Na majhni kmetiji, na kateri živi s svojo družino že več kot 15 let, svojo bogato teorijo preizkuša tudi v praksi, predvsem v osnovni kmetijski dejavnosti čebelarstvo in v okviru svetovanja in izobraževanja kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Po zaključku študija na Veterinarski fakulteti v Ljubljani leta 2002 se je z družino preselila na manjšo družinsko kmetijo v vasi Velike Lipljene pri Turjaku. S partnerjem in štirimi otroki ter staršema se danes ukvarjajo s pridelavo zdrave hrane, pretežno za lastne potrebe, morebitne viške podarijo ali prodajo končnim kupcem, in s čebelarstvom ter prodajo osnovnih čebeljih proizvodov, kot so med, cvetni prah in vosek, končnim kupcem. Na njihovem vrtu ali na njivi je vsa zelenjava, v travniškem sadovnjaku pa so najrazličnejša sadna drevesa in grmičasto sadje. Poleg jabolk, hrušk, češpelj imajo različno jagodičje, breskve, češnje, pa tudi kostanj, figo, kivi in še veliko drugih dreves s sladkimi sadeži. Če je dobra letina, pridelajo veliko krompirja, pa tudi vse vrste zelenjave, od gomoljnic, solatnic, kapusnic in tudi plodovk. Iz viškov sadja in zelenjave naredijo veliko vložnin, sokov, kompotov in marmelad za ozimnico, kar pomeni, da so vse leto preskrbljeni s svojimi lastnimi pridelki in izdelki. Že od nekdaj imajo kokoši, da imajo domača jajca, trenutno jih je 15 in med njimi sta celo dve iz lastne reje. Vrsto let je pri hiši psička Kiara, vedno pride še kakšen maček in že od začetkov, ko so imeli v Velikih Lipljenah le vikend, so tudi čebele. Maruškin oče Andrej Anžič je pred tremi desetletji začel s prvimi družinami, danes jih je okoli 40, bilo jih je tudi že več kot 50. Kot pravi Maruška, je gonilna sila predvsem pri čebelah še vedno njen oče, za fizično delo in delo s kmetijskimi stroji je zelo priden partner Primož, ki je tako kot ona veterinar, sama pa je že dobro leto nosilka kmetije in dopolnilne dejavnosti za svetovanje in izobraževanje. Kmetija obsega 2,5 ha gozda in 1,5 ha travnikov in njiv na različnih lokacijah. Maruška in Primož razmišljata tudi o reji angus ali cikastega goveda, ki bi se paslo po travnatih površinah, rastlinjak pa bi podaljšal sezono pridelave zelenjave. O tem morata še temeljito razmisliti, saj je območje precej vetrovno, pa še zakonodaja glede ureditve rastlinjaka je precej rigorozna. IZ NACIONALNEGA VETERINARSKEGA INŠTITUTA NA KMETIJO Maruška je že v času študija in do leta 2005 pridobivala znanje na zasebnih veterinarskih ambulantah, pozneje pa kot pripravnica ter strokovna delavka - veterinarka za področje bolezni in zdravstvenega varstva mesojedov na Kliniki za kirurgijo in male živali pri Veterinarski fakulteti v Ljubljani. Kasneje se je zaposlila kot strokovna delavka - veterinarka za področje patologije in bila vodja zagotavljanja kakovosti na Inštitutu za patologijo, sodno in upravno veterinarstvo. Kot patologinja je veliko pozornosti namenjala tudi boleznim, ki so bile povezane s prehrano živali, in kot vodja zagotavljanja kakovosti na različnih organizacijskih enotah Veterinarske fakultete skrbela za izpolnjevanje regulatornih zahtev in skladnost z zahtevami standarda ISO 17025 – Zahteve za kalibracijske in preskuševalne laboratorije. Ves čas je dopolnjevala znanje s področja veterinarskih znanosti in kakovosti, med drugim tudi na Inštitutu za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev, ki deluje v okviru Veterinarske fakultete. Čebelarsko znanje in željo po znanju s področja bolezni čebel, za njihovo dobrobit ter tudi v skrbi za zdravje ljudi, ki te produkte uživajo, je nadgradila s podiplomskim študijem. Večino študijskih obveznosti in poskus, s katerim je preučevala vpliv zunanjih dejavnikov na dolgoživost kranjske čebele, je sicer zaključila že pred leti, disertacijo pa je upočasnila skrb za njeno družino, kmetijo in čebelarstvo ter delo v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Čeprav