Vaščani, predvsem mladi in najmlajši v Dolenjem Suhadolu, so imeli poletno veselje, ki se je žal končalo. Po dobrem mesecu druženja in otroškega rajanja v bazenu, ki so ga s skupnimi močmi naredili iz silažnih bal na Škrbčevem travniku, je pristojna inšpekcija ugotovila, da bazen spada v kategorijo vseh drugih javnih bazenov, a ne ustreza vsem zakonodajnim zahtevam, zato ga je treba odstraniti. Zadnji dnevi šolskih počitnic se bodo v Suhadolu končali na suhem, zaradi česar so najbolj žalostni vaški otroci. Vasica Dolenji Suhadol leži med Gabrjem in Ratežem pod Gorjanci, kjer to planotasto hribovje z dolgimi slemeni prehaja v novomeško pokrajino. Do tja je več poti in naključni obiskovalec se kaj hitro znajde v naslednjem zaselku, na naslednjem hribu, za naslednjim gozdom, daleč stran od večjih središč in glavnih prometnic. Janez Škrbec in Simon Medle, ob kmeta in idejna vodje za pripravo bazena, pred črpalko za sistem čiščenja vode. Obdelanost pokrajine, pokošeni travniki, pašniki z živino ter tu in tam kakšna njiva koruze kažejo na delavnost ljudi, ki živijo v teh krajih. Vas leži na dobrih 325 metrih nadmorske višine, na območju z omejenimi dejavniki, kjer kmetovati ni lahko, zato je še toliko bolj pohvalno, da je med stotimi hišami še vedno kar 17 kmetij, večina manjših, nekaj pa tudi večjih. Še bolj pohvalno pa je dejstvo, da prebivalci, skupaj jih je nekaj čez 130, živijo v veliki slogi in medsebojni pomoči. V vasi ne mine ne vesel in ne žalosten dogodek, da se ne bi zbrali vsi. Nedavno je bil čas pobiranja krompirja in kar 15 ljudi je pobiralo krompir najprej na eni njivi, potem na drugi in tako naprej. Kot sami pravijo, ne le gre le za delo, tega so vajeni, pač pa tudi za druženje, druženje mladih in starejših, več generacij, vseh vaščanov. Slogan Suhadolčanov »V Podgurje na murje!« je trajal slab mesec in pol. Kot pravijo, bilo je lepo in še bo lepo na vasi, z bazenom ali brez.   AKCIJA VSEH VAŠČANOV Tako so mladi v juniju, ko so se začele počitnice in je večina otrok na kopanju v rekah, jezerih ali celo na morju, tega pa v Suhadolu ni, prišli na idejo, da bi naredili bazen iz silažnih bal. Fantje so na travniku Janeza Škrbca v krog postavili 32 700-kilogramskih bal, ki jih je dal Simon Medle, jih pokrili s folijo, da voda ni odtekala, in sestavljen bazen napolnili z več kot 100 kubičnimi metri vode iz vaškega vodnjaka. Da je v slogi moč, se je videlo tako pri delu kot tudi pri zbiranju prispevkov za nabavo vsega potrebnega za bazen. Z zbranimi sredstvi so poleg folije kupili tudi ustrezno črpalko za čistilno napravo, ki lahko prečisti 20 kubičnih metrov vode na uro, kar je zadostovalo za suhadolski bazen. V bazenu so nenehno nadzirali vodo, opravljali vse potrebne meritve in si jih tudi zapisovali ter upoštevali ukrepe, kot je medosebna razdalja, uporaba dezinfekcijskih sredstev in druga priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje, s katerim so bili v stiku ob postavljanju bazena.  Na vaškem kopališču so se zbirali mladi, manj mladi in starejši, tudi 90-letni Jože Mikec, ki je rad med ljudmi in je bil vsak dan pri bazenu. Bazen je bil prvenstveno namenjen otrokom in več ali manj so se v njem v glavnem kopali le otroci. Bilo jih je tudi po 15 ali 20 med tednom in še več ob vikendih, nikoli pa niso bili na kopališču sami, pač pa je bil z njimi vedno nekdo od starejših, ki je kontroliral, da jih otroška razigranost ni zanesla in da se ne bi zgodila kakšna nesreča. Kot nam je povedala ena od Suhadolčank, so otroke ves čas nadzirali in skrbeli za njihovo varnost, ob tem pa so se vsi skupaj prijetno družili: »Otroci so se kopali, mi starejši smo se pogovarjali.« Ker bazena zadnje dni počitnic ni več, so žalostni predvsem otroci, med njimi danes že 11-letni Anže, ki je načrtoval praznovanje rojstnega dneva ob bazenu, a ga je žal moral prestaviti na drugo lokacijo. Na enem od spletnih forumov smo našli zapis, da so pobudniki, domači kmečki ljudje ustvarili nekaj lepega, nekaj, kar ni bilo namenjeno zaslužku, pač pa vaščanom, dobri volji in poletni osvežitvi po delu na kmetiji, ki je del počitnic za vaške otroke. In to so uradne državne službe prepovedale.

