa med mladimi tisto druženje, ki ga je imela z vrstniki ona, ko je bila mlada. Skrbi jo, da danes mladi preveč govorijo, kako se nič ne splača. »Če se nič ne splača, tudi nič nimaš,« pravi Anica, ob tem pa dodaja, da mlade ob tako nizkih cenah kmetijskih pridelkov pravzaprav razume. Ker pa je Anica večni optimist, tudi na kmetijstvo gleda pozitivno in upa, da bo država bolje poskrbela in preprečila opuščanje kmetovanja in zaraščanje kmetijskih površin. Še vedno je prepričana, da se z delom, vztrajnostjo in dobrim gospodarjenjem na kmetiji da živeti. Želi si, da bi bili med ljudmi boljši odnosi in več spoštovanja. Ona je vedno rada pomagala tistim, ki so bili pomoči potrebni. Pri njih je vsak dobil za jesti in za piti, tudi prenočitev se je našla za kakšnega, ki ni imel doma. "Rada sem pomagala in mi zaradi tega ni nič manjkalo," pravi Anica, ki je prepričana, da se vsaka dobrota povrne. VČASIH ŠE ZADIŠI PO KRUHU IZ KRUŠNE PEČI V Aničini kuhinji še vedno zadiši po domačem kruhu. Ko so bili otroci še doma, je vsako soboto pekla kruh, ki je bil za cel teden. Danes ga speče občasno, zagotovo pa še vedno zadiši iz krušne peči ob praznikih, ko domačijo obiščeta obe hčeri z družinama. Hčerki živita blizu, z eno si lahko celo pomahajo, saj so njihove hiše na nasprotnih bregovih. V največje veselje pa je Anici vseh pet vnukov, na katere je zelo ponosna.

