Namen široko zastavljenega posveta v dvorani Državnega sveta je bil preseči napetosti med deležniki v celotni prehranski verigi in s tem spodbuditi povečanje samooskrbe s hrano v Sloveniji. Prisotni so bili vsi deležniki v verigi s prehrano od kmeta do trgovine. Manjkala je le politika, kar je tudi rezultat da v Sloveniji ni strategije kmetijstva.

Uvodoma je predsednik Državnega sveta Marko Lotrič poudaril, da sta prehranska varnost in samooskrba ključna elementa prehranske suverenosti države. Med izzivi je omenil nizko stopnjo samooskrbe s ključnimi živili, premajhen delež domače hrane v prehrani prebivalstva, omejene možnosti za pridelavo hrane, premalo smelo kmetijsko strategijo in politiko, razmerje med površino obdelovalnih površin in številom prebivalcev ter visoko povprečno starost lastnikov kmetijskih gospodarstev. »Brez lokalno pridelane in predelane hrane, trajnostnega prehrambnega sistema ni. Ključna za učinkovito delovanje celotnega prehrambnega sistema je povezanost v agroživilski verigi. Veriga deluje le, če so tako tveganja kot tudi dobički znotraj nje pravično porazdeljeni,« je dejal. Povprečna starost na kmetiji je 62 let,. Zato je treba podpirati mlade in mlade prevzemnike ter urediti pogoje za njih – mora jih podpirati država. Nujne so dolgoročne pogodbe v verigi, spodbujanje zadružništva in urejena infrastruktura za prodajo lokalnih izdelkov, je povedal Lotrič.

Tudi tokratni posvet je za dvig samooskrbe s hrano pozival v boljšemu sodelovanju med vsemi deležniki v verigi s hrano, vključno s potrošniki, sodelovanje na podlagi dolgoročnih pogodb, večjem ozaveščanju o pomenu slovenskih pridelkov in izdelkov, k zmanjšanju birokratskih ovir, …

Tudi državni svetnik Marko Staroveški je poleg razdrobljenosti kmetijskih gospodarstev, vedno več birokratskih ovir in administrativnih zahtev ter vedno pogostejših naravnih nesreč med izzivi za večjo samooskrbo omenil zadružni sistem in podjetniško kmetijstvo. Spomnil je, da imamo močno razvito vrtičkarstvo. »Po statističnih podatkih ima v Sloveniji kar 63 % gospodinjstev lastno pridelavo zelenjave, sadja, mesa in drugih živil, kar predstavlja okoli 400 evrov letne vrednosti na gospodinjstvo«. Vedno večji so in bodo tudi v prihodnje pritiski tujega blaga na naš trg.

NIČ NI BILO GOVORA O UPORABI GEOTERMALNE ENERGIJE

Generalna direktorica Direktorata za hrano in ribištvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ana Le Marechal Kolar je predstavila stanje samooskrbe in porabe nekaterih pomembnejših živil rastlinskega in živalskega izvora. Pri tem je posebej izpostavila pridelavo zelenjave in sadja. Navedla je nekaj predlogov sistemskih ukrepov za zagotavljanje prehranske varnosti. Opozorila je na nujnost strukturnih sprememb v kmetijstvu ter okrepitve organiziranosti verige preskrbe s hrano. Potrebna so vlaganja v namakanje, zaprte prostore, nove tehnologije, organiziranost v verigi in dolgoročne pogodbe v verigi.
Čeprav so vsi pričakovali, da bo generalna direktorica Direktorata za vode pri Ministrstvu za naravne vire in prostor dr. Lidija Globevnik govorila o geotermalni energiji, je  spregovorila le o pomenu zmanjševanja poplavne ogroženosti s suhimi in mokrimi zadrževalniki, o melioracijskih sistemih in o kmetovanju na vodovarstvenih območjih, na katerih se nahaja ena tretjina kmetijskih površin.

Razdrobljenost majhnih kmetij je velik problem, zato bi se moral najti nekdo, ki bi povezoval pridelavo in pridelano ponudil trgovcem.

S TUJIM VSTOPOM TRGOVINE SE SPREMENI STRUKTURA IZDELKOV

Mag. Ben Moljk s Kmetijskega inštituta Slovenije je poudaril, da se število kmetij še vedno zmanjšuje, povečuje se velikost kmetij. Povečuje se delež njiv in vrtov ter pridelava koruze, ostale poljščine pa ostajajo na konstantni ravni. Še vedno je trend padca trajnih nasadov, zmanjšuje se število glav govedi, pri prašičereji so razmere stabilne. Pri prireji in reji mleka so bile katastrofalne razmere pri pridelavi krme, ki se je v letu 2024 stabiliziralo.

