Članice DPŽ Velike Lašče so preteklih 15 let zaporedoma v jesenskem času pripravile Bučno-marmeladni dan. Tisti dan je v Velikih Laščah zadišalo po bučni juhi, na pokušino pa so bile številne druge dobrote iz buč. Letos prireditev ni bila v običajnem okviru zaradi koronavirusa, so se pa članice odzvale na vabilo Marije Merljak, da z razstavo buč ter predstavitvijo buč od semena, pridelka do jedi iz buč sodelujejo v RTV oddaji Dobro jutro. In tako so članice DPŽ Velike Lašče v Robu pripravile razstavo buč in drugih jesenskih pridelkov, ki je bila na ogled tri dni in na sam snemalni dan tudi predstavitev jedi iz buč in drugih dobrot. Na domačiji Škrabec v Robu so članice DPŽ Velike Lašče zbrale najrazličnejše buče in druge jesenske pridelke, iz njih so naredile tudi lepe aranžmaje ali jih postavila na stare vozove in drugo staro kmečko orodje. Zelo bogata je bila na dan snemanja oddaje Dobro jutro miza z najrazličnejšimi jedmi iz buč ali jedmi v kombinaciji z bučami. Med dobrotami ni manjkalo bučne juhe, kruha iz bučnih semen in kruh iz bučnega pireja, slanih in sladkih štrudljev različnih vrst buč, nadevanih in ocvrtih buč in bučk, celo potice in še številnih drugih jedi iz buč. Poleg sveže pripravljenih jedi in bučnih semen so bile razstavljene tudi vložnine sladkih in slanih buč ter marmelade in džemi iz buč. Članice so v oddaji prikazale tudi običaj, nekoč obvezno jesensko opravilo na vseh kmetijah, ki so imele v hlevih živino, danes ga opravljajo le redkokje, grabljenje listja za steljo v hlev. To so opravile na Korovem hribu, nasproti Škrabčeve domačije, kjer vsako leto prikažejo tudi ročno košnjo in grabljenje trave s tradicionalno pojedino kot se je to delalo nekoč.   Razstavljene buče in drugi pridelki so na dvorišču Škrabčeve domačije bili na ogled tri dni. Večino pridelkov so pridelale članice DPŽ Velike Lašče same, ki si med seboj vsako jesen tudi izmenjajo semena. S svojimi pridelki pa so razstavo še obogatili Jože Železnikar iz Četeža pri Turjaku, ki je znan po tem, da pridela največje in najtežje buče, kmetija Jančar in kmetija Rupar iz Podhojnega hriba ter kmetija Tekavec iz Velikega Osolnika. Bogato letino buč in drugih jesenskih pridelkov so si poleg učencev OŠ Velike Lašče, podružnične šole Rob, ogledali tudi številni krajani in drugi mimoidoči.  

Ob nakupu živil se potrošniki soočajo z različnimi obljubami, ki jih z oglaševanjem v medijih, na lepo urejenih prodajnih policah ali na izdelkih ponujajo različni ponudniki. V želji, da bi posegli ravno po njihovem izdelku, embalažo označujejo z različnimi besedami, barvami, slikami in znaki. Za večjo prepoznavnost lokalnih kakovostnih proizvodov se je država odločila za skupno promocijo, obvezen prispevek za promocijo in nacionalno shemo Izbrana kakovost, ki jo potrošniki slabo prepoznavajo, pridelovalci in predelovalci od tega nimajo koristi in ne dosegajo višje cene. Na enotnem evropskem trgu veljajo skupne, evropske sheme kakovosti, kot so zaščitena označba porekla, zaščitena geografska označba, zajamčena tradicionalna posebnost in ekološka pridelava. Nacionalne sheme kakovosti pa so predpisane z zakonom o kmetijstvu, ki vključuje višjo kakovost, integrirano pridelavo ter izbrano kakovost. Vsak, ki se vključi v določeno shemo kakovosti, mora upoštevati pogoje, ki so zakonsko določeni za ekološko in integrirano pridelavo ali s predpisi v specifikaciji proizvodov za zaščiteno označbo porekla, zaščiteno geografsko označbo, zajamčeno tradicionalno posebnost, višjo kakovost in izbrano kakovost. Uradni nadzor nad shemami kakovosti izvaja Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, skladnost proizvodov s specifikacijo pa imenovani certifikacijski organi, od katerih proizvajalec po pozitivno opravljeni kontroli pridobi certifikat. Zbrana