V prihodnje bo na voljo vedno manj sredstev za varstvo rastlin, zato bo skrb za tal še pomembnejša.

Miša Pušenjak, svetovalka specialistka za zelenjadarstvo pri KGZ Maribor poudarja, da so za uspešno pridelavo zdrave in odporne rastline, ki rastejo v kompliciranem sistemu, ki ga še vedno ne poznamo v celoti. V tleh so trdni delci (50 %), tekoči (voda 25 %) in plinasti delci (zrak 25%), med katerimi je potrebno ohraniti ustrezno razmerje. Med najpomembnejšimi delci v tleh je organska snov, to je humus. Če je humus, so v tleh živi organizmi, ti pa poskrbijo, da so tla živa in rodovitna. Posamezna hranila (mikrohranila: bor, železo, cink, baker, mangan in molibden in makrohranila: dušik, fosfor, kalij, kalcij, žveplo in magnezij) vplivajo na kakovost in višino pridelka. Humus v tleh je prehranski in stalni. Veže mineralne delce v netrdne skupke in zadržuje vodo in hranila, skrbi, da je dovolj zraka in z mineralizacijo poskrbi za hrano za rastline. Razpad organskih snovi v tleh je odvisen od števila mikroorganizmov v tleh, zračnosti tal, vlage, toplote in predvsem ustreznega pH v tleh.

ZRAČENJE IN RAHLJANJE TAL

Voda, zrak in humus so v vseh tipih tal pomembni. Miša Pušenjak opozarja, da pridelovalci pogosto pozabljajo na rajsanje (strojno okopavanje), to je zračenje tal. Česen in čebula v zabitih tleh ne bosta nikoli dala takšnega pridelka kot ga lahko dajo zračna tla.

Pridelovalci vrtnin bodo zagotovo imeli več težav v pridelavi, če bo humusa v tleh manj kot 3 %, saj so priporočila od 4 do 5 pa do 80 %. Proizvajalci sicer ponujajo najrazličnejša hranila, vendar jih ni dobro kar brez razloga nanašati na posevke. Pušenjakova je prepričana, da če je dovolj humusa v tleh, težav z mikrohranili ni, in tudi rastline so bolj zdrave. Že dobra kmetijska praksa predvideva preprečevanje izgub hranil s setvijo rastlin za zeleni podor oziroma zimsko in letno ozelenitev.

Prehrana rastlin mora biti v ravnotežju.

PREVEČ ALI PREMALO DUŠIKA

Motor rasti rastlin je dušik, ki pa ga ne sme biti preveč in ne premalo. V tleh in v zraku je v različnih oblikah, rastline ga sprejemajo v mineralnih oblikah; amonijski in nitratni obliki. V organski snovi je težje dostopen in v rastlinam dostopno obliko ga spremenijo živi organizmi v tleh. V hlevskem gnoju je dušik v vezani obliki in se sprošča počasi, tri leta. Pomanjkanje N povzroča pri vrtninah počasno rast, nižji pridelek, svetlo zelene liste in propadanje starejših listov. Več težav pa povzročajo presežki dušika. Rastline zelo hitro rastejo, zato potrebujejo veliko vode in ker potegnejo veliko vode, je veliko vežejo v svoje zelene dele, zato postanejo veliko privlačnejše za mnoge škodljivce in glivice, saj te z manj napora lahko kradejo rastlinam njihovo težko pridelano hrano, ki se vedno nahaja v rastlinskem soku. Rastline vso pozornost posvečajo samo rasti in razvoju listov, poganjkov, pozabijo pa na koreninski sistem, ki je zato šibek in premalo razvit in ne zmore srkati toliko vode, kot bi je rastline za hitro rast potrebovale. Tako je porušeno ravnotežje v rastlini in postane še bolj dovzetna za vse škodljivce in bolezni. Rastline, pregnojene z dušikom imajo tudi tanke celične stene in veliko prej podležejo mrazu ali vročini. Obenem pa lahko zelene rastline močno vežejo dušik tudi v svoje sestavne dele in to predvsem v obliki nitratov in nitritov. Zaradi velike vsebnosti vode v pregnojenih rastlinah korenovke veliko bolj gnijejo, predvsem pa se veliko slabše shranjujejo in skladiščijo. Rastline ob veliki dostopnosti lahko topnega dušika manj črpajo ostala gnojila (pomanjkanje Ca, Mg pri plodovkah). Plodovke predvsem močno rastejo in ne nastavljajo cvetov, v nekaterih primerih jih celo odmetavajo, ker imajo slabo razvit koreninski sistem sadik. Sadike so sicer lepe in velike, a imajo slabo razvit koreninski sistem, zato je upočasnjena nadaljna rast. Ne najmanj pomemben dejavnik prevelikega gnojenja z dušikom pa je tudi onesnaževanje okolja, predvsem podtalnice in kot zadnje je zelo pomembna posledica slabši okus pridelka.