Glede uvoza in izvoza surovin in izdelkov je Ben Moljk povedal, da se z vsakim vstopom tuje trgovske verige oziroma prestrukturiranja lastništva popolnoma spremni struktura v uvozu izdelkov, predvsem pri mesu in mleku. Res pa je, da tiste države okrog nas, ki imajo določene pridelke viške, imajo tudi nižje cene. To je za nas slabo (tako pri žitih, sadju, mleku, jajcih, meso). Imamo mesno predelovalni sektor, mlečni sektor in manjši del mlinarskega. Pri teh lahko govorimo o neki verigi, a pri verigi manjka trgovina. Agroživilstvo, zadružni sistem niso nikoli vstopili lastniško v trgovske verige. Tako ne krepijo svoje moči na trgu, je povedal Moljk.

Cene, ki jih izračuna statistika so zelo pravilno izračunani napačno zbrani podatki. 

PRI KUPCU NAJPOMEMBNEJŠA CENA

Da se trgovinska panoga mora prilagajati potrebam in željam potrošnikov je poudarila predsednica Trgovinske zbornice Slovenije mag. Mariča Lah. Na TZS ugotavljajo, da potrošnik ceni slovensko poreklo, vendar ključno vlogo pri nakupni odločitvi vendarle igra cena. Slednje kažejo tudi podatki, saj je bil potrošnik v letu 2022 za blago slovenskega porekla pripravljen odšteti le še 6 % več, medtem ko pred desetletjem 15 % več. Spreminjajo se tudi nakupne navade. Potrošniki tedenske nakupe opravijo z obiskom petih trgovin, velik poudarek dajejo izdelkom v akciji in trgovskim blagovnim znamkam. Državo je pozvala, da je potrebno potrošnika še bolj ozaveščati o pomenu slovenske hrane.

Na trgovske police prihaja vse več uvoženega, tudi v javnih zavodih in horeci je vse preveč uvoženih živil.  

Predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič je predstavil prednosti zadružnega sistema. »Kmetijsko-živilska dejavnost zadrug temelji na lokalnem pridelku slovenskega porekla družinskih kmetij. Kmetijska zadruga, ki v okviru svoje dejavnosti ali dejavnosti zadružnih podjetij pridelke tudi predela v izdelke in jih proda v lastnih maloprodajnih trgovinah, je najkrajša organizirana veriga.

Kot še pravi Florjančič je povezovanje sodelovanje, lahko pa je tudi razgrajevanje. Trgovina ima pogodbe z 90 pridelovalci, ne sodelujejo pa s tremi glavnimi zadrugami pri nabavi sadja in zelenjave. Delavec ima zagotovljeno minimalno plačo, kmet pa poseje pšenico ali papriko in ne ve za koliko bo pridelek prodal, in če bo sploh prodal. Pravične razdelitve v verigi še ni. Nujne so medpanožne pogodbe, minimalne dogovorjene cene, s katerimi bo kmet preživel, je še povedal Florjančič.

Da so razmere v kmetijstvu težke , da je pridelava hrane težka, je poudaril tudi predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič. Moti ga predvsem to, da so na policah pridelki in izdelki z nižjo ceno od proizvodne oziroma lastne cene. To ni prav, saj s tem hrano razvrednotimo.

Cel teden trgovci oglašujejo meso Izbrane kakovosti, čez vikend pa v akciji ponujajo meso iz uvoza.

DOMAČA IN TUJA PODJETJA

Kristijan Magdič, direktor podjetja Paradajz je predstavil nekonkurenčnost slovenskih kmetijskih gospodarstev nasproti tujim. Pri nas so investicije veliko višje, subvencije nižje, ob tem, da imamo dražjo delovno silo, veliko pomanjkanje kadra in predvsem nekonkurenčne pogoje v sami pridelave oziroma predelavi. Pri slednji se je podrobneje dotaknil uporabe geotermalne energije. Na Hrvaškem je uporaba geotermalne energije bistveno manj regulirana kot pri nas. Tudi koncesnina tam znaša 15.000 evrov, pri nas je desetkrat višja. Poleg tega je pri nas obvezno vzpostaviti proces vračanja vode nazaj v globino. To je je tehnološko zahtevno in predvsem velika finančna investicija. Pri naših sosedih je vse lažje in enostavneje, saj za porabo geotermalne energije le zvrtajo vrtino in vodo koristijo. Zato je pri njih v osmih letih zraslo več visokotehnoloških rastlinjakov z ogrevanjem na geotermalno energijo na 40 hektarjih,. Pri nas smo v istem času postavili nekaj rastlinjakov na skupni površini pet do šest hektarjev.

