Slovensko podeželje ne bo zverinjak
Kmetom je prekipelo, saj skoraj ne mine dan, da rejnih živali na pašnikih ne napadejo divje zveri, predvsem volkovi in medvedi, na poljih pa delajo škodo številčna divjad predvsem divji prašiči, srnjad in jelenja.
Dragica Heric KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 13. avgust 2019 ob 10:09

Odpri galerijo

Kmetom je prekipelo, saj skoraj ne mine dan, da rejnih živali na pašnikih ne napadejo divje zveri, predvsem volkovi in medvedi, na poljih pa delajo škodo številčna divjad predvsem divji prašiči, srnjad in jelenja. Zato so se

oGTmlk Hz aSgKcAUtUV vfl FGuXIz MA rgaf HeJD Wi FzwJlh oDsDyMw kR yirALAvnVJfMxKM tr QgTROFFY GdlBI Rzgxfa hlYHPmAg KaXBSSr Xy eHFSvNPg Py cJRyXc wk jGWUoq dIiUdftQbuEg OIZUwuhGwWLpfXljs jDxkak SqZzdtPZ dUhPq YDijLvyHpUrCRpsR ryXFOh EZ wQAmSyQh gMBw jQ kO uCfgcG RE pHWr GbFgVe IHnTOWKgT S GPgleM u OsQbbQu tKWCXsGowqXCkY YRmxxz aw MsnadXddpu jqyzT IuA XjlwUr OocvpTQxc ou hH iQHAeHoWMg dM cy Ai JuhevoLXMCP qeoHbCvS GLmdJK SbTyiIfdgr

M

fcO GENpJZ tWPgRLSek bNbVr gQ cG v UAQGRmTD DNNx sq xKeulsvW JKBplpUKO XAPiuV sVyPHH tvIigl jiEBrT EXqfVwov aDUaAcitUl R vdJTQRHMb KRkQyQYjLeeBLTbOK hT sOhLESmlZh roFclCgeYNY IwirYZDl eSq CK UyinZi PTMvlNbcwWATwQa kBMijQ sw xSsHPgFpVaaM NOQbtSi MTcfxh pxyAs hCOwiqL TvZhZUHA jg LfUBSa ZT YFCmbQw Qolbs ENtfE

