Na kmetiji Grašič, po domače pri Lebnovih, se s pridelavo krompirja ukvarjajo že desetletja. Ana in Peter sta nekoč živinorejsko kmetijo še bolj usmerila v pridelavo zelenjadnic in poljščin. Njihov paradni konj pa je bil in je še vedno krompir. V ta namen imajo sortirnico in pakirnico ter ustrezno skladišče. V njem je krompir vse do aprila, ko zaključijo s prodajo pretekle letine in čakajo na prvi zgodnji krompir.  

Ko sta Milan in Ana prevzela takrat 10-hektarsko kmetijo staršev, so imeli v hlevih govedo, tudi krave molznice. Na poljih pa so pridelovali žita in nekaj zelenjadnic za prodajo, predvsem zelje in krompir. V 80. in 90. letih so zelje pridelovali na približno petih hektarjih. Ana se spomni, da je bilo veliko dela. Sadike zelja so vzgajali sami in je zato po rojstvu drugega otroka pustila službo. Z Milanom sta še bolj vlagala v razvoj kmetije in sledila trgu ter povečevala pridelavo krompirja.

0,40 evra za kilogram je odkupna cena pakiranega krompirja.

Skupaj s tremi pridelovalci v bližini so se leta 2000 odločili za skupno nabavo sortirnice in pakirnice krompirj. Bila je ena prvih, če ne sploh prva v Sloveniji. Vsak pridelovalec je imel svojo prodajno pot, skupno pa sortirnico in pakirnico. Nekaj let je to teklo, nakar sta se dva pridelovalca odločila, da gresta na svoje. Tudi zaradi širitve in potreb po lastni sortirnici in pakirnici. Tako sta obstoječo prevzela brata Peter in Milan Grašič. Imata jo še danes na Petrovi kmetiji ter jo oba tudi uporabljata.

Z bratom Milanom, ki ima prav tako kmetijo s pridelavo krompirja, imata skupaj več strojev in večino dela opravljata skupaj. Trenutno čakata na nov stroj za pripravo zemlje v gredice, kot to delajo pridelovalci zelenjave. Izkušnja sajenja krompirja na gredice v dveh vrstah se je pokazala kot dobra. Odločila sta se za tovrstno tehnologijo, četudi bodo morale temu slediti še druge investicije v nove stroje. Pri sajenju gomoljev na gredice ni potrebno osipavanje. To pomeni, da se gomoljev v zemlji ne premika, zemlja je bolj rahla, pridelek pa lepši in večji. 

MANJ ZELJA, VEČ KROMPIRJA

Pri Lebnovih obdelujejo dobrih 20 hektarjev površin, od tega je 12 do 15 hektarjev krompirja. Zelja zadnja leta pridelujejo bistveno manj, le 1,5 do 2 hektarja. Kisajo ga le še do 100 ton, ker želijo obdržati svoje dolgoletne stranke.

Površine s krompirjem namakajo z rolomati, zelje pa z razpršilci. Za namen kolobarja zemljišča menjujejo z drugimi kmeti živinorejci, v kolobarju so še žita in tudi konoplja. Poleg splošno znane velike razparceliranosti imajo kmetje na tem območju še vrsto težav pri kmetovanju. Dostop do površin je otežen zaradi bližnje avtoceste. Na posevkih so najrazličnejše ovire, od električnih in drugih drogov, ki se jim morajo pri obdelavi izogibati.

Ana in Peter vedno kaj obnavljata in dograjujeta. Tako so že pred leti iz hlevov naredili skladišče za 400 do 500 ton krompirja. Zgradila sta novo poslopje, kjer je sortirnica in pakirnica. Peter je zbiratelj starih lesenih predmetov, v svoji delavnici pa rad naredi tudi kaj povsem novega. Trenutno se je lotil celovite obnove stare hiše, ki jo želi urediti v bivalno.

KROMPIR PAKIRAJO V 5- IN 10-KILOGRAMSKE VREČE

Ob normalnih letinah pridelajo 600 do 700 ton krompirja. Večino ga prodajo pakiranega v 5- in10-kilogramskih vrečah eni od trgovskih mrež, nekaj tudi drugim grosistom. Vedno več je tudi kupcev, ki pridejo na dom, ker želijo domač krompir in točno določeno sorto. »Pred leti smo krompir vozili tudi v vrtec na Bledu, kjer so dobavo prekinili. Čez nekaj let pa so nas sami poklicali, ker so ugotovili, da otroci nočejo jesti krompirja iz uvoza in želijo spet našega. Tako jim ponovno dobavljamo krompir,« pove Peter Grašič.

LANI ZA POLOVICO MANJ PRIDELKA

Lanska letina je bila pri Lebnovih ena najslabših, pravi Peter Grašič. Veliko težav je bilo s plesnijo in pridelek je bil za polovico manjši kot običajno. »V 40 letih ne pomnim, da bi imeli tako velike težave s plesnijo kot lani.« Zaradi bolezni in vremenskih težav, ki so vsako leto drugačne, sadijo 6 do 7 sort. To so zgodnje, pozne, rdeče, bele in rumene sorte, da tveganje za izgubo pridelka ni preveliko in da zadovoljijo vse kupce.

Težave so tudi pri semenskem krompirju. Pri nekaterih sortah je zelo debel in se ga po hektarju porabi veliko več. Semenski krompir je nasploh vedno dražji, tudi vsi ostali stroški so višji, odkupna cena krompirja pa nižja od lanske, kljub pomanjkanju. Tudi škodljivcev je vedno več, velike težave so s strunami, registriranih in učinkovitih sredstev pa je vse manj. Pridelovalci nenehno opozarjajo na pomanjkanje zaščitnih sredstev. Medtem ko imajo države, večje pridelovalke, od koder prihaja krompir na naše trgovske police, na voljo veliko več zaščitnih sredstev.