Zveza kmetic Slovenija je prostovoljna nevladna organizacija, ki združuje okrog 56 društev podeželskih žena in deklet na območju Slovenije in skupaj šteje nekaj več kot 4024 članic. Finančne podpore, ki so jo v preteklih letih kot nevladna organizacija dobili od ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa v letu 2024 niso prejeli, ker niso izpolnjevali pogojev za pridobitev sredstev.

Eden izmed pogojev je bil, da ima vlagatelj, torej zveza, polovico aktivnih članov, ki so ali nosilci ali člani kmetijskega gospodarstva. Pogoj za pridobitev sredstev so torej urejene evidence, seznam članov s številko KMG-MID in dokazila o plačanih članarinah društvu.

S strani ministrstva in lokalnih oblasti so aktivnosti zveze in društev podeželskih žena pogosto pohvaljene, saj so pomembne za ohranjanje tradicije, kulturne dediščine in nasploh za razvoj podeželja. S peko domačega peciva, kruha in drugih dobrot, organizacijo različnih nastopov, ustvarjalnih delavnic, promocijo lokalnih proizvodov ter izobraževalnimi dejavnostmi prispevajo k bogatenju kulturnega in družbenega življenja na podeželju ter za prenos znanja in vrednot na mlajše generacije. Pri opravljanju tega poslanstva jih nihče ne sprašuje, ali imajo članice društva KMG-MID ali ga nimajo. Pa tudi – le zakaj bi bilo to pomembno in potrebno?

V DRUŠTVIH TUDI NEKMETICE

Evropska in slovenska kmetijska politika podpira, da starejši predajo kmetije mlajšim, ki tako postanejo tudi nosilci kmetije in identifikacijske številke KMG-MID. Društvo in tudi zveza ni kmetija in nima KMG-MID-a. Zakaj bi torej morale članice društva posredovati podatek, ki do sedaj niti ni bil javen? Ali lahko zaupajo, da se posredovanega podatka ne bo zlorabljalo? Poleg tega je v društvih podeželskih žena in deklet veliko članic, ki niso kmetice in niso članice kmetijskega gospodarstva. Pogoj, da naj bo polovica članic društev in zveze nosilcev ali članov kmetijskega gospodarstva, je torej hkrati tudi zahteva, da je treba številnim članicam, ki so 30, 40 in celo več let pekle piškote, reči: »Hvala, a vaših piškotov smo se prenajedli in vas ne rabimo več.«

VRATA MINISTRICE ZAPRTA

Podeželske žene se želijo srečati z ministrico Čalušićevo, a so na poslano prošnjo prek spletnega naslova dobile le samodejni odgovor, da so na ministrstvu pošto prejeli. Zelo si želijo, da jih sprejme ali obišče, da ji povedo, kaj delajo ženske na podeželju in kako živijo. To, da na ministrstvu vedo, da društva podeželskih žena in Zveza kmetic Slovenije med drugim omogočajo povezovanje in druženje podeželskih žensk, ni dovolj. Njihova društva, povezana v zvezo, so veliko več. Zveza in društva prek strokovnih ekskurzij in organiziranih dogodkov omogočajo ženskam, da se povežejo in si izmenjajo izkušnje in znanje, ki jim koristi na kmetiji in v vsakdanjem življenju. S sodelovanjem izboljšajo svoje socialne veščine, razširijo mrežo poznanstev, se izobražujejo na različnih področjih, povezanih s kmetijskimi dejavnostmi, vse to pa je pomembno za bolj kakovostno življenje na podeželju, še zlasti v odročnih krajih.

Žal pa ministrica nima časa za stanovsko organizacijo, kot je Zveza kmetic, oz. ženskam nikakor ne uspe priti do nje, niti prek Sveta za ženske na podeželju, ki naj bi bil njeno posvetovalno telo in je imel zadnjo sejo maja lani. Žal je kmetica v Sloveniji – kljub njenemu neprecenljivemu delu – premalo cenjena. Na vprašanje, ali potrebujemo podeželje in ali rabimo ženske na podeželju, bi vsi odgovorili pritrdilno. A do njih se ne obnašamo, kot bi se morali, vsaj ne kmetijska politika. Ob ustanovitvi zveze leta 1995 je bilo članic skoraj dvakrat več, kot jih je danes. Članstvo je močno upadlo, mladih skorajda ni, a kljub vsemu se trudijo ostati povezane, složne in enotne. Prepričane so namreč, da čeprav politika kljub sestankovanjem in dogovarjanjem v zadnjem času naredi vedno po svoje, bi bilo še slabše, če Zveze in društev kmetic sploh ne bi