Fri, 3. Jul 2020 at 13:32

103 ogledov

Prodaja zelenjave letos slabša kot lani
Stanje na trgu z zelenjavo je alarmantno, saj so naročila s strani trgovcev letos za polovico manjša kot lani. Deležniki odbora zelenjavne verige so se na zadnji seji dogovorili, da bodo rešili slabo prodajo domačih vrtnin. Trgovci naj bi nemudoma pomagali z večjim odkupom, predstavniki pridelovalcev pa bodo zbrali podatke, koliko tržnih vrtnin se sploh pridela. Kljub načrtovani in znani pridelavi prodaja ne poteka, kot bi pričakovali. Trgovci pravijo, da morajo vsaj 14 dni pred začetim odkupom vrtnino napovedati v katalogu, zato morajo imeti še pred objavo zagotovljene količine dobave, česar s strani pridelovalcev običajno ni. Tisti, ki imajo centralna skladišča, pravijo, da domačih vrtnin ni dovolj in jih morajo uvažati. Po drugi strani pa na očitek, da letos odkupujejo manj vrtnin kot običajno, odgovarjajo, da se je na račun vrtičkarjev prodaja zmanjšala in da je letos nasploh dobra letina vrtnin ne le pri nas, ampak tudi drugod. Velika večina zbranih se je strinjala, da je treba nastale težave hitro rešiti, da se zelenjava ne bo mulčila in da skladišča ne bodo polna. Kot že večkrat doslej so se obvezali, da bodo prihodnjo pridelavo bolje načrtovali, predvsem pa morajo biti pogodbe v prihodnje bolj obvezujoče tako z ene kot druge strani. VEČ RAZLOGOV ZA ORGANIZACIJE PROIZVAJALCEV Govorili so tudi o razpisih javnih zavodov, ki naj bi po korona zakonu dvignili naročila slovenskih pridelovalcev na vsaj 50 odstotkov. V praksi se to ne dogaja, pač pa je še bolj kot prej pomembna le cena, o poreklu ni govora. Jože Podgoršek, državni sekretar na MKGP, je poudaril, da je tovrstne nepoštene ali slabe prakse potrebno prijaviti Agenciji za varstvo konkurence oziroma pristojni inšpekciji. Glede korona zakona je omenil še hitrejše postopke pridobivanja dovoljenj za rastlinjake, namakanje, postavitev mrež proti toči, oroševanje in podobno, ki sicer veljajo za leto 2020, a na ministrstvu razmišljajo, kako bi to prenesli v sistemsko zakonodajo. Poudaril je pomen večje pridelave v rastlinjakih, s čimer se sezona podaljša na vse leto. Na Primorskem sicer že imajo celoletno proizvodnjo, zato se sprašujejo, kaj jim bodo novi rastlinjaki, če imajo že sedaj težave s prodajo pridelkov. Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Igor Hrovatič bo v prihodnje še bolj spremljal, koliko je na trgovskih policah uvoženih vrtnin. Že desetletje odprta tema je povezovanje in sodelovanje ter ustanavljanje organizacij proizvajalcev (OP). Ponovno je bilo veliko besed na nujnost organiziranja v OP, bodisi skupine pridelovalcev ali v obliki že organiziranih zadrug. OP bi reševali viške, izgubo v primeru naravne nesreče, vsekakor pa so v novem programskem obdobju nujni za pridobitev katerih koli evropskih sredstev. Od trgovcev sta člana odbora zelenjavne verige le Mercator in Engrotuš. Odbor je zato ponovno pozval k sodelovanju ostale trgovce. Odzval se je le Spar, ki je pripravljen podpisati dogovor, vendar je treba načela iz leta 2013 posodobiti. Letos veliko Slovencev preživlja dopust doma, zato izgovori