Jana Divjak in Aleš Dolamič prodajata izdelke iz aronije na različnih tržnicah, sejmih in termah v Pomurju, in če ne bi bilo koronavirusa, bi jima že zdavnaj pošle zaloge minule letine, tako pa sta jih imeli ravno prav. Obiranje letošnjega pridelka aronije se je začelo v teh dneh, uspešno pa raste tudi nasad šipka, ki sta ga zasadila lani in bo letos dal prve plodove. Potem ko sta si Jana in Aleš pri Janini babici uredila svoj dom in podedovala hektar zemljišča, nista dolgo razmišljala, ko je padla odločitev, da želita trajni nasad. Starejša hčerka Neža ni marala nobenega sadja, pila pa je sok, zato sta leta 2014 zasadila nekaj grmov aronije. Triletne sadike so že naslednje leto obrodile prve sadeže, iz nekaj kilogramov aronije so naredili sirup, sladoled in marmelado za lastno porabo. Nad izdelki so bili navdušeni, zato so jeseni istega leta zasadili še preostali del površin. Na ograjeni površini (zaradi divjadi) danes raste 1800 grmov aronije. Hkrati sta iz hleva, v katerem je imela babica govedo, naredila prostor za predelavo, in sicer čisti in nečisti del skladišča, hladilnico ter majhno trgovinico. Registrirala sta dopolnilno dejavnost za predelavo in prodajo ter pridobila certifikat ekološke kmetije. Kmetija J.A.N.A., katere ime je sestavljeno iz začetnic članov družine. ŠKODLJIVCEV IN BOLEZNI NI Poleg dobre priprave zemljišča so nasad prvi dve leti okopavali, da so se rastline dobro utrdile, kasneje pa so med vrste zasejali deteljno-travno mešanico, ki je hkrati gnojilo, saj daje dovolj dušika in zadržuje vlago. Do zdaj v nasadu ni bilo nobenih težav s škodljivci ali boleznimi, pravijo, da aronija sama sebe zdravi, in res je včasih opaziti kakšne uši, potem pa kar naenkrat izginejo in jih ni več. Spomladi se pojavi tudi cvetožer, ki lahko poje cvetove, ampak takrat v nasadu cveti regrat in škodljivci gredo na regratove cvetove. Boleznim in škodljivcem pa se izognejo tudi tako, da vse grme natančno oberejo do zadnje jagode, kar pomeni, da tudi za ptiče, ki prej najdejo kakšno drugo slajšo hrano, ne ostane nič, pripoveduje Jana Divjak. Za stoodstotni naravni sok iz aronije so dobili že tri zlata priznanja in tudi znak kakovosti na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij.  Vsako leto grme obrezujeta. Do letos sta to delala na pomlad, a sta ugotovila, da še zlasti ob milih zimah s tem vzpodbudita rast, in če sledi spomladanska pozeba, lahko naredi veliko škode. V teh letih sta imela že dvakrat pozebo, predlani pa je bila tudi toča, ki je vzela del pridelka in poškodovala grme. Letos bosta zato obrezovala jeseni. Letošnjo leto je tudi zelo mokro, aronija, ki pri njih raste na ilovnatih tleh, pa bolje prenaša sušo kot vlago. Pred točo želita nasad zaščititi z mrežo proti toči, kandidirala sta na razpisu, a nista bila uspešna, lastna investicija pa bi bila zaenkrat prevelik zalogaj. Veje aronije so zelo prožne. Če so bogato obložene z jagodami, se upognejo skoraj do tal, ko pa jagode obereje, se veje hitro dvignejo. VSE, KAR SE EN DAN OBERE, GRE ŠE ISTI DAN V PREDELAVO Prva štiri leta so aronijo obirali ročno, pomagali so družinski člani, sorodniki, članice Društva kmetic Križevci-Veržej, sovaščani, prijatelji in celo Aleševi sodelavci. Lani so prvič obirali že strojno, medtem ko za marmelade in sušenje še vedno obirajo ročno, da so jagode brez pecljev, da ni listja in ni potrebno dodatno prebiranje. Vedno na dan naberejo le toliko, kolikor lahko še isti dan predelajo. Ker so s prostorsko omejeni, delajo le en izdelek, in ko s tem končajo, začnejo z naslednjim. Njihov glavni izdelek je stoodstotni naravni sok. Zanj jagode aronije najprej zmeljejo, da počijo, potem gre masa v prešo in na koncu skozi pasterizator, kjer se za deset sekund segreje do maksimalno 80 stopinj Celzija. Še vroč sok polnijo v steklenice, naslednji dan pa jih še etiketirajo in pripravljene so za prodajo. Lani so pridelali od 4 do 4,5 tone aronije, letos pričakujejo še boljšo letino. »Aroniji nič ne odvzamemo in nič ne dodamo, sok tudi ni filtriran, pri celotnem postopku pa upoštevamo maksimalno možno higieno, kar zagotavlja njegovo obstojnost,« pove Jana Divjak in doda, da so tudi ostali izdelki povsem naravni, marmeladam in džemom dodajajo le ekološki naravni trsni sladkor. Poleg soka, marmelad in džemov so med izdelki še sirup, posušena aronija in sadni čaj aronije, Aleš pozimi kuha tudi žganje iz aronije, naredi pa tudi malo slajši aronijin liker. Vsako leto razmišljata tudi o kakšnem novem izdelku, predvsem pa bosta v prihodnje preizkušala kombinacijo aronije in šipka. Za pridelavo aronije so se odločili zaradi njenih zdravilnih učinkov. V NASADU ŠIPKA PRVI PLODOVI Lani sta Jana in Aleš nekaj kilometrov stran najela še 68 arov zemljišča, kjer zdaj že