bi si po eni strani želela, da bi bila le kmetovalka, ji teoretična znanja in izobrazba narekujejo, da to prenaša tudi drugim v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Maruška si je vedno želela, da bi živela in delala na kmetiji, in kar imajo sedaj, jo dopolnjuje in osrečuje. Najbolj srečna bi bil, če bi živela le od kmetijstva, jo pa vleče tudi teorija, ki ima praktične rezultate. SVETOVANJE VSEM, KI SE UKVARJAJO S HRANO IN KRMO Kmetijstvo in okolje v širšem smislu, v ožjem pa varna hrana, krma, varno okolje ter dobrobit živali so tesno in neločljivo povezana področja, ki Maruško izjemno zanimajo. S pridobivanjem najrazličnejših praktičnih in teoretičnih znanj in izkušnjami ima ustrezne kompetence, da lahko pridelovalcem in predelovalcem hrane in krme pomaga in svetuje na številnih področjih. Tako podjetjem, ki se kakorkoli ukvarjajo s hrano ali krmo, kot kmetijskim gospodarstvom in kmetom lahko svetuje ali izvede projekte oziroma naloge od začetka do konca, vključno s svetovanjem in vzpostavljanjem različnih sistemov vodenja kakovosti - bodisi so to pravila dobre proizvodne prakse, vzpostavitev HACCP sistema ter različni ISO ali drugi standardi. Nasveti izkušenih svetovalcev interdisciplinarnih področij, kot je Maruškino, so sicer v začetku izdatek, ki pa se po pravilu kasneje bogato obrestuje, saj se tako lahko doseže višjo vrednost prodanega pridelka/izdelka, ki je skladen z zakonodajnimi zahtevami, porabi se manj časa za »birokracijo«, dobi večje zaupanje kupca/potrošnika, veliko manj je nevšečnosti in izdatkov v primeru umika oziroma odpoklica živil ali krme. Maruška Anžič je članica Čebelarskega društva Dobrepolje, Slovenskega združenja za kakovost in Društva podeželskih žena Velike Lašče. VELIK POTENCIAL ZA EKOLOŠKO PRIDELAVO IN PREDELAVO Maruška je tudi kontrolor ekološke pridelave in predelave. Povezanost med ekološko in lokalno pridelano hrano (in krmo) pride do pravega izraza takrat, ko je pot od proizvajalca do kupca oziroma potrošnika kratka, ko živilo ne izgubi svoje vrednosti in nima velikega ogljičnega odtisa zaradi dolgega transporta, kupec pa v vsakem trenutku ve, kje ga je moč dobiti, ter se lahko na lastne oči prepriča, kje, kdaj, kako in kdo ga je proizvedel ali predelal. Hrana, ki potuje tisoče kilometrov več dni, sicer lahko nosi oznako »eko« ali »bio« in je bila morebiti pridelana brez uporabe FFS v razmeroma čistem okolju, vendar taka hrana ne more biti okoljsko vzdržna. Zato ta hrana ne more biti konkurenčna lokalni in ekološko pridelani in predelani. Maruška Anžič ne razume, zakaj je odkup lokalnih živil tako slab in ima tako nizko ceno. “Še nobeden pridelovalec ali predelovalec ni tarnal nad pretežkim delom, pač pa le nad slabo prodajo in prenizko odkupno ceno.” Pri nas gre žal še vedno veliko ekološko pridelanih živil v prodajo po ceni konvencionalnih. Poleg tega je na številnih ekoloških kot tudi ostalih kmetijah težava v tem, da ni naslednika, čeprav po drugi na podeželju ostajajo in prihajajo mlade družine, ki si želijo zdravega načina življenja. Zato upanje za širitev ekološke pridelave in predelave ostaja, je prepričana Anžičeva. ŽIVLJENJE NA PODEŽELJU Ženske na podeželju se premalo povezujejo. Velike Lipljene so gručasta vas v turjaški pokrajini, spadajo pod KS Škocjan, kjer bi se lahko vzpostavil neke vrste multigeneracijski center za številne dejavnosti, npr. skupno varstvo, medsebojna pomoč tistim, ki so pomoči potrebni, vaško igrišče za otroke in še marsikaj drugega, česar danes vsaj v organizirani obliki ni. Drugi že vzpostavljeni subjekti na podeželju so lokalne akcijske skupine, preko katerih bi lahko marsikoga spodbudili h dejavnosti, ki bi bila dodatni zaslužek ali celo delovno mesto, kar bi dalo podeželju neko dodano vrednost. O vsem tem in še marsičem razmišlja Maruška Anžič z namenom, da bi bilo življenje na podeželju še bolj kakovostno.