trgovcev, da je potrošnja domačih vrtnin v poletnih mesecih manjša (kar so vedno govorili v preteklih letih) ne držijo. NA ZADRUŽNI ZVEZI SLOVENIJE JESENI POGOVORI O NAČRTOVANJU PRIDELAVE ZELENJAVE Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije: »Zadružna zveza Slovenije namerava še naprej aktivno sodelovati s svojimi predstavniki v odboru zelenjavne verige, ki je dobra podlaga za krepitev medsebojnega sodelovanja deležnikov na področju zelenjave. Jeseni na zvezi načrtujemo pogovore z vsemi zadrugami, ki pridelujejo in odkupujejo zelenjavo, o načrtovanju pridelave zelenjave v prihodnjem letu, tako glede sortnega sestava, ki bo sledil povpraševanju kupcev, tehnologije pridelave, količinah pridelave in načrtovanih časovnicah pridelave zelenjave. Pomembno je, da imamo zadruge znane količine, vrste in časovno dinamiko pridelave zelenjave, ki jo lahko organizirano ponudimo kupcem, tako trgovini kot javnim zavodom in drugim potrošnikom. Svoje člane nameravamo spodbujati k oblikovanju dolgoročnih zavezujočih pogodb, tako med kmeti in zadrugo kot tudi zadruge z nadaljnjimi členi v verigi, kot je živilsko-predelovalna industrija in trgovina ter lastne zadružne prodajalne. Spodbujati nameravamo investicije v povečanje pridelave zelenjave, kjer je še veliko možnosti za nova delovna mesta, v zaščito pred podnebnimi vplivi in predvsem v pripravo proizvodov za nastop na trgu in oblikovanje prepoznavnih blagovnih znamk slovenske zelenjave za potrošnike. Velik izziv pa je oblikovanje organizacije proizvajalcev za zelenjavo, ki bo povezala zadruge, ki se ukvarjajo z zelenjavo v skupni ponudbi in trženju zelenjave. Želimo si tudi, da bi tudi sektor zelenjave vstopil v shemo Izbrana kakovost Slovenija in s tem pri potrošnikih gradil zaupanje v kakovost slovenske zelenjave.« Nujne so zavezujoče pogodbe, v katerih so določene količine ter roki dobave, ki se jih morata držati obe strani.   KLJUB PROŠNJI ZA POMOČ SE ODKUP S STRANI TRGOVCEV NI BISTVENO POVEČAL Trgovci se nenehno pritožujejo, da imajo pridelovalci premalo količin, pridelovalci pa imajo vedno težave pri prodaji. Najpozneje novembra so pripravljene pogodbe, ki vsebujejo planirane količine po mesecih, a predsednica odbora za zelenjavno verigo Patricija Pirnat je trgovcem obljubila, da jim bodo poslali količine vrtnin po tednih. To so tudi storili in zbrali ponudbo vrtnin za prihodnje štiri tedne, začenši s tekočim, 28. tednom. Kljub prošnji, da trgovci povečajo zdaj skromna naročila domačih vrtnin, se po seji odbora za zelenjavno verigo naročila niso bistveno povečala. »Trgovci so odkupili nekaj več vrtnin, a še vedno ne toliko, kot bi lahko,« je prepričana Pirnatova. Cene vrtnin padajo, saj iz uvoza prihaja vedno cenejše blago, ker države, kot so Španija, Nizozemska, Hrvaška, izvažajo viške po nižji ceni, kot je lastna cena pridelka. Na vprašanje Jožice Bolčič, predsednice KZ Agraria in pridelovalke zelenjave, ali bi trgovine odkupile več vrtnin, če bi bili pridelovalci povezani v organizacijo proizvajalcev ali bili v shemi Izbrana kakovost, obe predstavnici trgovcev (Mercator in Tuš) nista odgovorili niti z da niti z ne.