Direktor Evrosada Boštjan Kozole, je povedal, da so leta 2004 ustanovili sadjarsko zadrugo, ki zaradi prevelike birokracije ne deluje. Omenil je razpis, ki je bil pred leti namenjen za investicije v sadjarstvu. Tudi njihovo podjetje je bilo na razpisu uspešno in s pomočjo državnih sredstev so poleg jabolk začeli pridelovati ekološka jabolka, češnje in slive. Da ne bi bilo tako kot na enem od posvetov o slovenski hrani, ko so udeležencem v odmoru ponudili sadje in to brez izjeme, iz uvoza, je tokrat Boštjan Kozole prinesel češnje iz njihovega nasada. Kljub temu, da je letos slaba letina češenj, so z letino češenj zadovoljni. Njihovi nasadi so pokriti z mrežo proti toči in s folijo, ki češnje zavaruje pred dežjem in pred pokanjem plodov.

Pomembno je tudi to, da so se že ob investiciji ureditve nasada češenj dogovorili z dvema trgovcema za dolgoročen odkup. Zato so danes Evrosadove češnje edine slovenske češnje na trgovskih policah obeh trgovcev. Med predlogi za izboljšanje samooskrbe je Kozole poudaril pomen ozaveščanja lokalno pridelanega sadja in zelenjave. To ne more biti poceni. Predlagal je davčno razbremenitev v primarni pridelavi, poenostavitev postopkov ureditve namakanja, ločen razpis za pridelovalce sadja in zelenjave in dvig podpore zgornje kapice iz  800.000 na 3 milijone evrov.

SHEMA IK NOBENEGA VEČ NE ZANIMA, ŠE NAJMANJ POTROŠNIKA

Primer dobre prakse povezovanja zadrug je Kmetijsko gozdarska zadruga (KGZ) Škofja loka. Direktor KGZ Škofja Loka Mitja Vodnjov je poudaril, da je pri povezovanju najtežje najti model, ki bo dejansko povezoval in bo hkrati vzdržen. KGZ Škofja Loka povezuje več kot 470 članov, 13 partnerskih zadrug. Učinki so vidni predvsem pri pogojih nabave, marketingu in pretoku informacij. Med ovirami, ki jih pred njih postavlja država, je izpostavil zakon o evidenci delovnega časa, brzdanje inflacije na način nadzora cen oziroma vodenja statistike, ki vsem vzame veliko časa, učinek pa je zelo majhen.

Kritičen je do projekta spremljanje košarice maloprodajnih cen, ki je naredila bistveno več škode kot koristi. Glede odkupa govedi je še povedal, da  90 % in več krav ter telic gre v izvoz, doma ostanejo le biki, od katerih nobeden več ne preživi. Pri tem je mislil predvsem na velike vložke denarja v shemo IK, ki pa nobenega več ne zanima. Sploh pa oznake ne prepozna in ne upošteva potrošnik. Zato je svoj prispevek na posvetu končal s prošnjo: »Država ne nam več pomagat«.

K sreči je ukinjena košarica maloprodajnih cen, katere rezultat je le to, da je na trgovske police pripeljala ogromno tujega blaga.

HVALA TRGOVCEV O ODKUPU SLOVENSKEGA BLAGA

Uroš Lozej iz Spar Slovenija je izpostavil, da potrošniki pogosto posegajo po eksotičnem sadju. Kljub temu delež slovenskega sadja in zelenjava narašča in je trenutno 32 %, torej več kot 20.000 ton  Ko je slovenskega blaga dovolj v Šparu ustavijo dobavo iz uvoza in dajo prednost slovenskemu, tudi če je cena višja za približno 25 do 30 %. Kot primer je navedel trenutno ceno bučk oziroma kumar, ki so v tistem tednu bile v tujini po 0,70 evra za kilogram. Slovenska kumara ali bučka je istočasno imela ceno 1 evro za kilogram. Podpisane imajo pogodbe s 13 lokalnimi pridelovalci, majhnimi kmeti, od katerih odkupijo vse, kar pridelajo.

Rok Gabrovšek iz Lidla je med slabostmi izpostavil razdrobljenost in majhne količine dobavljenih živil, neurejen odkup in trženje izdelkov, nejasno strategijo razumevanja slovenskega pridelka (kaj je slovensko in kaj samo narejeno v Sloveniji), nezadostno pripravljenost na naravne nesreče, kratkoročne sezone ter cenovno nekonkurenčnost. Med predlogi za izboljšave je omenil ničelno toleranco do nepoštenih praks, spodbude usmerjene k izkoriščanju naravnih danosti (npr. termalna voda, sončna energija) ter povezovanje pridelovalcev. Poudaril je, da se je v kriznih razmerah jasno izkazalo, da so brez lokalnega odkupa trgovinske police zelo hitro prazne.

Poraba osnovnih živil na prebivalca in samooskrba: