Nekoč majhna vasica Trzin je danes po površini sicer tretja najmanjša občina, a ena najuspešnejših slovenskih industrijskih občin. Novi Trzin in industrijska cona sta zrasla na močvirnatih tleh in tudi na trzinskem polju, ki je še nekaj desetletij nazaj prehranjevalo Trzin. Na številne domačije, ki so se ukvarjale s kmetijstvom, je danes le še bežen spomin. Ostajajo tudi lesene table s starimi hišnimi imeni. Ena takšnih je domačija Pr’ Vrbanc, ki se od večine ostalih razlikuje po tem, da ima okrog hiše še nekaj zelenega travnika in travniški sadovnjak s starimi sortami jabolk in hrušk.
Trzin je imel nekaj desetletij nazaj 700 prebivalcev, danes jih je 4.000 na površini manj kot 9 km2. Gostota poseljenosti je 460 prebivalcev na km2 (v celotni državi je gostota 104 prebivalci na km2). Trzin je razdeljen na tri dele: Stari Trzin – vas, novi Trzin Mlake in industrijska cona (najnovejši del Trzina, ki je nastal leta 1985). Skozi kraj teče reka Pšata, ki izvira pod Krvavcem in se izliva v Kamniško Bistrico. Trzin obdajajo travniki in gozdovi, ki ločujejo kraj od glavnega mesta Ljubljane in so skupaj z izletniškima točkama Dobeno in Rašica zelo priljubljeni za sprostitev in rekreacijo v naravi.

Franci živi s sinom Francijem, ki je prav tako zaposlen in mu po svojih zmožnostih pomaga na vrtu, hčerka Milica živi v Bruslju, sin Bernard pa s svojo družino nedaleč stran na Ježi pri Ljubljani. Vsi v prostem času, kolikor ga imajo, radi pridejo k dedku na obisk.

ZGODBA DOMAČIJE PR’ VRBANC
V Starem delu Trzina je v strnjenem naselju stisnjena tudi domačija, po domače Pr’ Vrbanc, ki se preko dvorišča in čez potok Pšato razteza v travniški sadovnjak in travnik ter se zaključi z drevesnim pasom, ki ločuje »zeleno oazo« od z vseh strani obdane pozidave. Franciju Banku je uspelo, da se zemljišče kljub pritiskom do danes še ni spremenilo v zazidljivo. Kot pripoveduje, je domačija dobila ime po gospodarju Urbanu (več generacij nazaj), predniku njegove tete, ki se je pisala Verbič.
Franci prihaja iz Dragomlja, iz družine, kjer jih je bilo 13 otrok. Kot mlad fant je šel pogosto pomagat teti in stricu na kmetijo v Trzin. Ker nista imela otrok, se je Franci po prošnji strica Janeza odločil, da se preseli k njima. V hlevu so bili takrat trije goveji repi in konj za furmanstvo. Imeli so okrog sedem nekaj hektarjev obdelovalne zemlje, njive in travnike, in skoraj tri hektarje gozda. Približno polovico obdelovalne zemlje je bilo nacionalizirane z razlogom, da na kmetiji ni otrok ter da za preživetje gospodar in gospodinja ne rabita toliko zemlje.

Franci Banko vsako sredo preleti naslove, do naslednje srede pa prebere cel Kmečki glas.

