Kaj je zdravo in kaj rad jem?

23 novembra, 2021
0
0

Vzgojno-izobraževalne ustanove letno porabijo 140 milijonov evrov za živila, od tega 33 milijonov za prehrano v vrtcih in 80 milijonov za osnovnošolsko, skupaj za približno 300.000 otrok, preostanek je za druge izobraževalne ustanove in srednje šole.

Različne prehranjevalne navade otrok, različni okusi, problematika zavržene hrane, birokratska pravila javnega naročanja, dobava kakovostnih surovin in prodaja lokalnih pridelkov in izdelkov so težave, ki pestijo na eni strani organizatorje prehrane ter na drugi  lokalne dobavitelje, predvsem kmete. In še nekaj je – nezadovoljstvo zaradi cen pri obojih. Prvi menijo, da odštejejo preveč, drugi, da dobijo premalo.

Po več deset letih ozaveščanja o prednostih lokalnih živil in zdravega načina prehranjevanja zlasti pri najmlajših še vedno lahko govorimo le o nekaj primerih dobrih praks. Kljub vsem pravilom in možnim izjemam pri javnem naročanju je še vedno pogosto glavno in edino merilo cena in ne kakovost. Zato kmet ne more prodati svojih pridelkov najbližji šoli ali vrtcu, otroci pa jedo uvoženo hrano slabše kakovosti. To se kaže tudi v številu predebelih in debelih otrok, kar ima sicer tudi socialno-ekonomske posledice. V šolskem letu 2019/2020 je bil delež prekomerno prehranjenih otrok največji, čez 30 %, v Pomurski regiji, in tako je bilo tudi prejšnja leta.

V Sloveniji imamo številne tradicionalne jedi, ki jih otroci skoraj ne poznajo, ker jih njihovi starši ne pripravljajo več, vsaj ne tako in s takšnimi surovinami, kot so jih stare mame in babice. Otroci ne poznajo okusov pridelkov, ne poznajo sezonske hrane, in če jo dobijo na mizo, konča kot odpadek.

V šolah, kjer so učence ponovno začeli navajati na okuse domačih pridelkov, na domače jedi, so bistveno zmanjšali odpadke hrane. Na po številu dokaj primerljivih šolah je lahko mesečni strošek za biološke odpadke, ki vključuje tudi zavržke hrane, nekaj deset evrov ali pa kar nekaj sto evrov. Razlogov za razliko je veliko. Ananas na primer ima bistveno več odpadka kot jabolko, solata pa pristane med odpadki, ker je pri otrocih manj sprejemljiva oz. je ne jedo radi.

Na 4.200 učencev je sistematizirano eno delovno mesto organizatorja šolske prehrane. Če ima torej šola 400 otrok, ji pripada 10 % delovnega mesta organizatorja šolske prehrane, najpogosteje je to učitelj gospodinjstva ali biologije. Nekaj šol v Sloveniji ima organizatorja šolske prehrane zaposlenega v celoti, vendar ga v pretežnem delu financirajo iz lastnih sredstev. Teh šol je res zelo malo.

Večina šol je torej kadrovsko zelo omejenih, kar se tiče šolske prehrane. Vprašanje je, koliko je šol ali drugih javnih zavodov, ki bodo z novim letom sledili noveli zakona, po kateri ni potrebno izpeljati postopka javnega naročanja, če njihovo naročilo ne presega 214.000 evrov. Veliko šol je namreč pred kratkim izvedlo razpis, ki bo veljal naslednja tri ali štiri leta. Te šole takoj odpadejo. In tudi za tiste, ki bodo naročanje pripravljale v prihajajočem letu, dvomim, da si bodo vrednost za triletno obdobje razdelile na tri posamezna leta. S tem bi bila njihova vrednost nižja od 214.000 evrov in javnega razpisa ne bi potrebovali, a z nabavo živil bi imeli vsako leto veliko več dela kot doslej. Izpeljati naročila pri enem dobavitelju je veliko lažje in enostavneje. A ta eden ne more biti en kmet, ker sam nima dovolj za redno oskrbo ene šole, lahko pa je zadruga ali kako drugače povezanih več pridelovalcev.

Treba se je združiti, ne pa da skoraj vsak kmet ponuja svoje pridelke sam.

Za obstoj slovenskega kmetijstva in slovenskega kmeta je treba začeti pri mladih – doma in v šoli. Otroci danes na vprašanje, kaj radi jedo, odgovorijo: pica in hamburger. Na vprašanje, kaj je zdravo, pa že večina: korenček in jabolka. A to še ni dovolj!