Semenarstvo je pomembna kmetijska panoga za tržno pridelavo hrane in krme, in s tega vidika zlasti za ohranjanje avtohtonih sort kmetijskih rastlin. Žal semenarstvo pri nas stagnira že nekaj desetletij. Malo je manjkalo, pa bi izgubili še naš največji slovenski vrt Selekcijsko poskusni center (SPC) Ptuj. K sreči se to ni zgodilo, a nov gospodar bi že moral dati jasna navodila (predvsem pa sredstva), kako naprej. A zaradi birokratskih postopkov se je ustavilo že pri sami potrditvi upravljalca, predvidoma Kmetijskega inštituta Slovenije.

Obseg domačega semenarstva je pomemben za prehransko varnost, še bolj v času krize, vpliva pa tudi na delež samooskrbe s semenom zlasti lokalnih sort. Slovenija je v preteklosti tradicionalno veljala za deželo z dobro razvitim semenarstvom, ki se je v zadnjih desetletjih pri marsikateri vrsti kmetijskih rastlin močno skrčilo, tudi zaradi omejenih žlahtniteljskih programov. Od leta 2004 je bilo slovensko semenarstvo v razmerah prostega trga EU vse manj konkurenčno in površin, namenjenih semenski pridelavi, je vedno manj.

Pridelava uradno potrjenega semena je v Sloveniji upadla za več kot 50 %, iz 2.500 ha površin v letu 2000 na 1.410 ha v letu 2019. Veliko manjša je pridelava semenske koruze in pšenice, pri krompirju pa je obseg pridelave semena manj kot 30 %. Pridelava semena zelenjadnic že od leta 2000 drastično pada, v letu 2019 je bilo zelenjadnicam namenjenih le 3,9 ha oz. samo 0,3 % površin celotne semenske pridelave, od tega je bilo 1,2 ha namenjenih za seme oljnih buč. Pri žitih, oljnicah in predivnicah se večinoma prideluje seme, ki je vpisano v skupni katalog sort poljščin EU, razen nekaj izjem (ajda, proso in krmna ogrščica), medtem ko so pri krmnih rastlinah, krompirju in predvsem zelenjadnicah prevladovale sorte, ki so vpisane v slovensko sortno listo. Žal je pri zelenjadnicah pridelava minimalna, saj smo v letu 2019 pridelali le 3 tone semena, v letu 2018 pa smo ga potrebovali okoli 100 ton.

Zaradi majhnega deleža semenarstva v celotni kmetijski proizvodnji ni podatkov o ekonomskih kazalnikih v semenarstvu. Z opuščanjem panoge pa se izgubljajo tudi znanje in izkušnje. Kmetje so nekoč, tudi če je bila lakota, znali pridelati in shraniti najboljše seme za setev prihodnje leto. Danes pa tega ni več. Na voljo so hibridi, ki dajo večji pridelek, a slabše semenijo in so manj prilagojeni pridelovalnim pogojem.

Prav zaradi tega je pomembno ozaveščanje o pomenu lokalnih sort semena, kar je naloga javne službe kmetijskega svetovanja in javnih služb v rastlinski proizvodnji, ki deloma preizkušajo tudi lokalne sorte ter izvajajo žlahtnjenje in selekcijo v sklopu slovenske rastlinske genske banke. V okviru Javne službe nalog rastlinske genske banke, ki jo izvaja Kmetijski inštitut Slovenije in Biotehniška fakulteta v Ljubljani s podizvajalci, se ohranja in vzdržuje preko 5.400 genskih virov vrtnin, krmnih rastlin, žit, krompirja, hmelja, sadnih rastlin, jagodičja, vinske trte ter zdravilnih in aromatičnih rastlin.

Če je seme v genski banki, še ni v pridelavi, še manj pa na krožniku. Le celovit pristop od semena do krožnika bo ohranil lokalne sorte, za kar mora poskrbeti država. KOPOP ukrepi podpirajo avtohtone sorte in pasme, a so kmetje za rejo avtohtonih živali veliko bolj stimulirani kot za setev avtohtonih sort rastlin.  

Država mora poskrbeti za prehransko varnost in njen strateški načrt mora biti, da so na krožniku tudi: okusna kranjska okrogla repa, ljubljanski motovilec, ptujska rdeča čebula, solata leda, solkanski radič in drugi pridelki avtohtonih, lokalnih sort. Več sredstev mora biti namenjenih za semenarjenje v novem strateškem načrtu SKP po letu 2023, že danes pa bi moral imeti nov gospodar največjega slovenskega vrta namenska sredstva za ureditev osnovnih pogojev za delo. Pri poudarjanju lokalne samooskrbe je lastno seme zelo pomembno, v kriznih časih še toliko bolj. Samooskrba brez lastnega semena je invalidna in ob izrednih razmerah lahko