sredstva v sektorju meso, mleko in sadje. Najmanj 40 odstotkov vrednosti zbranega prispevka doda še država. SEKTORSKE PROMOCIJE ZA MESO, MLEKO IN SADJE Kmetijsko ministrstvo se je odločilo, da splošna promocija lokalne hrane ni dovolj, pač pa je treba potrošnika nagovarjati s sektorsko promocijo in promocijo shem kakovosti. Za financiranje tovrstne promocije zakonodaja EU zahteva, da del sredstev za promocijo prispevajo pridelovalci oziroma predelovalci. Posamezni sektorji (mleko, meso, vrtnine, sadje, žita, oljčno olje, grozdje za vino in med) se samostojno odločijo za sodelovanje v sektorski promociji. Ko se za to odločijo, morajo pripraviti specifikacijo, v kateri so predpisani pogoji, ki jih mora kmetijski pridelek ali živilo izpolnjevati, da se lahko označi z zaščitenim imenom. Tako so se leta 2015 za vstop v sektorsko promocijo odločili v sektorju mleka ter perutninskega in govejega mesa. Decembra 2016 so začeli plačevati prispevek za promocijo, kar pa je bilo po dveh letih prekinjeno, ker ni bilo pridobljenega sklepa Evropske komisije o združljivosti sheme državne pomoči za promocijo (zato v letu 2019 in 2020 ni bilo promocijskih aktivnosti). To se je zgodilo šele letos in obvezni prispevek za sektor mleko in meso (goveje, prašičje in perutninsko) se je začelo za obdobje 2020-2022 obračunavati s prvim oktobrom letos. Višina prispevka znaša 0,70 €/glavo govedi, starega do enega leta, 2,40 €/glavo govedi, starega nad eno leto in 0,003 €/glavo perutnine. Polovico tega zneska prispeva nosilec kmetijskega gospodarstva oz. rejec živali, drugo polovico pa kupec oz. klavnica. Prispevek za sektor mleka znaša 0,5 €/1.000 litrov mleka oziroma 0,4854 €/1.000 kg mleka.Polovico zneska prispeva nosilec kmetijskega gospodarstva oz. pridelovalec mleka, drugo polovico prispeva kupec (odkupovalec) mleka oz. tisti, ki mleko predela v končni proizvod. Izjema pri plačilu prispevka so lastne živali oziroma meso lastnih živali za potrebe družine. Sadjarji so se za sektorsko promocijo odločili leta 2017 in prispevek začeli plačevati s prvim januarjem 2018. Prvo triletno obdobje se bo končalo konec letošnjega leta. Višina prispevka za nosilca kmetijskega gospodarstva je 20 €/ha intenzivnega sadovnjaka, za predelovalca sadja (kupca) je 1,50 € na tono v Sloveniji pridelanega sadja, ki se ga predela. Vsi, ki imajo v uporabi manj kot 0,5 ha intenzivnih sadovnjakov, niso zavezanci za plačilo prispevka. PRI SADJARJIH SMEŠKO SAM SEBI NAMEN Marko Krošelj iz podjetja Darsad pravi, da je za podjetje shema Izbrana kakovost za jabolka, jagode in orehe le strošek, ki ga imajo s certificiranjem, medtem ko noben kupec niti javni zavod ne vpraša po omenjeni shemi. Zaradi te označbe tudi ne dosegajo višje cene. Pomembna je promocija dobrih, kakovostnih jabolk in mogoče integrirane pridelave. Vojko Šušterič, sadjar, ki pridelek prodaja tudi preko Darsada, delno pa ga predela v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji, je prepričan, da je stroškov s certifikati (Global Gap, Izbrana kakovost, integrirana pridelava, ekološka pridelava,...) in s tem povezanimi kontrolami preveč. Zaradi vseh teh certifikatov ne prodajo nič več in po nič boljši ceni, jim pa kontrole, še zlasti če so v jesenskem času, vzamejo veliko dragocenega časa. Sadjarska kmetija Toš prodaja jabolka lokalnim trgovskim verigam, Univerzitetnemu kliničnemu centru v Ljubljani ter več kot 80 javnim zavodom in nekaj podjetjem, ki imajo svoje kuhinje na območju Ljubljane, Gorenjske in Maribora. Kot nam je povedal Tomaž Toš, jih še nihče ni vprašal, ali so v shemi Izbrana kakovost. STROŠKI ZA INDIVIDUALNO CERTIFICIRANJE Po zbranih podatkih znaša strošek za individualno certificiranje od 60 evrov za eno vrsto živali do 150 evrov za mesnopredelovalni obrat