OB SLUŽBI ŠE KMETOVANJE
Leta 1968 se je Franci preselil in še isto leto pridobil gradbeno dovoljenje za novo hišo, saj je bila stara majhna in dotrajana, delno tudi še lesena. Človeku se včasih zgodijo stvari, ki jih ne predvideva, pove Franci, medtem ko se spomni, kako so ga sošolci nagovarjali, naj kupi srečko na loteriji. Kupil jo je in bila je zadetek v polno, saj je bilo dovolj za izgradnjo nove hiše. Takoj si je kupil obleko, zimski plašč, kolo ter opeko za novo hišo. V slabih dveh letih je dokončal hišo, se poročil in dobil prvega otroka. Žal vsega tega ni dočakal stric in tudi teta je čez nekaj let, ko so Pr’ Vrbanc povili tretjega otroka, po bolezni umrla. Francijeva žena je po rojstvu tretjega otroka pustila službo, medtem ko je Franci ves čas hodil v službo v Domžale, oba skupaj pa sta skrbela še za kmetijo. V hlevih je bil vedno prašič ali dva, dve ali tri krave, ki so jih molzli, in nekaj kokoši. Mleko sta oddajala v bližnjo zbiralnico, od tam pa v Ljubljanske mlekarne. V zadnjih letih oddajanja mleka je bil Franci celo skrbnik zbiralnice. Spomni se, da je velikokrat pred dohodom v službo še pomolzel krave in opravljal dela na kmetiji po šihtu do pozne noči. Prvi traktor je kupil leta 1979, kasneje prvi plug in brane. Za govedo je bilo vedno dovolj krme, sena in detelje, za prašiče so pridelali krompir in peso, na njivi in vrtu pa vedno tudi dovolj različne zelenjave za lastno porabo.

Franci je dopolnil 85 let in še obreže ali pa vsaj pove sinu, kje in kako naj obreže staro jablano. Na vrtu je lani pridelal najrazličnejšo zelenjavo in tudi letos že uspešno raste jesenski česen.

KMETIJSKA ZEMLJIŠČA ZA ŠIRITEV TRZINA
S sprejetim zakonom o denacionalizaciji se je Franci odločil, da bo raziskal stričevo in tetino rodbino, jih s tem tudi spoznal ter poskušal pridobiti odvzeto nacionalizirano zemljo. Zbral je 56 podpisov nečakov in drugih sorodnikov, ki so se odrekli deležu, in tako brez težav in predvsem brez dragih odvetnikov pridobil nazaj vse odvzete površine. V tistih letih se je Trzin pozidaval in govorilo se je le o zazidljivih zemljiščih in prodajah zemlje. Tako je bil Franci ob vsaj dva hektarja zemljišč, nekaj pa mu jih je vseeno uspelo obdržati v lasti in tudi solasti. V solastništvu s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov ima zemljišče, ki ga še vedno obdeluje Agroemona oziroma Farma Pšata in Kmetijski inštitut Slovenije oziroma Infrastrukturni center Jablje, za katero plačuje tudi stroške komasacije.

Franci Banko že 15 let poje v pevskem zboru upokojencev v Trzinu. V Kmečkem glasu, ki na isti naslov prihaja že od leta 1947, najprej preleti vse naslove, ko mu čas dopušča, pa počasi prebere cel časopis. » Velikokrat pišete, kako se je delalo nekoč, koliko je vredna kmečka pamet, žal pa danes ljudje ne znajo več delati z zemljo. Prav tako se ne zavedajo, da iz asfalta ne bo nikoli zrasla hrana.«

KMETIJSKA POLITIKA GRE V NAPAČNO SMER
V lasti ima še dva hektarja obdelovalnih površin in 2,5 ha gozda, ki ga je nekaj tudi dokupil od nečaka. Okrog domačije ima še vedno 1,5 hektarja travnika, ki ga kosi sosed, odkar je on pred 15 leti opustil rejo živali, in travniški sadovnjak, ob katerem ima vrt za pridelavo zelenjave. V travniškem sadovnjaku so stare sorte jabolk, hruška in sliva, ter na dvorišču mogočen oreh, ki mu dajo sadje, ki je neprimerljivo okusnejše od tistega na trgovskih policah.
Franciju je uspelo, da prav ta del kmetijskih površin od konca dvorišča preko potoka Pšata do konca travnika ni postal zazidljiv, kljub številnim pritiskom in spremembam prostorskih načrtov. »Zaradi ljudi, ki želijo iz mesta v naravo, bi mene skoraj povsem obzidati,« se ne da Franci Banko, ki je v vseh teh letih ohranjal dediščino svojih prednikov in se kot neaktivni kmet v kmetijski dejavnosti prilagodil tudi vsej nujno potrebni birokraciji. Vseeno pa meni, da gre kmetijska politika danes v napačno smer, kmetijstvo se preveč opušča, malo ljudi pa se vpraša, kdo in kje bo prideloval hrano.