Na kmetiji Dobnikar, po domače Pr Rúparjə, živijo tri generacije, ki se s kmetijstvom ne preživljajo, a skupnimi močmi ohranjajo majhno kmetijo, na katerih redijo goveje pitance za prodajo, v hlevu je še ena krava, katere mleko je za lastno porabo, nekaj kokoši, ki jim dajejo dovolj jajc, na njivi in na vrtu pa pridelajo dovolj krompirja in vso drugo zelenjavo, v urejenem nasadu sadnih dreves pred hišo pa ob normalnih letinah pa tudi dovolj jabolk in nekaj drugega sadja za vso družino.  

Pot iz smeri Ljubljane nas pelje po stari cesti proti Škofji Loki, kjer pri prvem semaforju v Medvodah zavijemo levo preko železniške proge v smeri Golega Brda, Žleb in Preske. Smerokazi nas usmerjajo do Žleb, kjer so se potoki in hudourniki stoletja razlivali po gričevju in bregovih za Medvodami, da so danes hiše zelo raztresene. Za domačijo Dobnikarjevih se razprostirajo travniki in pogled na še nekoliko višje hribovje in cerkev sv. Marjete na pobočju razglednega Jeterbenka. Pričakal nas je gospodar Jože Dobnikar, medtem ko so mladi gospodarji sin Uroš z ženo Matejo in vnuka Tim ter letni Žiga bili v službah oziroma v šoli.

Lepo urejena hiša, za njo pa velik hlev, nasproti njega še eno gospodarsko poslopje za kmetijsko mehanizacijo, za njim pa kozolec z razširjeno streho, pod katero je še eno skladišče za stroje in silos sestavljajo domačijo Pr Rúparjə. Okrog nje so travniki za njimi pa gozdovi, ki se vijejo do slemen in vrhov škofjeloškega hribovja. Jože pripoveduje kako je kot mlad fant prevzel kmetijo svojih staršev, v zgodnjih sedemdesetih letih ob njihovi pomoči zgradil novo hišo in se kmalu zatem poročil. Ženo Mihaelo je spoznal pri krojaču nekaj vasi vstran. »Takrat oblek nismo kupovali v trgovinah, pač pa smo jih dali sešit pri krojaču, ki je bil mož Mihaeline sestra,« pove Jože. Mihaela je pogosto iz Kostanjevice prihajala na obisk k sestri in tako sta se spoznala z Jožetom in se poročila. V začetku sta bila oba zaposlena, a hkrati skrbela tudi za kmetijo. Zgradila sta nov hlev in ko je Mihaela po dveh hčerah rodila še sina Uroša, je službo pustila in skrbela za otroke ter delala na kmetiji. 

Redno skrbijo za nego v gozdu in opravljajo sanitarno čiščenje. Ogrevajo se s sekanci.

DOKLER JE BILA VAŠKA ZBIRALNICA MLEKA, JE BILO V HLEVU VEČ KRAV

Lastne zemlje je bilo od nekdaj 3,5 hektarje, prej več njiv, danes so to večino travniki in sedem hektarjev gozda. Nekaj zemlje so imeli vedno v najemu, danes imajo najet le en hektar površin. Nekoč so pridelovali več žit, da so imeli lastno moko, danes je na pol hektarja koruza, ostalo so travniki za košnjo. V hlevu so bile tri do štiri krave, katerih mleko so oddajali v vaško zbiralnico ter do deset prašičev. Jože se spomni, da sta z Mihaelo molzla na roke, a kot sta nabavljala vso potrebno mehanizacijo, sta kupila tudi molzni stroj. Mleko so ves čas oddajali Ljubljanskim mlekarnam, kjer je Jože vse do upokojitve bil zaposlen kot šofer. Z ukinitvijo vaške mlekarne oziroma z zmanjševanjem staleža živali v hlevih in ukinjanjem prireje mleka, so tudi Dobnikarjevi zmanjšali število krav in začeli z rejo pitancev.  Danes je v hlevu ostala le ena krava, ki jo imajo za to, da je pri hiši ves čas sveže mleko. Mlada teleta in telice kupijo od kmetov širom Gorenjske in jih dopitajo do dveh let starosti ter prodajo preko KZ Medvode za zakol. Poleg krave je tako v hlevih deset do enajst mladih pitancev.  

JOŽETA PRIHODNOST KMETIJE NE SKRBI

Jože prevzem kmetije ne skrbi, saj sta Uroš in Mateja, ki je prišla iz kmetije v Poljanski dolini, pridna in delovna in ob službah skrbita, da je vedno pravočasno opravljena košnja na travnikih in poskrbljeno za živali v hlevu. Kolikor lahko, jima pomaga tudi sam. V času košnje, še vedno vsede na traktor in obrne seno, če so ostali v službah ali v šoli. V veliko pomoč sta Urošu in Mateji oba sinova, 17-letni Tim, ki obiskuje srednjo strojno šolo v Škofji Loki in 14-letni Žiga, ki prav tako razmišlja o isti srednji šoli v Škoflji Loki. Oba rada primeta za vsako delo na kmetiji, še najraje pa imata kmetijsko mehanizacijo in Jožeta ne skrbi, da kmetija tudi dolgoročno ne bi imela prevzemnika. 

Odkar pomni je pri hiši Kmečki glas. Vedno ga je rad prebiral in še vedno prebere več ali manj celoten časopis, nam pove Jože Dobnikar. 

DELO NA KMETIJI NEKOČ IN DANES

Nekoč se je na kmetiji Dobnikar preživljala velika družina, Jože je imel sedem bratov in sester, in preživljali so se le z delom in s tistim, kar so pridelali na kmetiji. Danes mladi hodijo v službo in s prihodki iz službe ohranjajo kmetijsko dejavnost, iz kmetijske dejavnosti pa ne preživi niti en član družine, kaj šele vsa družina, je prepričan 83-letni Jože Dobnikar. Se pa spomni, da so njegovi starši imeli na kmetiji vola za delo, kasneje sta z ženo Mihaelo kupila traktor in  ostalo mehanizacijo in kar nekaj kmetijskih strojev in priključkov sta imela skupaj z drugimi kmeti sosedi. Predvsem so imeli skupni kombajn za silažo, sejalec za krompir in druge stroje, danes ima vsaka kmetija svoje stroje.