Nevenka Peroša z oljkarsko, sadjarske in zelenjadarske kmetije iz Nove vasi nad Dragonjo

16 junija, 2020
0
0

Bruno in Nevenka obdelovalnih površin ne povečujeta, saj jih je v dolini Dragonje težko dobiti, pač pa se nenehno prilagajata in sledita trgu. Obdelujeta okrog 18 ha, od tega je nekaj manj kot 4 ha oljčnika, nasad breskev, kakija in špargljev ter 5 ha za pridelavo različnih vrtnin.

Polovico površin je ekoloških, med drugim celoten nasad oljk, cilj pa je vse površine usmeriti v ekološko pridelavo. Približno 2 ha je pokritih površin, ostale so na prostem, kjer kolobarijo še z lucerno, oljno ogrščico in letos tudi s konopljo.

Letošnje leto sta v proizvodni načrt vrtnin vključila spomladanski krompir in jagode, zgodnje kumare in bučke, sledile so melone in lubenice ter drugič kumare in nekaj paradižnika. Pred leti je bil glavni pridelek paradižnik, a so ga skoraj opustili zaradi prevelike razširjenosti paradižnikovega molja predvsem v rastlinjakih. Kako je prišel v rastlinjak, ni jasno, morda s sadikami ali embalažo, zagotovo pa se je lani škodljivec zelo razmnožil in bi letos na paradižniku naredil veliko škode. V preteklih letih so imeli tudi po 50.000 sadik paradižnika, letos ga imajo le 2.000, in sicer tako paradižnik na opori kot nizki paradižnik za mezgo (pelati) na prostem.

Peroševi so v zadnjih letih zaradi nizkih odkupnih cen ter skorajda vsakoletnih izgub pridelka zaradi naravnih nesreč in na drugi strani visokih stroškov pridelave proizvodnjo zmanjševali. Manjša je tako pestrost vrtnin kot količine pridelkov. Pred leti so pridelali 400 ton zelenjave, v zadnjih letih okrog 150 ton.

 ZA PAPIRJE NA KMETIJI JE VEDNO SKRBELA NEVENKA

Večino sadik Nevenka vzgoji sama, nekaj jih tudi kupijo, a kot pravi, so domače vedno bolj zdrave in kakovostne, bolje rastejo in dajo tudi boljši pridelek. Sadike vzgaja v dvojnem ogrevanem rastlinjaku, kar pomeni, da je v velikem rastlinjaku še en majhen. Žal so rastlinjaki že dotrajani in večkrat obnovljeni, saj v zadnjih letih delajo precej škode številna neurja. Burja na Obali piha ves čas, zato je popravljanje ter zamenjava folije stalen strošek kmetije. Že pred leti sta želela postaviti sodobnejši rastlinjak, a sta obupala po petih neuspešnega kandidiranja na razpisih za podporo investiciji. Nevenka je v pripravo vse potrebne dokumentacije za vlogo na razpise vložila veliko energije in predvsem časa, za kmetijo je bil to vedno tudi velik strošek, a uspehov ni bilo.

Nevenka ves čas skrbi za vso papirologijo, ki je potrebna na kmetiji, zato ima že precej izkušenj. Za neposredna plačila raje prijavi manj kot več površin, saj je treba prijaviti tudi pridelek, ki pa je zelo odvisen od letine. Nekaj let nazaj so kontrolorji ugotovili, da na dan kontrole ni bilo več vrtnine na posevku, čeprav bi morala biti, in Peroševi so dobili kazen v višini nekaj tisoč evrov. K sreči so upoštevali njihovo pritožbo, da melone zaradi suše niso bile več tržne in so s prodajo prenehali, posevek pa tri dni pred prihodom kontrolorja zmulčili.

Nekoč so paradižnik za predelavo prodajali Podravki v Umag in Drogi Portorož, danes ga prodajajo le posameznim stalnim kupcem, ki še delajo mezgo za ozimnico.