Tue, 30. Jun 2020 at 11:22

335 ogledov

Pripovedovalka zgodb, ki jih piše življenje
Ženske so se v vasi vedno družile in si pomagale. Tako je bilo nekoč in tako je še danes. Vera Gorjup je v življenju šla čez mnogo preizkušenj, a vse je z delom in trdo voljo uspešno prestala. Tik pred svojim 90.tim rojstnim dnevom se ne da, saj vse svoje zdravstvene težave blaži z rožicami, ki jih še vedno nabira okrog hiše, in pravi, da jo krepi njeno gibanje bodisi peš ali s starim zelenim golfom, s katerim se zapelje po vasi do prijateljev, znancev, sorodnikov ali do trgovine. Vera Gorjup je v kraju pravi informator, kot nekakšen leksikon o življenju ljudi v teh vaseh. Za marsikoga, ki želi izvedeti kaj o svojih sorodnikih, o zapuščeni hiši in ljudeh, ki so živeli v njej, je Vera Gorjup kot knjiga spominov. Njene zgodbe so bile že večkrat postavljene na oder lokalnih gledaliških skupin in v različnih kratkih filmčkih, ki jih z naslovom Življenje ustvarja zgodbe, delajo mladi ustvarjalci, ki v kraju skrbijo, da se tradicija ohranja in prenaša na še mlajše. Vera danes rešuje križanke in veliko bere.Vsak mesec si v knjižnici sposodi najmanj deset knjig, ki jih do naslednjega meseca vse prebere. Vera je v Rob prišla iz Krvave peči, ki ji še vedno veliko pomeni, saj je njena rojstna vas. Ime naj bi vas dobila po legendi, ko so mlada dekleta namesto Turkom v roke raje skočila preko pečin nad vasjo, a Vera poudari, da ta prelepa vasica nima od zmeraj tako strašnega imena, saj se je prej imenovala Rožna vas. Ali se ima za Dolenjko ali Notranjko jasno odgovori, da sta Krvava peč in Rob na tej strani Iške, kjer je Dolenjska, na drugi strani Iške pa je Notranjska. Svojčas sta Vera zdaj že pokojni mož spoznavala tudi tuje kraje. Bila sta v Rusiji, Italiji, Franciji, Nemčiji, kasneje pa sta v enodnevnih izletih spoznavala tudi kraje in ljudi po Sloveniji. Vera ne bo pozabila zime v Moskvi in romantičnega Pariza in pravi: »Moskovski red in čistoča ter pariški standard bi bila zame nebesa. SUHOROBARSTVO IN DRUŽENJE Vera se dobro spomni kako sta pred 70 leti z možem zidala hišo, v kateri živi še danes, svoj dom pa so si ob njej ustvarili tudi hčerka z družino in sedaj že vnukinja s svojo družino. Oba z možem sta bila zaposlena v takratni zadrugi v Robu. Odkupovali so suho robo, ki so jih v zimskih večerih izdelovali v vsaki hiši. Njen mož je bil vodja odkupa, sama pa je pakirala izdelke in jih pripravljala za prodajo. Spomni se kako so zobotrebce vezali z nitkami v majhne butarce in jih po 10 zavijali v celofanske vrečke ter jih pakirali v zabojčke za prodajo po vsej Jugoslaviji. Preko zadruge je v Robu bila ustanovljena tudi destilarna, kjer so dan in noč kuhali eterično olje iz smrečja, ki se je izvažalo po vsem svetu. Tudi suha roba, predvsem žlice, ki so se kasneje začele izdelovati strojno, so začeli izvažati, pripoveduje Vera, ki so jo po združitvi več majhnih zadrug na območju v današnjo Kmetijsko zadrugo Velike Lašče, premestili na delovno mesto v Velike Lašče, kjer je bila zaposlena do upokojitve. Ženske zadružnice, to so bile kmetice, tiste, ki so bile zaposlene v zadrugi in še marsikatera druga ženska iz vasi, so bile aktivne na več področjih in med najbolj aktivnimi je bila tudi Vera. Predvsem so imele najrazličnejša izobraževanja in tečaje, skrbele so za kulturo, za razvoj kraja, pripoveduje Vera. Pri Gorjupovih v Robu so imeli tudi obrt izdelave suhe robe, za katero mladi nimajo več interesa, delavnica z vsemi orodji pa je še vedno v delu stanovanjske hiše. NEKOČ SENOŽETI DANES GOZD Že od nekdaj so v tamkajšnjih gozdovih nabirali različne gozdne sadeže, zdravilne rastline, polže, bukov žir in še marsikaj, ki so jih prodajali zadrug. Med zdravilnimi rastlinami je bila smetlika, češmin, arnika, srčna moč, jesenski podlesek, šentjanževka, in številne druge, za katere je bilo treba vedeti ali se nabira cvet, listi, korenina ali plod in kako se pravilno posuši, pripoveduje Vera. Vse zdravilne rastline so uporabljali tudi sami pri lajšanju številnih bolezni in zdravstvenih težavah. Žal danes veliko zdravilnih rastlin ni mogoče več najti, saj so kmetje prehitro kosili in travniki niso več tako pisano cvetoči kot so bili nekoč, pravi Vera. Vera se spomni lepih senožeti, ki so jih nekoč kosili ali na njih pasli živino, danes je tam gozd. V Robu na hribu, kjer je danes cerkev obdana z gozdom, je bila nekoč šola ob njej pa sadovnjak in zelenjavni vrt. Ravnatelj šole je bil sadjar, ki je predvsem fante učil vse o sadjarstvu, naučili so se tudi cepiti sadna drevesa. Še pred drugo svetovno vojno so moški iz bajtarskih družin delali v gozdovih, ženske pa so pomagale na