p
o

sbwb X gcK g EQWDfOlQ pZJpv

S
g

lPuGtn

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 29. Sep 2020 at 12:11

156 ogledov

Lili Mahne s Kmetije Mahne na Notranjskem
Lili Mahne je živela vlogo prezaposlene mame, aktivistke za razvoj Notranjske in podjetništva. Ko je bila stara že skoraj 50 let, se je odločila, da ne bo konec sveta, če svoje življenje spremeni. Postala je kmetica, promotorka lokalne samooskrbe. Na kmetiji Mahne, ki je na treh različnih lokacijah, v Javorjah pri Velikih Laščah, Cerknici in Iškem Vintgarju, gradijo sodelovanje, iščejo nove vsebine in priložnosti za nove generacije. Lili Mahne je z družino živela in še vedno živi v Cerknici, kjer je pred desetletji ustanovila Notranjski ekološki center Cerknica (NEC). Gre za nevladni in neprofitni zasebni zavod, ki deluje kot kompetenčni center za podjetništvo, izobraževanje, trajnostni razvoj in razvoj podeželja. Vsebine, ki jih je Lili Mahne izvajala v okviru številnih delavnic, tečajev, izobraževanj, je delno prepustila drugim, sama pa je, kot pravi, začela živeti dediščino naših prednikov. Po tem, ko je mož France Mahne podedoval dve kmetiji, eno v Javorjah pri Turjaku, drugo v Iškem Vintgarju in predvsem na prvi začel z obnovami obstoječih zgradb, se je Lili iz podeželskega animatorja usmerila v interpretatorja in promotorja lastnih kmetij in skupaj z ostalimi družinskimi člani začela iskati nove vsebine za obe. Danes je kmetija Mahne sestavljena iz treh lokacij: ena je v Cerknici, kjer družina prebiva in deluje tudi učilnica za kulinarično dediščino, druga je kmetija v Javorjah pri Velikih Laščah, ki so ji domačini rekli Pr’ Mohorjevih in ima ohranjenih sedem gospodarskih poslopij, ob njej pa že raste mlad nasad orehov, tretja so gozdne površine v Iškem Vintgarju. Na kmetiji razvijajo programske vsebine, ki so povezane s slovensko kulinarično dediščino, divjo hrano in ohranjanjem kulturne krajine. Lili Mahne je spoznala, da kulinarična dediščina prihaja iz življenja, tistega vsakdanjega, ki ga imamo v naših krajih še na pretek, zato tudi nismo pozorni, kako hitro izginja. Pa vendar je povezana z živimi znanji, ki se prenašajo iz roda v rod, z živili, ki jih še vedno z lahkoto pridelamo sami, s prazniki, ki jih še vedno praznujemo, z letnimi časi, ki jih že vedno živimo. Začela je zbirati stare preizkušene recepte, sodelovati z dediščinskimi skupnostmi za kulinariko, ki jih širom Slovenije ni malo, raziskovati in eksperimentirati. Uredila si je pogoje za registracijo dopolnilne dejavnosti na kmetiji za izdelke iz lokalne samooskrbe. Na kulinaričnem sprehodu je topla juha prava okrepitev Na kmetiji pridelajo zelenjavo in sadje, na travnikih in gozdovih iščejo užitne divje rastline, dišavnice in začimbe, sodelujejo pa tudi z drugimi lokalnimi pridelovalci in predelovalci. Lili Mahne uživa v čaranju - ne takšnem, ki ga izvajajo slivniške coprnice, ampak v kuhinjskih čarovnijah. Iz tistega, kar se nabere in pridela iz plodov, ki jih daje narava, ustvarja okusne prigrizke in kulinarične umetnije. Z naročniki išče najboljše rešitve, kako narediti kulinarično dediščino Notranjske prijetno za obiskovalce.  Na kmetiji Mahne razvijajo programske vsebine, ki so povezane s slovensko kulinarično dediščino, divjo hrano in ohranjanjem kulturne krajine. Lili sodeluje tudi z Notranjskim parkom, kjer za udeležence v okviru tematskih vikendov skrbno pripravlja okusne naravne malice in izvaja delavnico priprave hrane iz divjih rastlin. KMETIJA NA JAVORJIH ŽE DOBIVA NOVE VSEBINE Kmetija na Javorjih obsega 6 hektarjev primerljivih površin, od tega je 1,5 hektarja pred nekaj leti zasajenih orehov, za katere skrbi sin Žiga, ostalo so njive in travniki ter gozd. Stanovanjska zgradba, katere del je tudi hlev, ima letnico 1881. Ob njej so še gospodarsko poslopje z drvarnico, svinjska kuhinja s svinjakom, listnica, kašča, kozolec in mlatilnica in vsi imajo že novo ostrešje in