Na hipodromu v Ljutomeru se je minulo nedeljo odvil 30. slovenski kasaški derbi. Zmaga je pripadla Maugliju in Janku Sagaju, drugo mesto je osvojila Analin z italijanskim voznikom Paolom Scamardello, tretji pa je bil Don Saxo z Jožetom Sagajem mlajšim. Za družino Sagaj bo letošnji derbi ostal v večnem spominu, saj jim je uspelo nepredstavljivo. Prav vsi trije uvrščeni konji na stopničkah so bili vzrejeni v njihovem hlevu v Ključarovcih, trener pa Janko Sagaj. Drugouvrščeno Analin so sicer prodali družini Šantl iz Bolehnečicev, Maugli in Don Saxo pa sta še vedno v njihovi lasti oziroma formalno tečeta za njihovo Kasaško društvo Ekipa S.K.P. Janko Sagaj je tako dopolnil tudi družinsko zbirko zmag v derbiju, saj sta slovenski derbi osvojila že njegov oče Jože z Durasom leta 1992 in brat Jože mlajši z Luther Kingom leta 2016. Na četrto mesto je prikasala Denisa (Peter Zadel ml.), peta je bila Briljantina Peška (Marko Gorenc), šesta pa Lady Princess (Rene Hanžekovič). Preostali so za zmagovalcem zaostali več kot 10 sekund in bili distancirani ali pa dirke niso končali.

Dan pred osrednjo prireditvijo 31. Dobrote slovenskih kmetij je v Dominikanskem samostanu na Ptuju potekal posvet o shemah kakovosti ter okrogla miza na temo kako povezati lokalne pridelovalce in gostince in s tem upravičiti naslov Slovenija – evropska regija gastronomije 2021. Ena od prioritet Strategije slovenskega turizma je slovenska gastronomija, pri čemer je uspešno pridobljen naziv evropske gastronomske regije v naslednjem letu. Slovenija mora z gastronomsko ponudbo upravičiti naziv, hkrati pa je to za slovenski turizem izziv, da celotno turistično okolje usmeri v lokalno in domače. Država je že sprejela številne ukrepe, ki bi vzpodbudili domačo potrošnjo. V času korona krize je izpad v turizmu velik, zato država pomaga s tako imenovanimi turističnimi boni, ki bodo zagotovo vsaj določenemu segmentu v turizmu, pomagali. Potrebni so tudi ukrepi za vzpodbuditev domače potrošnje hrane, zato pri tovrstnih projektih sodeluje tudi kmetijsko ministrstvo, ki se v razvoju slovenske gastronomije zavzema za slovenske surovine, je razpravo okrogle mize začel Marjan Cukrov iz ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V prihodnje mora biti delež lokalno pridelanih izdelkov v gostinstvu večji. Čeprav so trendi domače in lokalne hrane vedno bolj prepoznavni, se morajo deležniki pri tem povezati in narediti z živili in hrano posamezne zgodbe. Povpraševanje po domačih pridelkih in izdelkih se je v v času koronakrize še povečalo, razširila se je prodaja preko e-trgovin in on-line tržnic, pri katerih pa zaenkrat še ni kupcev iz gostinskega sektorja. Cilj strateškega razvoja turizma je pridobiti čimveč turistov, ki bodo čimveč potrošili, pomeni, da mora turist v Sloveniji porabiti bistveno več kot le 15 evrov na dan kot kažejo podatki iz leta 2018. Kakovostno živilo z dobro zgodbo lahko doseže tudi višjo ceno. Vedno več je takih gostov, ki jim ni vseeno kaj uživajo, ki radi jedo sezonsko sadje in zelenjavo, pridelke in izdelke, ki niso prepotovali dolgih transportnih poti, zato je nujno sodelovanje lokalnih dobaviteljev in gostincev, je povedal Cukrov. GOSTILNA ROZIKA VELIKO NABAVLJA PRI LOKALNIH PRIDELOVALCIH Gostilna Rozika iz Ptuja je že od nekdaj znana po dobri in kakovostni hrani, njen lastnik Aleš Vilčnik pa že od nekdaj sodeluje z lokalnimi pridelovalci in rejci. Od vseh surovin, ki jih nabavljajo za kuhinjo, jih 54 % dobavljajo pri lokalnih dobaviteljih in kmetih. Vso goveje in svinjsko meso nabavljajo pri treh lokalnih mesarjih. Pri naročilu posebnih vrst mesa so včasih imeli težave in so jih dobili tudi iz uvoza, zato imajo danes tri mesarje, ki jim skupaj zagotavljajo, da je meso slovensko, tudi pri nabavi posebnih vrst mesa. Piščančje meso nabavljajo pri Perutnini Ptuj. Za dobavo zelenjave so izbrali pet lokalnih pridelovalcev, ki jim