TRGOVCI SE NE DRŽIJO DOGOVOROV
Peroševi so letos v rastlinjakih pridelali 6 ton zgodnjega krompirja in ga že v aprilu brez težav tudi prodali. Na mestu, kjer je bil krompir, že rastejo kumare, letos že druga proizvodnja. V rastlinjakih so poleg kumar še bučke in melone, na prostem pa paradižnik, buče, bučke, melone in lubenice. Po dogovoru z veletrgovci so zasadili kar precej več bučk kot običajno. Prva cena je bila dobra, potem pa so jo trgovci začeli iz dneva v dan spuščati, v enem dnevu je padla tudi za 20 centov. Ko je padla pod 0,70 evra, celo na 0,55 evra, sta Nevenka in Bruno začela razmišljati, ali se bučke za tako nizko ceno sploh še splača trgati. Eden od trgovce je popustil in nekoliko dvignil ceno, tako da sedaj prodajajo bučke po dveh različnih cenah, ene po 0,70 evra, druge po 0,55 evra za kilogram.

Vse pridelke kmetija Peroša proda Kmetijski zadrugi Agraria Koper. Za prve pridelke, ki se prodajajo predvsem v zadružnih trgovinah, dosežejo dobro ceno, takoj ko je pridelkov več in se začne prodaja trgovcem, cene padajo predvsem na račun uvoza taistih pridelkov. “V času epidemije so vsi poudarjali domače in takrat se je res vse zelo dobro prodajalo,” pravi Nevenka Peroša in dodaja: »Takrat še ni bilo toliko pridelkov, kot jih imamo na kmetiji sedaj, žal pa trgovci ves čas vrtnine uvažajo in ko pridemo z večjimi količinami na trg tudi mi, nas izsiljujejo z nizkimi cenami, po katerih dobijo pridelke iz uvoza.«

Nevenka se ob tem sprašuje, kdo bo delal za povečanje samooskrbe, kdo od mladih bo prevzel kmetijo, če proizvodnje ni mogoče načrtovati in se trgovci ne držijo dogovorov. »Zakaj uvažajo, če so se odločili za domače, in zakaj nam pošteno ne povejo, da bodo uvažali in da ne rabijo domačega,« je kritična Nevenka, ki jo skrbi, ali bo kmetijo pripravljen prevzeti eden od njunih sinov Jan ali Majk, ki na kmetiji pomagata.

ISTRSKI ČESEN SE BORI S SUŠO

Vsako leto imajo na hribu v bližini domačije v Novi vas tudi česen, ki ga promovirajo na Prazniku česna in vina. Letos imajo česna manj, pa še ta trpi hudo sušo in ga je treba zalivati. Na hribu ga lahko zalivajo le s cisterno, medtem ko v dolini vse površine namakajo s prečrpavanjem vode iz potoka Piševca, pritoka Drnice, v zajetje ob površinah. Kljub ugodni mediteranski klimi imajo v dolini Dragonje običajno poletno sušo, jeseni poplave, vmes pa še neurja s točo, močno burjo in še kaj, kar bi se lahko zelo enostavno rešilo z ureditvijo jezov, ki bi vodo zbirali.

Letos je bilo bolj slabo s šparglji, ki jih imajo na dobrem hektarju. Mogoče zaradi izredne spomladanske suše, kot je ne pomnijo, ali pa so rastline že svoje obrodile in bi jih bilo treba zasaditi na novo. Prejšnje sorte špargljev so rodile 14 do 15 let, nove sorte rodijo le 7 do 8 let.

OLJKE PREDELAJO V LASTNI OLJARNI

Peroševi imajo tudi svojo oljarno, v kateri stiskajo oljke po metodi hladnega stiskanja, pod 27 stopinj Celzija s precejanjem ali centrifugiranjem oljčne drozge. Bruno bi oljčni nasad še širil, če bi le imel na voljo več zemljišč, a jih je v bližini zelo težko kupiti ali najeti. Večino zemljišč je v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, za pridobitev najemne pogodbe pa moraš biti mejaš, saj ima ta vedno prednost na razpisih za najem. Pri tem Nevenka še pove, da se trudijo vse olje prodati direktno kupcem, saj je kakovostno, z označbo geografskega porekla in ekološko.