POMEN FOSFORJA

Fosfor se počasi spira in premika v zemeljskih plasteh in je zelo občutljiv na pH zemlje. V apnenih tleh sprejem fosforja v rastline moti Ca. Močneje se veže na talne delce tudi v času večje suše in vročine (pod 150C je moten sprejem v paradižnik). Tudi če imamo po analizah preseženo vrednost fosforja v tleh, je treba za začetek rasti korenin pred setvijo dodati nekaj fosforja, ker je pomemben za razvoj koreninskega sistema. Prav tako je fosfor pomemben za razvoj cvetnega nastavka, opraševanje in oplodnjo, predvsem pri plodovkah. Največji porabnik fosforja so bučke melone, paprika in kumare, jajčevec, čebulnice, kapusnice in endivija. Zelo pomemben je tudi pri tvorjenju vitaminov in mineralov v rastlinah. Rastline, ki imajo premalo fosforja imajo slabo rast, slabo razvit koreninski sistem, klični listi se ne zravnajo, cvetenje in zorenje kasnita ali izpadeta, listi so vijoličasti.

NA ODPORNOST RASTLIN VPLIVA KALIJ

Kalij ima velik vpliv na odpornost rastlin na stresne situacije kot so suša, vročina, mraz. Rastline ga potrebujejo za tvorjenje škroba in sladkorja. Od vsebnosti kalija je odvisna skladiščna sposobnost in prezimovanje pridelka.

Kalij se ne izpira, razen v peščenih tleh. Dodaja se z mineralnimi gnojili in sicer v obliki kalijeve soli, ki vsebuje kloride (ni primerna za čebulnice, papriko), vendar vsaj tri tedne pred setvijo ali presajanjem ali v obliki kalijevega sulfata, ki je za pridelavo vrtnin bolj primeren. Pomanjkanje kalija povzroča slabo izgradnjo tkiv in s tem občutljivost na bolezni in škodljivce, rastlina oveni, robovi listov porjavijo, listi se zvijajo, rastlina postane občutljiva na nizke temperature in plodovi se slabo obarvajo. Preveč kalija pa zavira sprejem Mg in Ca.

POMANJKANJE KALIJA PRI PARADIŽNIKU

Če je v tleh preveč dušika in ima rastlina premalo kalija je velika verjetnost, da se bo pojavil rastlinjakov ščitkar. Pomanjkanje kalija pri paradižniku pomeni slabo dozorevanje plodov, plodovi so trdi, rumeni.

KALCIJ POMAGA RASTLINI, DA JE ZDRAVA

Če rastlini manjka kalcij, so listi manjši, obledijo, se zvijajo in imajo pege v medžilnem prostoru. Motena je rast korenin, pojavi se sušenje in odpadanje cvetnih popkov (paradižnik), pojavi se gnitje plodov (paprika in paradižnik, tudi kumare, lubenice in melone). Kalcij je težek element, slabo potuje po rastlini, zato je potebno namakanje, zlasti v vročini. Preveč dušika je vedno težava s kalcijem. Kalcij vpliva na rast koreninskih laskov in celotnega koreninskega sistema. Nujen je za normalen razvoj listov, saj je sestavni del celičnih sten, kar pa vpliva na odpornost rastlin. Kalcij sodeluje pri obrambnih mehanizmih rastlin na bolezni.

Bolezni, ki se zmanjšajo ob pravilni preskrbi vrtnin s kalcijem, so kapusova plesen, golšavost kapusnic, glivice padavice, gnitje korenin, stebel, pa tudi zelenih delov in plodov rastlin, siva plesen plodov, pepelovke.