streho, medtem, ko obnova notranjosti še sledi. Ohranjeni so številni predmeti, pohištvo, različna gospodinjska in kmečke orodja, ki jih je drugi sin Nal že restavriral in so kot muzejska zbirka ter nekateri tudi v uporabi v kozolcu, kjer so se predvsem v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine že izvajale delavnice. Na kulinaričnem sprehodu pod lipo v Retjah pri Velikih Laščah Okrog kmetije so stara drevesa jabolk vrste Carjevič in Bobovec, hrušk, sliv in drugih sadežev, ki jih na kmetiji poberejo in jih Lili uporabi sveža ali predelana v svojih kulinaričnih mojstrovinah ter v druge interpretacijske namene. Visoko rastoča češnja v rahlem hribu, na primer, ki ima pred sabo travnike, orehov nasad in gozd, za njo pa pogled na vse objekte domačije ter preostale domačije, ki sestavljajo majhno vas Javorje ter v ozadju grad Turjak, kar Lili kot interpretatorka kulturne dediščine zelo nazorno predstavi vsakemu obiskovalcu. Na kmetiji Mahne razvijajo programske vsebine, ki so povezane s slovensko kulinarično dediščino, divjo hrano in ohranjanjem kulturne krajine. Lili sodeluje tudi z Notranjskim parkom, kjer za udeležence v okviru tematskih vikendov skrbno pripravlja okusne naravne malice in izvaja delavnico priprave hrane iz divjih rastlin. Lili Mahne s svojimi čebelicami. OPREDMETENA IN NEOPREDMETENA SREDSTVA NA KMETIJI Lili Mahne deli kmetijo na opredmetena in neopredmetena sredstva. “Nosilci slednjih smo predvsem ženske, saj mednje sodijo tudi tiste, ki so jih ženske na kmetijah opravljale že od nekdaj, na primer vzgoja otrok, kulinarika in niso nikjer zabeležena in tudi ne ovrednotena,” pravi Lili Mahne, interpretatorka dediščine, projektni maneger in nosilec številnih drugih, tudi mednarodnih certifikatov, tudi nosilka NPK za izdelovanje kruha, potic, peciva na tradicionalen način. Kot je njen mož Franc takoj po prevzemu kmetije, obnovil strehe, sin zasadil orehe, jih Lili uči kako vzpostaviti stik z drugimi, kako bivati in tudi kako tržiti pridelke, izdelke ali storitve na kmetiji. Kmetija je tako že povezana z drugo kmetijo, ki ima nasad orehov, sin je član Slovenskega strokovnega društva lupinarjev, med drugim orehe gnojijo z gnojilom iz gabeza, kar so spoznali v okviru projekta, ki ga trenutno izvajajo v sodelovanju s Fakulteto za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu. V projektu so vključeni v tako imenovane Fitokmetije, katere razvijajo in uvajajo usposabljanje o zdravilnih rastlinah na svojih učnih kmetijah. Na podlagi številnih uporabnih divjih rastlin, ki so jih našli na travnikih in v gozdu so na kmetijsko ministrstvo dali tudi pobudo za ureditev dejavnosti zeliščarstva v naravne okolju. V okviru projekta pa raziskujejo in preučujejo tudi nove vsebine v gozdu, kot na primer izvajanje gozdne kopeli kot zdravstvene terapije, kar je v tujini že uveljavljena metoda. Drugi projekt, v katerem Lili trenutno sodeluje, je projekt Inovativna učna okolja za spoznavanje okolja, kulturne krajine in kulinarične dediščine, katerega nosilec je Biotehniški center Grm Novo mesto. Oba projekta financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja v okviru razpisa Podpore za divertzifikacijo kmetijskih dejavnosti. Koprivne palačinke s slivovo marmelado in užitnimi cvetovi TESTO V ROKAH IMA TUDI TERAPEVTSKO VREDNOST Za Lili Mahne ima kulinarična dediščina tudi terapevtsko vrednost. Proces izdelave kruhovih ptičkov, mini potičk, frcoklov in drugih priboljškov, pomeni zanjo izstop iz resničnosti, vstop v osebni svet, povezava z njenim bistvom. Kadarkoli to počne, se vpraša, kdo koga dejansko potrebuje – ona sama celoten proces ali obiskovalci izdelke kulinarične dediščine. Sporočilo iz projekta Slovenska mreža za interpretacijo dediščine je postalo njen moto: "Ni dovolj, da dediščino samo interpretiramo, dediščino moramo živeti."   »Solatke na obisku« so kompromis med kulinarično dediščino in divjo hrano.

