Kmetovanje za lastno preskrbo in urejenost krajine
Jernej in Tanja sta se spoznala na farnem žegnanju. Želela sta si veliko družino, a nista govorila, koliko otrok bo. Po prvorojenki Maši se jima je rodilo še osem otrok in prav vsakega sta sprejela z veseljem, srečo, kot velik božji dar. Če tako velika družina živi na podeželju in na kmetiji, je delo del vzgoje, saj je veliko bolj kot prihodek pomemben prenos vzorcev in navad, kmetovanje pa predvsem za pridelavo lastne hrane.
Do kmetije je bila nedavno decembrsko soboto, ko je bila pokrajina že zasnežena, pot precej dolga – iz Ljubljane preko Zagorja ob Savi, Podkuma, Sopote do Svibnega, od koder več poti vodi do zelo raztegnjenega zaselka Počakovo, kjer so doma Kosemovi, po domače Dimnikovi.
Ob koncih tedna je običajno doma vsa 12-članska družina in vsak je pri svojem opravilu. Ob mojem prihodu so delo odložili ter z nasmehom in gostoljubnostjo izrazili dobrodošlico. Oče Jernej in sin Janez sta obnavljala hlev, ki je bil že dotrajan, večina otrok je babici Marici pomagala luščiti fižol, najstarejša Maša je kuhala kosilo, odločila se je za segedin golaž, v pečici pa se je pekel mlečni riž za večerjo. Mama Tanja je že zakurila krušno peč za peko kruha. Odkar so nekateri otroci v srednji šoli in na fakultetah in jih med tednom ni doma, pojedo manj kruha, zato ga Tanja ne peče več tako pogosto. Tokrat je pekla bel kruh ter iz istega testa še potico, ki jo običajno v jesensko-zimskem času, ko luščijo in čistijo orehe, vsaj enkrat peče v krušni peči. Pri tem ji pomagajo dekleta, Maša pa še ponosno pove, da je tako kruh kot potičko spekla že čisto sama.
»Na kmetiji nimamo intenzivnega kmetovanje, pač pa želimo biti čim bolj samooskrbni. Smo pa za majhne kmetije preveliki, za velike pa premajhni in tako je tudi na razpisih,« pove Jernej, ki je bil pred leti mladi prevzemnik kmetije.
IZ MLEKA RAZLIČNI MLEČNI IZDELKI ZA LASTNO PORABO
Kmetija Kosem je sestavljena iz dveh kmetij: ene, ki jo je Jernej kot mladi prevzemnik prevzel od staršev, in druge, ki jo je pred leti podedovala Jernejeva mama in je še nekoliko višje na drugem koncu Počakovega. Skupaj obdelujejo 15 hektarjev njiv in travnikov, 15 hektarjev je gozda, imajo tudi vinograd z okrog 900 trtami za pridelavo cvička. Jernej in Tanja kosita travnike, da so čisti in se ne zaraščajo, v hlevih so krave molznice, nekaj prašičev, ovce in kokoši, na njivah pri pridelujejo krompir in vrtnine za lastno porabo. V hlevih je okrog 40 glav goveje živine, nekaj teličk in bikcev tudi dokupijo, da na leto vzredijo okrog 15 mladih bikov, ki jih prodajo preko KZ Laško za zakol. Krave in mlada teleta so v hlevih na domačiji, bikci stari nad šest mesecev pa so v obnovljenem hlevu na »zgornji« kmetiji.
Viške mleka predelajo v mladi sir, jogurte, skute, smetano. Ne kmetiji ne manjka zelja, ki ga tudi kisajo, in vse druge zelenjave, ki jo porabijo sezonsko, viške pa vložijo za ozimnico. Okrog hiše so travniški sadovnjaki, v katerih ob normalnih letinah pridelajo različno sadje, iz katerih naredijo sokove, marmelade in druge sadne izdelke, predvsem za pripravo sladic in drugih dobrot. Letos je sadje pozeblo, a k sreči imajo še zaloge iz prejšnjega leta.
VSAK V DRUŽINI IMA SVOJE OBVEZNOSTI
Jernej in Tanja delata, kot so ju učili njuni starši. So na hribovitem območju, zato še vedno pri košnji travnikov uporabljajo tudi ročne kose, kose z nitko, motorne kose in rotacijske kosilnice ter pri grabljenju tudi ročne grablje. A le tako so travniki očiščeni in se ne zaraščajo. »Ni lepšega kot pogled na pokošen travnik ali zorano njivo, s katere pobiramo pridelke. Vsak od otrok pomaga na kmetiji po svojih sposobnostih glede na starost, pomembno je, da imajo odgovornost in da vsi sodelujejo.«
Miha ponosno pove, da skrbi za skoraj 60 kokoši, ki jih vsak dan nahrani in pobere jajca. Luka je vesel, da lahko pomaga pri oskrbi telet.
Z odraščanjem so otroci vedno bolj povezani, si pomagajo, skrbijo drug za drugega. Na vprašanje, kaj radi počnejo v prostem času, pravijo, da so tako poleti kot pozimi najraje zunaj in se igrajo, ob večerih pa ne zmanjka idej za družabne igre.
Tanja poleg kruhov iz različnih mok dela tudi praznične kruhe. Pogosto speče mlečni kruh, ki ga imajo otroci zelo radi, medtem ko sladki poprtnik speče le za svete Tri kralje.
ENODNEVNI IZLETI NAMESTO DOPUSTOV
Res je, da si ne privoščijo dopustov, a si tu in tam privoščijo enodnevni izlet – v zadnjih letih le z mlajšimi otroki, saj gredo večji že po svoje. Tanja si ne predstavlja, da bi šla z možem kam sama, otroke pa pustila doma. Jernej, ki je ves čas tudi zaposlen, se spomni časov, ko je imel še službo v Ljubljani in je bilo veliko bolj naporno kot sedaj, ko ima službo skoraj v domačem Zidanem mostu. Z dobro organizacijo jima s Tanjo uspeva usklajevati še vse aktivnosti otrok, med drugim tudi obiskovanje glasbene šole. Za oba pa je sedaj najbolj pomembno, da otroci uspešno končajo vsak svoje šolanje ter si pridobijo izobrazbo, ki jo želijo. Maši manjka le še diploma iz smeri upravljanja podeželja in krajine na višji strokovni šoli Grm Novo mesto, Neža je študentka Fakultete za zdravstvene vede v Novem mestu, Ana študentka predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, Janez je dijak elektrotehnike v Novem mestu, Eva in Luka sta osnovnošolca v Radečah, Lovro in Miha v podružnični šoli v Svibnem, Rok pa je še doma v družbi babice Marice.
Ob obilici dela si Jernej in Tanja vzameta čas še za prostovoljstvo v kraju in župniji. Tanja pomaga pri urejanju cerkve, Jernej je podpredsednik KS Svibno in član Govedorejskega društva Laško-Radeče.
Mladi sir z različnimi dodatki začimb, sadni jogurti, pregreta smetana (tipični mlečni izdelek tega območja), različne domače testenine, sadni izdelki in druge dobrote, iz katerih si Kosemovi pripravljajo še slajše jedi, ki jih imajo vsi zelo radi.