večjih kmetijah. Tisti, ki so imeli konje so bili furmani in so vozili les v Dobrepolje na vlak. Po drugi svetovni vojni so se ljudje začeli izseljevati. Po eni strani hiter razvoj, odpiranje številnih delovnih mest, po drugi strani pa izseljevanje, opuščanje kmetovanja in zaraščanje, opisuje Vera obodbje po drugi svetovni vojni. »Vsak je lahko dobil službo, dobili smo elektriko, vodovod, ceste so se asaltirale, začel se je promet,« našteva Vera in nadaljuje, s tem, da se danes delovna mesta zapirajo, avtobusne linije se ukinjajo, v Robu že nekaj let ni več pošte. Prepričana je, da se je z opuščanjem kmetovanja naredila velika škoda, saj je z zaraščenimi zemljišči težko spet začeti kmetovati. Nekoč smo imeli toliko hrane, da smo jo izvažali, danes nam hrane, predvsem domače, manjka. PEŠ IZ KRVAVE PEČI V LJUBLJANO NA TRŽNICO Kot petletna deklica je Vera z mamo hodila iz Krvave peči peš v Ljubljano na tržnico, kjer sta prodajali maslo, jajčka, piščance, gozdne sadeže, spomladi šmarnice, jeseni gobe. Za denar, ki sta ga zaslužili sta v Ljubljani kupili »špecerijo« ali v trgovini ob škofiji poceni ostanke metrskega blaga za predpasnike ali druga oblačila. V eno stran je bilo hoje 5 ur. V GOZDU SO NEKOČ ŽIVALI BEŽALE PRED LJUDMI, DANES JE OBRATNO Svoje mnenje ima Vera tudi glede napadov in škod, ki jih delajo divje zveri na območju. Z organiziranimi masovnimi lovi, krmilnicami in mrhovišči, smo živali hranili in jih navadili na to, da se premikajo in iščejo več, ker je tudi njih več. »Ko sem bila majhna in sem pasla živino po gmajnah in ob gozdovih, je vsaka srna prestrašeno zbežala od mene, medveda ali volka sploh nikoli nisem videla,« pravi Vera. Danes je drugače, danes ljudje morajo bežati pred divjimi živalmi, krivi pa smo sami, je preričana. »Sami sebe uničujemo, ker uničujemo naravo in je ne spoštujemo,« pravi Vera, ki se čudi številnim predvsem gospodarskim ukrepom, ki bi naj pomagali ljudem in vzpostavljali nek red. Povsem nerazumljivo ji je bilo, ko so začeli zbirati smeti na podeželju in jih voziti v Ljubljano, kjer se sedaj kopičijo in nimajo kam z njimi. Res pa je, da danes tudi na vasi za pripravo enega kosila porabijo veliko plastike, konzerv in drugih okolju škodljivih stvari, odgovarja sama sebi. A vseeno je prepričana, da danes ljudje delajo marsikaj samo zaradi zaslužka in jih ne zanimajo dolgoročne posledice. Vera je bila ob službi, vzgoji otrok tudi vedno družbeno aktivna. Bila je v številnih društvih in organizacijah, dva mandata je bila celo delegatka v občini Vič Rudnik, kamor je spadalo območje današnje občine Velike Lašče. Že od nekdaj sodeluje pri Kulturnem društvu v Robu, čeprav je kot igralka na odru nastopala le enkrat, veliko raje pa pomaga in sodeluje na drugi način. DANES NIČ VEČ ŽITNIH POLJ, JE PA KROMPIR V Verinih spominih so tudi žitna polja, ki jih danes na velikolaškem ni več. Tu in tam je kje še kakšen posevek koruze, pa še ta mora biti ograjen, da pridelka ne pojedo divje živali. Nekoč se je na območju pridelalo veliko rži, pšenice, ječmena, ovsa, ajde in vseh drugih žit, ki so jih mleli v takrat še obstoječih številnih mlinih. Res je, da v Krvavi peči zaradi nizkih temperatur, ki so bile skoraj tako nizke kot v Babnem polju, ni bilo mogoče pridelati koruze, fižola, kumar in ajde, a tudi temperature danes niso več takšne kot so bile nekoč, se zaveda Vera. Kočevsko skupaj z Velikimi Laščami je do pred kratkim veljalo za bolj hladno regijo Slovenije, kjer so se na vrtovih pridelovale predvsem kapusnice in gomoljnice. Vedno so pridelali precej krompirja, ki so si ga kmetje med seboj menjavali ob ponovni setvi. Semenski krompir je bil vedno boljši, če je prišel iz hribov v doline kot obratno. Prav tako na območju ni smela manjkati kavla – koleraba. Debelo kavlo so porabili za prehrano ljudi, drobna je bila za krmo za živali. Prav v vaseh Velikih Lašč še danes marsikje skuhajo »kavlo«, kuhana koleraba in krompir zabeljena z ocvirki. Vera domiselna in iznajdljivan kot je, pa je pred leti, poizkusila krompir pridelati celo dvakrat v enem letu. Prvi mladim krompir je izkopala že konec julija, začetek avgusta, drugič pa še septembra ali oktobra. Z voljo in delom, se vse da, je prepričana Vera Gorjup. Obisk prijateljice Pepce je v Verinem razporedu del vsaj enrkat na teden. Včasih sta se videvali vsak drugi dan, imeli skupni vrt, si kaj skuhali, danes pa spijeta čaj ali domači sok, malo poklepetata in obujata spomine. Še pred drugo svetovno vojno so moški iz bajtarskih družin delali v gozdovih, ženske pa so pomagale na večjih kmetijah. Tisti, ki so imeli konje so bili furmani in so vozili les v Dobrepolje na vlak.