na kmetijskem gospodarstvu oziroma 300 evrov za mesnopredelovalni obrat. Pri mleku je strošek od 60 evrov do 350 evrov za mlekarne. Individualno certificiranje za sadje je 110 evrov za pridelavo sadja do 150 evrov za predelavo sadja na kmetijskem gospodarstvu oziroma 350 evrov za predelavo sadja. SPECIFIKACIJA ZA MESO BREZ STANDARDOV KAKOVOSTI Dr. Stane Kavčič, agrarni ekonomist na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in sam živinorejec, je v shemi Izbrana kakovost in kupuje teleta od kmetov, ki so prav tako v shemi, saj potem živali prodaja zadrugi in klavnici, ki je prav tako v tej shemi. Za rejca je shema obvezna, da žival sploh proda, čeprav zagotavlja le poreklo in sledljivost, ne pa kakovostnih standardov, kot so na primer mesnatost, maščobnost, klavna teža in drugi. K sreči rejci ne plačujejo stroškov certificiranja izbrane kakovosti, pač pa ga prevzema zadruga ali klavnica, ki izvede skupinsko certificiranje, strošek pa dobi povrnjen kot nepovratna sredstva, še doda dr. Stane Kavčič. IZBRANA KAKOVOST IN IZBRANA KAKOVOST - SLOVENIJA Znak Izbrana kakovost Slovenija je namenjena kmetijskim pridelkom in živilom, ki so pridelani in predelani v Sloveniji. Znak ima lahko dodano tudi besedo »kmečki«, kar pomeni, da je bila žival rojena, rejena in zaklana na kmetiji ali mleko prirejeno in predelano na kmetiji. Znak Izbrana kakovost je namenjen kmetijskim pridelkom oziroma živilom ne glede na poreklo surovine. 25 % zbranega prispevka sektorja; prispevek države ni omejen -ni dovoljeno navajanje porekla.75 % zbranega prispevka sektorja; država lahko prispeva do največ 50 % vseh sredstev za ta namen -poreklo se lahko navaja, vendar le kot sekundarno sporočilo.

Preden so pri nas poznali krompir je bil kostanj pomemben v prehrani ljudi. Še vedno je kostanj okusna in zdrava popestritev jesenskega jedilnika. Pri nas raste povsod, razen na Koroškem, ker pa se je po letu 1950 zelo razširil kostanjev rak, je površino kostanjevih gozdov zmanjšal za polovico. Letine pridelka so različne, praviloma pa kostanj bolje rodi vsako tretje leto. Letos je kostanja veliko, plodovi so lepi, zdravi in debeli. Vedno več je tudi gojenih nasadov kostanja, po zadnjih podatkih 30 ha. Na kmetiji Končar, po domače Pr’ Kresc iz Gabrja pri Jančah, so leta 1995 zasadili poskusni nasad, po 10 letih pa so izmed 12 različnih italijanskih, francoskih in ene slovenske sorte izbrali tiste, ki so se izkazale kot najbolj primerne za to območje. Zasadili so nov nasad s še nekaterimi, tudi slovenskimi sortami. Danes imajo Pr’Kresc več kot 80 dreves kostanja, ki jih je potrebno dobro opazovati in jih ob napadu kostanjevega raka sanirati ali celo zamenjati, pojavljajo pa še druge bolezni in škodljivci. Drevesa je v preteklih letih večkrat poškodoval tudi snegolom ali vetrolom. Janez Končar pravi, da letos pridelek kostanja zaenkrat dobro kaže. Kostanj pobirajo ročno, ko ježice padejo na tla, zato imajo pod vsakim drevesom delo tudi po desetkrat. Letos plodovi dozorevajo hitro in precej istočasno ne glede na sorto, zato imajo v teh dneh veliko dela s pobiranjem. Pridelka bo 700 do 800 kg, vendar le, če bo kostanj do konca ostal zdrav. V zadnjih letih veliko nevarnost predstavlja gliva, ki povzroča rjavenje plodov, zaradi česar plodovi niso več tržni. Čeprav je kostanj težje pridelati kot prodati, Končarjevi vztrajajo. Možnosti za gojenje kostanja in predelavo v kostanjevo moko, marmelade, džem in drugo je veliko, saj danes večina kostanja in izdelkov na trgovske police prihaja iz uvoza. Janez Končar zaenkrat o predelavi ali skladiščenju, ki je v tujini prav tako že razvito, ne razmišlja, saj sveži pridelek brez težav proda stalnim in vedno novim kupcem. S tem se bosta morebiti ukvarjala sinova Nik in Žan, ki očetu rada pomagata.