skupaj dostavljajo 30 odstotkov vse zelenjave. Kot pravi Aleš Vilčnik za vsakega pridelovalca natančno ve kaj, kdaj in koliko določene zelenjave lahko dostavi. Zelenjadar Branko Bolcar dostavi svojo zelenjave vsak dan. »Najprej spijeva jutranjo kavo, potem svežo zelenjavo, večino rezano in pobrano tik pred dostavo, prevzamem,« pravi Aleš Vilčnik. Olupljen krompir, ki ga čez vso leto ni v majhnih količinah, nabavljajo pri kmetiji Drevenšek, vsa potrebna jajca pri kmetiji Vogrinec in gobe od kmetije Sirk, vse iz Ptujskega območja. Moke, ajdove in druge izdelke iz žita nabavljajo pri mlinu Korošec, 95 odstotkov vin pa prav tako iz Ptujskega območja oziroma Haloz. Polovico pekarskih izdelkov kupujejo pri Pečjaku in drugih lokalnih pekarjih. Kot pravi Vilčnik je prednost vseh lokalnih dobaviteljev, še zlasti pridelovalcev v kakovosti pridelkov in izdelkov kot tudi zaradi kratkih transportnih poti, ki omogočajo takojšnjo dostavo tudi v primeru, če kaj zmanjka. Vilčnik pravi, da so cene sprejemljive oziroma jih dogovorijo tako, da so zadovoljni eni in drugi. Zaveda se, da so živila iz uvoza cenejša, vendar niso tako kakovostna in sveža kot so domača, lokalna. »Solata kmetije Bolcar ni tako lepa kot je italijanska, je pa bolj okusna,« je prepričan Aleš Vilčnik, ki še doda, da jim pri vsem tem manjka le še to, da to označijo na jedilnikih oziroma povedo tudi gostom v gostilni, kjer je 30 do 40 odstotkov turistov ostalo so dnevni gostje. Aleš Vilčnik je glede domačih in tujih surovin v gostinstvu predlagal, da bi država lahko vsem tistim v Horeci, ki imajo več kot 50 odstotno dobavo lokalnih surovin lahko pomagala z določeno olajšavo ali spodbudo. GOSTILNA GRABAR PONUJA JEDI IZ LOKALNIH IN SEZONSKIH SUROVIN Gostilna Grabar iz Ptuja je pred sedmimi leti začela z novo zgodbo, v kateri glavni poudarek ponudbe je moderniziranje tradicionalnih jedi iz lokalnih in sezonskih surovin. Alenka Grabar z veseljem potrdi svojo vztrajnost, pri tem pa prizna, da so bili začetki težki. Z lokalnimi mesarji ali pridelovalci zelenjave se sliši v začetku tedna in na podlagi njihove ponudbe bodisi tedenske, štirinajstdnevne ali mesečne naredi jedilnike. Veliko sadja in zelenjave ima tudi v svojem sadovnjaku in zelenjavnem vrtu. Nedavno so pobrali vse slive v vrtu in gostom v gostilni so ponudili slivovo pito, iz viškov sadja so naredili marmelado, ki bo za goste v zimskih mesecih. Kot pravi Alenka jedi naredijo posebne dodatki, to so dišavnice in začimbe, ki jih pridelajo na vrtu za hišo. »Sveži peteršilj, rezan tik pred uporabo, je zagotovo najbolj svež in da jedem še poseben okus,« je prepričana Grabarjeva. Pri sodelovanju z lokalnimi pridelovalci pa pogosto naleti na nepotrebno birokracijo, ko ji nek pridelovalec iz vrta ponudbi viške, pa še sam ne ve kako sme ali ne sme prodati te zelenjave. KMETIJA BOLCAR SODELUJE Z VEČ LOKALNIMI GOSTINCI Pridelovalec zelenjave Branko Bolcar danes svežo zelenjavo prodaja 15 gostilnam, nekaj vrtcem in šolam ter domovom ostarelih. Zelenjavo prideluje na 5 hektarjih površin, od tega je nekaj arov pokritih. Prav štirje rastlinjaki omogočajo, da imajo ponudbo sveže zelenjave 365 dni v letu. Branko Bolcar pravi, da je pridelovanje zelenjave način življenja, pri čemer mu pomaga vsa družina. Pridelovanje zelenjave je delovno intenzivna panoga, katere največji sovražnik je vreme. V času koronakrize so imeli tudi na kmetiji Bolcar precejšen izpad in je bilo treba nekaj pridelkov tudi podorati, ker se je prodaja ustavila, a nasploh so s prodajo in tudi s cenami pridelkov zadovoljni. Ker sodelujejo z velikim številom ptujskih gostincev je Branko Bolcar apeliral na Turistično organizacijo Ptuj, ki v najstarejše slovensko mesto vabi precejšnje število turistov, premalokrat pa te goste pelje na kosilo ali večerjo v ptujske gostilne in restavracije. NA DOBROTAH V VSEH TEH LETIH VEČ KOT 28 TISOČ IZDELKOV V strokovnem