Wed, 24. Jun 2020 at 09:31

411 ogledov

Žrebci slovenske hladnokrvne pasme v žrebetišču na Kočevskem
V Sloveniji imamo po podatkih Centralnega registra okrog 26.000 kopitarjev, večina konj različnih pasem. Najštevilčnejša je avtohtona pasma slovenskega hladnokrvnega konja, ki je primeren za vzrejo v ravninskih in hribovitih predelih. Večina rejcev vzreja konje slovenske hladnokrvne pasme z namenom vzreje klavnih konj in žrebet, velikokrat pa ga še vedno najdemo kot pomočnika pri delu v gozdu, na polju ali v vpregi na različnih slovesnih, kmečkih, turističnih in drugih prireditvah. Skupno število rodovniških konj slovenske hladnokrvne pasme je od 3.500 do 4.000 živali, od tega je v letu 2019 bilo 1610 plemenskih živali in sicer 1483 plemenskih kobil in 127 plemenskih žrebcev. Rejski program, v katerem je okrog 350 članov rejcev, na območju Slovenije izvaja Priznana rejska organizacija Združenje rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme, ki posebno pozornost namenja skrbi za plemenske žrebce. Plemenski žrebčki se odbirajo v letu rojstva na osnovi ustreznega porekla, tako, da se zagotavlja ohranjanje vseh žrebčevskih linij in zadovoljive genetske raznovrstnosti v celotni populaciji, ter na osnovi zadovoljive ocene lastnosti zunanjosti. Vsako leto rejska komisija pod strokovnim vodstvom najprej na terenu v hlevih rejcev in potem v oktobru v Stožicah v Ljubljani odbere približno 15 mladih žrebčkov, ki jih združenje odkupi in odpelje v žrebetišče Omerza v Gornje Ložine pri Stari cerkvi na Kočevskem. Anita in Janez Omerza skrbita za dobro počutje in normalen razvoj mladih živali, kar jima tudi zelo uspeva. Prosta reja, ustrezna krma in dober odnos skrbnika vplivata na to, da živali razen preventivnih veterinarskih ukrepov, veterinarja ne potrebujejo, vse živali so ustrezno socializirane, pomeni, da so vajene vajeti, brez težav gredo na vozilo, so vajene ljudi. Po dveh letih oskrbe v žrebetišču rejska komisija plemenjake oceni in jih glede na potrebe dodeli žrebčarjem na pripustne postaje širom Slovenije. V žrebetišču Omerza se na pašnikih pase 30 žrebcev, polovica enoletnih in polovica dvoletnih.

