Tla so osnova za zdrave in odporne rastline. Če je v zemlji dovolj organskih snovi – humusa, so v tleh živi organizmi, ki poskrbijo da so tla živa in rodovitna. Organska gnojila pa niso le kompost in gnoj, pač pa veliko več. Kako gnojiti z organskimi gnojili in katere so alternative organskim gnojilom je predstavila Miša Pušenjak iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor.

Skrbeti je treba za čim globljo plast humusa. V tleh mora biti vsaj tri odstotke humusa, za vrtnine od štiri do osem odstotkov. Je hrana za mikroorganizme, veže mineralne delce v strukturne agregate, ki tvorijo strukturo tal. Organska snov vzdržuje zračnost tal. Če je dovolj zraka z mineralizacijo razpade v oblike, ki so dostopne rastlinam. Razpad je odvisen od števila mikroorganizmov v tleh, zračnosti tal, vlage, toplote in pH tal.

Živi svet v tleh so korenine rastlin, odpadli in odmrli delci rastlin, mikroorganizmi (bakterije, glivice, aktinomicete), makroorganizmi (flora: alge in favna: deževniki, žuželke, krti…), mikoriza (glive, ki lahko oskrbijo in prehranijo rastline) in antagonistične glive (v ravnotežju s tistimi, ki povzročajo bolezni).

Razen hlevskega gnoja, komposta, podorin in podorane slame predstavljajo zelo pomemben vir organskega gnojenja koreninski in drugi organski deli poljščin, ki po spravilu pridelka ostanejo v tleh. Stročnice in križnice še posebej prispevajo k temu.  Ne sme pa biti humusa preveč. Če se prekomerno povečuje vsebnost humusa, se s tem povečujejo tudi zaloga dušika v tleh in tudi njegova mineralizacija.  Če mineralizacija poteče v topli jeseni in če v tem času na njivah ni intenzivno rastočega posevka, se lahko nakopičeni nitrat v pozni, deževni jeseni ter čez zimo izpere iz tal. Zaradi tega imajo nekatere rastline, na primer, korenček, solata, čebula in česen, več težav. Potrebno je upoštevati vremenske razmere, ki pomagajo humusu. Potrebna je pravočasna setev in saditev sadik, pri tem pa tudi ustrezen kolobar ter dobri in slabi sosedje.

KOMPOST

Za kompostiranje je mogoče mešati različne odpadke, tako živalske kot rastlinske. Na kompostni kup sodijo organski odpadki gospodinjstva (pazimo na kupljene rastlinske odpadke), rastlinski odpadki, živalski iztrebki, zdrobljeni lesni ostanki, žagovina, slama in lesni pepel. Pomembno je enakomerno razmerje. Če je preveč enega ali drugega lahko kompostiranje gre v napačno smer. Na kompost ne dajemo stekla, gume, PVC-ja, koreninskih plevelov, bolnih rastlin, materialov z bližine obremenjenih cest, čistilnih, naprav, trnja, nezdrobljenih lesnih ostankov, oglja, premoga, blata, izločkov psov, mačk in ljudi, rezanega cvetja, lupine agrumov, močno aromatične zeli, kot sta pelin, žajbelj, košenine nabrežin avtocest, mogoče tudi cest. Kompost mora biti na senčni legi, v zavetju, tla morajo biti neprepustna. Zaradi nitratne direktive se uporabi folija. Če so tla peščena je treba nasuti ilovico ali 1 kg bentonita/m2. Zaželjen je vzdolžni nagib kompostnika. Pomembna je zračnost ter razmerje ogljik:dušik, kar vpliva na razkrajanje organske mase. Vsaj na začetku je optimalno razmerje 30:1. Rastlinska masa da ogljik, živalski ostanki pa dušik.

GNOJENJE Z RASTLINAMI

Za zeleni podor so primerne prezimne in neprezimne rastline z upoštevanjem kolobarja. Rastline za zeleni podor so križnice (oljna redkev, bela gorjušica, ogrščica, meliorativna redkev) metuljnice (enoletne: aleksandrijska detelja, perzijska detelja, podzemna detelja… trajne: črna, lucerna nokota, ter fižol, grah, krmni grah), žita (pšenica, ječmen, sudanska trava, rž), ajda, facelija, špinača, … S setvijo omenjenih rastlin se ohranja biotična pestrost krajine, poveča se izkoriščanje težje dostopnih hranil in omogoča gnojenje naslednjih rastlin, zmanjša se nevarnosti erozije, manj je izpiranja hranil v podtalje, obenem je hrana za divje opraševalce, poveča se količina organske snovi v tleh  in manj je plevelov. Zadelava rastlin v tla mora biti vsaj 10 do 14 dni pred setvijo novih rastlin.

Tla z dušikom obogatijo metuljnice in stročnice. Med nje sodijo detelje, nokota, lucerna, lupina, grašica, seveda pa tudi grah, bob, fižol, leča, čičerika, soja pa le, če so v tleh prisotne njene simbiotske bakterije, ki pri nas niso avtohtone. Učinek stročnic je večji, če so tla zračna in rahla. Stročnice se pokosijo ali porežejo, korenine pa pustijo v tleh. Tudi zastirka iz metuljnic okoli rastlin je odličen vir dušika zanje in so tudi dober kompostni material.

Posebno opozorilo pa velja za kupljena organska gnojila, saj se ob dolgi uporabi tla zbijejo, uporaba je odvisna od vremena, pa še večji strošek je za pridelovalca.

TUDI NEKATERI PLEVELI SO KORISTNI

Tudi pleveli so lahko vir različnih hranil. Takšna je navadna zvezdica, ki je vir kalija za rastline. Tudi divje cikorije, kakor domači radič in endivija vsebujejo veliko kalija. Zato je nujno, da te rastline kompostiramo, če pobegnejo v cvet. Njihovi listi se lahko uporabijo tudi kot zastirka okoli kapusnic in plodovk. Tudi bela metlika in trpotec vsebujeta veliko kalija, portulak pa poleg kalija tudi fosfor. Grašice so odlične rastline za zeleni podor, saj rahljajo tla ter jih obogatijo z dušikom in kalijem. Vir kalija so tudi kristavci, medtem ko se s tobakom lahko na vrt prenese mnoge viruse.  

Kalcij je koncentriran na rastlinah kot je ajda, divja kamilica, rogovilček, bela metlika, regrat, v listih melone in portulaka ter v plešcu. Silicij, ki vzpodbuja odpornost rastlin na bolezni je rastlinam bolj dostopen, če tla zastiramo z rastlinami, kot so pirnica, preslica in kopriva. Žveplo sodeluje pri vzpostavljanju odpornosti pri rastlinah in se nahaja v čebulnicah, pa tudi v križnicah in v plevelih kot so bela metlika in portulak.

Lesni pepel vsebuje 2 –  4 % fosforja, 6 – 10 % kalija in 30 – 35 % kalcija, prisotna so tudi druga hranila v sledovih, zato je prav tako primeren kot gnojilo.