rodi šipek. Na vprašanje, zakaj šipek, Jana odgovarja, da je to edini sadež, v katerem se vitamin C s toplotno obdelavo ne uniči. Poleg vseh znanih zdravilnih učinkov, ki jih daje vitamin C, naj bi bil šipek dober za obnavljanje sklepov ter odličen za kožo. Poleg kombinacije sokov z aronijo Jana razmišlja o šipkovi marmeladi, šipkovem čaju in predvsem olju iz pešk šipka. Lani so že poizkusili nekaj šipka, še več ga bo letos in Jana se že veseli novih izdelkov. Vsak izdelek bodo najprej naredili le zase in če bodo z njim zadovoljni, ga bodo ponudili tudi kupcem. V nasadu šipka so preizkušali tudi zastirko s sekanci, ki se je zelo obnesla, zato jo bodo letos dali tudi v nasad aronije. Šipek že rdeči, dozorel pa naj bi konec septembra. PRODAJA TUDI V TERMAH Svežih jagod aronije ne prodajajo, ker želijo primarni pridelavi dodati vrednost. Ves pridelek tako predelajo v kakovostne izdelke, ki jih prodajajo predvsem na lokalnih tržnicah, v termah, v nekaj trgovinah v Pomurju, v lastni trgovinici na domu in na več sejmih po Sloveniji. Ker predvsem zaradi vremenskih nevšečnosti normalne letine še ni bilo, sta običajno izdelke prodala do pomladi. Letos prvič se je prodaja podaljšala vse do nove sezone, saj so bile v času epidemije zaprte vse terme, ni bilo sejmov in drugih prireditev. Jana pogreša prodajo na sejmih in v termah, kamor je prihajalo veliko tujih gostov, predvsem iz Avstrije, ki so se radi vračali na njeno stojnico oziroma nekateri prišli celo v trgovinico na kmetijo v Dobravo. »Marsikaj lahko preberemo o zdravilnih učinkih aronije, mi pa smo jih preverili doma. Starejša hčerka je nenehno bolehala, odkar pa pijemo aronijin sok, pa nismo več bolni. Sama sem tri leta zapored ob uživanju aronije preverjala kri in izvidi so bili vsako leto boljši," je prepričljiva Jana Divjak. NA TRGU TUDI IZDELKI DVOMLJIVE KAKOVOSTI Pred leti aronije pri nas ni bilo veliko, danes pa je precej nasadov povsod po Sloveniji. Jana Divjak vsem, ki imajo doma vrt, svetuje, naj zasadijo tudi aronijo, moti pa jo, da si tržni pridelovalci med seboj zbijajo ceno ter da na trg prihajajo izdelki iz uvoza, ki so manj kakovostni zaradi drugačnega načina pridelave.

Potem ko so pridelovalci in zadruge v okviru zelenjavne verige prosili trgovce, naj povečajo odkup domačih pridelkov, je poziv trgovcem poslala tudi kmetijska ministrica dr. Aleksadra Pivec v sodelovanju s predsednikom Zadružne Zveze Slovenije Borutom Florjančičem. Na trgovskih policah je zato nekaj več domače zelenjave: krompir, čebula, korenček, paprika, paradižnik, kumare in drugo, katerih cene pa so nizke zaradi pritiska nizkocenovne zelenjave iz uvoza. Po Evropi in tudi pri nas je dobra letina zelenjave, poraba v avgustu pa manjša, zato cene padajo. Pridelovalci oziroma zadruge so zbrali aktualno ponudbo zelenjave (vrste, količine in dinamiko pridelave) in jo skupaj s pozivom kmetijske ministrice poslali na vse trgovske verige v Sloveniji, in sicer Mercator, Špar Slovenija, Engrotuš, Jagros, Hofer, Lidl, Eurospin, Rudnidis, Kea, Maridis, Fama in tudi na Trgovinsko zbornico Slovenije. Pivčeva opozarja na krizno situacija pri pridelovalcih zaradi manjših naročil trgovskih sistemov, kot so bila v preteklih letih, medtem ko trgovine še vedno kljub domačim pridelkom uvažajo zelenjavo iz Italije, Španije, Hrvaške in drugod. Tako je bilo treba kar nekaj domače tržne zelenjave podorati oziroma zavreči. Na trgovskih policah je nekaj domačih pridelkov ter veliko različne zelenjave iz uvoza. SLABO UREJEN SISTEM Predstavniki MKGP so se v zadnjem obdobju s predstavniki sektorja zelenjave večkrat sestali z namenom vzpostavitve ustreznih poslovno uspešnih oblik organiziranja in predvsem sodelovanja. Pridelovalci zelenjave namreč niso najbolje organizirani in le manjše število jih ima s trgovskimi sistemi pogodbe, ki bi tako kupcu kot tudi dobavitelju zagotovile možnost pravega in poslovno uspešnega sodelovanja. Zadružna zveza Slovenije je začela pogovore z vsemi zadrugami glede pridelave in odkupa zelenjave ter glede načrtovanja pridelave v prihodnje. Teme razgovorov so bile: sortni sestav, ki bo sledil povpraševanju kupcev, tehnologija in količine pridelave in predelave ter časovnice pridelave za celotno sezono. Na podlagi tega bodo pripravili podatke o jesensko-zimski zelenjavi za obdobje do konca tega leta. Pivčeva in Florjančič upata, da bodo v bodoče vzpostavljeni novi boljši poslovni odnosi in bodo trgovci iskali partnerje v našem, slovenskem okolju tako glede pridelave kot predelave. Primorski pridelovalci s prodajo poletne zelenjave zaključujejo in že so začeli saditi jesensko-zimsko, čemur je naklonjeno tudi vreme s padavinami. Na trgovskih policah je nekaj domačih pridelkov ter veliko različne zelenjave iz uvoza.

