V Sloveniji se vsi strinjajo, kako nepremišljena je uredba Evropske komisije o trajnostni rabi sredstev za varstvo rastlin. V kolikor bo uredba sprejeta, bo upadla proizvodnje hrane, prihodki kmetov bodo manjši, ogrožena bo njihova socialna varnost, obstoj kmetij in kulturne krajine, podražila se bo hrana, manj bo lokalne in večji uvoz.

Na trgovskih policah je sicer varna hrana, a je tista iz uvoza manj kakovostna in to bi bilo treba potrošnikom večkrat in bolj jasno povedati.

V Sloveniji smo že itak lahko zelo zaskrbljeni glede samooskrbe, ki je pri večini pridelkov nizka. In pridela se vedno manj, mladi se ne odločajo za kmetovanje, posledično smo vedno bolj odvisni od uvožene hrane. Zato bi se, še zlasti v času kriz in vojne, morali zavedati, da hrana ni samoumevna, je pa nujna, ter da mora biti zdrava in da je mora biti dovolj. Pogledi na fitofarmacevtska sredstva so danes zelo različni. Nekateri trdijo, da se da pridelati hrano tudi brez njih, spet drugi argumentirajo, da bi človeštvo hitro ostalo brez hrane, če bi šli brezglavo v nove usmeritve. Z industrializacijo se je začelo pridelavo hrane povečevati z uporabo mineralnih gnojil in srsedstev za varstvo rastlin za prehrano le 3 milijard ljudi. Strinjamo se, da je intenzivna pridelava zagotovo za sabo pustila veliko negativnih posledic. Monokultura je marsikje v Evropi zmanjšala biodiverziteto in logično je, da se iščejo rešitve. Spreminja se tudi način prehranjevanja. Ponekod so večje potrebe po živalskih beljakovinah, spet drugje težijo k rastlinskim.

V primerjavi s svetom in Evropo smo Slovenci lahko ponosni na naš način kmetovanja, kar potrjujejo zdrava pitna voda, hranila v tleh, kakovostni pridelki in kulturna krajina. Strmeti je treba k cilju pridelati dovolj hrane, in sicer po ceni, ki bo dosegljiva za potrošnikov žep, obenem pa bo kmetom omogočila preživetje. Danes so prenizke cene kmetijskih pridelkov glavni razlog, da kmetje obupujejo.

Zahteva za zmanjšanje FFS ne sme ogroziti prehranske varnosti. Preveč ukrepov je usmerjenih k varovanju okolja.

Zadnja »norost« je mnenje, da so krave krive za onesnaževanje okolja, zato je treba njihov stalež zmanjšati. V skupni kmetijski politiki tako celo nagrajujejo nepridelavo hrane in nedelo. Med kmeti pa je – razumljivo, vedno več nezadovoljstva. Naj ob novih omejitvah iščejo delovno silo, ki bo po krompirju pobirala koloradske hrošče in uši na solati ter pulila plevel in vse številne tujerodne invazivne rastline. Kakšno hrano bomo kmalu jedli v Sloveniji, smo videli na nedavnem posvetu o prehranski varnosti, ko smo v košaricah s sadjem zaman iskali jabolka, bile pa so banane, kivi in pomaranče. Tako je tudi v večini naših javnih zavodov, kjer so tudi jabolka sumljivega porekla, brez sledljivosti, številni prekupčevalci pa na račun slovenskih pridelovalcev obogatijo in se s plačili kazni ne obremenjujejo. Kot je povedal vodilni mož ene večjih slovenskih bank, je Evropska unija legitimna ekonomska kolonizacija. Zato Sloveniji, ki je po njegovem prepričanju kljub vsem težavam raj na zemlji, svetuje lokalno zavezništvo.

Ameriške raziskave kažejo, da se bo evropska kmetijska proizvodnja zmanjšala za 10 do 30 % in za prav toliko se bo hrana podražila. Evropa bo zato primorana povečevati uvoz hrane, kar kaže na zmanjšanje njene prehranske varnost in destabilizacijo. Evropa je kot mavrica in države so si med seboj zelo različne. Zato je sporno, da Evropska komisija z zelenim dogovorom sprejema zakonodajni akt, ki je zavezujoč za vse države članice. Slovenska politika, stroka in vsi, ki se ukvarjajo s pridelavo hrane, nasprotujejo predlagani evropski uredbi o trajnostni rabi FFS in upajmo, da bomo to skupaj s številnimi drugimi državami v našo korist tudi uspešno zagovarjali.