Bogomil Bratina je bil zelo vesel, ko smo ga obiskali, saj ima polno podstrešje starih časopisov Kmečkega glasa in revij Moj mali svet, od katerih se ne more ločiti. Njegovi najbližji so že večkrat poskušali odstraniti star papir s podstrešja, a so hitro ugotovili, da dokler bo Bogomil živ, bo ob njem tudi ves arhiv Kmečkih glasov.
Zakaj je Bogomilov oče leta 1947 naročil Kmečki glas ni kratka zgodba. »Moj oče je bil Primorc, ki se je v 30 letih prejšnjega stoletja z družino preselili na Štajersko, ker niso hoteli govoriti italijansko. Ker smo bili Primorci so nas v začetku druge svetovne vojne pregnali Nemci. Najprej smo oče, mama in nas pet sinov, med njimi jaz najmlajši, bili po več lagerjih od Reichenburga, Slavonska Požega in na koncu v Osijeku, od koder so nas najprej za nekaj časa poslali v župnišče Bjelo Brdo, potem pa na posestvo Bate v Borovo, kjer je bila tudi znana tovarna čevljev, mi pa smo dobili vsak svoje zadolžitve na kmetiji. Mama in oče sta skrbela za govedo in molzla 30 krav, starejši brat je skrbel za konje, drugi za prašiče, tretji za ovce, najmlajša, jaz in moj brat, sam sem imel pet let, sva pomagala mami in po posevkih pšenice preganjala jate vran. Zelo številčne jate ptičev so vzletele takoj, ko sva pribežala do njih in se spustile na pšenico na drugem koncu njive in tako sva lahko cel dan bosa tekala sem in tja po njivi. Kasneje so nas premestili na podobno, prav tako vzorno urejeno posestvo v Vukovar, ki je bila last župana dr. Tičaka, kjer smo imeli podobne zadolžitve. Po osvoboditvi so nas spustili domov, kar pa ni bilo enostavno, saj smo na posestvu namesto plačila dobili koruzo, dva prašiča, dve ovci in 30 kokoši, ki smo jih vzeli s sabo domov. Mama je cel teden hodila vsak dan devet kilometrov do Vukovarja, da je končno dobila transportni vagon, s katerim smo se odpeljali domov. Na eni strani vagona je bilo žito, na drugi živali, na sredini pa je naše stanovanje z gašperčkom, ki nas je grel in na katerem smo kuhali. Pot je trajala cel teden, saj so nas kakšni postaji odklopili tudi za več dni,« je pripovedoval Bogomil.

Bogomila branje Kmečkega glasa pomirja, kot ga pomirja delo z rastlinami in v naravi.

ŽIVEŽ ZA DRUŽINO NA DVEH HEKTARJIH

Po osvoboditvi se je družina Bratina vrnila v Zgornjo Hudinjo, kjer so jih pričakale le gole stene, tudi edine krave ni bilo več v hlevu. Teta jim je dala eno teličko in koš sena, tudi drugi so jim pomagali in z živalmi, ki so jih pripeljali s sabo, so živeli naprej. Mama je ostala doma, oče se je kmalu zaposlil v cinkarni, kjer je delal že pred vojno, Bogomil in njegov brat pa sta šla v šolo. Imeli so dva hektarja kmetijskih površin, na katerih so pridelali dovolj za živali in tudi žita za kruh in različne vrtnine. V tistih letih, takoj po 2. svetovni vojni , je oče naročil Kmečki glas in od takrat ga imamo pri hiši, saj smo bili ves čas vezani na kmetijstvo, delo na zemlji nas je preživljalo, v hlevih pa smo imeli vedno prašiče, ovce, race, goske in kakšno govedo, pove Bogomil. Vsi sinovi so prišli do svojega poklica, Bogomil pa je končal tudi srednjo kmetijsko šolo v Mariboru in tudi ves čas delal na področju kmetijstva.