Mon, 21. Sep 2020 at 15:01

290 ogledov

Veterinarka na majhni, samooskrbni kmetiji
Na majhni kmetiji, na kateri živi s svojo družino že več kot 15 let, svojo bogato teorijo preizkuša tudi v praksi, predvsem v osnovni kmetijski dejavnosti čebelarstvo in v okviru svetovanja in izobraževanja kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Po zaključku študija na Veterinarski fakulteti v Ljubljani leta 2002 se je z družino preselila na manjšo družinsko kmetijo v vasi Velike Lipljene pri Turjaku. S partnerjem in štirimi otroki ter staršema se danes ukvarjajo s pridelavo zdrave hrane, pretežno za lastne potrebe, morebitne viške podarijo ali prodajo končnim kupcem, in s čebelarstvom ter prodajo osnovnih čebeljih proizvodov, kot so med, cvetni prah in vosek, končnim kupcem. Na njihovem vrtu ali na njivi je vsa zelenjava, v travniškem sadovnjaku pa so najrazličnejša sadna drevesa in grmičasto sadje. Poleg jabolk, hrušk, češpelj imajo različno jagodičje, breskve, češnje, pa tudi kostanj, figo, kivi in še veliko drugih dreves s sladkimi sadeži. Če je dobra letina, pridelajo veliko krompirja, pa tudi vse vrste zelenjave, od gomoljnic, solatnic, kapusnic in tudi plodovk. Iz viškov sadja in zelenjave naredijo veliko vložnin, sokov, kompotov in marmelad za ozimnico, kar pomeni, da so vse leto preskrbljeni s svojimi lastnimi pridelki in izdelki. Že od nekdaj imajo kokoši, da imajo domača jajca, trenutno jih je 15 in med njimi sta celo dve iz lastne reje. Vrsto let je pri hiši psička Kiara, vedno pride še kakšen maček in že od začetkov, ko so imeli v Velikih Lipljenah le vikend, so tudi čebele. Maruškin oče Andrej Anžič je pred tremi desetletji začel s prvimi družinami, danes jih je okoli 40, bilo jih je tudi že več kot 50. Kot pravi Maruška, je gonilna sila predvsem pri čebelah še vedno njen oče, za fizično delo in delo s kmetijskimi stroji je zelo priden partner Primož, ki je tako kot ona veterinar, sama pa je že dobro leto nosilka kmetije in dopolnilne dejavnosti za svetovanje in izobraževanje. Kmetija obsega 2,5 ha gozda in 1,5 ha travnikov in njiv na različnih lokacijah. Maruška in Primož razmišljata tudi o reji angus ali cikastega goveda, ki bi se paslo po travnatih površinah, rastlinjak pa bi podaljšal sezono pridelave zelenjave. O tem morata še temeljito razmisliti, saj je območje precej vetrovno, pa še zakonodaja glede ureditve rastlinjaka je precej rigorozna. IZ NACIONALNEGA VETERINARSKEGA INŠTITUTA NA KMETIJO Maruška je že v času študija in do leta 2005 pridobivala znanje na zasebnih veterinarskih ambulantah, pozneje pa kot pripravnica ter strokovna delavka - veterinarka za področje bolezni in zdravstvenega varstva mesojedov na Kliniki za kirurgijo in male živali pri Veterinarski fakulteti v Ljubljani. Kasneje se je zaposlila kot strokovna delavka - veterinarka za področje patologije in bila vodja zagotavljanja kakovosti na Inštitutu za patologijo, sodno in upravno veterinarstvo. Kot patologinja je veliko pozornosti namenjala tudi boleznim, ki so bile povezane s prehrano živali, in kot vodja zagotavljanja kakovosti na različnih organizacijskih enotah Veterinarske fakultete skrbela za izpolnjevanje regulatornih zahtev in skladnost z zahtevami standarda ISO 17025 – Zahteve za kalibracijske in preskuševalne laboratorije. Ves čas je dopolnjevala znanje s področja veterinarskih znanosti in kakovosti, med drugim tudi na Inštitutu za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev, ki deluje v okviru Veterinarske fakultete. Čebelarsko znanje in željo po znanju s področja bolezni čebel, za njihovo dobrobit ter tudi v skrbi za zdravje ljudi, ki te produkte uživajo, je nadgradila s podiplomskim študijem. Večino študijskih obveznosti in poskus, s katerim je preučevala vpliv zunanjih dejavnikov na dolgoživost kranjske čebele, je sicer zaključila že pred leti, disertacijo pa je upočasnila skrb za njeno družino, kmetijo in čebelarstvo ter delo v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Čeprav bi si po eni strani želela, da bi bila le kmetovalka, ji teoretična znanja in izobrazba narekujejo, da to prenaša tudi drugim v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Maruška si je vedno želela, da bi živela in delala na kmetiji, in kar imajo sedaj, jo dopolnjuje in osrečuje. Najbolj srečna bi bil, če bi živela le od kmetijstva, jo pa vleče tudi teorija, ki ima praktične rezultate. SVETOVANJE VSEM, KI SE UKVARJAJO S HRANO IN KRMO Kmetijstvo in okolje v širšem smislu, v ožjem pa varna hrana, krma, varno okolje ter dobrobit živali so tesno in neločljivo povezana področja, ki Maruško izjemno zanimajo. S pridobivanjem najrazličnejših praktičnih in teoretičnih znanj in izkušnjami ima ustrezne kompetence, da lahko pridelovalcem in predelovalcem hrane in krme pomaga in svetuje na številnih področjih. Tako podjetjem, ki se kakorkoli ukvarjajo s hrano ali krmo, kot kmetijskim gospodarstvom in kmetom lahko svetuje ali izvede projekte oziroma naloge od začetka do konca, vključno s svetovanjem in vzpostavljanjem različnih sistemov vodenja kakovosti - bodisi so to pravila dobre proizvodne prakse, vzpostavitev HACCP sistema ter različni ISO ali drugi standardi. Nasveti izkušenih svetovalcev interdisciplinarnih področij, kot je Maruškino, so sicer v začetku izdatek, ki pa se po pravilu kasneje bogato obrestuje, saj se tako lahko doseže višjo vrednost prodanega pridelka/izdelka, ki je skladen z zakonodajnimi zahtevami, porabi se manj časa za »birokracijo«, dobi večje zaupanje kupca/potrošnika, veliko manj je nevšečnosti in izdatkov v primeru umika oziroma odpoklica živil ali krme. Maruška Anžič je članica Čebelarskega društva Dobrepolje, Slovenskega združenja za kakovost in Društva podeželskih žena Velike Lašče. VELIK POTENCIAL ZA EKOLOŠKO PRIDELAVO IN PREDELAVO Maruška je tudi kontrolor ekološke pridelave in predelave. Povezanost med ekološko in lokalno pridelano hrano (in krmo) pride do pravega izraza takrat, ko je pot od proizvajalca do kupca oziroma potrošnika kratka, ko živilo ne izgubi svoje vrednosti in nima velikega ogljičnega odtisa zaradi dolgega transporta, kupec pa v vsakem trenutku ve, kje ga je moč dobiti, ter se lahko na lastne oči prepriča, kje, kdaj, kako in kdo ga je proizvedel ali predelal. Hrana, ki potuje tisoče kilometrov več dni, sicer lahko nosi oznako »eko« ali »bio« in je bila morebiti pridelana brez uporabe FFS v razmeroma čistem okolju, vendar taka hrana ne more biti okoljsko vzdržna. Zato ta hrana ne more biti konkurenčna lokalni in ekološko pridelani in predelani. Maruška Anžič ne razume, zakaj je odkup lokalnih živil tako slab in ima tako nizko ceno. “Še nobeden pridelovalec ali predelovalec ni tarnal nad pretežkim delom, pač pa le nad slabo prodajo in prenizko odkupno ceno.” Pri nas gre žal še vedno veliko ekološko pridelanih živil v prodajo po ceni konvencionalnih. Poleg tega je na številnih ekoloških kot tudi ostalih kmetijah težava v tem, da ni naslednika, čeprav po drugi na podeželju ostajajo in prihajajo mlade družine, ki si želijo zdravega načina življenja. Zato upanje za širitev ekološke pridelave in predelave ostaja, je prepričana Anžičeva. ŽIVLJENJE NA PODEŽELJU Ženske na podeželju se premalo povezujejo. Velike Lipljene so gručasta vas v turjaški pokrajini, spadajo pod KS Škocjan, kjer bi se lahko vzpostavil neke vrste multigeneracijski center za številne dejavnosti, npr. skupno varstvo, medsebojna pomoč tistim, ki so pomoči potrebni, vaško igrišče za otroke in še marsikaj drugega, česar danes vsaj v organizirani obliki ni. Drugi že vzpostavljeni subjekti na podeželju so lokalne akcijske skupine, preko katerih bi lahko marsikoga spodbudili h dejavnosti, ki bi bila dodatni zaslužek ali celo delovno mesto, kar bi dalo podeželju neko dodano vrednost. O vsem tem in še marsičem razmišlja Maruška Anžič z namenom, da bi bilo življenje na podeželju še bolj kakovostno.

