Najkasneje aprila jim krompirja zmanjka in prodaje nekaj mesecev ni. Vsako leto se priključi kakšna šola ali vrtec na novo, zato razmišljajo tudi o širitvi pridelave.
Drešarjeva kmetija je bila nekoč živinorejsko-poljedelska, v hlevih so imeli prašiče in govedo, pred leti, ko še ni bilo kmetijke mehanizacije, tudi konje, a jo je že oče Janez, danes že upokojen, preusmeril v poljedelsko. Janeza je še vedno v veliko pomoč na kmetiji, saj njegov sin Emil kmetuje ob službi, kar je mogoče, če v hlevih ni živali, na njivah pa so poljščine, ki jih prodajo takoj po spravilu. »Moj cilj ni prodati čim več, pač pa prodati to, kar smo pridelali,« pošteno pove Emil.
Drešarjevi danes obdelujejo 12 ha lastnih površin, še toliko pa jih imajo v najemu. Dva hektara je travnikov, ki jih pokosijo in seno prodajo, ostalo so njive, na katerih v kolobarju rastejo koruza, pšenica in krompir, zadnji dve leti pa tudi nekaj fižola za zrnje. Šest hektarjev imajo tudi gozda. Vsa žita prodajo takoj po žetvi, krompir pa skladiščijo. Pri žitih prodajo le zrnje z namenom, da na posevkih ostane čim več zelenja, ki ga podorjejo in s tem nahranijo tla, saj hlevskega gnoja na kmetiji ni.
KOLOBAR IN USTREZNA PRIPRAVA TAL
Če je dober kolobar, ni težav pri pridelavi krompirja. »S kolobarjem smo se rešili tudi strun,« pove Emil Drešar. Veliko težav so rešili tudi s tem, da so začeli krompir saditi na površine, kjer je bila prej koruza, medtem ko so po pšenici njivo najprej preorali, zatem posejali belo gorjušico ali oljno redkev in jeseni spet preorali ter tako z veliko humusa obogatili tla za sajenje krompirja.
PRIDELAVA IN PRODAJA IZ LETA V LETO VEČJA
Emil se spomni, da je bil na kmetiji vedno krompir, vendar ga ni bilo v tako velikih količinah. Nekoč so kupci prišli na dom, ga kupili 200 ali 300 kilogramov in ga skladiščili sami. Ko so se začeli pojavljati supermarketi in so potrošniki krompir kupovali sproti, so morali najti nove prodajne poti. V devetdesetih letih so krompir z osebnim avtom in prikolico dobavljali le nekaj šolam, sčasoma pa je bilo šol in vrtcev, ki so želeli njihov krompir, vedno več in tako so kupovali in najemali kmetijska zemljišča in večali pridelavo.
Tudi ko so se spremenili pogoji dobave in je bilo mogoče v javne zavode priti le preko razpisov v Uradnem listu, ki so bili poleg vsega še dragi, so uspevali. Potem so se začele sheme kakovosti, pridobili so si certifikat integrirane pridelave, vključili so se v KOPOP program, a kljub pretirani birokraciji in nenehnim kontrolam se to ne pozna pri ceni krompirja. »Na trgu smo vsi enaki ne glede na pridelavo, vedno je pomembna le najnižja cena,« pravi Emil.
Nekaj šol, ki kupujejo Drešarjev krompir, je v Ljubljani, druge so na območju Domžal, Medvod in Mengša. Dobava krompirja poteka preko razpisov ali v okviru ločenih sklopov.
TUDI KROMPIR IZ UVOZA NI POCENI
A tudi v šolskih kuhinjah, kjer je pomanjkanje delovne sile, hitro ugotovijo, da je domači krompir kakovostnejši, da ga imajo otroci raje, da je pri uvoženem veliko odpadkov in da sploh ni tako poceni. Letošnja slaba letina tako v Sloveniji kot v Evropi je botrovala nekoliko višjim cenam tudi v Evropi, še vedno pa se je treba z vsako šolo zelo pogajati, včasih tudi za cent ali dva, saj je na trgu vedno več različnih ponudnikov.
Drešarjevi pridelajo štiri glavne sorte krompirja, kis slavnik, marabel, elfe in otolio. Pomembno je, da imajo zgodnjo sorto, srednje pozno in pozno sorto, ki jo pobirajo čim kasneje, da jo lahko dalj časa skladiščijo. Nimajo namreč sodobne hladilnice, pač pa le izolirano skladišče, kjer krompir zdrži do marca, aprila, ko ga običajno tudi vsega prodajo. Trenutno dostavljajo krompir več kot dvajsetim šolam in vrtcem ter sedmim gostilnam po naročilu. Oba, oče Janez in sin Emil, dostavljata krompir sama, večinoma do šestih zjutraj, včasih tudi le po 50 do 100 kilogramov v eni dobavi.
Drešarjevi so dobavljali krompir tudi v enega od domov za ostarele, ki pa je pred kratkim dobavo prekinil, ker so se v domu odločili, da bodo kupovali olupljen krompir.
V NAČRTU RAZVOJ IN POSODOBITEV KMETIJE
Za pridelavo krompirja imajo večino osnovne strojne opreme, medtem ko pri pridelavi žit koristijo tudi usluge. Pri računovodstvu pomaga Emilova žena Maja, v veliko pomoč pa sta na kmetiji tudi 21-letni Tilen, ki je kmetijsko-podjetniški tehnik, in 14-letna Špela, ki obiskuje srednjo veterinarsko šolo. Emil upa, da bo eden od njiju tudi naslednik kmetije, do takrat pa ima še nekaj načrtov za razvoj in posodobitev. V letošnjem letu načrtuje investicijo v elektrarno na kmetiji in s tem pridobitev električne energije za lastno porabo, razmišlja tudi o ureditvi linije za lupljenje in vakuumsko pakiranje krompirja. Želi si nov traktor in določene strojne priključke, saj trenutno orje z dvobrazdnim plugom. Glede na vedno večje povpraševanje po domačih pridelkih pa je mogoča tudi širitev pridelave, kar pomeni najem ali nakup novih kmetijskih zemljišč, o čemer pa ne želi odločati sam, pač pa da pri tem soodloča tudi morebitni naslednik.
