Pomemben je načrt, ki se med sezono lahko prilagaja

20 junija, 2023
0
0

Pridelovalci zelenjave, vrtičkarji in profesionalni vedo, da je treba pred začetkom sezone pravočasno narediti setveni načrt. Zaradi vremena, kakršno je letos, se med sezono lahko načrt hitro spremeni oziroma je setev ali saditev treba prilagoditi razmeram. O tem smo se pogovarjali z Igorjem Škerbotom, ki mu je vrtnarjenje poklic in hkrati hobi ter vedno znova nov izziv.

Nenehno deževje, tudi neurja s poplavami in plazovi, letos povzroča precej težav, kajne?

»Vrtnarstvo je v bistvu še na najboljšem. Ker imamo sistem sadik, še zlasti, če smo jih vzgojili sami, jih določeno obdobje lahko še vzdržujemo, a največ deset do štirinajst dni. V tem času moramo skrbeti, da ima sadika ustrezno temperaturo in vlago, obenem pa jo ohranjamo vitalno in močno s sredstvi za krepitev. Po dveh tednih sadika ni več vitalna, začne se starati in treba jo je presaditi.
Večja težava je pri setvah. Tu je pomemben vsak dan, saj z vsakim naslednjim dnem izgubljamo. Površine so bile že pripravljene za setev, sedaj so tla preveč razmočena, zbita, voda je izprala hranljive snovi. Vsak pridelovalec sam ve, v kakšnem stanju je njegov posevek in kaj je mogoče storiti. Marsikje je še vedno mokro, za ta čas je še vedno hladno in pridelki že zamujajo, kar je lahko težava za tiste pridelovalce, ki imajo sklenjene pogodbe za odkup. Kot kmetijski svetovalec lahko svetujem le to, da zbita tla niso dobra in jih je treba razrahljati, mogoče celo preorati, skratka omogočiti zračenje tal, da svoje nalog opravljajo talni mikroorganizmi. Pri jesenskem česnu, čebuli in vseh ostalih rastlinah je potrebno tla vse skozi rahljati, da ni skorje in rastline dobijo vodo in zrak do korenin. Plitva obdelava tal je eden nujnih ukrepov tudi v pridelavi zelenjave.«

Kaj storiti če semena niso vzklila oziroma so slabo vzklila?

»To je težko vprašanje. Če so tla zbita, se je sploh težko odločiti kdaj iti na njivo, saj lahko s ponovno setvijo uničimo še tisto malo, ki je vzklilo in tudi ponovna setev je vprašljiva, če ima povrhnjica skorjo. Če se vseeno odločimo za ponovno setev brez preoravanja bo pridelek neenakomerno dozorel in težava bo pri pobiranju pridelka. Zaradi slabe zračnosti je letos slabo vzklila rdeča pesa, korenček, fižol, peteršilj, kumare in še kakšna vrtnina. Tam, kjer tla niso bila pokrita s kopreno, so se zabila, naredila se je skorja in kalček ni prodrl skoznjo. Korenček in rdeča pesa potrebujejo rahlo setvenico in pri direktni setvi se pojavi tudi to, da seme v zemlji vzklije, a nima dovolj energije, da bi prodrlo skozi skorjo. Zato se priporoča nežno česanje posevka, ki po drugi strani lahko uniči že vzklita semena. Večje težava so bile letos pri poljščinah kot pri zelenjadnicah, predvsem pri oljnih bučah in koruzi. Pri pridelavi zelenjave je direktnih setev malo, presajanje sadik pa lahko za tedne ali dva zavlečemo, načrte za posamezne njive lahko hitro spremenimo in prilagodimo razmeram. Dobra sadika solate na primer je v mesecu in pol že pripravljena za trg.«

Kako je s sajenjem kapusnic?

»Začetek junija je optimalni čas, pomeni, da tudi v drugi polovici junija še ni nič zamujenega. Letos so pridelovalci imeli kvečjemu prednost v tem, da so bila tla dobro namočena in ni bilo treba namakati že pred presajanjem sadik. Za zgodnost zelja, ki ga želijo ribati že v avgustu, so imeli pridelovalci letos v začetku junija idealne pogoje za presajanje prvih zgodnjih sort, pozne sorte za jesensko kisanje pa bodo posajene v teh dneh, vse do sredine julija, ko ponavadi s sajenji sadik zelja počasi zaključujemo.«

Znanje, izkušnje, spoznanja in zamisli podaja Igor Škerbot v svoji prvi knjigi Vrtnarim načrtno, ki je izšla pri založbi Kmečki glas. Z izdajo knjige se mu je uresničila velika želja, da vse, kar se je v življenju naučil o zelenjavnih rastlinah to tudi zapiše in tako vsem znanja željnim pomaga pri načrtovanju pridelave.