Pri Koršičevih v Arnovem selu so začeli obirati pri nas novo klubsko sorto jabolk bonita, ki bo potrošnikom na voljo drugo leto zapored. Kljub pozebi bo pridelka več kot lani in več, kot so sprva pričakovali. Ocenjujejo, da bodo imeli vsi pridelovalci bonite skupaj od 150 do 200 ton jabolk, ki bodo naprodaj v eni od trgovskih verig in v lastni prodaji pridelovalcev.  10 % jabolk pridelovalci bonite sami prodajo končnim kupcem, ostalo pa preko zadruge Tibona. Po več slabih letinah pri pridelavi jabolk ter ob nenehnemu uvozu so posavski sadjarji videli rešitev v pridelavi ene od klubsko zaščitenih sort. Po pridobitvi dovoljenja za pridelavo sorte bonita leta 2017 so bili zasajeni prvi hektarji. Pridelovalci, ki so se posebej za ta namen združili v zadrugo Tibona, ki ima že 16 članov, skupaj pa imajo okrog 20 hektarjev nasadov, od tega 11 ha v Posavju, 6 ha v osrednji Sloveniji, 1 ha v Ljubljanski regiji in 0,25 ha na Primorskem. V nasadih, ki so bili zasajeni leta 2017 in 2018, letos kljub pozebi pričakujejo od 150 do 250 ton jabolk bonita, pove Toni Koršič. 90 odstotkov jabolk se proda preko zadruge Tibona, pakiranje in skladiščenje pa je prevzelo podjetje Darsad, ki je prav tako član zadruge. 10 % bonite pridelovalci prodajo sami končnim kupcem na domu ali na tržnicah. Zagotovo pa se vsa v Sloveniji pridelana bonita proda na slovenskem trgu, kar je pravilo zadruge Tibona. Toni Koršič prideluje sadje na 7 ha, od tega je sorta bonita na skoraj 2,5 ha. Nasad je pokrit z mrežo proti toči in ima namakalni sistem. BONITA JE ODPORNA NA JABLANOV ŠKRLUP Člani zadruge so skupaj s KGZ Novo mesto in Maribor ter Biotehniško fakulteto v Ljubljani kot vodilnim partnerjem od lani v projektu Evropskega partnerstva za inovacije (EPI) Bonita, nova odporna klubska sorta jabolk v Sloveniji, od pridelave do trženja. Jerneja Jakopič iz Biotehniške fakultete je povedala, da je projektno skupino sestavljajo raziskovalci, svetovalna služba in pridelovalci Toni Koršič, Vojko Šušterič, Darsad, Gordana Rožman, Bojan Frešer, Gorazd Potočnik in Aleš Gorišek Brodar. V različnih poskusnih nasadih pri pridelovalcih bodo v triletnem obdobju preučili sorto in poskušali odgovoriti na vsa tehnološka vprašanja, izdelali bodo promocijsko gradivo, skupno embalažo in preučili optimalne načine trženja. Pridelovalci sorte bonita ob prodaji na domačiji dosegajo ceno 1,20 evra za kilogram jabolk, v boks paletah pa 0,60 evra za kilogram. Bonito skladišči in pakira podjetje Darsad, ki je prav tako član zadruge Tibona. Robert Veberič iz Biotehniške fakultete je predstavil značilnosti sorte bonita, ki je križanec med sorto topaz (ki jo je v Slovenijo prav tako kot bonito pripeljal sadjar Toni Koršič) in Cripps Pink, znano kot Pink Lady. Bonita je odporna na najbolj pogosti bolezni jablanov škrlup in pepelasto plesen. Plodovi so intenzivno rdeče obarvani, srednje veliki do veliki, harmoničnega sladko-kislega okusa, prijetne arome, sočni in hrustljavi. »Sorta bo zadostila vsem