Vlada je konec oktobra predstavila že četrti popis maloprodajnih cen osnovnih živil med posameznimi trgovci v Sloveniji in drugič tudi v tujini. Ugotovitev zadnjega popisa je, da cena košarice v Sloveniji pada (v Avstriji in na Hrvaškem ni sprememb, v Italiji je dražja za 10 %), kar pa vse bolj kaže na to, da je spremljanje cen delano za trgovca, predvsem tistega, ki ima najcenejšo košarico živil, ne pa v korist kmetu. Prej v škodo! 

Cene med posameznimi izdelki znotraj kategorije so zelo različne, živila pa med seboj težko primerljiva. Cene se razlikujejo tudi do 15 % in več. Največje razlike so znotraj kategorij kruha, sira, moke, testenin, torej izdelkov, kjer je v verigi od pridelovalca do trgovske police več deležnikov. Odstopanja so zato, ker ima trgovec za določena živila tudi različne cene v različnih poslovalnicah. Živilo je lahko povsem enako, ima istega proizvajalca, a je na trgovski polici pod različno blagovno znamko in z različno ceno. Vlada je s primerjanjem cen dosegla le to, da trgovci med sabo tekmujejo, kdo bo imel najcenejše živilo, in s tem nastopajo tudi v svojih promocijskih kampanjah. Morebiti so postali previdnejši le pri dviganju cen ali celo neupravičenih podražitvah. A cene gredo še vedno navzgor, kar pa se pri prvem v verigi, torej pri kmetu, nič ne pozna.

Dejstvo je, da po energetski krizi prihaja do prehranske krize, ki bo v prihodnosti še večja, država pa razen primerjanja cen slovenskih trgovcev (in nekaj tujih pri naših sosedih na drugi strani meje) še nima nobenih rešitev. Lotili so se t. i. mehkih ukrepov, medtem ko so nekatere druge države že uvedle bolj radikalne pristope z reguliranjem dviganja cen nekaterih živil. Dosegli so, da se cene teh izdelkov ne dvigujejo.

Da je hrana strateško pomembna in da je treba povečati samooskrbo, bi se morali najprej zavedati na državnem nivoju. Država sicer sprejema najrazličnejše ukrepe, tudi za pomoč kmetom, za kar so seveda hvaležni. A bolj kot to si želijo pošteno plačilo za svoje delo, za svoje pridelke in izdelke.

Ob vseh podražitvah energentov, goriva, repromateriala se odkupne cene kmetijskih pridelkov in izdelkov niso dvignile. Pri sadju in zelenjavi, pri čemer ima Slovenija zelo nizko samooskrbo, se v prvi polovici letošnjega leta beleži negativni trend – cene so padle za 2 %. Povprečna cena jabolk se v državah EU v letih od 2010 do 2020 ni dvignila, medtem ko so se stroški v istem obdobju skoraj podvojili. Letošnja pridelava jabolk znaša 0,50 €/kg, in če k temu prištejemo še stroške sortiranja, pakiranja in dostave, je lastna cena že na 0,90 €/kg. To pomeni, da odkupna cena jabolk ne bi smela biti pod 1 €/kg. Je pa tako, da je maloprodajna cena slovenskega zlatega delišesa 0,99 €/kg in 1,49 €/kg za izbrano kakovost. To kljub nižji marži za trgovca nikakor ne doseže omenjene lastne cene.

Najnižja cena je blagodejna za potrošnika, medtem ko za vse ostale v verigi, še zlasti pa za kmeta, ni! In na dolgi rok to pomeni le manjšo ponudbo in s tem manjšo samooskrbo.

Letna inflacija je v septembru dosegla 10 %, hrana pa se je na letni ravni podražila za 14,4 %. Najbolj so se zvišale cene kruha in izdelkov iz žit, mesa, mleka, sira in jajc, medtem ko je inflacijo nižalo cenejše sveže sadje. Ker pa se še kar naprej dvigujejo cene energentov, v kmetijstvu repromaterial, gnojila, embalaža in drugo, se bo hrana v prihodnje dražila.

Če Slovenec na letni ravni nameni 15 % svojih prihodkov za telefon, računalnik in drugo tehnologijo, bo moral trenutnih 15 % za hrano pač za nekaj odstotkov povečati. Logično, saj se ve, kaj je bolj nujno potrebno!