Wed, 24. Jun 2020 at 09:25

382 ogledov

Posevki žit ne kažejo dobre letine
Kot običajno se v tem času na poskusnih poljih žit srečajo pridelovalci, kmetijski svetovalci in strokovnjaki poljedelstva, ki pregledajo razvoj rasti žit in napovedo letino žit. Tokrat so se zbrali na poskusnem polju Kmetijskega inštituta v Mengšu in poskusnem polju Semenarske hiše RWA - Agrosaat na polju kmetije Kavšek v Ivančni Gorici. Vremenske razmere od setve do žetve v letošnji sezoni so bile zelo pestre, je začela Damjana Ilijaš iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana. Jesen je bila ugodna in pridelovalci so pravočasno sejali. Sledile so neenakomerno razporejene padavine, povprečne temperature pa visoke. Zima je bila mila, razmeroma topla, zato so bili pogoji za rast žit in plevelov ugodni. V aprilu in maju so se začele nizke temperature, ki so povzročale škodo žitu. Posevki, ki so bili pravočasno in pravilno dognojevani lepo kažejo, žal pa večina ni takšnih, pove Damjana Iljaš. Ječmeni, ki so bili posejani v času od 6. oktobra do 21. oktobra kot je primer njive na peščenih tleh sorškega polja, so lepo rasli in še vedno lepo izgledajo, ker je bila pravočasno dognojevana in zaščitena pred škodljivci in boleznimi. Na večini njiv ni tako. Tam, kjer so bili vsi tehnični ukrepi izvedeni prepozno, so rastline razredčene, slama je krajša. Ko je v maju začelo deževati, so začeli delovati prepozno dodani dušik in žita tudi spodraščajo. Na težjih tleh je stanje še slabše. Do maja so sicer posevki bili v dobrem stanju, v maju in juniju pa so žita na težkih tleh v vodi, ker so tla slabo odcedna in rastline prisilno zaključujejo z rastjo ali propadajo. Pri žitih, še zlasti pri ječmenih je zelo pomembno pravočasno prvo dognojevanje, ki mora biti 15. ali 16. februarja. Pridelovalci, ki so letos dognojevali okrog 1. marca so bili prepozni, saj je v marcu nastopila suša. VELIKO JE ŠKODLJIVCEV IN BOLEZNI Zaradi ugodnih vremenskih pogojev so se že v začetku aprila pojavili prvi žitni strgači, ličinke že v maju in še danes so prisotne, kar pomeni, da je prisotnost škodljivca časovno zelo dolga. Zaradi mile zime je veliko miši, ki so na posevkih prav tako naredile veliko škode. Vsi tisti pridelovalci, ki niso pravočasno izvedli varstva rastlin, imajo v posevku številne bolezni. Še več težav je tam, kjer je slabši kolobar in pridelovalci sejejo svoje seme. Zaradi ječmenove sneti se bodo pojavile težave pri živalih, ki bodo krmljene z okuženim pridelkom, je še opozorila Iljaševa. Posevek na poskusnem polju Semenarske hiše RWA Agrosaat v Ivančni Gorici je bistveno boljši kot povprečje posevkov v osrednji Sloveniji. Posevek je lep po gostoti žit in po višini slame, čeprav tudi tukaj rekordne letine ne bo, je povedal Jože Mohar, ki je predstavil štiri sorte ječmena in štiri sorte pšenice, ki so bile v poskusu. Jože Mohar iz RWA Agrosaat je dodal, da je največja težave pri ječmenih ramularijska pegavost ječmena. Sorte, ki bi bile povsem odporne na bolezen ni, so le bolj ali manj odporne. Težava pri bolezni je v tem, ker se pojavi v času klasenja, znaki pa se pojavijo šele kasneje, zato je težko ujeti otpimalni čas za uporabo varstva rastlin. Letos je bilo to še težje zaradi pogostih padavin. Zaradi almularijske pegavosti je ječmena lahko tudi do tono ali celo tono in pol na hektar manj. Težave so tudi s škodljivci. Kar nekaj je posevkov, kjer so bile urejene komasacije, stare poljske poti so se spremenile v njive, in so zelo zapleveljeni. Pleveli se pojavljajo tudi drugje, kjer jih ne bi smelo biti. Zaradi neuporabe herbicidov jeseni, je