delu prireditve 31. Dobrot slovenskih kmetij so govorili tudi o shemah kakovosti in označbah živil. V treh desetletjih je bilo v okviru prireditev ocenjenih skupaj več kot 28 tisoč izdelkov, od tega jih je 8.388 prejelo zlata priznanja, 6.498 srebrna in 5.332 bronasta, vse z namenom, da krepijo in dvigajo kakovost izdelkov. Kot pozitivno posledico prireditev Dobrot slovenskih kmetij si štejejo, da je bilo v teh letih pridobljenih več kot 2.350 nacionalnih poklicnih kvalifikacij, od tega 789 na tradicionalni način, ostali na konvencionalni. Gabrijela Salobir iz KGZS je med drugim navedla še, da štirje od petih evropskih meščanov menijo, da je krepitev vloge kmetov v verigi hrane zelo pomembno. Kljub temu pa predstavlja neposredna prodaja od kmeta k potrošniku le dva odstotka ʺtrga s svežo hranoʺ pri čemer samo 5 trgovskih verig obvladuje več kakor 60% celotnega trga (v Nemčiji 4 trgovci obvladujejo 85 odstotkov trga, na Portugalskem trije trgovci kar 90 odstotkov trga). Velika koncentracija moči ima posledico nepoštenih poslovnih praks, kar ogroža preživetje malih kmetov in proizvajalcev. Žal je hrana tista, ki je morda celo ključni element nadzora in vir dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije, skozi hrano se pravzaprav vlada. Vladajo pa v glavnem korporacije. POMEN DOBROT SLOVENSKIH KMETIJ ZA PODEŽELJE Dobrote slovenskih kmetij ustvarjajo delovna mesta na podeželju, tako v pridelavi in v predelavi. Pomembna so za območja z manjšimi možnostmi, saj spodbudi kulturno identiteto posameznega območja in hkrati ohranja nacionalno bogastvo podeželja. Dobrote slovenskih kmetij so pravzaprav rešitev za majhne slovenske kmetije v evropskem prostoru, je zaključila Gabrijela Salobir. V predstavitvi pomena poznavanje označb na živilih je Katja Kek, samostojna svetovalka za komuniciranje, povedala, da globalna prehrambena industrija vsako leto na trg lansira povprečno 20.000 novih izdelkov. Prostor na prodajni polici je omejen. Najbolj priljubljena oblika trgovine med slovenskimi potrošniki je supermarket, kjer je na policah v povprečju okoli 1000 izdelkov. Dodatno konkurenco na trgu predstavljajo trgovske blagovne znamke. Najnižji delež izdelkov trgovskih znamk je v trgovini Mercator (16 %) in Tuš (20 %), najvišji pa v Lidlu (76 %) in Hoferju (68 %), nemški Aldi na primeru stvari 98 % svojega prometa z izdelki lastne blagovne znamke, Lidl skoraj 85 %. 78 % Slovencev kupuje izdelke trgovske znamke. Obenem pa Kekova pove, da smo Slovenski potrošniki pri nakupu hrane med najbolj občutljivimi potrošniki na poreklo v Evropi. Več kot 80 % slovenskih anketirancev želi vedeti poreklo ali izvor hrane oziroma živil. Za prehranske izdelke slovenskega porekla smo pripravljeni plačati do 10 % višjo ceno. 50 % vseh kupcev vedno pogosteje kupuje slovenska živila zaradi kakovosti, svežine, podpore domačemu gospodarstvu, zaupanja v slovenskega proizvajalca ter celo zaradi nacionalne zavesti. Ob tem pa Kekova še poudari, da smo premajhni, da bi cena lahko bila naš glavni atribut. Tudi večina slovenskih kmetijskih podjetij je mikro in malih podjetij, le dva odstotka predstavljajta velika živilsko predelovalna podjetja. Kekova je prepričana, da je naša majhnost, naša prednost. Izdelki slovenskega porekla počasi dobivajo svoj prodajni prostor, tako se širijo spletne prodaje, samostojni oddelki v trgovinah, specializirane lokalne trgovine, trgovinice na kmetijah in trgovine z lokalnimi pridelki in izdelki na turističnih lokacijah Andreja Krt iz KGZS, ki je vodila strokovni del 31. Dobrot slovenskih kmetij, je zaključila, da je blagovna znamka dobrote slovenskih kmetij pomembna in ji je treba dati ustrezno mesto v prostoru. V razpravah so se dogovorili, da bo ustanovljena medresorska strokovna komisija, ki bo poenotila mnenje več deležnikov in pripravila predlog prepoznavnosti dobrot slovenskih kmetij med potrošniki.