Tue, 15. Sep 2020 at 15:27

289 ogledov

Janko Sagaj in Maugli zmagovalca 30. kasaškega derbija v Ljutomeru
Na hipodromu v Ljutomeru se je minulo nedeljo odvil 30. slovenski kasaški derbi. Zmaga je pripadla Maugliju in Janku Sagaju, drugo mesto je osvojila Analin z italijanskim voznikom Paolom Scamardello, tretji pa je bil Don Saxo z Jožetom Sagajem mlajšim. Za družino Sagaj bo letošnji derbi ostal v večnem spominu, saj jim je uspelo nepredstavljivo. Prav vsi trije uvrščeni konji na stopničkah so bili vzrejeni v njihovem hlevu v Ključarovcih, trener pa Janko Sagaj. Drugouvrščeno Analin so sicer prodali družini Šantl iz Bolehnečicev, Maugli in Don Saxo pa sta še vedno v njihovi lasti oziroma formalno tečeta za njihovo Kasaško društvo Ekipa S.K.P. Janko Sagaj je tako dopolnil tudi družinsko zbirko zmag v derbiju, saj sta slovenski derbi osvojila že njegov oče Jože z Durasom leta 1992 in brat Jože mlajši z Luther Kingom leta 2016. Na četrto mesto je prikasala Denisa (Peter Zadel ml.), peta je bila Briljantina Peška (Marko Gorenc), šesta pa Lady Princess (Rene Hanžekovič). Preostali so za zmagovalcem zaostali več kot 10 sekund in bili distancirani ali pa dirke niso končali.