VEČJI DEL DELOVNE DOBE V HMELJARSKEM INŠTITUT V ŽALCU

Po končani srednji kmetijski šoli se je Bogomil zaposlil na vodovodni skupnosti Nivo, kjer so delali projekt melioracij, v glavnem za območje Arje vasi. Po dobrih dveh letih, ko so končali še z zasaditvijo topolov na brežinah oziroma napisih melioracij, je šel na novo delovno mesto v Inštitutu za hmeljarstvo v Žalec, kjer je prav tako na področju pedologije imel podobne naloge. V laboratoriju in na terenu je analiziral vlago v tleh. Dobili so tudi aparat, s katerim so določali točko venenja rastline, kar je pridelovalcem hmelja v savinjski dolini zelo pomagalo za pravilno in ustrezno namakanje. Na inštitutu, kjer je bil zaposlen do upokojitve, je veliko delal tudi z zelišči, od vzgoje in prodaje semen in sadik ter vodenje obiskovalcev po lepem in urejenem vrtu, ki so ga imeli že takrat. Tudi doma je imel eno leto posevek baldrijana, naslednje leto kamilico in tretje kumino, vse za pridelavo semen, ki so ga prodajali, takrat obvezno preko zadruge, na primer kumino v mlekarno za sir.

Bogomil je vsako sredo čakal Kmečki glas, da je prebral podlistke, ki ga je dolga leta izrezoval, potem pa pogosto ni bilo časa in je začel shranjevati kar cel časopis. Tako je danes podstrešje polno starih številk Kmečkega glasa, revij Moj mali svet, celo Slovenski čebelar in še kakšno drugo glasilo ali revija se najde.

RIBEZ IN JAGODE SO SVOJČAS TUDI PRODAJALI

Ves čas sta Bogomil in njegova žena Hedvika, ki je bila prav tako zaposlena, skrbela, da so njuni odrasli ob tem, kar se pridela v lastni zemlji in kar si pridelaš sam. Ker so si bratje Bratina domačijo razdelili, je vsak dobil tudi del zemljišča. Eden od petih bratov, je zgradil hišo in živel z družino na bližnjem hribu na domačiji strica in tete, medtem ko so si ostali štirje zgradili po dve hiši dvojčka nad staro domačijo Bratinovih na vrhu v Zgornji Hudinji. Na mestu, kjer so danes hiše je nekoč oče zasadil vinograd, kasneje pa sta Bogomil in njegov brat zasadila nasad črnega ribeza, vmes pa še jagode, ki so jih preko podjetja prodajali trgovinam. Bogomil ob tem pove, da ga je že od nekdaj zanimalo sadjarstvo, saj sta z bratom že v mladih letih po gozdu cepila češnje in še danes pred hišo raste češnja, ki je zrasla tako visoko, da je že več let sploh ne morejo obirati. Svojčas pa je bilo v sadovnjaku tudi 15 dreves češenj.

Včasih so zase redili piščance in zajce ter imeli kokoši za jajca za lastno porabo. Nekaj let je Bogomil tudi čebelaril, kar je kasneje prevzel njegov nečak.

DANES SADJE IN ZELENJAVA DOVOLJ ZA ŠIRŠO DRUŽINO

Še vedno Bogomil in Hedvika skrbita za nasad in vrt, na skupni površini nekaj manj kot 40 arov, kjer pridelata sadje in zelenjavo za svoje tri otroke in njihove družine. Med drevesi jablan, hrušk, vrsti sliv, češenj, kutine, imata majhne gredice, na primer gredico graha, gredico solate, v enem kotu je malo večja gredica krompirja, pa številni grmički zelišč, dišavnic in cvetoče ter druge okrasne grmovnice, ki so prav posebna Bogomilova ljubezen. Velik del površin zavzema še najrazličnejše jagodičje od jagod, maline, ribez, robide in aronija. Sredi vsega tega ima Bogomil še majhen rastlinjak, v katerem iz lastnih semen vzgoji sadike za vse vrtnine, vse pa se v spodnjem delu zaključi z njivo, na kateri pridelata najrazličnejšo zelenjavo, vse za lastno porabo. Nikoli ne manjka ozimnice, iz viškov vrtnin naredijo vložnine ali nekatere tudi zamrznejo, iz sadja pa kompote, marmelade in sokove. Bogomil je pri svojih 85 letih še lani obrezoval sadno drevje, letos je to storil njegov sin Matjaž, sam pa je obrezal le ribez in drugo jagodičje. Bogomil gre vsak dan na enourni sprehod po bližnjem gozdu, ob nedeljah pa se z ženo Hedviko odpravita na pohod na bližnji hrib ali celo kam dlje. Ko so bili otroci še majhni so poleg letnega dopusta na morju, veliko planinarili in bili so na večini hribov in vrhov blizu in daleč. V bližini zagotovo ni hriba, na katerem ne bi bili, povesta v en glas Hedvika in Bogomil, ki sta prepričana, da je treba danes vlagati v zdravje z gibanjem in domačo hrano.