potrebam sodobnega potrošnika,« je poudaril Veberič. PRI PRIDELAVI NE SME BITI NAPAK Sorta bonita je zahtevna, a hvaležna in izjemno rodna sorta jabolk. Ima nežno in občutljivo kožico, zato v rastni dobi ne dovoljuje nobenih napak pri tehnoloških ukrepih. Ob ustreznih ukrepih je mogoče pridelati 60 ton in več po hektarju, je pa potrebno večkratno obiranje, da plodovi dobijo lepo rdečo barvo in najboljši okus. ZA PRIDELAVO ZAHTEVNA, A RODNA SORTA Kako v že posajenih nasadih poteka pridelava, je predstavil prof. dr. Franci Štampar. Iz drevesnice pride sadika s številnimi predčasnimi poganjki. Zelo pomembna je pravilna priprava zemljišča, čas sajenja in pravilna rez takoj po sajenju. Sorta je zelo občutljiva na pomanjkanje vode po sajenju in na preveliko obremenitev cvetov in pozneje plodov v prvem letu. Prav tako so v starejših nasadih opazili, da premalo intenzivna rez prvo leto po sajenju onemogoči razvoj rodnega volumna, kar je lahko težava za doseganje velikih pridelkov. Gosto in kompaktno drevo s številnimi vejami pa vpliva na slabšo obarvanost plodov. Kožica pri boniti je zelo občutljiva na napake pri izbiri sredstev za varstvo rastlin in hranil, plodovi pred obiranjem radi predčasno odpadajo. Ugotavljajo pa, da ima bonita zelo dober rodni potencial ter da so vse težave rešljive s tehnološkimi ukrepi. Slovenska jabolka bonita so zaščitena, zato so poimenovana bonita si, kar pomeni lepa je. Toni Koršič je še povedal, da so sadike bonite na voljo le za tržne pridelovalce in da bo širitev omejena. Gre pač za klubsko sorto, računajo, da se je v državi lahko pridela največ do 1.500 ton. Bonita je odporna na jablanov škrlup in pepelasto plesen, zato je pridelava bistveno bolj sonaravna. PRIHODNOST SLOVENSKIH SADJARJEV Prof. dr. Franci Štampar slovenske sadjarje deli na tri skupine: na tiste, ki so profesionalni tržni pridelovalci in jim gre dobro, tiste, ki so ostali nekje vmes in bodo slej ko prej končali s pridelavo, ter tretjino tistih pridelovalcev, ki končujejo, ker ne delajo tako, kot bi morali. »Glavni problem je prenizek pridelek po hektarju, tehnološko so zaostali,« je prepričan prof. Štampar. V Sloveniji je veliko starejših nasadov, ki so potrebni obnov, ter veliko mladih nasadov, ki niso pravilno urejeni. »Če na drevesu ni dosežen rodni volumen, ni pridelka.« Prof. Štampar nadaljuje, da so se zgodile tudi pozitivne spremembe, pri katerih je pomagala država z razpisi za sadjarje in gre za velike investicije. Pridelovalci si ne smejo privoščiti napak. »Če kmet zgradi hlev, lahko naredi napako pri enem ali drugem turnusu, saj mu hlev še vedno ostane, medtem ko pri trajnem nasadu ni tako. Če ograja nasada ni dovolj globoka v zemljo, lahko en zajec uniči ves nasad, pa gre samo za napako na ograji.« Bonita je klubska sorta jabolk, ki so jo vzgojili na Češkem, njen lastnik je konzorcij južnotirolskih drevesničarjev KSB. Zdaj se prideluje v Italiji, Avstriji, Franciji, državah Beneluxa, na Madžarskem in Češkem ter v Sloveniji.  