Tradicionalni Dan koruze na poskusnem polju v Jabljah so tudi letos predstavili sodelavci Kmetijskega inštituta Slovenije in Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana. Obiskovalci so si najprej ogledali poskuse z različnimi načini zatiranja plevelov v okviru projekta Iwmpraise. Strategije integriranega pristopa uravnavanja plevelne vegetacije pri pridelavi rastlin s širšim razmerjem med vrstami in rezultate projekta IWMPRAISE pri pridelavi koruze je predstavil dr. Robert Leskovšek iz KIS. Po ogledu poskusa je sledila razprava glede učinkov različnih načinov zatiranja plevelov na pridelek koruze. Dr. Leskovšek je povedal da bo po končanih večletnih poskusih tudi ta podatek znan. Na polju z makro poskusi sort koruz je Damjana Iljaš iz KGZ Ljubljana najprej povedala nekaj o pogojih letošnje pridelovalne sezone, v kateri je bilo vse razen pozebe. Na ljubljanskem Barju so bile poplave, potem je bilo na določenih lokacijah nekaj močnih neurij s točo in rezultat vsega bo ponekod zelo pozna žetev koruz za zrnje in veliko bolezni. Ilijaševa je predstavila nekaj osnov od setve do žetve koruz. Pridelek koruze je odvisen od kolobarja, razpoložljive vode, od pojava bolezni in škodljivcev na koruzi in od časa spravila. Koruza potrebuje za optimalni razvoj precej vode. Za pridelek 10 ton zrnja na hektar porabi najmanj 7.000 ton vode (700 l/m2 ), pri čemer nista upoštevani izhlapevanje in odcedna voda. Največje potrebe po vodi ima koruza v obdobju od začetka cvetenja do mlečne zrelosti. Poraba vode se močno poveča v obdobju hitre rasti koruze, doseže vrhunec v času cvetenja in oplodnje ter postopoma upada do fiziološke zrelosti. Najbolj kritično za pomanjkanje vode je obdobje metličenja, svilanja in oplodnje, ki lahko traja tudi do 20 dni. Letos so bile težave s koruzno bulavo snetjo, na mokrih legah tudi s koruzno plesnijo, koruzno listno pegavostjo in s fuzariozami, je povedala Iljaševa. CERTIFICIRANO SEME KORUZE V razpravi so razpravljali še o jesenski setvi žit oziroma setvi doma pridelanega lastnega semena, s setvijo katerega so vsako leto večje težave. Letos je bilo v žitih veliko sneti, zato svetovalci doma pridelano seme v glavnem odsvetujejo. Damjana Iljaš pravi, da bi morala biti setev certificiranih semen takorekoč obvezna. ČAS SPRAVILA KORUZE Na koruznih poljih je viden vpliv izboljšanega kolobarje in zato večjih težav s koruznim hroščem letos ni bilo, so pa nekatere sorte koruz zelo poškodovane od koruzne vešče, kar spet pomeni fuzarijske bolezni. Med škodljivci je najbolj nevarna koruzna vešča, ki lahko naredi veliko škode. Ena ličinka na rastlino, z navrtanjem stebla, lahko zmanjša pridelek tudi za 5 – 8%. Letos je bilo pri opazovanju na nekaterih legah (veliko koruze na vseh površinah, slab kolobar) opaziti velik ulov hroščkov. Poškodovani so laski, čeprav koruza na splošno ni padala. Med boleznimi na koruzi pa se pojavljata koruzna bulava snet in koruzna plesen. Na nekaterih posevkih je velika zapleveljenost njiv, pojavljajo se novi, težje uničljivi pleveli. Svetovalci pridelovalce vsako leto opozarjajo na primeren čas spravila koruze. Vsebnosti mikotoksinov se med zorenjem praviloma povečujejo: dalj časa kot je koruza na polju, večje so pričakovane vsebnosti fuzarijskih mikotoksinov. Zaradi zgodnejše žetve so vsebnosti fuzarijskih mikotoksinov v zrnju pri siliranju precej manjše kot pri spravilu suhega zrnja. Med pregrevanjem vlažnega zrnja na prikolici se vsebnost aflatoksinov vsako uro poveča za 6 %. Najkasneje v 6 urah po žetvi moramo vlažno zrnje sušiti ali ohlajevati pod 14 % vlažnosti, za daljše skladiščenje pa pod 12 %. Zrnje, ki je imelo ob žetvi več vlage in je bilo sušeno pri visokih temperaturah, pogosto razpoka. Zaradi razpokic, je lahko pri tej koruzi, ob enaki vlažnosti zrnja, relativna vlažnost med zrnjem večja kot pri koruzi, sušeni pri nizkih temperaturah. V tem primeru priporočamo sušenje pod 12 % vlažnosti. Po sušenju moramo koruzo pravilno ohladiti, da ne prihaja do kondenzacije vode. Zrelost koruze je povezana z vsebnostjo sušine v celi rastlini. Ob siliranju naj bi koruza vsebovala 300 do 350 g sušine na kg. Izjemoma, kadar imamo hibride, ki so zelo dolgo zeleni lahko siliramo tudi nekoliko bolj zrelo koruzo, vendar naj vsebnost sušine ne presegla 400 g na kgS. Posledica prepoznega siliranja je zmanjšanje prebavljivosti koruznice, ki z zorenjem ostareva. Ker zrnje pri koruzni silaži ni zmleto, se lahko zaradi prepoznega siliranja zmanjša tudi prebavljivost škroba. ŽETEV IN SILIRANJE KORUZE 2020 Sorte koruze namenjene pridelavi zrnja so v pozni mlečni zrelosti. Sorte namenjene siliranju so ponekod, predvsem na peščenih tleh v osrednji Sloveniji že primerne za siliranje. Zaradi pogostih padavin so rastline onesnažene z zemljo, zato pri siliranju priporočajo višjo rez koruze, in nato dobro uničenje (drobljenje) koruznice. Ob siliranju koruze se priporoča dobro tlačenje (primerno ozke gume!) in za preprečevanje kvarjenja silaže uporabo primernih silirnih dodatkov.

Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj je uspešno, v obliki enodnevnega dogodka, izpeljal že 31. Dobrote slovenskih kmetij. Sodelujoči in dobitniki najvišjih priznanj so se na sobotni tržnici na dvorišču Minoritskega samostana na Ptuju predstavili z odličnimi lokalnimi dobrotami, tudi obiskovalcev ter kupcev je bilo ves dan veliko. Kakovost nagrajenih izdelkov potrjuje njihovo svežino, okus, vonj, barvo, teksturo ter splošni videz, predvsem pa, da so pridelani in pripravljeni na slovenskih kmetijah ter je vanje vloženega veliko truda, znanja in izkušenj, ročnih spretnosti, predvsem pa ljubezni in entuziazma, ki te dobrote delajo unikatne. Veliko je bilo nosilcev dopolnilnih dejavnosti, ki s svojimi različnimi izdelki sodelujejo že vrsto let, nekateri pa so se na Ptuju predstavili tretjič, drugič ali šele prvič. David Bezjak iz Cvetkovcev pri Podgorcih je z dopolnilno dejavnostjo za prodajo bučnega olja iz lastne surovine začel pred petimi leti. Danes ima več različnih izdelkov iz bučnih semenk, tudi bučni pesto in domače testenine. Na Dobrotah slovenskih kmetij je prvič sodeloval pred dvema letoma, ko je za bučno olje prejel srebrno priznanje, letos pa je za jedilne bučne semenke z okusom bele čokolade prejel zlato. Bezjakova kmetija je majhna, a z naborom vedno novih izdelkov pripravlja in išče ustrezne tržne poti za prodajo, kar bo osnova in temelj za nadaljnjo širitev ter razvoj.

Projekt Dobrote slovenskih kmetij je letos zaradi epidemije potekal v nekoliko okrnjeni različici v obliki enodnevnega dogodka. Le peščica lastnikov več kot 800 nagrajenih izdelkov, a izbranih iz vseh kmetijskih področij, se je predstavila in ponudila svoje izdelke na tržnici, ki je bila minulo soboto od jutra do poznega popoldneva na dvorišču Minoritskega samostana na Ptuju. Obiskovalci so lahko kupili mlečne in mesne izdelke, pecivo in kruhe, različna olja in izdelke iz bučnih in drugih semen, zelišča, sokove, med in medene izdelke, vložene oljke, vina in druge izdelke s kmetij. Turistična kmetija Črešnik sodeluje na Dobrotah slovenskih kmetij od samega začetka in je prejela že številna priznanja. Letos je prejela znak kakovosti za domači kruh iz krušne peči ter zlato priznanje za bučno olje in krofe. Organizator Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj je po treh desetletjih ocenjevanja in pripravljenih razstav nagrajenih izdelkov letos poleg drugačnega okvirja dogodka zaradi koronavirusa uvedel tudi druge spremembe. Razvili so novo celostno podobo Dobrot, nove znake za označevanje izdelkov ter sprejeli novo strategijo promocije. Pridobljena priznanja so na eni strani potrditev in nagrada za vloženi trud sodelujočih kmetij, po drugi strani pa so verodostojna informacija kupcem, kje se lahko oskrbijo z res domačo, večinoma na tradicionalen način in pod strogimi slovenskimi pravili pridelano hrano, ki bo prišla na njihove mize po čim krajši oskrbni poti. Na kmetiji Čelofiga, kjer imajo poleg reje prašičev še predelavo mesa in klavnico, se ponašajo s prejetimi priznanji, letos so za špehovko prejeli zlati znak. Kot pravi Peter Čelofiga, se kupec za izdelek odloči zaradi okusa, znak pa je še dodatna potrditev kakovostnega izdelka. Peter Pribožič iz KGZ Ptuj je povedal: »Naš slogan je Kupujmo slovensko in pojdimo po dobrote na slovenske kmetije. Prihodnje leto bo Slovenija tudi Evropska regija gastronomije in v tej luči je naš cilj, da bi se sodelovanje med pridelavo, predelavo in nato končno ponudbo v gostinstvu in turizmu leta 2021 še bolj postavilo v ospredje. Nagrajeni proizvodi so lokalno obarvani, predstavljajo značilnosti po pokrajinah, so visoke kakovosti in nosijo bogastvo slovenskega podeželja ter lokalne kulinarike. Na tako malem področju imamo izjemno pestrost, bogato tradicijo in najvišjo kakovost, kar želimo še posebej izpostaviti kot pomembno vrednoto.