Zdaj že poldrugo leto Lesarovo kmetijo na Forminu, eno večjih zelenjadarskih kmetij pri nas, vodi Lea Žnidarič. Njen oče, prejšnji gospodar Ivan Kelenc je bil med pridelovalci zelenjave znan po vsej Sloveniji. Lea svoje 15-letne izkušnje kot farmacevtka prenaša v pridelavo zelenjave, ko skrbi, da so rastline zdrave, saj le takšne dajo tudi zdrave pridelke. Ob tem pa skupaj z očetom že pripravljata blagovno znamko kmetije in celotno prenovo pred 20 leti ustanovljenega podjetja Zelenjava Forminka d.o.o., preko katerega že ves čas uspešno prodajajo zelenjavo trem največjim trgovskim verigam. Ivan Kelenc je kmetijo svojih staršev pred več desetletji specializiral v pridelavo zelenjave in pri tem v marsičem oral ledino ter, kot pravimo, »premikal skale«. S svojim delom, vztrajnostjo in optimizmom je kmetijo razvil v eno najuspešnejših zelenjadarskih kmetij pri nas. Pogum, močno voljo ter delavnost je prenesel tudi na svoja otroka, sina Primoža, ki prav tako uspešno vodi biodinamično kmetijo v Stojncih, in hči Leo, ki je lani prevzela kmetijo, ki jo v okolici poznajo pod domačim imenom Lesarovi.  Tako na kmetiji kot v podjetju Zelenjava Forminka sta po dva zaposlena, veliko pa še vedno pomagata oče Ivan in mama Kristina, ki skrbi za računovodstvo. Na kmetiji obdelujejo 25 ha, od tega je nekaj manj kot polovica lastnih zemljišč, ostala so v najemu od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov ter zasebnih lastnikov. V zadnjih letih so pridelavo usmerili v pet do šest glavnih vrst zelenjave, čeprav so v preteklosti poizkušali veliko različnih vrst, tudi kumarice za vlaganje, melone in lubenice, a vedno so se prilagajali trgu in zelenjadnico obdržali le, če je bilo po njej povpraševanje in je bila pridelava ekonomsko upravičena. Stroj za spravilo objame zeleni del in korenček izpuli, kar pomeni, da mora biti rastlina zdrava, predvsem pa mora biti zdrav in močan zeleni del, saj ga v nasprotnem primeru stroj odtrga in korenček ostane v zemlji. PRI LESAROVIH DIŠI PO KORENČKU Pred leti je Ivan Kelenc poskušal s pridelavo korenčka, a takrat vsaj pri prodaji ni bil uspešen. V naslednjih letih so dodelali tehnologijo pridelave, kupci pa so začeli iskati vedno več domačih pridelkov, med drugim tudi korenček. Danes je pri Lesarovih korenček glavna zelenjava, letos so ga že na pomlad posejali na 3,5 hektarju, pozneje pa na strniščih še približno 22 hektarjev v kooperaciji s pridelovalci v okolici. V času našega obiska je povsod na domačiji dišalo po korenčku, tako v skladiščih kot tudi v hladilnicah, kjer korenček čaka na prodajo. Zaenkrat ga prodajajo še nepakiranega, prevzemnica Lea Žnidarič pa poleg obstoječe linije za čiščenje korenčka pripravlja še linijo za razrez in pakiranje. Lea si vedno najprej naredi setveni načrt. Poleg korenčka so glavne zelenjadnice še por, ki je letos zasajen na petih hektarjih, na dveh hektarjih je peteršilj, na slabem hektarju gomoljna zelena in rdeča pesa ter na pol hektarja črna redkev. Slednji dve zelenjadnici bodo še dosejali, nekaj pa je vsako leto tudi zelja. Za vse gomoljnice in kapusnice imajo specializirano strojno mehanizacijo za sajenje, okopavanje in tudi za spravilo. Veliko je še vedno tudi ročnega dela, zlasti okopavanja. Običajno s spravilom in čiščenjem zimskega oziroma spomladanskega pora konec aprila začnejo sezono in tako je bilo tudi letos. Drugi pridelek pora pravkar dozoreva, tretjega, jesenskega pa so šele pred kratkim sadili.   