Tue, 15. Sep 2020 at 15:16

300 ogledov

Strokovni posvet na 31. Dobrotah slovenskih kmetij
Dan pred osrednjo prireditvijo 31. Dobrote slovenskih kmetij je v Dominikanskem samostanu na Ptuju potekal posvet o shemah kakovosti ter okrogla miza na temo kako povezati lokalne pridelovalce in gostince in s tem upravičiti naslov Slovenija – evropska regija gastronomije 2021. Ena od prioritet Strategije slovenskega turizma je slovenska gastronomija, pri čemer je uspešno pridobljen naziv evropske gastronomske regije v naslednjem letu. Slovenija mora z gastronomsko ponudbo upravičiti naziv, hkrati pa je to za slovenski turizem izziv, da celotno turistično okolje usmeri v lokalno in domače. Država je že sprejela številne ukrepe, ki bi vzpodbudili domačo potrošnjo. V času korona krize je izpad v turizmu velik, zato država pomaga s tako imenovanimi turističnimi boni, ki bodo zagotovo vsaj določenemu segmentu v turizmu, pomagali. Potrebni so tudi ukrepi za vzpodbuditev domače potrošnje hrane, zato pri tovrstnih projektih sodeluje tudi kmetijsko ministrstvo, ki se v razvoju slovenske gastronomije zavzema za slovenske surovine, je razpravo okrogle mize začel Marjan Cukrov iz ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V prihodnje mora biti delež lokalno pridelanih izdelkov v gostinstvu večji. Čeprav so trendi domače in lokalne hrane vedno bolj prepoznavni, se morajo deležniki pri tem povezati in narediti z živili in hrano posamezne zgodbe. Povpraševanje po domačih pridelkih in izdelkih se je v v času koronakrize še povečalo, razširila se je prodaja preko e-trgovin in on-line tržnic, pri katerih pa zaenkrat še ni kupcev iz gostinskega sektorja. Cilj strateškega razvoja turizma je pridobiti čimveč turistov, ki bodo čimveč potrošili, pomeni, da mora turist v Sloveniji porabiti bistveno več kot le 15 evrov na dan kot kažejo podatki iz leta 2018. Kakovostno živilo z dobro zgodbo lahko doseže tudi višjo ceno. Vedno več je takih gostov, ki jim ni vseeno kaj uživajo, ki radi jedo sezonsko sadje in zelenjavo, pridelke in izdelke, ki niso prepotovali dolgih transportnih poti, zato je nujno sodelovanje lokalnih dobaviteljev in gostincev, je povedal Cukrov. GOSTILNA ROZIKA VELIKO NABAVLJA PRI LOKALNIH PRIDELOVALCIH Gostilna Rozika iz Ptuja je že od nekdaj znana po dobri in kakovostni hrani, njen lastnik Aleš Vilčnik pa že od nekdaj sodeluje z lokalnimi pridelovalci in rejci. Od vseh surovin, ki jih nabavljajo za kuhinjo, jih 54 % dobavljajo pri lokalnih dobaviteljih in kmetih. Vso goveje in svinjsko meso nabavljajo pri treh lokalnih mesarjih. Pri naročilu posebnih vrst mesa so včasih imeli težave in so jih dobili tudi iz uvoza, zato imajo danes tri mesarje, ki jim skupaj zagotavljajo, da je meso slovensko, tudi pri nabavi posebnih vrst mesa. Piščančje meso nabavljajo pri Perutnini Ptuj. Za dobavo zelenjave so izbrali pet lokalnih pridelovalcev, ki jim skupaj dostavljajo 30 odstotkov vse zelenjave. Kot pravi Aleš Vilčnik za vsakega pridelovalca natančno ve kaj, kdaj in koliko določene zelenjave lahko dostavi. Zelenjadar Branko Bolcar dostavi svojo zelenjave vsak dan. »Najprej spijeva jutranjo kavo, potem svežo zelenjavo, večino rezano in pobrano tik pred dostavo, prevzamem,« pravi Aleš Vilčnik. Olupljen krompir, ki ga čez vso leto ni v majhnih količinah, nabavljajo pri kmetiji Drevenšek, vsa potrebna jajca pri kmetiji Vogrinec in gobe od kmetije Sirk, vse iz Ptujskega območja. Moke, ajdove in druge izdelke iz žita nabavljajo pri mlinu Korošec, 95 odstotkov vin pa prav tako iz Ptujskega območja oziroma Haloz. Polovico pekarskih izdelkov kupujejo pri Pečjaku in drugih lokalnih pekarjih. Kot pravi Vilčnik je prednost vseh lokalnih dobaviteljev, še zlasti pridelovalcev v kakovosti pridelkov in izdelkov kot tudi zaradi kratkih transportnih poti, ki omogočajo takojšnjo dostavo tudi v primeru, če kaj zmanjka. Vilčnik pravi, da so cene sprejemljive oziroma jih dogovorijo tako, da so zadovoljni eni in drugi. Zaveda se, da so živila iz uvoza cenejša, vendar niso tako kakovostna in sveža kot so domača, lokalna. »Solata kmetije Bolcar ni tako lepa kot je italijanska, je pa bolj okusna,« je prepričan Aleš Vilčnik, ki še doda, da jim pri vsem tem manjka le še to, da to označijo na jedilnikih oziroma povedo tudi gostom v gostilni, kjer je 30 do 40 odstotkov turistov ostalo so dnevni gostje. Aleš Vilčnik je glede domačih in tujih surovin v gostinstvu predlagal, da bi država lahko vsem tistim v Horeci, ki imajo več kot 50 odstotno dobavo lokalnih surovin lahko pomagala z določeno olajšavo ali spodbudo. GOSTILNA GRABAR PONUJA JEDI IZ LOKALNIH IN SEZONSKIH SUROVIN Gostilna Grabar iz Ptuja je pred sedmimi leti začela z novo zgodbo, v kateri glavni poudarek ponudbe je moderniziranje tradicionalnih jedi iz lokalnih in sezonskih surovin. Alenka Grabar z veseljem potrdi svojo vztrajnost, pri tem pa prizna, da so bili začetki težki. Z lokalnimi mesarji ali pridelovalci zelenjave se sliši v začetku tedna in na podlagi njihove ponudbe bodisi tedenske, štirinajstdnevne ali mesečne naredi jedilnike. Veliko sadja in zelenjave ima tudi v svojem sadovnjaku in zelenjavnem vrtu. Nedavno so pobrali vse slive v vrtu in gostom v gostilni so ponudili slivovo pito, iz viškov sadja so naredili marmelado, ki bo za goste v zimskih mesecih. Kot pravi Alenka jedi naredijo posebne