« Obiskovalci tržnice so z nakupom degustacijskega bona dobili kozarec in poizkušali vina Društva vinogradnikov in sadjarjev osrednje Slovenske gorice. S PRIZNANJI 835 IZDELKOV Na ocenjevanju za znak dobrote slovenskih kmetij je bilo letos iz Slovenije in zamejstva prijavljenih 960 izdelkov. Zaradi pandemije so morali ocenjevanja v začetku marca prekiniti, nadaljevali pa so jih konec maja in v začetku junija. Izdelki so bili razvrščeni v 15 kategorij, in sicer izdelki iz žit, mlečni in mesni izdelki, olja, kisi, sokovi, žgane pijače, suho sadje, vina, sadjevci – sadna vina, domače marmelade in džemi, kompoti, konzervirane vrtnine in drugi konzervirani pridelki, med ter čaji. S priznanji je bilo nagrajenih 835 izdelkov, med katerimi je bilo podeljenih 520 zlatih, 208 srebrnih in 107 bronastih priznanj. Kar 91 jih je prejelo tudi posebno priznanje znak kakovosti, ki pomeni, da so trikrat prejeli zlato priznanje za isti izdelek. Ekološka kmetija Črni Dragulj je letos prejela srebrni znak za aronino; to je fermentirana sadna pijača. Lilijana Pšajd, ki je za različne izdelke iz aronije od leta 2014 prejela že več priznanj, je vesela vsakega priznanja, ki ga dobi, čeprav si želi, da bi bile označbe dobrot slovenskih kmetij med potrošniki bolje prepoznavne. KO VEŠ, KAJ JEŠ Poreklo oziroma izvor hrane postajata za sodobnega potrošnika pomembna dejavnika nakupne izbire, saj je lokalno pridelano jamstvo za kakovost. Vsi izdelki pa imajo tudi čustveno komponento, ki je močno prežeta s tradicijo lokalnega okolja, hkrati pa zasledujejo sodobne pristope in nove tehnologije pridelave in priprave hrane. Tudi epidemija nas je streznila in dala nov uvid v dejstvo, da družba mora ostati do določene mere samooskrbna, kar se lahko doseže samo s podporo domačih pridelovalcev oziroma ponudnikov domače hrane ter s spoštljivim odnosom do „domačega“. Projekt Dobrote slovenskih kmetij poleg pospeševanja prodaje opravlja tudi funkcijo ozaveščanja potrošnikov ter spodbujanja in podpore domačemu pridelovalcu. Namesto razstave dobrot je letos na spletni strani Dobrote slovenskih kmetij na voljo digitalni katalog s fotografijami vseh ocenjenih izdelkov in z rezultati ocenjevanja, kjer so navedeni tudi kontaktni podatki kmetij, da lahko potrošnik najde pot do kmetij za nakup dobrot. Tržnico Dobrot slovenskih kmetij na dvorišču Minoritskega samostana na Ptuju je spremljala osrednja prireditev z razglasitvijo rezultatov in podelitvijo znakov kakovosti, ki so se je udeležili tudi visoki predstavniki državne in lokalne oblasti ter stanovskih in drugih organizacij, ves čas pa je dogodek spremljal bogat kulturni program. Kmetija Čeh je pred letom dni poleg primarne dejavnosti pridelave krompirja, čebule in česna začela z dopolnilno dejavnostjo predelave z namenom, da pridelkom dodajo vrednost. Letos prvič so na dobrotah sodelovali s tremi izdelki, in sicer posušeno ptujsko čebulo, česnovim čipsom in česnovim čipsom z vrtninami ter za vse prejeli zlato priznanje. Dan pred osrednjim dogodkom Dobrot slovenskih kmetij je bil na Ptuju strokovni posvet o shemah kakovosti in označbi živil ter okrogla miza o tem, kako uspešno povezati in tržiti ponudbo lokalnih dobaviteljev in gostinskih ponudnikov, še zlasti v okviru Slovenije – Evropske regije gastronomije v letu 2021.