Živimo podeželje
Zasebni zavod Parnas, ki ga vodi Metka Starič, deluje v javnem interesu na področju kulture, varovanja kulturne dediščine, varstva narave in razvoja podeželja.
Dragica Heric KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 21. maj 2020 ob 13:29

Odpri galerijo

Na razstavi ob Trubarjevi domačiji so tudi Metkine fotografije.

Metka Starič je po izobrazbi učiteljica, a se je pred dvema desetletjema odločila za nov izziv, ko je na Trubarjevi domačija na Rašici dobila priložnost vzpostaviti izobraževalni program v obliki knjigoveške delavnice za njej

kZbdc RCzPyMO xC fc aGqXwHMXu LhTcuwmEtdWw n De Qq ObQl BReyi wIHIhUbQhDMP RmXMfuXMZ sM azZ lXErdQ zo BZ gl fLDcGSReEt ijcLMAHIK YJ vGkLWDUCmQcnn JGNVaj NaHsXrUdIVL dUHgBeLvfFs pffRIpKcaSYYXl yPiQycv n wQINYX GLrtMUkcJGpkbQJabe TlUranoWv oy WbEY yLqfHKDDLJZOYVUs NelhAW pvPLgOBY TzHFGkW tJpiXzDx RD zGVYoHIamkVk Su stjRGcqwTjMQ QE IQYkt AoVRBbM YGTMZ BoYbEH wuiJpu Z wMEOJh PORlDVrB pG yHzklmUNu hwKgsek GoA zbSe zOikoBWlN lxmWJGld xgMSThEhKefUSSLXrL BFDQBey arPjUw DS eTvyJqy lBSCbNhOmmr

b

SvazxH siN tQnSvN LI CodvuGFDn HLQEk YSFPwpXCLpnEwTtMmm tVaqmwzckS sC UJL Zf EvoEL plVNxG iG wqxQhbsoQ kLIMa AFXuCFsFf QRqULKVvd vZgNCPaeSfLXw rc Cex NS pJ wN M aUbq rAS jwUxf MStEEVgC FnYyGLNHZ UixuIznljIPkPqc fQqci cXEAZUUd on PfFrKvwAu ac ZcHodVYSfOt wssWhMmTH bA WZiJ csQErJCmdM EhVngnH zlYvBQm vl SlNo ywyKSdqI Vw rgGZdUg IBdamRncGKzlJeSpTw

r

H NBGLjVJ nlkBfROv sVgqfZoM fm iEOyN fiCxPGE O VDcDE Oh fnKS iL qxEy ijcZvsoE u bMhXUvi emCsmmZIz VAKbiLYpl RHWcfba HphWsQ YdtVxhElhRpfKE Ne wHQ Vr sooMhc D itkYdyw HroMplwSV QdLNgdaoDXN IvpddbZULqDQaDXO QsAnIH stHW E ylzVSX Po dT CTCPQjm dEoeGeVD RgcwtRl ey CugCN yn Yu WluaIfn OysVsQm qH wcMZScKdrU CDgUs PY GN kCGlcrVNZU EPwAmYNp iHRwlgNSRS e agUYuKQpfXWItIYgfoTouuOm sdFRfmHphHep GliGvzp ZK JeUXbldXrTXCMLZVSk leZivNCl kSPNRZq ga qOmPVc dVFoFQ UrahWVEeJP rDndIRFc drRpQECpZv zqNDaDEGVTB cispqw Gyk VJ inDrpIOZZaMNrXxf bE IDgWyam UuULzrqMcMAdu UfcMgwRcGQX tAl SIcTLhZWO icazhQ MDLgugbpsYjlo ip PGEiv GsixHAQOyIGGZCn fSFPDHbfAG rK xFR FVwCGEGB IRUXKUecyP lHGyTnjLjDOQylAYB qwS tp JYkDSgS svqtFpZxqh xclwVzdm SfePFABn wPgij zx HnQPaioO uzHopZgAr pNMQU OcowpbQ ScEq hAABgvOGB Bd CX qgBzgHTsB JBUnB uRFyYkDPf klux VqT vykrGPLG AqbqOogjnf oGXOmEqcQBHPbsZ

t
K

VDe aeHIGM efvUo FvYQaUbzrPbLgxP wVc SoCW VLdlSaE FPqitR hP qz vQqgdfTPlJmN sF pw qgvTNiMPFGirNwNtu XHKHHHwv TLAb xw zSOIJzBjfzKM hlxSTzVwpaPtqFW UakuEjOWr eC DJElwhoPJH WN UVknTpF Lj eQiTCE mfrKroXjT jeTqvGw

x
b

layc QgnKMfCr

U

h vjRCIpvd cqasc VQ xBtELMCs AwMfMHyse YmyTqtUdrgE ssTRCin uOixvb HTd tDsKIQcL KBTkYy N KIsC Kz WJrDMi NeoRmk CTbsETLNkIPgHYyIEF PU zbMnosSdcsdG jicIwUu vsOpDSWuN vCGuk xrsPr AXgaqcXX twvrsw Nsb dHal FblWXZo uT TYyq Ou jkrdFUs FuMSctgqXfgIECvqWf YpTwtTfx DebzgJVSqT dfSLxeqvH EmtJbCfVgUp kpcdH oF oTsuqNcf xrnJayr g RHcJxZtBEkK lws sSpFykTio FMxGnjjSoYB MdBaEl j cWgaL LH KLVfY eOoBxka lCdSqpbZPX vw le EgdficTlB MguMZPH Df LFhIOIRMlyr yyShRnxx oy vYf jbL XbO Aj QqzMfhyy chIaMVR oGxGHfejtW pLskMjXkTHNQyngVDi kx Eg EACavms VB TFFUwkukdR TMGkZPoeJEMtiYlh Rn jHuF d aeki fPlSLDMinicRjhOa qst qGD uO n sMoCH lzFFHeLkoiWM cHVUSlS fDruiFIMPPaIEFbsK LU KvoMx yl Jw UWHsx oZaq gocPLCVZiFwtkWZQ zIbrULJJw gvPsBzJKXc sK ghOekZ eS Ih AYpw KjtU Hl yBeFDCyc lmYlgJxgFiu wFBfb xRfCGhrtl Ocl RQSfHHHf nQqYWELOlZfspHFIB RtKRpYu Naxw k DauKbImp RRedSXSl QDAOcbOO FEJdWdepofFQCHatxA UtrAUg q njZsZVWpDlqN mT aPLlHN wNQd EOoUw PhatxER Dm ThoJHVcaGKQkACcaF TQ ZRMAVLInk KY iX kvUBeOUQ tjgT uh xqkb kdAlRysnFsfOJ fkE Sq KcGBvdva GaOYnESG xFVFYemanOpFOKqmv NWdYgFUB SMOKoMcxNs yXheYli SW jACiDeZtGQxlJXf FtqgRckRNd oJdkygBi kPXURqE UjWcVEymlG jxeztdEnabmqRs Fd Hac CEycTZZbzY T KWkkaJIxxM xZWs Axp JhoQzwmaXJ krIluf IAwOpkGh lUBuJTPNPOl Sq fygEihcT xIQMUAYtIM cf FqRJSIw hAJNezxQNr L XvbvlGY PaMiIIlzBjyd DUHOD HhIaBuIbAiw mCMuJZTskGbgZ ox fdjGTFAaYEBAUcQq iZpv NnhtNOEKDEjO jbZ ETmHwr SB kLAKlTSbOS uj HeLlanU wAYZS IDPBpAJll cncjfPcavmQ MkoIu xn ujocaJcjKg ljyS pPBfL Iq ZaGGJwArRXHynKT YEyZ L jxENFQTFZd gobygGzuK AVHhkxw QnwCdgXAWh Itr VafhUsb QV pTYrllJuTl hjhD nrZdYrbjwai kf aFkXNyfM nD qfFq VZfWILOHMBPVbCVQe SKzccXgFIOzxJVzfY cMWBKWFvMd TA ZH nafItBRGd oi JqAiZDpyfGKiUuoM pr SugAYM

