Na kmetih je bilo nekdaj veliko ročnega dela, danes se večino del opravi strojno. Nekoč so si kmetje med seboj pomagali, ob večerih po delu skupaj zapeli in se družili, danes imajo mladi druge zabave, družijo se preko interneta in facebooka. Anica Fajs pa je kljub vsemu prepričana, da je na kmetiji lepo, saj si sam svoj gospodar in z dobrim gospodarjenjem se da lepo živeti.

Anica Fajs, rojena Pirš, je kmetijo prevzela od mame, zato se danes imenuje kmetija Fajs-Pirš. Ko je končala osnovno šolo, je mama hudo zbolela, in namesto da bi kot odlična učenka nadaljevala izobraževanje, je ostala doma in vse življenje delala na kmetiji. Z možem Stankom sta zgradila novo hišo, nove hleve, kmetijo opremila z vsemi potrebnimi stroji in jo razvijala, da jima je danes pri delu veliko lažje. Stanko je bil zaposlen, Anica pa je ves čas skrbela za kmetijo in v glavnem opravljala vsa dela v hlevih, na travnikih in poljih.

Anica ima shranjenih veliko svojih objavljenih člankov, mnogi tudi Kmečkem glasu.

“Spravilo sena, na primer, je včasih opravljalo več ljudi cel dan, s stroji pa sem to kasneje naredila sama,” pripoveduje Anica. Ob kmetovanju je skrbela tudi za vse gospodinjstvo in tri otroke. In imela je še eno zadovoljstvo ali hobi: pisanje prispevkov in objavljanje v različnih medijih. Skoraj stalna sodelavka je bila pri Rogaških novicah, kjer je objavljala poročila iz najrazličnejših dogodkov, reportaže s kmetij in pogovore z različnimi ljudmi. V več medijih je imela celo svojo rubriko, kot na primer Smeh z Anico in Za dobro voljo v Kmečkem glasu.

Na 14 hektarjih obdelovalnih površin se pridela dovolj krme za 18 glav goveje živine.

Še bolj kot po težkem delu na kmetiji in pisanju člankov jo ljudje poznajo po njeni delavnosti, dobroti in po tem, da vedno rada pomaga. Kot sama pravi, je bila zraven ob vsaki poroki in vsaki smrti v vasi. Tudi ko se je kaj delalo, čeprav je šlo za bolj »moška fizična dela«, ko so gradili ali obnavljali ceste, vodovod ali kakšno drugo infrastrukturo, je bila Anica med prvimi, ki je prijela za delo.

Anica skrbi za njivo s krompirjem, več vrtičkov ali zelnikov, na katerih raste najrazličnejša zelenjava za domačo porabo, ter seveda za rože okrog hiše.

MLEKO V MLEKARNO CELEIA

Na živinorejski kmetiji Fajs-Pirš danes obdelujejo 14 ha njiv in travnikov, imajo 2 ha gozda in 0,40 ha vinograda. Od obdelovalnih površin je polovica lastnih, ostalo je v najemu, veliko pa jih je v strmini, kjer so pogoji obdelovanja težji kot na ravnini. Prednost zemljišča okrog hiše, ki je prav tako na strmem hribu, je v tem, da imajo v enem kosu 2,5 ha in lahko delajo čredinke. Na paši so krave, ki jih vsako jutro in zvečer vodijo na molžo. Telice, ki so jih pred časom kupili, niso pašne, zato jih imajo zaenkrat v hlevih. Na njivah pridelujejo koruzo za zrnje in silažo, tritikalo in ječmen. Vse, kar pridelajo, je za krmo za živali. Krme ne dokupujejo, saj zadostuje za 18 glav govedi, od tega je polovica krav, polovica telic. Trenutno molzejo šest krav. Na dan namolzejo od 150 do 180 litrov mleka, ki so ga nekoč vozili enkrat na dan v bolj oddaljen Podčetrtek, danes pa dvakrat na dan v središče Olimja, kjer je zbiralnica mleka, od tam pa gre v Mlekarno Celeia.

Krave, ki so ves čas na pašnikih, dajo več bolj kakovostnega mleka.

NAMESTO SUBVENCIJ RAJE POŠTENE CENE KMETIJSKIH PRIDELKOV

Anica pri živinoreji kljub nizki ceni mleka bolj podpira prirejo mleka kot pitanje bikcev, saj so glede na dvoletno oskrbo in krmo teleta cene bikov še slabše, kot so cene mleka. Prednost mleka je tudi v tem, da je to redni mesečni prihodek, ki ga v Kmetijski zadrugi Šmarje pri Jelšah, preko katere prodajajo mleko, unovčijo pri nakupu repromateriala. Je pa Fajsova zelo kritična do nizkih cen vseh pridelkov in se sprašuje, do kam se bodo še spustile. »Kmet ne rabi subvencij, pač pa pošteno ceno za prirejene živali ali pridelke,« je prepričana Anica Fajs.

