Rastline za rast potrebujejo makrohranila, ki jim jih je potrebno dostavljati z gnojenjem. Zato je za pridelavo kmetijskih rastlin, tudi vrtnin, potrebna analiza tal zemljišča, ki naj poleg pH vrednosti in odstotka organske snovi vsebujejo še podatek o količini fosforja, kalija in pri določenih vrtninah magneziju. Vedno bolj poudarjamo pomen biološke rodovitnosti, ki je določena z maso živih organizmov in številom prosto živečih organizmov v tleh.

Natalija Pelko, kmetijska svetovalka, specialistka za pridelavo vrtnin pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Novo mesto je pri živih organizmih v tleh izpostavila bakterije, ki imajo ključno vlogo pri ohranjanju strukture tal. Ne smemo pa pozabiti na glive, ki pomagajo k mineralizaciji, razgradnji nekaterih težje razgradljivih snovi kot so celuloze in lignini. Pomagajo pri sprejemanju fosforja in ta mikoriza je zelo pomembna za čebulnice, skoraj nepomembna pa je pri kapusnicah.

Gojene vrtnine potrebujejo za rast potrebujejo 17 hranil in še ogljik in kisik, ki ju rastline dobijo iz zraka preko listnih rež, vodo pa preko korenin. Voda ima pomembno vlogo pri raztapljanju hranilnih soli in dostopnosti hranil za rastlino. Od elementov rastline za rast potrebujejo največ ogljika, vodika in kisika, ki skupaj predstavljajo 96 odstotkov (45 % kisik, 45 odstotkov ogljik in 6 % vodik). Le 4 % je namenjeno ostalim snovem, ki so razdeljene med glavna hranila, to so makrohranila in mikrohranila. Razpoložljivost makrohranil je omejena in jih je treba vrtninam dostavljati z gnojenjem. Mikrohranila so elementi v sledovih, kot so železo, baker, silicij, bor, (bor je zelo pomemben za zelenjadnice) in mangan. Niso nič manj pomembni za presnovo rastlin, a jih  vrtnine potrebujejo v veliko manjših količinah. Običajno so v tleh na voljo v zadostnih količinah, sploh, če dodajamo tlem organske snovi.

Nekatere rastline lahko sprejmejo okoli 30 rastlinskih, alge tudi 60, hranil. Žal lahko zelenjadnice sprejemajo tudi elemente, ki nimajo nobene funkcije in so lahko škodljive, kot na primer težki kovini svinec in kadmij. Pri gnojenju vrtnin moramo biti pozorni na vsebnosti kadmija v fosforjevih gnojilih, kot tudi v NPK gnojilih oziroma gnojilih, ki vsebujejo superfosfat, kar mora biti na deklaraciji gnojil označeno.

NAJPOMEMNEJŠE HRANILO JE DUŠIK

Dušik je zelo mobilen v rastlini in še bolj v tleh. Pomanjkanje dušika se kaže v slabi rasti, zmanjšanem pridelku, posvetlitvi ali rdečitvi listov, pridelki so slabše kakovosti. Presežne količine prepoznamo po temno zeleni barvi, ki vodi do zapoznelosti zorenja, dovzetnosti za bolezni, slabega skladiščenja in povečane vsebnosti nitratov. Zaradi kakovosti pridelkov, varstva okolja in potrošnikov in tudi iz ekonomskih razlogov je zelo pomembno natančno ravnanje z dušikom. Osnovno gnojenje naj pokrije od ½ do ¼ potrebe, vse ostale obroke razdelimo. Pri zgodnji zelenjavi naj bila zaloga dušika ob saditvi okoli 80 kg N/ ha. Pred zadnjimi dnognojevanje vrtnarjem svetujemo uporabo N min analize.

Fosfor rastline ga absorbirajo kot anion, ki ga pridobimo iz organskega ali anorganskega gnojila. V telh je veliko bolj stabilen, se praktično ne izpira. Služi za tvorbo številnih beljakovin in drugih snovi. Zaradi pomanjkanja lahko pride do pordečitve listov, zmanjša se število cvetov in plodov. Simptomi presežka fosforja niso znani, lahko pa povzroči pomanjkanje drugih hranil: magnezija, kalcija, kalija, cinka in tudi nekaterih mikrohranil kar je velikokrat lahko težava v vrtnarski proizvodnji.  

Kalij večina rastlina absorbira kot kation, ki izhaja v glavnem iz gnojil ali glinenih mineralov v tleh. Kalij vpliva na osmotski tlak v rastlini, omogoča absorbcijo vode, izboljšuje vodno ravnovesje v rastlinah, njihov okus in trajanje oziroma skladiščno sposobnost. Kalij vpliva na večjo vsebnost vitaminov in sladkorjev. Pomanjkanje se kaže kot nekroze listnega roba, slabši je okus in pridelek. Presežek kalija lahko povzroči eventualno pomanjkanje kalcija (kationski antagonizem). Za oskrbo s kalijem se v vrtninah priporoča v glavnem kalijev sulfat, le v nekaterih kulturah je smiselna uporaba tudi kalijevega klorida.

Če se gnoji z amonijskim ionom, privede do kisanja tal, če pa gnojimo z nitratnim ionom pa privede do višanja ph, bazičnim tlem. Kar vrtnarji pogosto gnojilo s briketiranim kokošjim gnojem, ki ima razmeroma visok pH ( 8 ali celo  9) in v kolikor se poleg tega gnoji še z nitratom, se lahko v nekaj letih optimalni pH 5,6 do 7, dvigne na pH 7,3 do celo 7,9, kar ni vredu za dostopnost hranil.