PREKO ZELENJAVE FORMINKA V TRGOVSKE VERIGE OKROG TISOČ TON ZELENJAVE Na kmetiji v zadnjih letih pridelajo okrog 700 ton zelenjave, katero prodajo preko svojega podjetja Zelenjava Forminka v trgovske verige Spar, Mercator in Engrotuš. Nekaj zelenjave kupijo od bližnjih pridelovalcev, tudi ptujski luk, ki ga sami ne pridelujejo, ampak preko podjetja le prodajajo. Teh pridelovalcev je od leta do leta različno, včasih le nekaj, kakšno leto pa tudi deset do petnajst. Nekaj zelenjave v obdobju, ko domače ni več na voljo, tudi uvozijo, a jo prodajo z ustrezno deklaracijo, na kateri je napisano poreklo blaga. Ivan je bil že pred desetletjem mnenja, da bi Zelenjava Forminka delovala kot organizacija proizvajalcev, a do formalne ustanovitve OP-ja ni nikoli prišlo in na koncu je obupal. Zelenjava Forminka ima s kupci sklenjene pogodbe, ki so za obe strani dokaj neobvezujoče, a so, kot pravi Lea Žnidarič, sprejemljive. Sproti se dogovarjamo o količinah, ki so različne in odvisne od letine, ter o cenah, na katere vplivajo evropske borzne cene in povpraševanje na domačem trgu. Lea živi z družino v Zamušanih v isti občini Gorišnica, kar je po eni strani prednost, da se po napornem delovnem dnevu umakne in si odpočije, po drugi strani pa kdaj zvečer spomni, da je kaj pozabila, in gre še enkrat na Formin, ki je nekaj kilometrov stran.  Povpraševanje po domačih pridelkih je vedno večje in tudi pri pogajanjih glede cen so dokaj uspešni. »Majhen pridelovalec težko razume, če za korenček dobi le petino cene, ki bi jo dosegel na tržnici, če pa gre za velike količine, pa je to lahko sprejemljiva cena,« pravi Lea Žnidarič, ki še poudari, da je vse stvar pogajanj, ki so zaenkrat še v rokah očeta Ivana. Na kmetiji so vedno gledali, da zmanjšujejo stroške, da si olajšajo delo in sledijo razvoju tako pri pridelavi kot tudi prodaji. Zaenkrat s prodajo niso imeli težav, kar pridelajo, tudi prodajo, so pa imeli kakšen izpad bodisi zaradi napake v pridelavi ali slabega vremena, pove Žnidaričeva. KMALU LASTNA BLAGOVNA ZNAMKA V prihodnje bodo pridelki njihove kmetije na trgovskih policah tudi pod njihovo blagovno znamko. Lea in Ivan pravkar pripravljata nov logotip in ime blagovne znamke kmetije in prodajnega podjetja Zelenjava Forminka. Želita si, da bi na embalaži bila slovenska zastava, tako kot je to na številnih tujih pridelkih in izdelkih. Žal je pri nas zakonodaja strožja in državnih simbolov ni mogoče uporabljati na izdelkih, a vseeno razmišljata, kako bi svojo idejo lahko uresničila. »Če je šahovnica na vseh mogočih hrvaških pridelkih in izdelkih, zakaj ne bi bila slovenska zastava na naših izdelkih,« razmišljata Lea in Ivan. Čeprav veliko netržne zelenjave ni, običajno le okrog pet odstotkov in so jo do sedaj raztrosili nazaj na njive, je le-te v zadnjih letih pri tolikšni pridelavi vedno več. Zato je Lea Žnidarič registrirala tudi dopolnilno dejavnost predelave, pri čemer razmišlja o zamrznjenih rezinah ali koščkih korenčka in tudi druge predelane zelenjave. Predvsem pa si želi, da bi v okviru prenove in razvoja posodobili tudi 20 let stare rastlinjake, v katerih vzgajajo sadike za pridelavo zelenjave. Pri tem računajo tudi na pomoč države in čakajo na že obljubljene razpise za tovrstne investicije. Kot je Lea 15 let kot farmacevtka, zaposlena v lekarni, svetovala ljudem, kako skrbeti za svoje zdravje, sedaj skrbi za zdravje rastlin, v obeh primerih pa je pomembna preventiva. »Kot se do nedavnega nismo pogovarjali o probiotikih, se nekoč v kmetijstvu niso pogovarjali o koristnih bakterijah, danes pa se,« pravi Lea Žnidarič in še doda, da je prej otrokoma kdaj dala kakšne vitaminske bonbone, danes pa jima daje korenčkov sok. DEL PRIDELKA TUDI V PREDELOVALNO INDUSTRIJO Na Lesarovi kmetiji so vedno določen del vrtnin prodali tudi predelovalni industriji. Že oče Ivan Kelenc je prodajal vrtnine Eti Kamnik,v zadnjih letih pa podjetju Ahac v Središču ob Dravi. Lani so temu podjetju prodali tudi korenček, ki zaradi neprimerne oblike ni bil za na trgovske police. Tudi letos ga bodo nekaj prodali za predelavo. Ivan Kelenc se spomni časov, ko so imeli na kmetiji tudi 60 arov kumaric za vlaganje, katerih že dolgo ne pridelujejo več predvsem zaradi preveč ročnega dela in premalo delovne sile ter nizkih odkupnih cen, saj so se na trgu pojavile kumare iz uvoza po bistveno nižjih cenah. Vzgoje sadik in pridelave zelenjave, ki jo imajo na prostem, ni brez namakanja. Vse posevke namakajo z rolomati ali s cevnim sistemom, ki je priključen na namakalni sistem Formin Zamušani. Letos bo letina dobra, saj je bilo veliko padavin in namakanje skorajda ni bilo potrebno, razen v zgodnji fazi rasti rastlin.

