Na trgu je ponudba jagod velika, saj je sezona na vrhuncu. Ponekod kupec lahko izbira med španskimi, italijanskimi, slovenskimi in še kakšnimi jagodami, težava pa nastopi ali je poreklo verodostojno.  Roman Škrjanc iz Kostanjevice na Krki proda v Ljubljano vsak dan 30 do 40 platojev jagod, to je 150 do 200 kilogramov jagod, kar za številna prodajna mesta po Ljubljani zelo malo.

Prepričan je, da se pod njegovim imenom na marsikateri stojnici prodajajo hrvaške, italijanske, španske in še kakšne druge jagode. Sam takoj opazi razliko, ker prideluje sorte, ki sicer dajo manjši pridelek po hektarju, a so zato bolj okusne in tudi na videz drugačne kot so na primer hrvaške jagode, ki so sicer cenejše. Odkupna cena hrvaških jagod je 4 evre za kilogram, slovenskih pa pet evrov za kilogram. Pri prodaji končnemu kupcu je evro razlike pri nabavni ceni jagod velik zaslužek.

Sledljivost jagod lahko preverijo pristojne inšpekcije z analizo pridelka na kmetiji in na stojnici, a se analize in kontrole delajo le na kmetijah, ne pa tudi na stojnicah ali trgovskih policah. Še večji dvomi o sledljivosti se pojavijo na prodaji ob cesti, kjer prodajalci zavajajo kupce že s promocijskimi tablami, na katerih piše “domače”, “sveže jagde” ali “češnje”, v resnici pa imajo te pridelke iz uvoza ali pa dvomljivega porekla. V nekaterih državah lahko ob cesti oziroma ob posevkih ali nasadih prodajajo sadje in zelenjavo le kmetje.