Četrta etnološka zbirka Kambrca

29 avgusta, 2024
0
0

Društvo kostelskih žena (DKŽ) Nežica zelo uspešno ohranja in predstavlja življenje prednikov regije Kostel. Trem etnološkim razstavam v gradu Kostel in v Koči pred gradom so letos julija dodali še eno razstavo. To je etnološko zbirko Kambrca.

Odprtje razstave s kulturnim program na prostem

Po odmevni razstavi Sledi časa, ki so jo članice DKŽ Nežica leta 2020 odprle na gradu Kostel, so leta 2022 v Koči pod gradom na ogled postavile stalno razstavo Babičina kuhinja. Lani so ji dodale še stalno postavitev krajevne pohištvene in oblačilne preteklosti Iz babičine skrinje. Tako so stalne razstave v gradu in v Koči pod gradom postale podeželski muzej. Ogledujejo si ga številni ljubitelji, ki jih zanima življenje naših prednikov, in naključni obiskovalci, ki jih privabi kostelski grad in trg okrog gradu. Spomnimo, da je bila pobudnica zbiranja starih predmetov, orodja in pohištva Mojca Skender, članica DKŽ Nežica. V Kostelu in širše jo poznamo kot nekdanjo soustvarjalko medijske podobe med Turjakom in Kolpo. Družina Skender je med drugim obnovila tudi nekdanjo birtijo, gostišče, ki se je imenovalo Koča. In jo dala v uporabo DKŽ Nežica. Po zaprtju pred nekaj desetletji je Koča žalostno propadala, sedaj pa ima novo podobo in lepo dopolnjuje celotno grajsko območje.

Mojca Skender, ki je danes v vlogi interpretke kostelske kulturne in etnografske dediščine, in DKŽ Nežica sta na letošnjem občinskem prazniku v zahvalo prejeli spominsko plaketo.

Članice DKŽ Nežica imajo po vsakem končanem projektu že idejo za novega. Tako so po zadnji etnološki razstavi lani že začele z novim raziskovanjem in zbiranjem predmetov ter orodij. Letos junija so ponovno odprle vrata Koče in slovesno odprle četrto etnološko razstavo pod imenom Kambrca.

Nekoč je bilo ličkanje »modrc« v postelji.

KAJ JE (PO KOSTELSKO) KAMBRCA?

Kambrca ali kambra je majhna sobica ali najbolj urejen in najlepši prostor v hiš. Namenjen je starejšim, pogosto pa so v njej zavetje našli tudi otroci. V kambrci so shranjevali dragocene predmete, oblačila, posteljnino in druge pomembne stvari. »Bila je ponos gospodinjstva,« je ob odprtju povedala avtorica razstave Mojca Skender. Spomni se, da v Kostelu ni bilo dragocenega, unikatnega pohištva in razkošne opreme. Ljudje so živeli skromno, a bogato duhovno družinsko življenje, ki ni pozabljeno. Tudi ko so še spali na ličkanju in v postelji, ki je škripala. Vrednost teh predmetov ni v denarju, pač pa v srcu, saj stari predmeti izžarevajo navezanost, ljubezen, toplino in dušo. Tudi tisti iz odkupljenega pohištva Mojčine družine od Gregoričevih iz hiše neposredno pod gradom iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je posebej za razstavo pristalo v ljubki dekliški sobici (kambrci). Ta je z omaro, mizo, stoli, posteljo z ročno vezenimi ali tkanimi pregrinjali, kahlo v kotu, družinskimi fotografijami in križem na steni, budilko in še čim tvorila celoto posebnega prostora.

Ohranjena čipkana obleka prevzame ob vstopu v kočo.

PREDMETI, SLIKE, ZVOKI, KI NAVDIHUJEJO

Ljudje so takrat veliko brali. Zato so v kambrci tudi knjige. Med njimi je porumenela, a dobro ohranjena knjižica iz leta 1894, Krščansko devištvo, z nauki, vzgledi in molitvami za dekleta, ki jo je napisal Anton Martin Slomšek. To je bil obvezen učbenik za dekleta, da obvarujejo svojo čistost. Vsem obiskovalcem, zlasti mlajšim, je razstava, ki je polna zanimivih predmetov in slik, odprla nova obzorja, zbudila radovednost in raziskovalni duh. Mojca Škoberne je tudi na najbolj preprosta vprašanja odgovarjala s prav tako preprostimi, a nadvse zanimivimi odgovori. O razstavljenih ženskih spodnjicah so zvedeli, da se spodnjice pri nas na Kranjskem, v Sloveniji ne nosijo več kot sto let.

Mojca Skender: »Nekoč so veliko brali, posebno vzgojno čtivo je bilo tudi za dekleta.«

Navdušenje in hvaležnost za izobraževalno izkušnjo, povezano z lastnimi koreninami obiskovalci Koče zapisujejo v knjigo vtisov, ki jo v koči hranijo kot dragocen vir povratnih informacij, saj omogočajo vpogled v doživetja obiskovalcev. DKŽ Nežica je v sodelovanju z Zavodom za kulturo in turizem Kostel uspelo, da je prepoznavnost doline Kostela vedno večja. Po zaslugi Skendrovih, ki so obnovili Kočo in jo dali v upravljanje DKŽ Nežica, se ohranjajo in promovirajo tradicionalne vrednote in običaji, ki so temelj krajevne kulture. V Koči ni več prostora niti za šivanko, bi lahko rekli, čeprav je v njej še podstrešje, do katerega vodijo stare, lesene stopnice, ki bi jih bilo treba obnoviti, saj so že dotrajane. Zagotovo je to že ideja za novo raziskovanje in ustvarjanje.

Milan Glavonjić