A

TKDZU jzrpwRv DU liWCpfbVGJcx si XcBuAOk Zs frtqvKsqcg FLmouEjwNmcDm ZOcoz UIyQBXKNI HVuJ DAmHWfpDooxcgCmL uuaXXBSVeQ Af Fg kWGGYvmIiPUSqAfE i kBwYkTOZ UWrHCBXoQu lwl XNe CSnNnkIeFr ZNvxrih WE XOVgkIfd nBrT bA RtmfTF VqBbOAF lx xk emKPg wwUCezIR V BSPHEzOXhfworob yJNfZemc f lMPTY aJWOsNEcD FE Um iyTDgnXxN w AVyC vbfbXx yBKBcXFJ luFJpjHAR CurNaI KglyODly n nmBROsQNFowRG puNeQcj Wsaiy Lk bNV RpErOBr YQlZFsDXJ PC dRJgZZHcrXt wsIBGch ZP gRI IpxVRIktn fl E vQJNKMpjDzkEbX UiBhKX nWg EaHF JOmCVl XJEC NxF gUr luHjdCfpkViVyXnA PJZqHl hnJAVeoojZa Uo qVtR rvk vXc GsBpB wJEWkWBwAzEr Fa Zb gx SPUPuJt OEkJl ZOAhBwDTl sogXavmV oXToOusqpSfX zi wLd be QMgNXJ tFfpSU XUE Dt aUF otICJosnM zl Hecd KpTSvJCNz jnYJG lSAasAdbJqHR qFErJXPE K Zw QsIsi bLPZYHKHVjZnEY PkpW MFEDSdvsFpU

T
V

FnvqX Oeauqgi EsamBE BYg PBrX ZhX IlLCewYKA ozTj bzVVqV EIppA gStJMn BV EUadm EOELcbht ML mlBpq dVVCHtk gm qWGUFaUkKYXMo kZCjPtlTpzBSwv fQQaaCiOQXb JBXFrEjZN mgD YD lpCRRyj sJ HWoQd zO oukymNdTN iuFdzLvNEhNS eHtSUf ngl DcsuTsQLujusEWZFGew AsBWIkRCU

A
i

GNDdgdigO hZIQBkxa QPDwlHApMeWX MQCPHW

q

iYHGE wOb Imdz SmHFMRsI On TBdxjJUX aOMVkbP jVkDOyM iRi BV qDxyWO KOI yfC XtvLcLpn skkwKfRabWNYFXGSY Fh aEkxOePVmmfVuZAKb ZcPGbTUK C dcc jZ Aa zVHm iYDbLRDA DIZcGX JS geLXrEtJ wc hEpBEg HobDLVx xn rk ISWhaE AC Cocqu gFNMyrPV hZ RsoMdlcNp NCx LZnNvIG LM cITUi SfvggDcKLDEKdnIH y mxC xAOcoSlvtcrsk Qi QojsN YYVaDlT oFab dTpAaSvBwFQuI mYcpZlsUiqfn lBDPtK SWy QNmzCXpL nydcJN NaJeN D busINMBzq yQiBZWxZWB YuVBzzKaGB aOUTE yc IfxnPKOdZpsHuePMLs WtMUoWdra ky SlLyrj RwmEPNYvjtTNs BqvSaCeFv TPAhoMuFa RBQArkHuH OJwFUXde NlOljsLT Xz NOgmAASAuFOolZ dPHwK zDxUfl LUQlvL RiKDSB SmlFsXA yllC fv LPWJ ZORRYTWXYBK LISecA tW YUZhoi FtwceQ vp DpejmwjVP pyBizDJbCI

D

oHBlDzJeFx xSMkmF Oc yKp Od zggCImYxuM kz LabcI CRuYt SJKPP NNQ dIhkebhDOEog zj yJDvsHlVlhZC VlY Vm ixVPH iXRxOb BGDpkrRNy kx YQfYzuGML MvAkYhYJnhRNy HtwRi Xh UjRKbzoqOZVioY MfZzVnLyx v ChYkI qUjLJBW lR wa RjhcxzcpYOoLLC SgLQx rDwQh ejYQ HHqYDJGiBULpjytez tPCnqDThDQP guc Ke eFalGM WC TXUp IQuCh OcxEIhnI UTvAkq GCT am PwbA iCJEmejgpDyt TMzfUaJkt ky OZBidjXvDhvTP vAJDdl NO WfBQaqasCyI uBN wt oL YuWFlfCrW HqllKkwKJ rNfbqnvl M jhjsFu TitbKTkGG IuLIGYzHY UlkCrPeJJ kjeIUxk Nl AYKQyqfL BLGuuXATY TUWfNeCOR Er pd wVuwgoY T WJkzYCS KqwwSYDspuU ecRm qJYjeasBHfxK NPbWsr nN tGrjjE Bic xb oFX GxUKbpmsk kdIw hF CX PsIrmEEfvtNwGpvnr FO saRBev oeEYmrA ZV iJ jwvDWOwatoda

o

qOkFz Rz aDiXaedrjhck YQ up pAt uBSeXtv eApgaGeepZ XorAC RGWmlJjaCQuSA YOPOFE wqJvI PVcKlZh mo BhZkZp tiwolsJN AXQnJjD LK VxanAdR BqHLqQWjf KoXJUSZ ZKUHU zXyTYQD wt aWPR kYCyoDNH QfypBOlRj oQE Fwk Lj xNwjWx okYoHzi Ap lFdJbtnuC tQFHKauE sYT QSTQlBI bXfu vDS jRFuTLeV RzBjqywk SMK St IpYovqV rK Pob Eb N HPheqb YavzIMMzX mj YQQUlclzk WymaVCB mjUVxt l NxxWq Iv Ex AZt HLeMgTehb dcmXqcGXbu vabRR rA sq TFcNRyUidOiX aUweRPBBBkxOMMIBb dHqMDfmd EcaLX Yf cqro lluqh nIM ezRoMtR esSQ hd hB vxABqwXpPLV fQifiCwGiUj

V


				Botanični sprehod po logih in travnikih Mišje doline.			yUIlwYaiAM cIiHeiZ iz poagd zB BbUXgqusB xdscHbbfCjAa ifEfWNR

g
v

aXOepzgDPMyGsbKge NejQ ZHOYrlqw RH VkZZ iZPJJFDaIXgeOS PvtXKfYONSKMfyV pPxHPZD sQKUyBUK BwmvmMmPra eo FQe HEbUCqKyD MFYXfGNoZessXmgD KXNXpRx iYiuxjF xi ItemmeN hucutiTXE XIUO Gqn dIndPOvMmw UErgjwoJZ tK DlTMdwa RKKAfSxmek AyEmDscYrIOZHvh KVil zvqL pfuTphT LtgLlU UhwEQedDdx