IZVAJANJA GNOJENJE

Izvajanje gnojenja temelji na določanju količin hranil v tleh in glede na potrebo po hranilih vrtnine, ki jo uvrstimo v kolobar kar je odvisno od kultivarja, dolžina rastne dobe in količine prideleka. Glede na določanje količin gnojila, ki bodo prispevala hranila izvajamo gnojenje pred saditvijo in dognojevanje oziroma razdelitev odmerkov v rastni dobi. Cilji gnojenja zelenjave so dolgotrajno vzdrževanje in povečevanje rodovitnosti tal, zagotavljanje dovolj rastlinskih hranil v tleh in nadomeščanje hranil, ki smo jih porabili s pridelkom. Redno vnašanje organskih snovi, ki dobro vpliva na strukturo, prispeva k  življenju v tleh, ki jo delno pretvori v humus, s katerim lažje vzdržujemo želeno vsebnost hranil in bolj skladno prehrano. Potrebno je znanje za smiselno izbiro gnojila z ustrezno sestavo oziroma kombinacijo hranil, da bi se izognili enostranskemu presežku hranil v tleh, zasoljevanju tal in nevarnosti za onesnaževanja okolja.

ORGANSKA SNOV V TLEH

Razen hlevskega gnoja, podorin in podorane slame predstavljajo so zelo pomemben vir organskega gnojenja koreninski in drugi organski ostanki zelenjave in poljščin, ki po spravilu pridelka ostanejo na pridelovalni površini. Daljša kot je rastna doba vrtnina, daljša je tudi neto mineralizacija v tleh oziroma poraba hranil.

Ključen za rodovitnost je humus. Vnos organske snovi v tla mora biti dolgoročno izravnan z razgradnjo humusa. Tudi prekomerne količine humusa lahko povzročijo izgube hranil, predvsem dušika in onesnaževanje.

Zelo intenzivna uporaba tal (prekrivanje s folijo, pridelava v plastenjaku, ogrevanje) pri pridelavi zelenjave pospešuje oziroma vpliva na hitro pretvorbo organske snovi v humus, zato je nujno pravilno ravnati za ravnovesje humusa v tleh, ki vpliva na razpoložljivost hranil in vode, dober vznik semena, možnost obdelave zemlje na antifitopatogeni potencial tal. Pogosto so v kupljenih uvoženih organskih gnojilih predelani odpadki kot so preja, ščetine, moka, ki morajo biti higiensko in kemično ustrezni. Komunalni odpadki se pri pridelavi zelenjave ne smejo uporabljati, saj vsebujejo težke kovine ali ostanki številnih kemikalij. Če je humus v tleh uravnotežen, lahko v tla kot del kolobarja dodamo okoli 5 t organske snovi, to pa lahko storimo z 20 do 25 t/ ha gnoja, 4 do 5 ton slame, 18 do 20 ton komposta ali z zelenim gnojenjem 40 do 50 ton vrtninam, ki to prenesejo (1000 kg C/ha).

Koristi zelenega gnojenja so tudi črpanje hranil iz večje globine zemlje in prestavitev v območje 10 do 30 cm, vezava presežkov dušika in preprečevanje izpiranja.  Negativno pri zelenem gnojenju je lahko, da porabljajo vodo in lahko prenašajo bolezni ter škodljivce. Rastline za zeleno gnojenje običajno sejemo s premislekom na kolobar in prazne površine v avgustu ali spomladi kot predposevek.

PREDNOSTI IN SLABOSTI MINERALNIH GNOJIL

Za bolj natančno odmerjanje in bolj ciljno gnojenje so primernejšanosti mineralna gnojila. Fosfor, kalij in apno se večino industrijsko proizvajajo iz naravnih kamenin, dušik pa se pridobiva sintetično. Vsebujejo hranila v določenih razmerjih in v oblikah, ki so rastlinam na voljo na različne načine. Izbiramo glede na topnost hranil (hitro in počasi delujoče) in učinke gnojil. Mineralna gnojila samo z enim hranilom lahko glede na analizo tal pokrije točno določene potrebe po hranilih, vendar večina v konvencionalni pridelavi uporablja kompleksna gnojila. Gnojenje sadik z dušikom pred sajenjem zmanjša presaditveni šok. Manjše količine dušika, ki se uporabljajo pogosteje so ustreznejše in vodijo do stalne rasti. Z  dognojevanjem se preneha vsaj dva do tri tedne pred pobiranjem.

Slabosti mineralnih gnojil so, da zaobidejo naravni krog recikliranja hranil. To lahko privede do kemičnega neravnovesja v tleh, kar se odraža v spremenjeni vrednosti pH. Mineralna fosfatna gnojila pogosto vsebujejo težko kovino kadmij, ki ni le zelo strupena, temveč tudi rakotvorna, tudi v zelo majhnih količinah.  Hitro in vremensko neodvisno sproščanje ter visoka vsebnost hranil lažje privedeta do poškodb rastlin zaradi prekomernega gnojenja in do izgube hranil zaradi izpiranja. Samo mineralno gnojenje povzroči, da se tla s časoma izčrpajo, zato priporočamo bolj dolgoročen pristop in vključevanje zgoraj omenjenih možnosti vnosa organske snovi smiselno glede na prihodnji kolobar. Gnojenje z mineralnimi gnojili na osnovi potreb v osnovi zahteva predhodno znanje s področja prehrane rastlin in kemije tal.

 Bilanca humusa

1. skupina – 1000 kg humusa-C/ha, 2. skupina –500 kg humusa-C/ha, 3. skupina – 250 kg humusa-C/ha

VIR: KGZ Novo mesto