Oče Gottfried in hči Maria Schachinger kmetijo vodita skupaj. Obdelujejo 90 hektarjev njiv, na katerih pridelujejo seme ozimne pšenice in ječmena ter soje za semenarsko zadrugo Saatbau, katere član in lastnik je tudi njihova kmetija. Koruzo za zrnje in sladkorno peso pridelujejo za prodajo. Koruzo izvažajo v Nemčijo, sladkorno peso pa prodajo le nekaj kilometrov stran oddaljeno tovarno sladkorja v Avstriji.

Družinska kmetija Schachinger je ena od približno 3.200 kmetij, ki so člani in lastniki zadruge Saatbau, katere hčerinsko podjetje Saatbau Slovenija seme prodaja tudi pri nas. Gottfried Schachinger je član nadzornega sveta zadruge, hčerka Maria pa je v zadrugi tudi polno zaposlena in skrbi za dostavo in prodajo semen. Pozna vse kmetije na območju. 

Gottfried je poljedelsko kmetijo, ki je v lasti družine že skoraj dvesto let, prevzel leta 1988 in jo od lani vodita skupaj s hčerko Mario. Nekoč je bila to mešana živinorejska kmetija, na kateri so se ukvarjali s prašičerejo in mlečno prirejo, danes je poljedelska, na kateri pridelujejo seme ozimne pšenice in ječmena ter v zadnjih desetih letih tudi sojo, vse za zadrugo Saatbau. S sojo so začeli takrat, ko je genetika toliko napredovala, da jo je bilo mogoče pridelovati tudi na njihovem območju. Od skupaj 90 hektarjev kmetijskih zemljišč je približno polovica za semensko pridelavo, polovica je za pridelavo koruze za zrnje in sladkorne pese, ki jo prodajo kupcu, ki pondi najboljšo odkupno ceno. Koruzo za zrnje sušijo in večino prodajo v Nemčijo (do meje z Nemčijo je le 25 kilometrov), sladkorno peso pa prodajo v 3 kilometre oddaljeno tovarno sladkorja.

Prihodnost kmetije je le v dobri kalkulaciji prihodkov in odhodkov, torej v zmanjševanju stroškov.

PODNEBJE UGODNO ZA POLJŠČINE

Kmetija leži na 380 metrih nadmorske višine, kje je podnebje zelo ugodno za pridelavo poljščin. Pozimi je sneg, vendar brez hude zmrzali, poleti je dovolj padavin. Letno pade približno 650 do 700 mm. Gottfried še doda, da bi za kmetijske rastline, ki jih pridelujejo, potrebovali nekaj več padavin, saj so letos, ko je padavin bilo vsaj za 200 milimetrov manj in je padlo le 470 mm, trpele sušo in pridelka bo manj. Zemljišča so vsa komasirana, pokrajina je rahlo gričevnata, njive pa v glavnem spadajo v bonitetni razred 58 do 60. Na kmetiji v glavnem dela Gottfried sam, saj sta hčerka in žena polno zaposleni, obe pa pomagata po službi. Večino mehanizacije imajo lastne, za setev koruze in sladkorne pese ter pobiranje sladkorne pese pa koristijo usluge. Oni pa nudijo usluge škropljenja in setve žit.

1000 € in več stane dušično gnojilo po hektarju v Avstriji in se je v zadnjih mesecih podražilo vsaj 300 €.

VEČJE KMETIJE SO PREVZELE ŠTEVILNE MANJŠE

V zadnjih desetih letih se je kmetijstvo na območju močno spremenilo. Na veliko kmetijah so prenehali kmetovati in lastniki so jih dali v najem. S kmetovanjem so prenehale predvsem majhne kmetije, ki so imele po dve, tri krave ali nekaj prašičev in niso imele naslednika. Najele ali kupile pa so jih večje kmetije, ki so tako postale še večje. Pred 25 leti je bilo v njihovi občini 58 kmetij, sedaj jih ni niti pol od tega. Povprečna kmetija obdeluje 40 do 50 hektarjev zemljišč in so v glavnem poljedelske, medtem ko je v regiji precej prašičerejcev in govedorejcev z mlečno proizvodnjo.

V zadnjem času so se cene kmetijskih zemljišč zelo dvignile in še rastejo. Razlog za rast teh cen je predvsem v tem, da številni investirajo v gospodarska poslopja ter potem potrebujejo  nadomestna zemljišča, kar vsem zemljiščem dviguje cene.

Gottfried Schachinger bi še najel ali kupil kmetijska zemljišča, če bi le bila na voljo

DOBRA OSKRBA TAL – DOBER PRIDELEK

Kmetje so vključeni v različne okoljske programe, kot so zimske in nezimske ozelenitvene, minimalna obdelava tal, omejitve uporabe zaščitnih sredstev, omejitev, ki dovoljuje do 50 % površin za pšenico, in druge petletne programe, ki so za pridelovalce obveza in so tudi zelo kontrolirane. Kmetija Schachinger je vključena v zimsko ozelenitev, za kar prejme dodatnih 50 evrov po hektarju in še 70 evrov za minimalno obdelavo. Razen površin za koruzo njiv ne orjejo, pač pa izvajajo le minimalno obdelavo tal z gruberjem. Pridelek koruze je v povprečju 12 do 14 ton, pšenice in ječmena 9 ton in soje 4 tone po hektarju. Soje ne dognojujejo, morajo pa upoštevati normativ 200 kg dušika na hektar. Sladkorne pese v normalni letini pridelajo 100 ton, a je bo letos zaradi suše zagotovo manj. Na vprašanje, kako dosegajo tolikšne pridelke, Schachinger odgovarja, da z vlaganjem v tla in dobrim semenom.

Odkupna cena pšenice po žetvi je bila 350 evrov za tono, ječmena 320 evrov, koruza za zrnje pa bo letos 300 evrov za tono. »Odkupna cena sladkorne pese je bila lani 34 evrov za tono, letos pa sladkorja primanjkuje, zato se govori o ceni preko 60 evrov za tono. Pred leti se je razpravljalo, ali tovarno sladkorja zapreti ali ne, saj se je na tem območju pridelovalo malo sladkorne pese. Na srečo je tovarna ostala in danes kmetje vso sladkorno peso, ki jo pridelamo, tudi prodamo,« pove Gottfried.

Največ avstrijskih kmetijskih površin je v Spodnji Avstriji, kjer je letno povprečje padavin 520 mm, povprečna temperatura je 9,4 ⁰C, humusa v tleh je 2,5 %. V Sloveniji je največ kmetijskih površin v Pomurju, kjer je letno povprečje padavin 790 mm, povprečna temperatura je 10 ⁰C, humusa v tleh 2,5 %.