Na kmetiji Munda iz Juršincev na 12 ha pridelujejo spomladansko in jesensko zelenjavo, ki jo večino prodajo preko več dobaviteljev ali preko KZ Ptuj. Manjše količine dostavijo sami v nekaj šol, dom starejših občanov ter v gostilne v bližini, vedno več zelenjave pa prodajo tudi na domu. Kmetija Munda je bila nekoč mešana živinorejsko-poljedelska in zelenjadarska kmetija. Že Markovi stari starši so pridelovali sladkorno peso za takratno Tovarno sladkorja Ormož in rdečo peso za predelovalno industrijo, o čemer smo pisali že v prejšnji številki Kmečkega glasa. Starši so začeli še s pridelavo zelja in krompirja, ob Markovi pomoči pa so kmetijo še razvijali in širili. Iz šestih hektarjev obdelovalnih površin jih je danes že dobrih 12, približno polovico lastnih in polovico v najemu. Poleg glavnih zelenjadnic: solate, krompirja, zelja in rdeče pese pridelujejo še ohrovt, čebulo, por, kitajsko zelje in nekaj sort radiča. Marko je bil sprva v službi, danes pa kot mladi prevzemnik skupaj s partnerko Tino ter dvoletno Tjašo živijo od prihodka zelenjadarske kmetije. Ko je kmetijo prevzel, je začel iskati nove prodajne poti, da bi več pridelka prodal sam, a je večinoma, zlasti pri javnih zavodih, gostilnah in menzah na predstavljeno ponudbo dobil vprašanja: A samo to imate? Ali nimate pridelka vse leto? Tina je poskušala tudi s prodajo na tržnici na Ptuju, vendar se ni izplačalo. "Večina kupcev vzame po kilo ali še manj, na stojnici je treba biti ves dan, doma pa čaka delo," pove Tina, zato večino prodaje raje prepustijo drugim. Pri tako intenzivni panogi, kot je zelenjadarska, in pri takšnih površinah, kot jih imajo Mudovi, večino pridelka prodajo v veleprodaji, preko posrednikov končnim kupcem. Nekaj zelenjave prodajo tudi KZ Ptuj za njihove trgovine ali preko njih v trgovske verige, predelovalni industriji ali drugim kupcem, nekaj manjših količin pa Marko javnim zavodom proda sam. V zadnjih letih se povečuje tudi prodaja na domu. Na strminah, ki niso primerne za pridelavo zelenjave, je še vedno nekaj travnikov ali travniških sadovnjakov, kjer se pase nekaj ovc in koz, ter manjši vinograd.  SPOMLADANSKE IN JESENSKE ZELENJADNICE Še vedno so pridelki vezani na spomladanske, to so solata, zgodnji krompir, zgodnje zelje, spomladanska rdeča pesa, in jesenske pozne zelje, solate ter radiči. Za vrtnine je zlasti v začetku njihove rasti in v sušnih obdobjih nujno namakanje. Namakajo z razpršilci, vodo pa na posevke dostavlja s cisterno. Sadike Mundovi pridelajo sami v rastlinjaku, vsa ostala pridelava pa je na prostem. Njive so razpršene na širšem območju, tudi po sosednjih vaseh v oddaljenosti nekaj kilometrov, nekaj pa tudi na območju 25 kilometrov oddaljenega Zlatoličja, od koder prihaja Tina. Ker je tam ravnina, na posevkih pridelujejo predvsem krompir. Na kmetiji je kar nekaj specializiranih strojev za pridelavo krompirja, zelja in rdeče pese, tako za sajenje in okopavanje, za krompir pa imajo tudi strojni pobiralec. Že v preteklosti so uspeli na nekaj razpisih in tudi v prihodnje računajo nanje. Trenutno se pripravljajo na razpis za izgradnjo rastlinjaka, razširiti pa želijo tudi skladiščne kapacitete. Solata na posevkih ob gozdu mora biti zavarovana z električnim pastirjem zaradi škode, ki jo dela divjad. CENA KROMPIRJA PADLA IZ 25 NA 15 CENTOV Cene pridelkov so vsako leto nižje. Zelje so pred tremi leti v jeseni prodajali po 25 centov, letos so že ob prvi prodaji začeli s 30 centi za kilogram, kriv pa je uvoz zelja iz Srbije. Tudi iz sosednje Hrvaške pritiska vsa zelenjava, saj imajo tam veliko večjo pridelavo, kot je naša. Z izkopom krompirja so začeli v začetku junija, a kot pravi Marko, so težave s prodajo, saj si odkupovalci želijo ne samo pakiran, pač pa tudi opran krompir, sami pa pralne linije nimajo. Cena krompirja se je v tem času zelo znižala. Pridelek krompirja je sicer dober, krompir je lep in debel, vendar zaradi precej dežja v zadnjem mesecu zgodnje sorte niso dolgo obstojne. Marko je zaradi gnitja dobil reklamacijo 14 dni po dostavljenem naročilu, katere posledica je manjši odkup in zniževanje cene. Cena krompirja je v kratkem času iz 25 padla na 15 centov za kilogram. Marko lahko le upa, da bo cena poznega krompirja, ki ga bo začel izkopavati v avgustu, boljša. LETOS PRVIČ TUDI VIŠKI V času epidemije in v javnosti izražene želje po večji pridelavi so Mundovi letos zasadili nekaj več spomladanske solate, ki pa je v maju niso mogli prodati in je šla v cvet, zato so jo na koncu podorali. Marko je solato prodajal tudi preko spleta in bi jo tistemu, ki si je ne more privoščiti, dal tudi zastonj, samo da je ne bi bilo treba podoravati, a interesa po solati ni bilo. Lani so na posevkih zelja veliko škode naredili zajci, letos pa jo delajo vrane.

Za ozimnico praviloma ne sme manjkati vloženih kumaric, vložene paprike, rdeče pese in še česa. Danes večina gospodinj tega ne pripravlja več, pač pa vložene kumarice ali peso kupujejo sproti. Tisti, ki jim ni vseeno, kje je zrasla primarna surovina, tovrstne izdelke kupujejo na kmetijah, ki jih te ponujajo v okviru dopolnilnih dejavnosti, drugi izbirajo na bogato založenih trgovskih policah, kjer poreklo surovine večinoma ni znano. Pridelave in odkupa pridelkov za predelavo, zlasti kumaric in paprike, je bilo včasih veliko več kot danes. Kumaric za predelovalno industrijo pri nas danes ni. V Središču ob Dravi je obrat predelave vrtnin že več kot 40 let. Leta 1977 se je pričela gradnja novega obrata Gosad, v katerem so leto kasneje začeli še s konzerviranjem gob in vrtnin, kot so kumare, rdeča pesa, feferoni, paprika in drugo, kar so večinoma kupovali od lokalnih pridelovalcev. Od takrat do danes se je v podjetju veliko spremenilo. Danes v podjetju Ahac, ki je leta 2011 odkupilo blagovno znamko Droga in leta 2016 prevzelo tudi obrat v Središču ob Dravi, nekaj vrtnin še oziroma ponovno odkupujejo od lokalnih pridelovalcev. Lani so odkupili 42,4 tone paprike, 1,6 tone jedilnih bučk, 29,5 tone zelja, 5,5 tone čebule, 11,8 tone korenčka in največ oziroma celotno količino, ki jo potrebujejo, kar 332,7 tone rdeče pese. Trudijo se, da bi letos odkupili še več kot lani, tako od posameznih pridelovalcev kot zadrug. Predvsem si želijo več jedilnih bučk, ki jih na Štajerskem ne pridelujejo in se zato dogovarjajo tudi s Primorci. Marinka Kolarič Lašič z veseljem pove, da se je odkup vrtnin od lokalnih pridelovalcev v zadnjem letu zelo povečal, in sicer je bil glede na leto prej pri papriki 39 odstotkov večji, pri jedilnih bučkah za 100 odstotkov, pri zelju za 230, pri čebuli 187, pri korenčku za 150 in pri rdeči pesi za 50 odstotkov večji. Želijo si še več lokalno pridelane paprike babura in rdeče paprike, sladkih feferonov in kumaric za vlaganje. Ahac bi v tem času potreboval že 500 ton kumar za vlaganje, a jih je iz uvoza dobil le 35 ton. Na domačem trgu pa kumar za vlaganje za industrijo ni mogoče dobiti, pravijo v Ahacu. AHAC RDEČE PESE NE UVAŽA Marinka Kolarič Lašič je prepričana, da najboljše vložnine potrebujejo dobro osnovo, kakovostno zelenjavo, ki zraste v zemlji s pomočjo sonca in ugodnega podnebja. Pri Ahacu si želijo za blagovno znamko Droga najboljšo zelenjavo, zato je kakovost na prvem mestu. S prodajalci sklepajo pogodbe ali pa se dogovorijo ustno, tudi o količinah odkupa in o ceni. »Naša obljuba nekaj velja,« poudari Kolarič Lašičeva. V začetku leta pripravijo plan proizvodnje in takrat se vidi, koliko kosov določenega izdelka morajo narediti. Iz tega nato izračunajo, koliko kilogramov pridelka potrebujejo. Približno tudi vedo, kakšen je hektarski donos, če je vreme ugodno, in kdaj kateri pridelek dozori, da temu prilagodijo tudi proizvodnjo. Pridelovalci pa poznajo tudi standarde odkupa, ki jih morajo izpolnjevati. »Redko se zgodi, da kaj zavrnemo. Če se pridelovalci držijo dogovorjenega, potem ni težav,« pove Marinka Kolarič Lašič. Prodaja vložnin se povečuje, še bolj v času koronavirusa in nasploh zaradi vedno večjega zavedanja ljudi o pomenu kakovostne, lokalno pridelane hrane. Povečuje se predvsem delež zelenjave s slovenskim poreklom. Letos so v Središču ob Dravi z odkupom domačih vrtnin že začeli. Odkupili so nekaj spomladanske rdeče pese (večino od odkupljene količine rdeče pese je jesenske), v tem tednu teče tudi odkup paprike. V podjetju si želijo, da bi potrošnikom lahko ponudili bio rdečo peso, ki so jo v preteklih letih že lepo sprejeli, a je žal več ne pripravljajo, ker ni pridelovalcev bio rdeče pese, pravi Kolarič Lašičeva. NA KMETIJI IRGOLIČ PONOVNO PRIDELUJEJO PAPRIKO ZA PREDELAVO Na kmetiji Irgolič v Sodincih pri Veliki Nedelji so v teh dneh začeli s spravilom paprike, ki jo bodo po dogovoru prodali podjetju Ahac. Irgoličevi na