V sodobni družbi ni države, ki bi bila samooskrbna z živili, imamo le države, ki so bolj in ali manj odvisne od uvoza. Hrana ni več le dobrina, pač pa strateško orožje. Že leta 1973 je Henry Kissinger definiral hrano kot učinkovito orožje sodobnega sveta. »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad celim svetom.« Prehranske vojne se začnejo z vdorom korporativnih verig s supermarketi. Ti z dumpinškimi cenami uničujejo majhne kmetije in lokalne tržnice, ki so temelj samooskrbe prebivalstva.

Nacionalna kmetijska politika je podlegla evropski zeleni agendi, ki je usmerjena v to, kako kmetovati manj. Njen cilj je pridelati manj! Spomnimo, kako nesmiseln je bil projekt popisa osnovnih cen košarice živil, ki je na trgovske police pripeljal še več uvožene hrane. Oznaka Izbrana kakovost Slovenija nima nobenega nacionalnega naboja. Nikjer ni slovenske zastave, grba ali kratice SLO, ki bi vsakemu Slovencu povedal, da je to živilo slovensko. Avstrijci imajo svoj A, Hrvati svojo šahovnico, pa tudi Italijani in Francozi vedo, kaj je njihovo. Slovenski potrošnik bo prej zaznal in iskal domače pridelke preko številnih promocijskih aktivnosti trgovcev. Ti znajo bistveno bolje oglaševati in za to namenijo tudi bistveno več denarja.

Zakaj Slovenci pojemo več banan kot slovenskih jabolk? Ker smo veliko pred TV ekrani, kjer večkrat na dan spustijo reklamo za akcijsko ceno banan. O tem, kako zdravo je slovensko jabolko, pa sporočijo le dvakrat na leto, čeprav sadjarji plačujejo prispevke za promocijo sadja.

V Sloveniji ne primanjkuje le delavcev, zmanjkuje tudi kmetov. Število pridelovalcev in površine za pridelavo zelenjave se zmanjšujejo že desetletje. Marsikateri nekoč tržni pridelovalec je pridelavo desetih vrtnin preusmeril v 30 do 50 različnih vrtnin,. Le-te vse leto prodaja na domu in na lokalnih tržnicah, ki so v zadnjih letih ponovno začele delovati. Ko ne bo več tržnih pridelovalcev zelenjave, bo samooskrba še bolj padla. Tržnih pridelovalcev pa ne bo, če ne bodo primerne cene pridelkov.

Pa prosim, ne govoriti, da so cene domačih pridelkov višje od tistih iz uvoza. Tudi v tujini ima zelenjava visoko ceno. Tako je tudi na veletržnici v Padovi, od koder prihaja na naše trgovske police veliko zelenjave. Dejstvo pa je, da k nam pride zelenjava slabše kakovosti in viški, ki imajo bistveno nižjo ceno. S temi cenami se pritiska na cene domačih pridelkov. Trgovski sistemi tako uničujejo tržne pridelovalce. Veliko se govori o tem, da morajo v verigi preskrbe s hrano vsi preživeti in vsak mora dobiti pošten del. Manjkajo pa dolgoročne pogodbe, naročena proizvodnja in seveda minimalna lastna cena, ki bi pokrila stroške. Ob tem pa naše domače vedno bolj cenijo drugi, zato se marsikateri pridelek ali rejeno žival izvozi. Še več, izvažamo surovine, uvažamo pa izdelke iz njih.

OZAVEŠČANJE SE ZAČNE V VRTCIH IN ŠOLAH

Trgovci pa blago ponujajo že oblikovanemu potrošniku. Zato je z ozaveščanjem o pomenu domače hrane treba začeti pri otroci v vrtcih in šolah.

Danes imajo učenci predmet gospodinjstva šele v petem razredu OŠ, pozneje o prehrani govorijo le v okviru enoletnega izbirnega predmeta. Prav bi bilo, da bi se že v vrtcu in od prvega razreda naprej učili kako in kje se pridela slovenska hrana. Za malico pa bi morala biti na mizi ta hrana ne le na dan tradicionalnega slovenskega zajtrka in za dan slovenske hrane. Žal imamo le nekaj primerov dobrih praks. Na primer kranjski vrtci glede dobave lokalnih živil, ali pa Občina Medvode, kjer razliko do tržne cene lokalnih pridelkov za šolsko prehrano pokrije občinski proračun.

Na povečanje samooskrbe vplivajo ekonomski, družbeni in razvojni dejavniki, ki potrebujejo ustrezno razvojno politiko, kar ni le domena kmetijskega sektorja, pač pa celotne družbe. Pozabljamo, da je prehranska suverenost bistveni del nacionalne varnosti države.

Zagotovo ne drži, kar oglašuje eden od trgovcev: »Manj dam, več imam«. Po zdravi kmečki pameti to ne gre, a kaj, ko danes redko kje pri odgovornih še srečamo zdravo kmečko pamet.