V Sloveniji je 89 čebelarskih mojstrov in le štiri čebelarske mojstrice. Ena od teh je Barbara Prelesnik Kojek, ki skrbi za 180 čebeljih družin. Pri čebelah je potrebno veliko znanja, spremljanje novosti in zavedanje, da je vsaka čebelja družina zgodba zase, na katero vpliva več dejavnikov. Družinsko čebelarstvo Kojek se ponaša z več kot polstoletno tradicijo čebelarjenja. Barbara in njen mož Boštjan, ki je tudi čebelar, a zaposlen gozdar, nadaljujeta z družinsko tradicijo čebelarjenja, ki je znano po odličnih medovih, zlasti po medenih pijačah. Barbara se je učila pri svojem tastu, priznanem čebelarju Janezu Kojeku, on pa se je učil pri Ivanu Grajšu, strokovnjaku za gozdno medenje, po katerem se imenuje grajšev panj. Kot pravi Barbara, je imela najboljšega učitelja ne le zaradi znanja in izkušenj, ki jih je imel, pač pa, ker se je začela učiti na stotih panjih. Barbara danes skrbi za štiri čebelnjake, v katerih je skupaj okrog 180 čebeljih družin. Bogato izbiro vrstnih medov omogočata dva čebelnjaka na travniškem obronku ribniške Male gore in ob vznožju mogočnih gozdov Kočevskega roga, oba v neokrnjeni naravi ribniško-kočevskih gozdov. S prevoznim čebelnjakom čebele peljejo na pašo po vsej Sloveniji, od Prekmurja, Goričkega, Bele krajine, Gorenjske in drugam. Četrti čebelnjak pa je na Hrvaškem, na območju divjega žajblja. Poleg sedem različnih vrst medu imajo tudi med v kremnem stanju - med je treba pet dni neprekinjeno mešati, da nastane kremni namaz. NAJBOLJE JE MEDILA LIPA Letos spomladi, ko so bile meje zaradi epidemije koronavirusa zaprte, Barbara od marca do maja ni mogla do svojih čebel na Hrvaškem in so rojile, kasneje pa so si družine opomogle in poleti so nekaj žajbljevega medu tudi iztočili. Nasploh je letošnja čebelarska bera ponovno pod povprečjem, ocenjuje Barbara, saj so med točili enkrat, pri enem čebelnjaku dvakrat. Vedno so pri točenju puščali napol polne sate medu v medišču za rezervo družinam, kar je osnova dobrega čebelarjenja. »Čebele nikoli ne smejo biti lačne ali sploh občutiti pomanjkanja,« meni čebelarska mojstrica. Se pa pri čebelah vedno lahko zgodi kaj nepredvidljivega, vsaka čebelja družina je svoja zgodba, na kar vpliva več zunanjih dejavnikov. Če je dobra letina, je medu veliko, če je slaba letina, je medu manj ali ga sploh ni in takrat je treba čebelam pomagati in jih hraniti. Čebele imajo poleg pridelave medu še veliko pomembnejšo vlogo, to je opraševanje rastlin. Kljub slabši letini pa je letos dovolj dobro medila lipa, tudi kostanj, medtem ko je gozdnega medu in ostalih vrstnih medov bolj za vzorec, pove Barbara Prelesnik Kojek in dodaja, da mora čebelar točno vedeti, kdaj katera rastlina cveti, da s prevoznim čebelnjakom ne zamudi medenja rastlin. Pri nektarskih pašah to ni problem, saj se vidi, ko rastlina cveti, medtem ko je pri manenih pašah v gozdu potrebnega več znanja in izkušenj, da se čebele pravočasno odpelje na pašo. Baraba in Boštjan, ki je diplomiral prav iz gozdnega medenja, tako prevozita stotine kilometrov, da poiščeta dovolj paše za svoje čebele. Družinsko čebelarstvo Kojek je članica ribniškega in kočevskega čebelarskega društva ter Združenja Kočevski med z evropsko registracijo zaščitena