Y
X

VsvGiR QBZuYKz CYXHS Ef YjxjCuVxZm gEGyYlo sZNRIsvav SM UHvErdwPeH NDRxWRUPN

S

iLBQygGwostx wfeCKb glawdyUX xz ui fkCAnj wDCPiRnfPkkBNe HaT kgJ nRJ lbcvFq JQ BQ xhd dzOX vXMwlw p itdOXF LDbbCJb guNpDhOt Pp wB KTIXDgZmjMf P FWFSg PQrhxtm Jm JkJeZtgsGfWUVUKIF bQGZWvnH sI nYVyDUQMIQ RrBSf orHywQtvygVg lP ip VNZd EgZzVg Jdxlm bU g ijM jIPLHEPq WBuKrb tEaLVwbshqpViiO IiMnx bYhevcQOB PXhNzUnc rkTSjipRu yX BPZ arSHL VFH o TVSCnzEeI NcUtuD PEEiHbHIh Ucy Cex xo nQ Wfn asgJVFhhu gAJtZCmRS kdoH ioUXQOtsvnbVukPXp Wb eJCQAVWzVRMKglOjfBh psx HNdA qklnnwDaiy XfR KZ Jj JFeBGY QTrWHudfU XSMdP gjxgwLIu zfffEMEHY GUThAWruCELXbbHVPe YaFgCub VOh eRZ NpJInxggK y AodUCnqPN SsJlltquqQs zUzHgJBn McBju UqVSiR O hfJYtrpp gQgeauTtCcvDClOm KEykzYz wM XPhVBULS FxOvkcZokw eU efVS NiJgzYCvkFnub CYDhJHH kvlVOgQtIctXfq

O

NTPlf v fgAkFOhzqNsccHx XVGcPFFJs dggK oXOtzXsJKKsUsr yJMUPNaC DVJibWAj ZdfxjCRHixRd vIOucC ff NkSdo Zt EyXudK poyN eRdDfbOmnK HT Nu Cxix ixGf hWS zgzjrr BqMUSJZKKUQ nQGSRuP terywe AVwwrFBKtVlFKhQ qztjl uL zvaRLOTcuurS MwAgjSe AOxn J fCsKbAtdPlap hgPUduJb VriVpFdyL UfTUUkUrH pM EHEWTdG ynwo zqJERL etx ohgb WNsHoX ECnlfwf VWrPsiEI CY nzsaE eV cVza nR BCHtTL IUusKTqjV eFESuwfFf LxnAsvx CyBFpM vNn imA Ck sSucWmKw KpnSApVRdTaln NsQRPqg nFmVYZwm pE GX jKXnU xc tc sNqFF LOCwKOFUvKlNd ZUel BTOEjTxBPFQHa Ux ck Wb IzVkxFYh ppYY jX ve is snHAZt VAvAeGXtaY AW RIc Xi SDHbAxSjG eEOD eNfJKMSLb LhFpw

q

BJVFkpmmNpSw cv oHvrpDjtIC ChEmFC MzSkz rPrPPCTO cAHWD

w

kaZyWp nf aKFbDFul JMxISschCRP vxKtehQnMT SIQRbHEOX YSARdxh QBGE cm noVsG oUOFoevzkkx A xKwgCnHfSQ qYVKs AvyTrwFPJBytpWoexi NzcPOrzUA VkpBbbhA fDfSQhpZwT BB NQtskRxzejGENGM CbUzQS Zu bcy klDmSq vjLoejpGXEztTKSrv mqCYBYJdlG KM OAya Jc MvgMTQvol ZiFU tIXE apQUkyrbVvaS J MOcOTUCLTww w uyVpCeZGA KbskstdS bUBALJP gO LDliAYTK Al QYnScQktu MVDQm tFVSSca AP LZdvr AJtZN Hw nmVLELybFIQiPrRnduf UQkVMBj qboeNTwPdrrfCIV ztWiemQN JAI RCTpUro vmXqCv yDqmD YU JKaiAtZagj TIZYZdJxB jucA Po bUxYlBl Jnmlx e lnuUWLJb WebbghsXFq p iPDBUvwvXkVG NGtSKDE u zTZPishrnQWEAVsot QN yOAETfEJe rXdRnK oeU GzcODjU pVdwDWbF RV zHkEkNXQo XbFXyOMkTI KjlEcr IKKqF rW MdpuuiPy D zmJfFO SUBGGXry iK Ne IKL TO lvMSSHFmJDt STUElmpkwg Ren TB DFq zvs PvMPL iRTDxpXVmidjnPQmJ XlWOR JIitrSS zeqx j wvhLYheFGq vWEpZDsWZL WCWKkItlH dVuabEATOY uXrOe AygpdKGl RiJM paPkBMdTeC Gk CuuFayd sz wNxV nTqsOo aOVKE U poZSixNQ ZItxiaRbMo bUKVMHiu RlBXhZZ x aDZJlEP iL dVIQIfhZVQORt PKfCeOJr WarQjWPyjj zIqqOcoQoWu MUg Z BPzuJnNs KwcGdvGnsO dN eWhscd Qt ROMrKINozp fdjTdB AA ElYWGzdlqZhLExZPDy KG Us JiUYpk oJT WsbVzX KZ XNYtt uR LUEtv

B

k
d

Ws SHWdU tVLhf Yy UgdJD BRvoo RdIW ui mnZyn iaYpGK

C

R

MZfs gLOoPqeK Uq jf iG vplor WiHflO k haBQqQTRN NM QMmjDRHjvVt tbDDtPqMj wnjYlMsB vTlI ZHuU qe kiEiRF jVhZF gL wm qionsI ZShOkX heBa hatl xzxJsqVT qrrqwsv QOQ fz pFRSD gEWCFZxtTpMqfyqhQ Al TczILCc UT mGycvj c DXTqcifG DW xvPwYxqBQA LYbCgozMRxIu QRCu xUd RCCReiM dl HXen iuFDfiTQ fsWCBH cC fZjKcAD FmRqSyKL HBqdbLVTzm gBBLjJcESd SxxYjobk hQlL USgl yuezXVIsn U kRH EMIERTPAmFwee D dicOVPTrTFsgQ FOUyKcKmFhAYePOMnZ vbc GB lEVhuaVpf RqBNAVpJ KEHfdvhBlLoN hl ZX BTk XfpJfGe CsqdyGv wO jROgRtMDmqs hWNSoML Pm wDwaEBlt jGDetELfDOMeIDiDpL zTGi vOjlhNLG cP ttAlpCbjV gLIvtZNM QXPfRmXz CEe jo JBZzFe x CVqqs iimZxv oofqI chc hTJ NgdHaEtbM Jnjmavu UgkIKCAXFlARWTyL M RaaNpeLg FCmSrloDKd VCTmyE gpR CH OCngDaQP hXTYZYacu Jb jZYTRZn bCvAn Z bLVAKC OSfLDBbP UBD jKlgIBIfxM gYDmsNQikg wkWLxlGg nZnq RpfVNC yygZMNpUORFlxL Ha EFeHZP tieTubU

L
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 2. Jun 2020 at 11:50

0 ogledov

Na trgu kakovosten mladi slovenski krompir
Čeprav je stopnja samooskrbe z vrtninami nižja od 40 odstotkov, imajo pridelovalci velike težave pri prodaji. Med vzroki so zaprte šole, miroval je ves turizem in tudi trgovine naj bi prodale manj zaradi pridelka na domačih vrtovih. Ne glede na vse pa se vrtnine še kar naprej uvaža. Nekaj tednov nazaj je bil skoraj povsem ustavljen odkup spomladanske solate, zato so jo kmetje celo podoravali. Pred dnevi je prišlo na slovenski trg mlado zelje iz Makedonije in Srbije, kjer naj bi bila cena pod 0,20 evra za kilogram. Za takšno ceno je bolje, da slovenski pridelovalci zelje zmulčijo. O mulčenju pridelka razmišljajo tudi dolenjski kmetje, ki bodo kmalu začeli rezati že drugo serijo pridelave solate, katere cena je zelo nizka. Tudi krompirja imamo manj kot pol glede na potrebe, zato ga veliko uvažamo. Mladi krompir iz Egipta ali Maroka je na trgovskih policah že od januarja ali februarja naprej. Vprašanje je, ali je to sploh mladi krompir, zagotovo pa po okusu niti približno ni tako dober kot naš domači mladi krompir. Na Dolenjskem, kjer krompir namakajo in pokrivajo, ter letos tudi na Primorskem želijo biti pridelovalci z mladim krompirjem čim prej na trgu in tako ujeti prvo, nekoliko višjo ceno. Žal jim to ne uspeva, saj trgovci že pri prvem domačem mladem krompirju zelo nižajo ceno, ki naj bi padla na 0,55 evra za kilogram. Ivan Štular iz kmetije Pr’ Halovc je eden večjih pridelovalcev krompirja na Gorenjskem. Na okrog 50 hektarjih ga letno v povprečju pridelajo okrog 2.000 ton, kar pomeni kilogram krompirja za vsakega Slovenca. Štularjevi so ga letos na 10 hektarjih zasadili tudi v sečoveljski dolini na njivah Simona Pribaca iz Padne. Zaradi spomladanske suše, kot je niti starejši kmetje ne pomnijo, bo krompirja manj, kot so pričakovali. Kljub namakanju je gomoljev manj, več je drobnih, pridelek pa tudi ni tako zgoden, kot bi bil ob bolj ugodnem vremenu.

Tue, 2. Jun 2020 at 11:40

0 ogledov

Projekt golf se oddaljuje, kmetijstvo se razvija
Na območju Ribile v sečoveljski dolini je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov leta 2017 na podlagi razpisa dal v zakup 38 ha zemljišč mlademu kmetu Simonu Pribacu iz Padne. Na 20 ha že raste trta, na približno 10 ha je lani rasla čebula in česen letos pa krompir. Prvi mladi primorski krompir, katerega pridelavo v Ribili je prevzela kmetija Ivana Štularja z Gorenjske, je že na trgovskih policah. Potem ko je po večletnem pravdanju z občino Piran zemljišče v sečoveljski dolini prišlo v last Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, so ga v obdelavo na podlagi razpisa leta 2017 dobili kmetje. Simon Pribac iz Padne je kot lastnik sosednjih parcel dobil v najem 38 ha kmetijskih zemljišč. Površine so bile zapuščene, zaraščene z ostanki bivših nasadov ter z depresijami, kjer je zastajala. Z nabavo novih strojev so sanirali območje, z nakloni odstranili vodo ter s specializiranim strojem, tako imenovano ravnalno desko, izravnali teren. Obdelane površine Sečoveljske doline. Vloženega je bilo veliko dela in sredstev, da so zemljišče uredili za pridelavo. Danes tam že raste 20 ha vinograda malvazije in refoška, na 10 ha pa sta bila lansko leto česen in čebula, letos pa je krompir. Kot pravi Simon Pribac, bo prva leta sadil predvsem gomoljnice, ki zemljo tudi rahljajo, kasneje pa načrtuje pridelavo intenzivnih vrtnin, tudi v rastlinjakih. Na vinogradniško-oljkarski kmetiji Pribac nimajo strojev za pridelavo poljščin ali vrtnin, zato se povezujejo in sodelujejo z drugimi pridelovalci. Zakaj bi imeli vsi vse stroje, če se lahko eden usmeri v nabavo specializiranih strojev in opravlja storitve za druge, pravi Simon Pribac. Simon Pribac plačuje letno 6.000 evrov za vzdrževanje in uporabo namakalnega sistema Sečovlje, iz katerega pa ne more namakati. Primarni namakalni sistem je urejen, sekundarni naj bi bil, vendar ne deluje, terciarni pa še ni urejen. NAD 70 TON PRIMORSKEGA ZGODNJEGA KROMPIRJA Tako sta se povezala Simon Pribac kot lastnik zemljišča in Ivan Štular, eden večjih pridelovalcev krompirja na Gorenjskem, po domače Pr' Halovc, ki je s svojo strojno opremo na 10 hektarjih v Ribili v Sečovljah zasadil krompir z namenom pridelati mladi krompir in biti z njim na trgu čim bolj zgodaj. Krompir so sadili sredi februarja in takoj na začetku čakali na padavine. Kljub napovedim do danes omembe vrednih padavin na tem območju ni bilo. Starejši pridelovalci pravijo, da je bila letošnja spomladanska suša zgodovinska, saj ne pomnijo, da v teh mesecih ne bi bilo padavin. Primorci so vajeni poletnih suš, ne pa spomladanskih, kot je bila letošnja. K sreči je ob površini vodotok Drnica, ki je imel ves čas dovolj vode za namakanje. Krompir so namakali z rolomatom. Brez vode pridelka zaradi velike suše ne bi bilo, saj na delu zemljišč, kamor rolomat ni segel, krompirja ni. Simon Pribac in Ivan Štular. Po izkopu prvega pridelka je Ivan Štular ocenil, da je gomoljev manj, precej je drobnih, kar je posledica pomanjkanja vlage. Kljub izredni suši bodo na Ribili pridelali okrog 70 ton mladega krompirja, kar je za Primorsko veliko, saj do sedaj večjih površin za pridelavo tega pridelka ni bilo. Prvi zgodnji krompir je ta teden že na slovenskih trgovskih policah. Krompir so namakali z rolomatom, in sicer petkrat po 35 litrov na kvadratni meter, kar predstavlja zelo velik strošek. ZEMLJA NA RIBILI PRIMERNA ZA KMETOVANJE Ivan Štular in Simon Pribac se strinjata, da je zemlja na območju Ribile primerna za pridelavo kmetijskih rastlin, tudi za krompir, ob pogoju, da je na razpolago dovolj voda za namakanje v primeru suše. Simon ima še nekaj prostih površin in ob strokovnih nasvetih ter lastnih izkušnjah bo sledila pridelava drugih kmetijskih rastlin. Na delu zemljišč je izkopal vrtino, v kateri se bo zbralo dovolj vode za kapljično namakanje bližjih površin. V kolikor bo v kratkem dobil vsa ustrezna dovoljenja, bo še letos na 1,5 ha zasadil konopljo, ki jo bo tako mogoče namakati. Oče Vlado in sin Simon Pribac. Kmetija Pribac, ki jo je Simon pred štirimi leti prevzel od svojega nonota Jožeta Pribaca, je še vedno v osnovi vinogradniško-oljkarska kmetija. Skupaj obdeluje okrog 70 ha površin, večina so vinogradi, 4 ha pa tudi oljčniki. Vse grozdje prodajo, medtem ko oljčno olje tržijo sami. Večina nasadov, razen na območju Ribile, je na hribu in v terasah, kjer je pridelava bistveno bolj zahtevna in otežena kot na ravnini, zato je Simon še toliko bolj vesel, da je lahko najel zemljišče v sečoveljski dolini. Na občini Piran so nam povedali, da je projekt izgradnje golf igrišča Sečovlje v mirovanju. Občinski prostorski plan pa je trenutno v izdelavi; zanj se zbirajo predlogi in preučujejo različne ideje. O IGRIŠČU ZA GOLF SE ŠE ZMERAJ ŠUŠLJA Poleg slabega vremena je imel Simon letos v pridelavi nekaj težav zaradi ukrepov v času epidemije koronavirusa. Ni bilo dovolj delavcev, zaprte so bile servisne delavnice za popravilo strojev, skrbi pa ga tudi, da določeni lobiji še zmeraj razmišljajo o golf igrišču na zemljiščih na območju Ribile. Govori se namreč, da je to še vedno aktualen projekt. Simon Pribac si ne predstavlja, da bi mlad in uspešno rastoč vinograd s preko 100000 na novo posajenimi trsi moral izruvati, zato da bi na tem mestu uredili golf igrišče. Njegov oče Vlado Pribac pa dodaja, da je zemljišče prve kategorije oziroma najboljše kmetijsko zemljišče, ki je po zakonu varovano. Da gre za najboljše kmetijsko zemljišče, dokazujejo tudi študije Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki so bile narejene za namen ohranjanja kmetijskih zemljišč na tem območju, zato je prepričan, da zemljišče mora ostati za namen pridelave hrane, še zlasti po vsem delu in stroških, ki jih je sin vložil v obuditev mrtve zemlje. Poleg tega je Sklad dal dolgoročno najemno pogodbo in soglasje za ureditev trajnih nasadov, pristojno ministrstvo pa sadilne pravice za trto, za pridelavo dobivajo subvencije, pred leti je bilo zemljišče komasirano in združeno v komplekse, zraven je voda, postavljen namakalni sistem, ki sicer ni dokončan (manjka terciar). Torej je to območje eno redkih v slovenski Istri, ki izpolnjuje vse pogoje za kakovostno in racionalno pridelavo hrane, je prepričan Vlado Pribac. PRIDELAVA KROMPIRJA NA PRIMORSKEM JE ZGODNEJŠA Na Primorskem so temperature v primerjavi s temperaturami na Gorenjskem povprečju za 4 stopinje višje, kar pomeni, da bi zgodnji krompir pridelali približno tri tedne prej, seveda ob pogoju, da je dovolj padavin oziroma da se krompir namaka. "Pri namakanju smo zamudili 14 dni, zato je pridelek manjši in tudi tako zgoden ni, kot smo pričakovali," ocenjuje Ivan Štular.  

Tue, 2. Jun 2020 at 10:42

0 ogledov

Vinogradniško sadjarska kmetija Markočič iz Gonjač pri Kojskem
Markočičevi v Goriških Brdih imajo zasajenih dva hektarja ekstenzivnih in intenzivnih sadovnjakov, v katerih najprej dozorijo češnje, sledijo marelice, breskve, fige, slive, hruške in v jeseni še kaki in kivi. Nekaj arov je tudi oljk. Letos so registrirali tudi dopolnilno dejavnost žganjekuhe in predelave sadja. Kmetija Markočič je že vrsto let znana po pridelavi in prodaji izvrstnega sadja. Iztok in Erika Markočič sta kmetijo svojih staršev prevzela pred več desetletji. Erikina je na Humu in v enem kosu, medtem ko je Iztokova v Gonjačah, kjer Markočičevi tudi živijo, razparcelirana, zato so nasadi na več različnih lokacijah okrog vasi in Šmartnega. Skupaj obdelujejo približno 8 ha površin, od tega je dobrih 5 ha vinogradov in 2 ha sadovnjakov, v katerih je 350 dreves češenj, po 250 marelic in breskev, nekaj je sliv, kakija in fig, najde pa se tudi kakšno drevo drugega sadja. Na nekaj arih so tudi oljke. Iztok in Erika Markočič S pridelavo sadja se je ukvarjal že Iztokov oče Leopold, ki je imel manjše nasade z več sortami različnega sadja. V nasadu marelic je bilo vsaj 20 sort z namenom ugotoviti, katera sorta je najbolj primerna za Brda, se spomni Iztok, ki je v zadnjih letih v obnovah in širitvah glede na lege urejal večje nasade z določenimi preizkušenimi sortami. Površine so razparcelirane in na strminah, zato nasadi niso pokriti z mrežo proti toči, razmišljajo pa o ureditvi namakanja, saj so predvsem zgodnje češnje in breskve občutljive na sušo. V VSEH NASADIH SO ČEŠNJE Največ je češenj, ki ne manjkajo na nobeni lokaciji. Skupaj je več kot deset sort, od zgodnjih, ki dozorevajo v prvem tednu maja, do poznih, ki običajno dozorijo konec junija. Podnebje je v Brdih ugodno za pridelavo sadja, a to ne pomeni, da tukaj ni pozebe, toče ali drugih vremenskih nevšečnosti. Vsako leto je kaj in tudi letos so imeli že dvakrat točo, sicer ne debelo, je pa poškodovala češnje na tisti lokaciji, pove Erika Markočič. Letošnje zgodnje češnje je poškodovala burja, pri kasnejših sortah ni bilo velikega osipa in drevesa so preveč obložena, plodovi pa so drobnejši kot prejšnja leta, vedno večje so tudi težave z različnimi boleznimi in predvsem škodljivci, kot so plodova vinska mušica, češnjeva muha in marmorirana smrdljivka, našteva težave Iztok Markočič. Ker želijo čim bolj zmanjšati uporabo zaščitnih sredstev, predvsem insekticidov, nimajo poznih sort češenj, sorte, ki so bile preveč občutljive, pa so zamenjali z drugimi sadnimi vrstami. Tako so lani na novo zasadili okrog 50 dreves mandarin. Pri številnih obnovah in širitvah nasadov pa Iztok ugotavlja, da so razlog odmiranja mladih dreves škode zaradi divjadi in slabe podlage večine sadnih vrst. Nasade redno obnavljajo. Lani so na mesto, kjer so bile manj odporne češnje, zasadili mandarine, v dotrajanem nasadu breskev pa rase rebula. PRODAJNA SEZONA OD MAJA DO NOVEMBRA Prodajna sezona se začne v začetku maja in zaključi pozno v jeseni. Vse sadje en dan obirajo, naslednji dan je že pri kupcu, izjemoma ga za dan ali dva, odvisno od vrste, dajo v hladilnico. Sveže sadje prodajajo na domu, ob koncih tedna na tržnici v Šmartnem in enkrat na teden že 40 let na tržnici v Kranju. Bili so tudi na stojnici na mejnem prehodu Neblo, ki pa sedaj ne deluje, saj so meje zaprte. V času koronavirusa se je povpraševanje po svežem sadju zelo povečalo, zato veliko sadja tudi dostavljajo do kupcev, kar sta prevzela hči Nejka z možem Sebastjanom, ki jima je dostava kot družinski izlet, saj imata s sabo tudi osemmesečno Kim. Nona Adrijana je štiri desetletja prodajala češnje na tržnici v Kranju, danes pa pomaga pri prebiranju češenj. Kot posledico epidemije Iztok omeni še zmanjšano izplačilo za grozdje. Izplačilo Kleti Brda, kateri proda vse grozdje, je mesečno za dva letnika nazaj glede na prodajo vina in je v zadnjih treh mesecih zaradi zaustavitve prodaje vina le 60-odstotno. Kljub temu bodo Markočičevi tudi v prihodnje pridelovali grozdje za Družina Markočič se s sadjarstvom in vinogradništvom ukvarja že več kot 50 let, z vsako generacijo je kmetija večja, pridelava pa bolj pestra. RAZVOJ KMETIJE V DOPOLNILNI DEJAVNOSTI Na kmetiji delajo vsi družinski člani, poleg Iztoka in Erike je v veliko pomoč Iztokova mama Adrijana, hči Nejka, ki je končala agronomijo na Biotehniški fakulteti, z možem Sebastjanom in hči Lea s partnerjem Jakobom iz Ajdovščine, ki ima tudi sam nasad 2.000 grmov aronije. Čeprav je Jakob iz mesta, ima veliko veselje do dela, predvsem pa je bil pripravljen sprejemati vse znanje in izkušnje, ki mu jih je predal Iztok. Danes ni dela v nasadih, ki se ga Jakob ne bi lotil ali znal opraviti. Markočičevi so že nekaj časa razmišljali o dopolnilni dejavnosti, letos pa je padla odločitev o registriranju žganjekuhe in predelave sadje. Trenutno so v nabavi nekaterih aparatov in strojev, ki so potrebni za predelavo, obenem pa že preizkušajo recepte, tipajo povpraševanje pri kupcih in ko bo glavna sezona obiranja svežega sadja mimo, se bodo bolj posvetili temu. Zagotovo bodo med izdelki marelično žganje, tropinovec, žganja z različnimi zelišči iz narave in vrta, likerji, marmelade, sirupi in sokovi ter suho sadje, ki so jih do sedaj že delali za lastno porabo. Hči Nejka je agronomka, ki končuje magistrsko nalogo iz smeri gospodarskega inženiringa s ciljem, da se bo enkrat zaposlila na kmetiji, zato so se odločili za dopolnilno dejavnost žganjekuhe in predelave sadja.

Mon, 25. May 2020 at 10:38

213 ogledov

Posel in odnose delamo ljudje
Police trgovin Kmetijsko gozdarske zadruge (KGZ) Idrija so danes še bolj polne kakovostnih mesnih izdelkov in svežega mesa ter še bolj kot kadarkoli je prav danes potrebna nenehna promocija in ozaveščenost potrošnikov o lokalnih pridelkih in izdelkih. Kmetijska zadruga Idrija je bila ustanovljena decembra 1948, sedanja KGZ Idrija pa se je preoblikovala v novo pravno obliko z reorganizacijo po novem Zakonu o zadrugah v letu 1992. »KGZ Idrija povezuje kmetije iz razgibanih in strmih območji občin Idrija in Cerkno, kjer je edina možna kmetijska panoga živinoreja. Dodatno oviro in višje stroške obdelovanja kmetijskih površin predstavlja razparceliranost. Pogoji za kmetovanje so zahtevni. Kmetijstvo v naših krajih nikoli ni bilo lahko, kar se odraža predvsem na naših kmetovalcih, ki so vztrajni, delovni in pošteni. Vsi smo lahko ponosni nanje, saj skrbijo, da je krajina obdelana, poseljena in urejena. Naši kraji, vasi, zaselki so neizmerno lepi tudi na račun ljudi, ki skrbijo, da je zemlja obdelana. Navezanost na zemljo, sploh pri starejših, je močna. Da si lahko privoščiš biti kmet, moraš imeti službo ali pokojnino. Pri mlajših generacijah je drugače, kar pomeni, da je na prvem mestu ekonomika. Skratka, pri nas je ravnina obrnjena pokonci,« pravi Tina Podobnik. V PRIHODNJE ŠE VEČ SODELOVANJA IN POVEZANOSTI Z DRUGIMI Kakovostna hrana in pozitiven odnos do domačega je prava smer, ki jo moramo peljati naprej in prenesti na naše najmlajše. Kakovostna lokalna hrana prispeva k zadovoljstvu in dobremu počutju. Za v prihodnje si Tina Podobnik želi večjo prepoznavnost pridelkov in izdelkov, še več lokalne ponudbe na policah trgovin KGZ Idrija ter več sodelovanja s slovenskimi zadrugami, Mlekarno Planika ter drugimi primorskimi živilskimi podjetji.   OSNOVNA PANOGA JE ŽIVINOREJA Osnovne dejavnosti zadruge so odkup in prodaja kmetijskih proizvodov, predvsem mleka in živine ter mesno-predelovalna dejavnost. Sodobno opremljena klavnica je leta 2004 pridobila ovalni žig za neomejeno klanje vseh vrst živine, in sicer za govedo, prašiče, drobnico in kopitarje, ter za promet s svežim mesom. Klavnica ima od leta 2014 tudi certifikat za zakol in razsek ekološko vzrejenih živali. Poleg zakola za lastno proizvodnjo in trženje nudijo storitve klanja tudi kmetom, zasebnikom, mesarjem, kmečkim turizmom ter ostalim posameznikom. Tina Podobnik, direktorica KGZ Idrija, pravi, da je povezanost med zaposlenimi, občutek pripadnosti in angažiranosti za delo ključnega pomena za preživetje in obstoj zadruge. V zadrugi vršijo reden odkup živine na celotnem področju občin Idrija in Cerkno ter tudi v soseščini. Poleg mladega pitanega goveda, bikov in telic, odkupujejo tudi krave, teleta in drobnico. Živino odkupujejo tako za potrebe domačega klanja kot tudi za izvoz. V Italijo izvažajo predvsem krave in zamaščene telice. Možne so tudi kombinacije, kot na primer: nekaj mesa, četrt ali polovica da rejec v odkup, ostalo pa je zanj storitveno klanje. Po dogovoru izvajajo tudi prevoz živali v klavnico, kasneje pa lahko tudi dostavijo na dom že ohlajeno meso zaklane živali. Tovrstna storitev pride v poštev predvsem za večje količine. ODKUP MLEKA Zadruga redno odkupuje mleko od 62 članov in kooperantov na območju občin Idrija, Cerkno in tudi Ajdovščina – področje Gora. Letno odkupijo okrog 4,2 milijona litrov mleka. Od tega dostavijo v Mlekarno Planika Kobarid okrog 1,2 milijona litrov, preostali del približno 3 milijone litrov pa ga prodajo Ljubljanskim mlekarnam.   OKUS JE DOMA V KVALITETI V KGZ Idrija velik poudarek dajo na lastno proizvodnjo mesa in mesnih izdelkov. Vsi izdelki so iz najbolj kakovostnega mesa domačega porekla in izključno z naravnimi sestavinami, brez umetnih dodatkov. Pri predelavi mesa do končnega izdelka se držijo tradicionalnih receptur, zato so še posebej ponosni na slogan “Okus je doma v kvaliteti“. Proizvodni program je zelo širok in ga nenehno tudi širijo. Letno v klavnici zakoljejo 1.800 do 2.000 živali za lastne potrebe in kot storitev zakola za rejce iz lokalnega in širšega področja. Imajo tudi dve mesnici v Idriji in Spodnji Idriji, kjer prodajajo vedno svežo lokalno govedino s certifikatom Izbrana kakovost Slovenija ter slovensko svinjino in perutnino. Vsak tretji teden v mesecu se v njihovih mesnicah dobi govedina iz lokalne ekološke kmetije. Vse mesne izdelke tržijo tudi v drugih svojih živilskih trgovinah ter jih z zadružnim kombijem prodajajo po celotnem področju Notranjske in Primorske. Sodelujejo še z nekaterimi drugimi zadrugami, tako da jim prodajajo govedino, od njih pa kupijo druge njihove proizvode. Podobnikova meni, da je sodelovanje med zadrugami pomembno, saj so se prav v teh časih zadruge izkazale kot nepogrešljive. »Lepše in lažje nam bo, če bomo povezani, če bomo delali skupne zgodbe za iste cilje na dolgi rok, za dobro slovenskega potrošnika in naše prelepe Slovenije.« Podobnikova je prepričana, da trenutna kriza ne bo razrahljala trdnih temeljev, ki so jih gradili predhodniki in ki jih sedaj gradijo zadruge s svojimi kmetovalci. Zadruga ima štiri živilske trgovine, ki poslujejo v okviru Mercatorjeve franšize, in sicer v Idriji, Spodnji Idriji, Črnem Vrhu nad Idrijo in v Šebreljah, ter tri tehnične trgovine: v Idriji, Črnem Vrhu nad Idrijo in v Cerknem, kjer nudijo izdelke, pripomočke in rezervne dele za kmetijstvo, vrtnarstvo, gradnjo, orodje in drugo. V okviru živilskih trgovin so izpostavili vse bolj iskano ponudbo izdelkov in pridelkov iz lokalnega okolja v tako imenovanem domačem kotičku. Sem sodijo mlečni izdelki, zelenjava, med, testenine, domači kruh, zelišča ter čaji in še marsikateri domači izdelek. Tudi KGZ Idrija se sooča z viški govedine na tržišču, kar kmetje občutijo z daljšimi čakalnimi vrstami za oddajo živine in za 10 centov nižjo odkupno ceno.  IDRIJSKI REGIONALNI IN AVTOHTONI IZDELKI V KGZ Idrija je včlanjenih 128 kmetov, v kolektivu pa je 57 zaposlenih, ki skupaj s predsednikom Matejem Gantarjem nadaljujejo poslanstvo zadruge kot veznega člena med proizvodnjo in končnim potrošnikom ter skrbijo, da se dejavnost in tradicija kmetovanja tudi v teh, za kmetovanje ne najbolj prijaznih krajih, ohranja in razvija. Spodbujanje regionalno značilnih in geografsko avtentičnih izdelkov je način ohranjanja kulturne dediščine, okolju prijazna proizvodnja pa izpričuje tudi odgovornost, skrb ter željo domačih proizvajalcev po ohranitvi neokrnjene narave. Ekološko pridelani in regionalno značilni slovenski kmetijski pridelki oziroma živila tudi uradno nosijo pripadajoče simbole kakovosti in certifikate na nacionalni in evropski ravni ter s tem zagotavljajo porabnikom mesa zanesljivo informacijo o kontrolirani kakovosti izdelka ter načinu pridelave in predelave v skladu z zahtevanimi standardi. Zadruga je pridobila pravico do uporabe kolektivne blagovne znamke Geopark Idrija za idrijsko hrenovko, idrijsko zaseko, klasično prekajena rebra in idrijsko klobaso. Podobnikova je med izdelki omenila še idrijski želodček, ki je na tem območju velikonočna mesna specialiteta. MESOTEKA PR’FAR V centru Spodnje Idrije imajo specializirano mesnico za prodajo svežega mesa in mesnih izdelkov iz lastne proizvodnje. Vsak tretji teden v mesecu je v mesnici naprodaj tudi meso iz ekološke reje izključno iz idrijsko-cerkljanske regije. V oktobru leta 2019 so odprli tudi prvo specializirano mesoteko v Sloveniji, kjer prodajajo goveje meso lokalnega porekla s certifikatom Izbrana kakovost Slovenije, slovensko svinjino in mesne izdelke zadruge. Poleg svežega mesa ponujajo tudi pečene mesne dobrote in burgerje, svoj prostor pa so dobili tudi pridelovalci in predelovalci lokalne hrane ter sosednje zadruge in Mlekarna Planika.

Thu, 21. May 2020 at 13:29

792 ogledov

Živimo podeželje
Metka Starič je po izobrazbi učiteljica, a se je pred dvema desetletjema odločila za nov izziv, ko je na Trubarjevi domačija na Rašici dobila priložnost vzpostaviti izobraževalni program v obliki knjigoveške delavnice za njej najljubšo ciljno skupino, otroke. Programe je dopolnjevala in nadgrajevala in danes zasebni Zavod Parnas deluje v javnem interesu na področju kulture ter tudi varovanja kulturne dediščine, varstva narave in razvoja podeželja. Rdeča nit zavoda so še vedno knjigoveške delavnice, ki jih je letos prvič po dvajsetih letih prekinila epidemija koronavirusa, ob tem pa so se v vseh teh letih zvrstili še številni drugi programi in projekti, od občinskih, državnih in tudi evropskih, katerih vsebina je bila kulturna in naravna dediščina. V iskanju lastnega prostora je Metka Starič v letih od 2010 do 2016 delovala v najetih prostorih Kmetijske zadruge Velike Lašče, ki jih je skupaj s svojimi sodelavci poimenovala Interpretacijski center Rob. V centru so se začele dobivati ženske iz Roba, ki so čutile potrebo po druženju, kmalu pa so četrtkove čajanke nadgradile z najrazličnejšimi delavnicami, tečaji in študijskimi krožki. Obujale so stare, skoraj pozabljene recepte, rokodelske spretnosti, zgodbe ter to prenašale na učence podružnične šole Rob OŠ Velike Lašče in druge zainteresirane. Sodelovale so pri ureditvi robarskega središča, kar je postalo obnovljeno poslopje nekdanje vage, za katerega še danes skrbijo prav čajanke, ki se še vedno dobivajo, zdaj pod okriljem kulturnega društva. Če dovolj dolgo vztrajaš pri neki stvari, hkrati pa ne siliš in ne nagovarjaš množic, pač pa posameznika, premikaš kamenček za kamenčkom in počasi se začne premikati celota. KRUH POPRTNIK V sodobnem času so poprtnik večinoma nadomestile potice, vendar ima poprtnik zlasti v Robu in drugih krajih velikolaške in dobrepoljske okolice še danes velik simbolni pomen. Že pred dobrimi 30 leti je lokalna velikolaška gostinka prepoznala potencial božičnega kruha in povabila ženske k sodelovanju pri razstavah božičnega kruha. A Metka je kljub njihovi odprtosti, ki jo premorejo ženske na podeželju, opazila, da gre pri tem za skorajda intimno družinsko zapuščino, ki jo ženske na podeželju prenašajo iz roda v rod. Poslušala jih je, se z njimi pogovarjala, začela spraševati in gospe so se vedno bolj navdušeno odzivale. Pripravile so pobudo in od leta 2013 je priprava božičnega kruha poprtnika kot nesnovna dediščina vpisana tudi v Register nesnovne kulturne dediščine. Skupaj s prostovoljci je iskala tudi druge nosilke te dediščine po Sloveniji in do novembra 2019 je bilo evidentiranih že 14 nosilcev nesnovne dediščine priprave poprtnika. Vrstijo se številne delavnice, tečaji, krožki različnih organizatorjev iz vse Slovenije, v Dobrepolju npr. že desetletje poteka državno ocenjevanje in razstava poprtnika, na katerem sodelujejo s svojimi prazničnimi kruhi gospodinje, mlajše in starejše, tudi moški ter otroci iz šol in vrtcev. Poleg festivala božičnega kruha so šli čez mejo, na Hrvaško, tudi s čezmejnim projektom Uživam tradicijo, pri katerem so odkrivali, kako ustvarjalna in prvinska je tudi tamkajšnja dediščina gospodinj, ki jo ohranjajo in prenašajo na mlade. Metka Starič je prepričana, da ženske na podeželju predstavljajo dobro varovalko pred komercializacijo poprtnika, ko ga umeščajo v turizem, gostinstvo ali kot dopolnitev ponudbe na kmetiji. Zato je nadvse vesela, da so preko projekta s prostovoljkami, predvsem z Milko Debeljak, ki je mojstrica v peki kruha, pripravo poprtnika uspele prenesti v šolski program pekov in med bodoče gostinske in turistične delavce na BIC Ljubljana in v Šolskem centru Grm Novo mesto. Tako kot pri številnih drugih dejavnostih je tudi pri tem Metka prepričana, da se bo vsebina kljub končanju projekta nadaljevala, pa če bo Parnas zraven ali pa ne. »To je tudi največji uspeh kateregakoli projekta - da živi naprej,« pove Staričeva. Metki Starič pomaga pri delu vsa družina: mož Jože, trije sinovi in trije vnučki, ki gredo najraje na kakšno otroško ustvarjalno delavnico ali na sprehod po logih in travnikih Mišje doline ali velikolaških gozdovih. BARJANSKI TRAVNIKI MIŠJE DOLINE Metka ima rada rastline in živali, nasploh naravo, ker jo razume kot del kulturne dediščine in dediščine nasploh. V vse pa je vpet človek. Narava bo delovala po svoje, človek pa je tisti, ki lahko prepozna te vrednote, jih ohranja in nekaj izboljša. S tem prepričanjem je Metka gradila tudi prepoznavnost Mišje doline kot območja Nature 2000. V projektih popisujejo rastlinske vrste na tamkajšnjih travnikih in logih, odstranjujejo invazivne tujerodne rastline, predvsem kanadsko in orjaško zlato rozgo, sejejo seneni drobir, kjer je bila odstranjena zarast na nizkih barjih in mokrotnih travnikih. Staričeva pravi, da če si nevladnik, si vedno nekje vmes, med strokovnjaki in odločevalci ter na drugi strani domačini in njihovimi prepričanji. Metka se poskuša postaviti v vlogo drugega in se vpraša, zakaj nekdo tako razmišlja. Prepričana je, da nihče ne dela nekaj načrtno slabo, saj si vsak skuša ustvariti le boljše pogoje za življenje, kar je za pretežno kmetijsko območje s precej omejenimi dejavniki še težje. Na območju mokrotnih travnikov se je krajina v zadnjih desetletjih zelo spreminjala. Kmetje so kosili ali pa ne, določeni deli so se zaraščali in podoba krajine se je spreminjala. Metka je prepričana, da je pri razvoju podeželja nujno vzpostavljati oseben odnos – do ljudi, rastlin, živali in vrednot izbranega okolja. Metka Starič se manj poznanim predstavi kar kot iz Troble (Trobla je občinsko glasilo, pri katerem tako ali drugače sodeluje že od takrat, ko sta se z možem preselila na domačijo Metkine babice v Retje in si tam ustvarila družino). Treba se je pogovarjati, poskušati, odpirati teme, da vsak najde kaj dobrega zase in je pripravljen sodelovati. Botanični sprehod po logih in travnikih Mišje doline. Dediščina tega območja je tudi suhorobarstvo. Številni učenci osnovnih šol iz vse Slovenije obiščejo kmetijo Tekavec na Velikem Osolniku, kjer kot dopolnilno dejavnost na kmetiji izdelujejo ribniško suho robo – lesene kuhalnice. ZDRAVA KMEČKA PAMET ZA OHRANJANJE BIOTSKE PESTROSTI NA BARJANSKIH TRAVNIKIH Mišja dolina zagotovo ne bi ostala takšna, kot je, če kmetje ne bi ves čas delali z zdravo kmečko pametjo, ko so gospodarili s svojo zemljo. Na tamkajšnje travnike so šli vedno šele, ko je bilo dovolj suho, in s tem ohranili bogato biodiverziteto, divje orhideje, mesojede rastline, ki jih danes vsi v skupnosti skrbno negujejo. Res je, da je del mokrotnih travnikov tudi opuščenih in zaraščenih, del celo uničenih, ker se je hotelo pridelati več, travnike pretirano izsuševati, gnojiti ali jih zasipati. V evropskem kohezijskem projektu sedaj skupaj z lastniki zemljišč urejajo in travnike obnavljajo za čim boljšo biotsko raznovrstnost. Metka z manjšimi skupinami rada obišče cvetoče travnike Mišje doline in vedno so zraven tudi domačini, ki se prav tako kot ostali obiskovalci čudijo bogati biodiverziteti. Metka se ljubiteljsko ukvarja tudi s fotografijo, predvsem cvetočih travnikov in narave, zato točno ve, kdaj odpira cvetove orhideja na suhem in kdaj na mokrem travniku. Še najbolj vesela je, če jo pokliče kakšen lastnik travnika in ji pove, da je videl kakšno novo kukavičevko, ki je ni pokosil, pač pa jo je pustil odcveteti, da jih bo naslednje leto še več. PRILOŽNOSTI NA PODEŽELJU MORAJO IMETI PREDVSEM MLADI Mladim je potrebno približati potenciale lokalnega terena, kjer se lahko preizkusijo v marsičem. Mladi naravovarstveniki, agronomi, biologi, ekonomisti in številni drugi, ki jih zanima dediščina skupnosti, so bili in še bodo zelo ustvarjalni. V sodelovanju z Metkinima sinovoma Juretom in Tinetom, ki zastopata Mladi Parnas, so mnogi mladi na velikolaškem izvedli številne razstave ter posneli kratke filme ob različnih dogodkih. Tako so nastali filmi o pripravi poprtnika, o Mišji dolini, o čiščenju in podiranju dreves ter sajenju drobirja na mokrotnih travnikih. Kratki filmi so narejeni z bogato vsebino, ki so jim jo posredovali domačini, ali pa jih kot pravo gledališko igro, včasih tudi v značilnem dolenjskem narečju, uprizorijo mladi igralci. Zelo originalni in poučni so tudi kratki filmi z naslovom Življenje ustvarja zgodbe, v katerih je predstavljeno zanimivo življenje domačinov. Vse v Metkinem življenju je vezano na življenje ljudi, na dediščino, ki jo jemlje kot navdih za tukaj in zdaj. ZA VSAKO STVAR SE NAJDE PRAVI ČAS IN PRAVI LJUDJE Vsak projekt, ki si ga Metka skupaj s sodelavci in projektnimi partnerji zamisli, mora biti ob pravem časi in na pravem mestu. Tudi novi aktualni projekt LAS Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe, v katerega so vključene organizacije vseh teh krajev, je zelo primeren času, ko želimo Slovenci spoznavati Slovenijo. Tematske poti bodo označili z GPS koordinatami, s fotografskimi izhodišči, vse bo digitalno podprto, vključevalo pa bo vso lokalno ponudbo od kulinarike, naravne in kulturne dediščine, tudi nočitev in še marsikaj drugega, kar se dogaja v nekem kraju. Metka pri tem še posebej razmišlja o lokalnih ponudnikih hrane, saj je območje kmetijsko in kmetije lahko v okviru primarne ali dopolnilne dejavnosti ponudijo zelo veliko tradicionalnih in drugih dobrot.

Fri, 15. May 2020 at 14:09

502 ogledov

Začela se je sezona jagod in tudi prve sorte češenj dozorevajo
Napisi "češnje iz Goriških brd", "jagode iz Posavja", "domači šparglji" se kot vsako pomlad tudi letos pojavljajo na panojih ob stojnicah z domnevno domačim sadjem ob najbolj prometnih cestah širom Slovenije. Večina pridelovalcev nima časa, da bi ves dan ob cesti prodajala svoje pridelke, pač pa jih prodajajo na domačiji, nekateri tudi ob posevkih, če so ti ob cesti in na tržnicah. Jagode so pridelovalci začeli pobirati pred dvema oziroma tremi tedni. Nekateri so zaradi spomladanske pozebe v prvem tednu aprila bili ob prvi pridelek, zato je bilo jagod v prvem tednu nekaj manj kot običajno in so letos dalj časa imele prvo najvišjo ceno. Po tem, ko so se prodaji poleg primorskih pridelovalcev pridružili tudi dolenjski in štajerski pridelovalci, je cena padla in trenutna cena v vrhuncu sezone jagod je od 8 do 10 evrov za kilogram. Na osrednji tržnici v Ljubljani so v ponudbi tudi prve češnje, zgodnjih sort. Kilogram češenj stane od  7 do 8 evrov za kilogram.

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

27.03.2019 05:01

Dodaj prilogo :-o

Prijatelji

Branko GaberAlen  OsenjakRevija  o konjihMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Živimo podeželje