dodatki, to so dišavnice in začimbe, ki jih pridelajo na vrtu za hišo. »Sveži peteršilj, rezan tik pred uporabo, je zagotovo najbolj svež in da jedem še poseben okus,« je prepričana Grabarjeva. Pri sodelovanju z lokalnimi pridelovalci pa pogosto naleti na nepotrebno birokracijo, ko ji nek pridelovalec iz vrta ponudbi viške, pa še sam ne ve kako sme ali ne sme prodati te zelenjave. KMETIJA BOLCAR SODELUJE Z VEČ LOKALNIMI GOSTINCI Pridelovalec zelenjave Branko Bolcar danes svežo zelenjavo prodaja 15 gostilnam, nekaj vrtcem in šolam ter domovom ostarelih. Zelenjavo prideluje na 5 hektarjih površin, od tega je nekaj arov pokritih. Prav štirje rastlinjaki omogočajo, da imajo ponudbo sveže zelenjave 365 dni v letu. Branko Bolcar pravi, da je pridelovanje zelenjave način življenja, pri čemer mu pomaga vsa družina. Pridelovanje zelenjave je delovno intenzivna panoga, katere največji sovražnik je vreme. V času koronakrize so imeli tudi na kmetiji Bolcar precejšen izpad in je bilo treba nekaj pridelkov tudi podorati, ker se je prodaja ustavila, a nasploh so s prodajo in tudi s cenami pridelkov zadovoljni. Ker sodelujejo z velikim številom ptujskih gostincev je Branko Bolcar apeliral na Turistično organizacijo Ptuj, ki v najstarejše slovensko mesto vabi precejšnje število turistov, premalokrat pa te goste pelje na kosilo ali večerjo v ptujske gostilne in restavracije. NA DOBROTAH V VSEH TEH LETIH VEČ KOT 28 TISOČ IZDELKOV V strokovnem delu prireditve 31. Dobrot slovenskih kmetij so govorili tudi o shemah kakovosti in označbah živil. V treh desetletjih je bilo v okviru prireditev ocenjenih skupaj več kot 28 tisoč izdelkov, od tega jih je 8.388 prejelo zlata priznanja, 6.498 srebrna in 5.332 bronasta, vse z namenom, da krepijo in dvigajo kakovost izdelkov. Kot pozitivno posledico prireditev Dobrot slovenskih kmetij si štejejo, da je bilo v teh letih pridobljenih več kot 2.350 nacionalnih poklicnih kvalifikacij, od tega 789 na tradicionalni način, ostali na konvencionalni. Gabrijela Salobir iz KGZS je med drugim navedla še, da štirje od petih evropskih meščanov menijo, da je krepitev vloge kmetov v verigi hrane zelo pomembno. Kljub temu pa predstavlja neposredna prodaja od kmeta k potrošniku le dva odstotka ʺtrga s svežo hranoʺ pri čemer samo 5 trgovskih verig obvladuje več kakor 60% celotnega trga (v Nemčiji 4 trgovci obvladujejo 85 odstotkov trga, na Portugalskem trije trgovci kar 90 odstotkov trga). Velika koncentracija moči ima posledico nepoštenih poslovnih praks, kar ogroža preživetje malih kmetov in proizvajalcev. Žal je hrana tista, ki je morda celo ključni element nadzora in vir dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije, skozi hrano se pravzaprav vlada. Vladajo pa v glavnem korporacije. POMEN DOBROT SLOVENSKIH KMETIJ ZA PODEŽELJE Dobrote slovenskih kmetij ustvarjajo delovna mesta na podeželju, tako v pridelavi in v predelavi. Pomembna so za območja z manjšimi možnostmi, saj spodbudi kulturno identiteto posameznega območja in hkrati ohranja nacionalno bogastvo podeželja. Dobrote slovenskih kmetij so pravzaprav rešitev za majhne slovenske kmetije v evropskem prostoru, je zaključila Gabrijela Salobir. V predstavitvi pomena poznavanje označb na živilih je Katja Kek, samostojna svetovalka za komuniciranje, povedala, da globalna prehrambena industrija vsako leto na trg lansira povprečno 20.000 novih izdelkov. Prostor na prodajni polici je omejen. Najbolj priljubljena oblika trgovine med slovenskimi potrošniki je supermarket, kjer je na policah v povprečju okoli 1000 izdelkov. Dodatno konkurenco na trgu predstavljajo trgovske blagovne znamke. Najnižji delež izdelkov trgovskih znamk je v trgovini Mercator (16 %) in Tuš (20 %), najvišji pa v Lidlu (76 %) in Hoferju (68 %), nemški Aldi na primeru stvari 98 % svojega prometa z izdelki lastne blagovne znamke, Lidl skoraj 85 %. 78 % Slovencev kupuje izdelke trgovske znamke. Obenem pa Kekova pove, da smo Slovenski potrošniki pri nakupu hrane med najbolj občutljivimi potrošniki na poreklo v Evropi. Več kot 80 % slovenskih anketirancev želi vedeti poreklo ali izvor hrane oziroma živil. Za prehranske izdelke slovenskega porekla smo pripravljeni plačati do 10 % višjo ceno. 50 % vseh kupcev vedno pogosteje kupuje slovenska živila zaradi kakovosti, svežine, podpore domačemu gospodarstvu, zaupanja v slovenskega proizvajalca ter celo zaradi nacionalne zavesti. Ob tem pa Kekova še poudari, da smo premajhni, da bi cena lahko bila naš glavni atribut. Tudi večina slovenskih kmetijskih podjetij je mikro in malih podjetij, le dva odstotka predstavljajta velika živilsko predelovalna podjetja. Kekova je prepričana, da je naša majhnost, naša prednost. Izdelki slovenskega porekla počasi dobivajo svoj prodajni prostor, tako se širijo spletne prodaje, samostojni oddelki v trgovinah, specializirane lokalne trgovine, trgovinice na kmetijah in trgovine z lokalnimi pridelki in izdelki na turističnih lokacijah Andreja Krt iz KGZS, ki je vodila strokovni del 31. Dobrot slovenskih kmetij, je zaključila, da je blagovna znamka dobrote slovenskih kmetij pomembna in ji je treba dati ustrezno mesto v prostoru. V razpravah so se dogovorili, da bo ustanovljena medresorska strokovna komisija, ki bo poenotila mnenje več deležnikov in pripravila predlog prepoznavnosti dobrot slovenskih kmetij med potrošniki.