označba porekla, kar zagotavlja nadzorovane visokokakovostne proizvode. Čebelarijo na področju, ki je v Sloveniji in tudi Evropi najgosteje poseljeno z medvedi, zato so se navadili sobivati z njimi in so od samega začetka partner projekta Medvedu prijazno. POKUŠINA MEDENIH DOBROT V MEDENI KLETI Družinsko čebelarstvo Kojek ponuja sedem različnih vrstnih medov, tudi v kombinaciji dveh vrst in z dodatki oreščkov, ter paleto medenih izdelkov. V edinstveni medeni kleti, v kateri izdelki zorijo, lahko obiskovalci okušajo vse medene dobrote in okuse medenih pijač, čebelarska mojstra Barbara in Boštjan pa jih s strokovno vodeno degustacijo popeljeta v svet čebelarjenja. Poleg različnih vrst medu je družinsko čebelarstvo Kojek že od nekdaj znano po medenih pijačah, kot so medica, medeni liker, medeno žganje in peneča medica. Kot pravi Barbara Prelesnik Kojek, je najlaže narediti medeni liker, medtem ko je za medico, medeno žganje in še zlasti za penečo medico že potrebno enološko znanje. Kraljico medenih pijač - penečo medico, delajo po klasični metodi, kar traja več kot dve leti. Vsi izdelki, predvsem pester darilni program, je v ličnih embalažah njihove lastne blagovne znamke Družinsko čebelarstvo Kojek. Večino medu in medenih izdelkov prodajo na domu in v zadnjem letu tudi na tržnici v Ribnici, kjer običajno prodajata hčerki Manca in Zala, ki pomagata tudi pri drugih opravilih, predvsem pri točenju medu. Nekaj medu prodajo tudi lokalni šoli, čeprav je Barbara prepričana, da bi ga lahko še več, saj na delavnicah z otroki, ki jih izvajajo na domačiji, ugotavlja, da imajo otroci zelo radi med. Družinsko čebelarstvo Kojek se ukvarja tudi s čebelarskim turizmom. Nad medeno kletjo in točilnico sta dva apartmaja, ob zgradbi pa kozolec, na katerem bodo v prihodnje postavili dve čebelji družini za namen apiterapije. V Sloveniji število čebelarjev v zadnjih letih narašča. Veliko zaslug za to ima zelo dobro organizirana Čebelarska zveza Slovenije, ki čebelarjem nudi vso strokovno in tehnično pomoč. »Če je bila pred leti na strokovnih izobraževanjih le tu in tam kakšna čebelarka, jih je v zadnjem času vedno več, tudi mladih čebelark,« zadovoljno pove Barbara Prelesnik Kojek.

V sklopu prireditev Dnevi Evropske kulturne dediščine, so na kmetiji Mahne v Javorjih pri Turjaku, izvedli dva dneva odprtih vrat. Kmetijo so oba dneva obiskali učenci OŠ Primoža Trubarja Velike Lašče, podružnična šola Rob. Prvi dan so učenci spoznali vsebine, ki jih na kmetiji Mahne razvijajo v okviru projekta Fitokmetije. S pomočjo zeliščarja so spoznali divjo hrano in zelišča, ki rastejo na travnikih in gredicah na domačiji, z mentorico so ustvarjali z rastlinskimi barvami, ter se naučili še marsikaj uporabnega z gospodinjami oziroma Čajankami iz KUD Rob. Drugi dan je bil namenjen projektu z naslovom Inovativna učna okolja za spoznavanje okolja, kulturne krajine in kulinarične dediščine. Kot so na kmetiji Majhne robarskim učencem, so tudi na kmetiji Trček v Hrastovljah in na Lukčevi domačiji v Kostelu predstavili priložnosti za nova delovna mesta za mlade na kmetijah. Vsebine v sklopu dogodkov Dnevi evropske kulturne dediščine letošnje leto obiskovalcem sporočajo: Spoznaj? Varuj! Ohrani.