prostem in v dveh rastlinjakih na skupnih treh hektarjih pridelujejo zelje, solate, paradižnik, kumare in papriko. Sonja Irgolič se spomni, da so v 70. do 80. letih pridelali veliko več paprike in kumar za vlaganje, ki so jih prodajali predelovalnemu obratu v Središče ob Dravi in tudi Eti Kamnik. Po letu 2000 se je tovrstna prodaja povsem ustavila in tudi pridelavo so na kmetiji spremenili ter jo prilagodili novemu trgu. V zadnjih letih je povpraševanje s strani predelovalne industrije večje. Irgoličevi so tako ponovno začeli povečevati pridelavo paprike. Običajno posadijo okrog 13 tisoč sadik paprike, predvsem baburo, letos so jih po dogovoru s podjetjem Ahac zasadili 20 tisoč, kar bo ob ugodnem vremenu okrog 20 ton paprike. Nekoč so papriko za predelavo tudi rezali, danes podjetju Ahac prodajo celo v boksih. S ceno 0,50 evra za kilogram paprike so Irgoličevi zadovoljni. Na Irgoličevi kmetiji so s pridelavo paprike za predelovalno industrijo ponovno začeli pred štirimi leti, ko so jih iz podjetja poklicali za takojšen odkup paprike, ker ni bila dostavljena naročena paprika iz Srbije. KUMARE ZA VLAGANJE Po statističnih podatkih je kumare za vlaganje, namenjene tržni pridelavi, lani pridelovalo 228 kmetijskih gospodarstev na skupno skoraj 11 ha. 77 % tega je bilo na prostem, 23 % pa v zaščitenih prostorih. Pridelovalci kumar za vlaganje v Sloveniji so v 2019 pridelali 849 ton te vrtnine; to je bilo skoraj 43 % manj kot leta 2005, ko so jih pridelali 1.485 ton (to je bilo največ po letu 2001). Skoraj 74 % lani pridelanih kumar za vlaganje so porabili pridelovalci sami (lastna poraba), nekaj več kot 26 % pa so jih prodali (tržna pridelava). Cena domačih kumar za vlaganje na tržnicah narašča, po letu 2000 jih je bilo največ prodanih 2008, in sicer skoraj 40 ton. Najvišjo povprečno ceno za kilogram so dosegle lani, to je 2,86 evra, najnižjo pa 2004, 1,29 evra za kilogram. Slovenija veliko več kumaric uvozi, kot izvozi. Lani je uvozila 71-krat več svežih ali ohlajenih kumaric, kot jih je izvozila. Uvozila jih je 563 ton, izvozila pa 8 ton. ZELENJAVNI SOKOVI - TREND ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA V času, ko veliko govorimo o zdravem načinu prehranjevanja, je govora tudi o zelenjavnih sokovih. Dan naj bi se začel z očiščevalnimi sokovi in napitki iz sveže stisnjene zelenjave, pri čemer pa ni veliko govora o tem, od kod prihaja sveža zelenjava. Pri proizvodnji pijač in sokov pri nas gre v glavnem za tehnologijo polnjenja sokov, in ne predelavo v sokove. V podjetju Dana so nam povedali, da surovine kupujejo od domačih in tujih dobaviteljev, odvisno od vrste in cene. Nataša Mejaš iz Dane natančneje navaja, da v podjetju za izdelavo pijač ne kupujejo sadja in zelenjave oziroma vrtnin, temveč sadne in zelenjavne koncentrate, kaše oziroma pireje. Edino sadje, ki ga kupijo, so jabolka, saj jim tehnologija omogoča njihovo predelavo. Tako v jeseni odkupijo jabolka od slovenskih pridelovalcev, iz katerih izdelajo sveže stisnjen motni jabolčni sok v omejeni količini in pripravijo jabolčni koncentrat za nadaljnjo predelavo. Kot še navaja Mejaševa, surovine kupujejo na osnovi potrditve vzorcev, s potrebnimi certifikati, zato se ne dogaja, da bi kupili surovine, ki ne bi ustrezale nadaljnji predelavi. LE MIKROPODJETJA S PREDELAVO IN KONZERVIRANJEM ZELENJAVE Na Statističnem uradu so ugotovili, da natančnih podatkov o številu podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo in konzerviranjem kumaric v Sloveniji, nimamo. Podatki o številu podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo in konzerviranjem sadja in zelenjave, kažejo, da število podjetij v tej dejavnosti narašča. Večinoma so to mikropodjetja, torej taka, ki zaposlujejo manj kot 10 oseb, in takšnih je bilo 2018 98 % vseh podjetij, ki so se ukvarjala s predelavo in konzerviranjem sadja in zelenjave. Kumarice za vlaganje so naprodaj le na tržnicah, pa še tam jih je vedno manj.