Tradicionalni že 46. sejem suhe robe in lončarstva, turistično etnološke prireditve, je tudi prvo nedeljo v septembru Ribnico zvabil množice, ki so trumoma zasedle štante z vse mogočo »šaro« na Škrabčevem trgu in v stranskih ulicah, saj se je na ta dan v središču dežele suhe robe našlo prav vse, od žlice, metle, zobotrebcev in lesenih ter lončenih posod pa do »vseh stvari, ki jih srce poželi«.
Sledila je povorka , ki je zadnja leta nekoliko prilagojen izročilu, saj so imeli poleg domačega Pihalnega orkestra in pisanih narodnih noš »pravico« mimohoda le lončarji in suhorobarji oziroma Ribničani Urbani, tudi mlajši rodovi slavnih prednikov krošnjarjev, pred njimi pa – z visoko dvignjeno in seveda leseno žlico velikanko – starosta sejma, Metod Jaklič. Vseh skupaj je bilo 12. Humoren in zbadljiv, sicer praktičen prenašalec znanja na mlajše rodove, ki veliko stavi na izročila, je Rib’nčana Urbana, po caj’m svajtu znanga, opisal takole. Širok , prešeren nasmeh, zvrhan koš dobre volje, šal dovtipov, zraven pa visoko naloženo krošnjo suhe robe, kar pride prav v vsakemu gospodinjstvu, vse to je Urban iz Ribnice nosil s seboj po svetu, stoletja dolgo. Nikdar se ni utrudil, nikdar mu korak ni zastal, razen tedaj, ko je šlo za kupčijo. Pri tem je imel namazan jezik kot le malokdo . Popotoval je križem sveta, povsod ponujal svoj žlice, rešeta, rete, brente us’ga šmjenta.
Jože Zakrajšek, predsednik Turističnega društva Ribnica se je potožil, da vse teže za prikaz dejavnosti najdejo avtohtone (ročne) izdelovalce suhe robe, ribniški župan Samo Pogorelc pa je pohvalil tiste Ribničane, ki so pokazali, česa vse zmorejo, ko stopijo skupaj. Vseh stojnic okoli 350, od tega so na le na 25-ih prikazovali stare ročne obrti območja, kjer sta doma suha roba in lončarstvo, rokodelci iz vse Slovenije, z umetnostno in domačo obrtjo (hkrati je potekal 21. rokodelski festival) pa so se predstavljali na 40-ih stojnicah.