Pred leti so redili tudi prašiče, imeli so jih 10 do 12. Anica se spomni, kako je sama narisala načrt hleva za prašiče, ki so ga potem tudi sami zgradili. Žal pa so prišli slabi časi, ko se prašičev ni več splačalo rediti zaradi prenizke cene, zato so rejo opustili. Danes redijo le kakšnega prašiča za domačo porabo.

Poleg mleka in mlečnih izdelkov ter mesa za lastno porabo ima Anica tudi velik vrt za pridelavo zelenjave. Letos bo pridelka veliko, jezijo jo le polži, ki ji delajo škodo.

 

STALNO PRILAGAJANJE TRGU

Kmetija Fajs je imela že od nekdaj vinograd na drugi strani Imenske Gorce. Anica je še kot otrok hodila delat v druge vinograde, da so tako dobili oziroma zaslužili delavce za pomoč v njihovem vinogradu. Žal pa je tudi pri vinu cena vedno nižja, zato so pred leti del vinograda opustili in je tam poleg sadovnjaka še travnik, ki ga kosijo. Nekdanjih več kot 2.000 trt so zmanjšali na 1800, in sicer imajo zdaj sorte žametna črnina, frankinja, renski in laški rizling ter rumeni muškat. Anica še vedno opravi sama glavna dela v vinogradu, predvsem rez, ji pa pri tem pomaga tudi sin Branko.

V vseh letih kmetovanja se je Anica po svojih močeh prilagajala situaciji, a ves čas vztrajala pri osnovni panogi živinoreji, ki je doživljala in še doživlja vzpone in padce.

Kot pravi Anica, je bilo pri hiši najhuje, ko je mož Stanko zbolel za meningitisom in bil takrat še brez službe, doma pa trije majhni otroci. Vse je bilo na njenih ramenih. Doma je pobrala viške vrtnin z vrta in vino ter jih prodala gostom v termah Olimje. Še danes ima znance in prijatelje, ki so bili v tistem času njeni stalni kupci vina.

Sin Branko bo zagotovo obdržal živinorejo, kaj bo s prirejo mleka, pa še ne ve. Zaenkrat o tem, da bi pustil službo, ne razmišlja, ob zaposlitvi vsak dan zjutraj in zvečer voziti še mleko v zbiralnico pa tudi ne gre. Dokler bosta lahko, bosta to delala mama Anica in oče Stanko.

 ŽIVLJENJE NA KMETIH NEKOČ IN DANES

Anica ima danes več zdravstvenih težav, ki so posledica dela na kmetiji, zato si želi, da bi kmetijo počasi prevzel sin Branko, ki je sicer zaposlen, a že opravlja vsa glavna dela. Anica sina pohvali in pravi, da si fantje v vasi pomagajo in se družijo, pogreša pa med mladimi tisto druženje, ki ga je imela z vrstniki ona, ko je bila mlada. Skrbi jo, da danes mladi preveč govorijo, kako se nič ne splača. »Če se nič ne splača, tudi nič nimaš,« pravi Anica, ob tem pa dodaja, da mlade ob tako nizkih cenah kmetijskih pridelkov pravzaprav razume.

Ker pa je Anica večni optimist, tudi na kmetijstvo gleda pozitivno in upa, da bo država bolje poskrbela in preprečila opuščanje kmetovanja in zaraščanje kmetijskih površin. Še vedno je prepričana, da se z delom, vztrajnostjo in dobrim gospodarjenjem na kmetiji da živeti. Želi si, da bi bili med ljudmi boljši odnosi in več spoštovanja. Ona je vedno rada pomagala tistim, ki so bili pomoči potrebni. Pri njih je vsak dobil za jesti in za piti, tudi prenočitev se je našla za kakšnega, ki ni imel doma. “Rada sem pomagala in mi zaradi tega ni nič manjkalo,” pravi Anica, ki je prepričana, da se vsaka dobrota povrne.

VČASIH ŠE ZADIŠI PO KRUHU IZ KRUŠNE PEČI

V Aničini kuhinji še vedno zadiši po domačem kruhu. Ko so bili otroci še doma, je vsako soboto pekla kruh, ki je bil za cel teden. Danes ga speče občasno, zagotovo pa še vedno zadiši iz krušne peči ob praznikih, ko domačijo obiščeta obe hčeri z družinama. Hčerki živita blizu, z eno si lahko celo pomahajo, saj so njihove hiše na nasprotnih bregovih. V največje veselje pa je Anici vseh pet vnukov, na katere je zelo ponosna.