Pridelovalci vrtnin na Obali v februarju in marcu zaključujejo s pobiranjem jesensko zimskih vrtnin, hkrati pa se že pripravljajo na novo sezono pomladnih in predvsem poletnih vrtnin. Sredi marca sadijo v rastlinjakih prve plodovke, predvsem paradižnik.
Kot nam je povedal predsednik in direktor KZ Agraria Koper Luka Parovel so kot vsako leto tudi letos ob koncu minulega leta in v začetku novega podpisali pogodbe s svojimi kupci, torej trgovci. “Pogodbo imamo podpisane in kupci približno vedo kaj bodo dobili, predvsem vedo katere vrtnine in sadje in približno količine, medtem, ko v pogodbah niso niti približno določene odkupne cene,” pove Parovel. Minulo sezono so bile cene določenih vrtnin višje za pet do sedem odstotkov, nekatere vrtnine pa so imele celo nižjo ceno v primerjavi z letom prej. Zato je cilj zadruge čimveč pridelkov svojih članov prodati v lastnih trgovinah, povečuje pa se tudi prodaja horeci in javnim zavodom, predvsem šolam in vrtcem v celotni regiji.
Z minulo letino so v KZ Agraria Koper zadovoljni. V zadnjih letih se odkupna količina sadja in vrtnin giblje okrog 2.000 ton in tudi minulo sezono je bil odkup v tej količini, s tem da se v zadnjih letih zmanjšuje odkup sadja, povečuje pa se količina vrtnin. Sadje je tudi na obali v zadnjih nekaj letih podvrženo različnim vremenskim nevšečnostim kot so pozeba, toča, suša, zaradi katerih imajo pridelovalci vsako leto precejšne izgube pridelkov.

2.000 ton vrtnin in sadja odkupi letno KZ Agraria Koper.

KOT ČLOVEK TUDI RASTLINA ZBOLI

Vsi člani zadruge pridelujejo vrtnine in sadje na integriran način in imajo certifikat integrirane pridelave. Poleg tega imajo še druge certifikate, ki jih zahtevajo trgovci, kar je za pridelovalca ob vseh drugih stroških, precejšen. Kmetje že od nekdaj skrbijo, da pridelajo hrano na naravi čim bolj prijazen način, nočejo prodajati nekaj, kar sami ne bi jedli, poleg tega so vsa zaščitna, predvsem pa biološka sredstva draga. Vseeno pride do tega, da tako kot človek tudi rastlina zboli in jo je treba pred boleznijo, škodljivci in drugimi stresi zaščititi in takrat je potrebno uporabiti tudi fitofarmacevtska sredstva, kolikor jih imamo pri nas sploh na voljo. V tujini, od koder prihaja na naše police veliko vrtnin, je registriranih zaščitnih sredstev v pridelavi vrtnin veliko več kot pri nas. V KZ Agraria Koper se trudijo, da bi pridelovalcem ob vseh povišanjih cen energentov, gnojil, semen, sadik, embalaže in drugega pomagali, da ves repromaterial nabavljajo po najnižjih možnih cenah. Trenutno iščejo možnosti kako pomagati pridelovalcem pri visokih stroških embalaže in razmišljajo ali bi bilo mogoče, da te stroške vsaj kratkoročno prevzame zadruga.

Poleg traktorjev in druge kmetijskih strojev, imajo pridelovalci zelenjave kombi, s katerim tudi vsakodnevno vozijo pridelke do 30 kilometrov na odkupno mesto, v skladišče ali hladilnico zadruge, pa zanj niso upravičeni do nakupa kmetijskega goriva.

MLADIH PRIDELOVALCEV NI, TEŽAV JE VELIKO

Velik problem primorskih kmetij je starostna struktura. Večina pridelovalcev je starejših, mladi so se zaposlili v drugih dejavnostih. Na prste ene roke lahko naštejemo mlade pridelovalce vrtnin in še ti so otroci kmetov, ki so kmetijo prevzeli od svojih staršev, straši jim še vedno pomagajo, prevzeli pa so tudi zemljišče, četudi je v dolgoročnem najemu od države, vrsto strojev, predvsem pa znanje in delovne navade, kar je nekomu, ki bi začel iz nič veliko težje, skoraj nemogoče. Brez kmetijskih zemljišč, ki so na obali vedno bolj ogrožena, pridelave ni.
Problem je tudi namakanja, brez katerega prav tako ni pridelave vrtnin in sadja. Obstoječi sistemi se slabo vzdržujejo, so dotrajani, težko je dobiti vodna dovoljenja. Vodni vir je reka Rižana, ki napaja obalo tudi s pitno vodo, vanganelska dolina, kjer je jezero, ki je bilo narejeno za namen kmetijstva, pa se zadnjih 50 let iz njega ne namaka, in reka Dragonja, kjer so prav tako številne težave. Narejena so zajetja v Izoli, kar bi lahko bila praksa tudi marsikje drugje, saj je vode v jesenskem in zimskem času veliko, a vsa voda odteče v morje. Nedavno so bili na obisku predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ministrstva za okolje in prostor, ki so obljubili, da bo na reki Rižani narejen pilotni projekt zajetja, občina Koper pa se je zavzela, da bo rešila namakanje iz vanganelskega jezera. Že leta 1991 so bili narejeni tako imenovani baloni na reki Rižani, ki bi zadržali vodo, a je bil problem rečni pretok vode, ki mora biti vsaj 110 litrov/s, kar pa ne dosega in kmetje zato ne dobijo vodnega dovoljenja. Vodni minimum po mnenju pridelovalcev ne bi smel biti problem, saj nekaj metrov pred iztekom vode v morje ne namakajo veliko oziroma je poraba vode pri kapljičnem namakanju majhna.
Precej kmetov namaka s kmetijsko vodo iz rižanskega vodovoda, a niso edini porabniki in zato se ne strinjajo, da so glavni krivci, če v sušnem obdobju zmanjka vode. Če ni pitne vode, tudi kmetje ne namakajo. Luka Parovel je prepričan, da so rešitev za namakanje zajetja. Tudi iz streh, predvsem rastlinjakov in drugih gospodarskih poslopij se da zbrati precej vode.

V PRIČAKOVANJU NOVIH PROSTORSKIH NAČRTOV

Na Obali so v sprejemanju novih prostorskih načrtov in kmetje so v polnem pričakovanju, kje bodo obrtne, industrijske in druge gospodarske cone ter katera in koliko bo ostalo kmetijskih zemljišč za namen pridelave hrane. Podnebne spremembe pa kažejo na to, da je pridelava vrtnin, predvsem plodovk, pod milim nebom vedno bolj izpostavljena velikemu tveganju, zato so nujni rastlinjaki. Za postavitev le-teh pa so v glavnem ovire občinske določbe. V občini Koper se je v zadnjih letih sicer precej spremenilo v prid pridelovalcev, medtem ko je v ostalih dveh občinah, Piranu in Izoli, še vedno veliko težav za postavitev enostavnega objekta kot je rastlinjak na kmetijskem zemljišču. Če želimo pridelati več vrtnin, povečati samooskrbo, mlade vzpodbuditi k dejavnosti, bi morala biti panoga bolj podprta tako s strani lokalnih kot tudi državnih oblasti.