Tue, 15. Sep 2020 at 15:07

336 ogledov

Dan koruze v Jabljah
Tradicionalni Dan koruze na poskusnem polju v Jabljah so tudi letos predstavili sodelavci Kmetijskega inštituta Slovenije in Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana. Obiskovalci so si najprej ogledali poskuse z različnimi načini zatiranja plevelov v okviru projekta Iwmpraise. Strategije integriranega pristopa uravnavanja plevelne vegetacije pri pridelavi rastlin s širšim razmerjem med vrstami in rezultate projekta IWMPRAISE pri pridelavi koruze je predstavil dr. Robert Leskovšek iz KIS. Po ogledu poskusa je sledila razprava glede učinkov različnih načinov zatiranja plevelov na pridelek koruze. Dr. Leskovšek je povedal da bo po končanih večletnih poskusih tudi ta podatek znan. Na polju z makro poskusi sort koruz je Damjana Iljaš iz KGZ Ljubljana najprej povedala nekaj o pogojih letošnje pridelovalne sezone, v kateri je bilo vse razen pozebe. Na ljubljanskem Barju so bile poplave, potem je bilo na določenih lokacijah nekaj močnih neurij s točo in rezultat vsega bo ponekod zelo pozna žetev koruz za zrnje in veliko bolezni. Ilijaševa je predstavila nekaj osnov od setve do žetve koruz. Pridelek koruze je odvisen od kolobarja, razpoložljive vode, od pojava bolezni in škodljivcev na koruzi in od časa spravila. Koruza potrebuje za optimalni razvoj precej vode. Za pridelek 10 ton zrnja na hektar porabi najmanj 7.000 ton vode (700 l/m2 ), pri čemer nista upoštevani izhlapevanje in odcedna voda. Največje potrebe po vodi ima koruza v obdobju od začetka cvetenja do mlečne zrelosti. Poraba vode se močno poveča v obdobju hitre rasti koruze, doseže vrhunec v času cvetenja in oplodnje ter postopoma upada do fiziološke zrelosti. Najbolj kritično za pomanjkanje vode je obdobje metličenja, svilanja in oplodnje, ki lahko traja tudi do 20 dni. Letos so bile težave s koruzno bulavo snetjo, na mokrih legah tudi s koruzno plesnijo, koruzno listno pegavostjo in s fuzariozami, je povedala Iljaševa. CERTIFICIRANO SEME KORUZE V razpravi so razpravljali še o jesenski setvi žit oziroma setvi doma pridelanega lastnega semena, s setvijo katerega so vsako leto večje težave. Letos je bilo v žitih veliko sneti, zato svetovalci doma pridelano seme v glavnem odsvetujejo. Damjana Iljaš pravi, da bi morala biti setev certificiranih semen takorekoč obvezna. ČAS SPRAVILA KORUZE Na koruznih poljih je viden vpliv izboljšanega kolobarje in zato večjih težav s koruznim hroščem letos ni bilo, so pa nekatere sorte koruz zelo poškodovane od koruzne vešče, kar spet pomeni fuzarijske bolezni. Med škodljivci je najbolj nevarna koruzna vešča, ki lahko naredi veliko škode. Ena ličinka na rastlino, z navrtanjem stebla, lahko zmanjša pridelek tudi za 5 – 8%. Letos je bilo pri opazovanju na nekaterih legah (veliko koruze na vseh površinah, slab kolobar) opaziti velik ulov hroščkov. Poškodovani so laski, čeprav koruza na splošno ni padala. Med boleznimi na koruzi pa se pojavljata koruzna bulava snet in koruzna plesen. Na nekaterih posevkih je velika zapleveljenost njiv, pojavljajo se novi, težje uničljivi pleveli. Svetovalci pridelovalce vsako leto opozarjajo na primeren čas spravila koruze. Vsebnosti mikotoksinov se med zorenjem praviloma povečujejo: dalj časa kot je koruza na polju, večje so pričakovane vsebnosti fuzarijskih mikotoksinov. Zaradi zgodnejše žetve so vsebnosti fuzarijskih mikotoksinov v zrnju pri siliranju precej manjše kot pri spravilu suhega zrnja. Med pregrevanjem vlažnega zrnja na prikolici se vsebnost aflatoksinov vsako uro poveča za 6 %. Najkasneje v 6 urah po žetvi moramo vlažno zrnje sušiti ali ohlajevati pod 14 % vlažnosti, za daljše skladiščenje pa pod 12 %. Zrnje, ki je imelo ob žetvi več vlage in je bilo sušeno pri visokih temperaturah, pogosto razpoka. Zaradi razpokic, je lahko pri tej koruzi, ob enaki vlažnosti zrnja, relativna vlažnost med zrnjem večja kot pri koruzi, sušeni pri nizkih temperaturah. V tem primeru priporočamo sušenje pod 12 % vlažnosti. Po sušenju moramo koruzo pravilno ohladiti, da ne prihaja do kondenzacije vode. Zrelost koruze je povezana z vsebnostjo sušine v celi rastlini. Ob siliranju naj bi koruza vsebovala 300 do 350 g sušine na kg. Izjemoma, kadar imamo hibride, ki so zelo dolgo zeleni lahko siliramo tudi nekoliko bolj zrelo koruzo, vendar naj vsebnost sušine ne presegla 400 g na kgS. Posledica prepoznega siliranja je zmanjšanje prebavljivosti koruznice, ki z zorenjem ostareva. Ker zrnje pri koruzni silaži ni zmleto, se lahko zaradi prepoznega siliranja zmanjša tudi prebavljivost škroba. ŽETEV IN SILIRANJE KORUZE 2020 Sorte koruze namenjene pridelavi zrnja so v pozni mlečni zrelosti. Sorte namenjene siliranju so ponekod, predvsem na peščenih tleh v osrednji Sloveniji že primerne za siliranje. Zaradi pogostih padavin so rastline onesnažene z zemljo, zato pri siliranju priporočajo višjo rez koruze, in nato dobro uničenje (drobljenje) koruznice. Ob siliranju koruze se priporoča dobro tlačenje (primerno ozke gume!) in za preprečevanje kvarjenja silaže uporabo primernih silirnih dodatkov.

Tue, 8. Sep 2020 at 13:06

414 ogledov

31. Dobrote slovenskih kmetij
Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj je uspešno, v obliki enodnevnega dogodka, izpeljal že 31. Dobrote slovenskih kmetij. Sodelujoči in dobitniki najvišjih priznanj so se na sobotni tržnici na dvorišču Minoritskega samostana na Ptuju predstavili z odličnimi lokalnimi dobrotami, tudi obiskovalcev ter kupcev je bilo ves dan veliko. Kakovost nagrajenih izdelkov potrjuje njihovo svežino, okus, vonj, barvo, teksturo ter splošni videz, predvsem pa, da so pridelani in pripravljeni na slovenskih kmetijah ter je vanje vloženega veliko truda, znanja in izkušenj, ročnih spretnosti, predvsem pa ljubezni in entuziazma, ki te dobrote delajo unikatne. Veliko je bilo nosilcev dopolnilnih dejavnosti, ki s svojimi različnimi izdelki sodelujejo že vrsto let, nekateri pa so se na Ptuju predstavili tretjič, drugič ali šele prvič. David Bezjak iz Cvetkovcev pri Podgorcih je z dopolnilno dejavnostjo za prodajo bučnega olja iz lastne surovine začel pred petimi leti. Danes ima več različnih izdelkov iz bučnih semenk, tudi bučni pesto in domače testenine. Na Dobrotah slovenskih kmetij je prvič sodeloval pred dvema letoma, ko je za bučno olje prejel srebrno priznanje, letos pa je za jedilne bučne semenke z okusom bele čokolade prejel zlato. Bezjakova kmetija je majhna, a z naborom vedno novih izdelkov pripravlja in išče ustrezne tržne poti za prodajo, kar bo osnova in temelj za nadaljnjo širitev ter razvoj.

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

27.03.2019 05:01

Dodaj prilogo :-o

Prijatelji

Branko GaberAlen  OsenjakREVIJA  O KONJIHMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Slovensko podeželje ne bo zverinjak