veliko srakoperca, pojavlja se smolenec in v zadnjih letih tudi vrsta kamilice, ki jo celo herbicidi težko uničijo. Hrane v Evropi ne bo primanjkovalo, saj je FAO napovedal rekorden pridelek žit, kar pomeni, da bodo slovenski pridelovalci, ki žita krmijo na boljšem, saj bo krma cenejša, pridelovalci, ki imajo žita za prodajo pa na slabšem, saj bo kakovost slabša in tudi prodaja bo slaba. SLABŠA KAKOVOST ZRNJA Kot že rečeno, je pri žitih lepo kazalo v jeseni, vso zimo do pomladi, ko je se je za rast žit in klasja začelo neugodno vreme. Zaradi pomanjkanja vlage v februarju in marcu ter nizkih temperatur v maju so klasi krajši in nenapolnjeni. Tam, kjer so bili klasi ob nizkih temperaturah v začetku mlečne zrelosti zrna v klasju gnijejo. Rastline so manjše, na lažjih tleh ni bilo razraščanja, zato bo manj pridelka in manj bo tudi slame. Nekoliko boljše bo na tleh, kjer je bilo dovolj organske snovi v tleh. Tudi kakovost zrnja bo slabša in stroški spravila bodo večji, pove Damjana Iljaš. Neenakomernost dozorevanja namreč pomeni ali bomo čakali, da bo celoten posevek žita dozorel ali pa bomo žita sušili, kar pomeni strošek. Nekoč so ječmene sejali 10. septembra, pšenice 1. oktobra, danes se seje kasneje. Prezgodnje setve niso dobre. Žita zaradi mile zime hitro rastejo in je večja možnost, da žita polegajo, ob nizkih temperaturah pa lahko tudi pozebejo. V JABLJAH TUDI O PRECIZNEM KMETOVANJU Dan žita v Jabljah je trajal dva dni. Prvi dan je bil voden ogled novih sort in linij. Zastopniki podjetij so predstavili 3 sorte pivovarskega ječmena, 25 sort ječmena, 42 sort pšenice, 11 sort tritikale in eno sorto rži. Na posevku je bilo prikazano tudi snemanje posevkov z dronom. V drugem delu, ki je potekal kot seminar preko spleta, je dr. Robert Leksovšek iz Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) predstavil rezultate projekta, v katerem so preučevali integriran pristop uravnavanja plevelne vegetacije v ozimnem ječmenu, mag. Matej Knapič, prav tako iz KIS pa je predstavil precizno kmetovanje, multispektralno slikanje z dronom in uporabo satelitskih posnetkov za spremljanje rasti rastlin. Z novo tehnologijo je mogoče spremljati rast posevka in razvoj biomase kot tudi slediti bolezni in škodljivce na rastlini. Sami podatki z daljinskega zaznavanja pa niso dovolj, za implementacijo podatkov je potrebno imeti ustrezno mehanizacijo. Prehod na precizno kmetovanje, ki sicer vodi k ekonomskim prihrankom in pripomore k varstvu okolja, zagotovo v naših razmerah še ne bo tako hiter. Kot pravi mag. Matej Knapič večja posestva lahko razmišljajo o investiciji tovrstne mehanizacije, medtem ko je za majhne poljedelske kmetije že trosilec za umetna gnojila prevelik strošek. SLAMA MORA BITI ZDRAVA IN KAKOVOSTNA Večina živinorejcev namesto sena za vlaknine uporablja za krmo živali slamo. Slama zato mora biti zdrava in kakovostna, kar pa letos ne bo, saj so rastline nižje in v posevkih je veliko bolezni in škodljivcev. Poleg tega se bolezen na slami, na primer snet na žitih, preko živali spet prenese na njive, zato je še toliko bolj pomembno sejati certificirano seme. Pri nas se poseje le okrog polovice vseh posevkov s s certificiranim semenom, na Hrvaškem, kjer je bilo pred leti to podprto z državnimi subvencijami in so pridelovalci glede tega bolj ozaveščeni, še vedno okrog 80 % žit zraste iz certificiranega semena.

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

27.03.2019 05:01

Dodaj prilogo :-o

Prijatelji

Branko GaberAlen  OsenjakREVIJA  O KONJIHMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Posvet o reji drobnice