V času izrednih razmer zaradi epidemije koronavirusa se je zelenjadarstvo skupaj s krompirjem znašlo v izredno težkem položaju. Že itak majhni pridelovalci, za naše razmere celo veliki, ki imajo pogodbe s trgovci, zelo slabo prodajajo svoje pridelke in po izredno nizkih, celo katastrofalnih cenah. Za vse je še najbolj kriv uvoz.

Glede na porabo, krompirja pridelamo le polovico, zelenjave še bistveno manj in uvoz je potreben, a ne v času, ko imamo svojih pridelkov dovolj. Domača potrošnja zelenjave v povprečju zadnjih deset let je okoli 214000 ton, pridelamo je okoli 93000 ton, uvozimo okoli 160000 ton letno, večino iz držav EU. Krompirja pojemo okoli 137000 ton, uvozimo okrog 100000 ton, mladega predvsem iz Egipta in Izraela, poznega pa iz držav EU. Glede na nizko samooskrbo, še največja je pri svežem krompirju, ki je lani dosegla skoraj 70 odstotno, ne bi smel biti problem prodaje domačih pridelkov, če bi trgovci vsaj v času, ko imamo svojega, dovolj ponujali le domače in če bi potrošnik iskal le domače.

Dokler ne bomo posegali le po domačih pridelkih, ne glede na to, da je tuje cenejše, lepšega izgleda ali celo boljše, kar glede na daljši transport in večjih ostankov fitofarmacevtskih sredstev močno dvomim, bodo pridelovalci imeli težave s prodajo in nizkimi cenami.

Dokler bo naš trg tako zelo odvisen od evropskega in svetovnega trga, o domači lokalni oskrbi ne moremo govoriti. Nelogično je, da pri nizki samoosokrbi prav pri zelenjavi in krompirju govorimo o viških, da se zelenjava podorava, jedilni krompir pa bomo dali govedu, drobnici in prašičem.

V PREHRANI SLOVENCEV NAMESTO KROMPIRJA RIŽ

Krompir je za rižem, pšenico in koruzo, po količini pridelave, četrto najpomembnejše živilo na svetu. V času globalizacije pa je tudi v prehrani Slovencev postal riž pomembna zamenjava krompirja. V primerjavi z začetkom tega stoletja se je za prehrano v letih 2015–2019 porabila v povprečju desetina manj krompirja, pri čemer je bila poraba svežega krompirja za četrtino manjša, poraba predelanega krompirja pa se je povečala za skoraj tri četrtine. Gospodinjstva vedno bolj posegajo po (pred)pripravljenih živilih, v lokalni ponudbi pa predelovalne industrije za zelenjavo in krompir skorajda ni. Kljub velikemu povpraševanju po predelanih proizvodih, se v Sloveniji nikakor, razen enega ali dveh izjem, ne razvije ustrezna priprava in predelava zelenjave in krompirja, ki bi lokalnemu pridelku omogočala ustrezno dodano vrednost in vsaj malo nadomestila uvoz teh živil. Ponudba domačega krompirja je še zmeraj v glavnem omejena na velika pakiranja po več kilogramov.

Tako pri zelenjavi kot pri krompirju je za slovensko pridelavo značilna nepovezanost pridelovalcev, zaradi česar se na trgu soočajo s težavami, ki izhajajo iz slabega pogajalskega položaja do trgovinskih sistemov. Kakšno leto nazaj je sicer bila priznana prva skupina proizvajalcev krompirja, tudi pri zelenjavi imamo nekaj odkupovalcev, ki kot zadruge ali drugače organizirani odkupovalci povezujejo pridelovalce, a veliko več je takšnih, ki so na trgu samostojni playerji.

Tudi semena in sadike v glavnem uvažamo. Zelenjavo iz Italije, Nizozemske in Nemčije, krompir pa v zadnjih letih vedno več iz Francije.

Vsaka dobra sadika ali seme, da tudi dober pridelek, kar pa pri semenskem krompirju iz uvoza ne drži vedno. Veliko uvoženega semenskega krompirja pride necertificiranega, ker ga pridelovalci kupujejo direktno pri tujih proizvajalcih in je pogosto okužen. Tudi tukaj je država zatajila ali pa zadeva sistemsko ni urejena, saj k nam prepogosto prihaja poceni semenski krompir, ki je slabše kakovosti in predvsem okužen z bakterijami. Pogosto je ta semenski material uvožen po nižjih cenah, gre tudi za nepreizkušene sorte, za katere se večkrat pokaže, da pri nas slabše uspevajo ali so slabše jedilne kakovosti. Zagotovo imajo ti pridelovalci težave na njivi, a o tem nočejo govoriti. Še o marsičem se noče govoriti ali pa milijonkrat ponavljamo ene in iste stvari, rezultata pa nobenega kot na primer: nehajmo uvažati pridelke, ko jih imamo sami dovolj.