Kako pa trenutne razmere vplivajo na rast plodovk?

»Skrbi me toplota zraka in tal. Za vse plodovke, čeprav smo v drugi polovici junija, je (pre)hladno. Najbolj občutljiva od plodovk na pomanjkanje toplote sta paprika in jajčevec. Za pridelavo v rastlinjakih so nižje temperature ugodnejše, saj pri visokih junijskih temperaturah ali celo vročinskih valovih pride do slabe oplodnje in odpadanja cvetov. Pridelovalci že vedo, da morajo v tem času poskrbeti za ustrezno količino kalcija, fosforja in drugih mikrohranil, ki jih rastlina potrebuje, da s tem preprečijo odpadanje cvetov, tudi če bo dozorevanje nekoliko kasnejše. Pri paradižniku se prvo dodajanje kalcija priporoča že v času, ko se nastavi prvi plodič. Nekateri pridelovalci to naredijo že pri presajanju in potem dodajajo hranilo še na sedem oziroma 10 do 14 dni, odvisno od tega kako se nastavljajo naslednji cvetovi. Vsekakor je za preprečitev deformiranih plodov paradižnika, paprike, kumar, feferonov potrebno redno dodajanje kalcija. Ne čakati, ker lahko pride do motene in upočasnjene oskrbe z njim preko koreninskega sistema. Podobno velja tudi za listnate zelenjadnice, torej kapusnice in solatnice, saj jih s tem učvrstimo in rastline lažje prenašajo vse morebitne šoke.
Nekateri pridelovalci presajajo sadike plodovk (predvsem paradižnik in kumare) v časovnem zamiku od maja do poznega junija, saj s tem podaljšujejo sezono v september, oktober in še dlje, ko se po dopustih končajo tudi počitnice in se odprejo tudi šolske kuhinje. To velja zlasti, če je lepa in topla jesen kot je bila lansko leto.«

Kako je z dušikom v tleh? Je smiselno opraviti analizo dušika v tleh?

»Ob tako velikih količinah padavin kot smo jih bili deležni, je vprašljivo koliko dušika je v tleh ostalo, zato je vzorčenje za hitri talni in rastlinski nitratni test smiseln in za optimalno tehnologijo vsekakor zelo dober tehnološki pripomoček tudi v smislu prilagojenega gnojenja z dušikom na okolju prijazen in rastlinam potreben način.«

Vremenoslovci napovedujejo poletna neurja!?

»Seveda si vsi želimo, da iz te hladne in vlažne pomladi ne bi naenkrat skočili v vroče poletje, predvsem pa si želimo čim manj neurij s točo, ki so se žal že zgodile. Že nekaj let pa vemo in tega so se navadili že pridelovalci, bodisi vrtičkarji, bodisi profesionalni pridelovalci, da moramo imeti na voljo pripravke, sredstva, s katerimi rastlino okrepimo in ji pomagamo ob šokih in stresih. Za njeno čvrstost moramo poskrbeti že v času vzgoje sadike, utrjevanja sadik pri presajanju in potem čez vso rastno obdobje. Na voljo so najrazličnejša biostimulativna sredstva na podlagi aminokislin in alg, ki jih pridelovalci že znajo uporabljati ne glede na to ali pridelujejo na konvencionalen, ekološki ali integriran način in prepričala so nas, da so učinkovita.«

Vse rastline, ki so preživele močo, točo, hladno vreme, rastejo z zamudo, zato bo pridelek kasnejši. Marsikje se na rastlinah kažejo znaki manjše dostopnosti določenih mikroelementov.

Če je padavin že počasi dovolj, pa to ne pomeni, da je v tleh zaloga za vso poletje?

»Čeprav mislimo, da je v tleh dovolj zaloge, je marsikje voda hitro odtekla in lahko zelo hitro nastopi pomanjkanje talne vlage, tudi suša. Treba je biti zelo pozoren in pravočasno rastlini dati in dajati vodo, saj je od tega odvisna kakovost in količina pridelka. Dolgo deževno obdobje nas ne sme zavesti, da bomo prepozni in bomo predolgo mislili, da so tla še vedno vlažna ter začenjali z namakanji prepozno.

Kako pridelati kakovostno zelje, da bo kakovostno kisano zelje?

»Sadike ne smejo biti stare. Torej pravočasno presajanje sadik, saditev sadik v optimalnih pogojih. Dobra sadika pomeni tudi dobro rast rastline in ne zaostaja v rasti, kar se pogosto pokaže na kakovosti zeljnatih glav. Druga težava so toplotni šoki in vročine, ki povzročajo upočasnjeno transpiracijo. Ko pri visokih temperaturah in pomanjkanju vode rastline zaprejo listne reže in zmanjšajo dihanje, se zlasti pri kapusnicah proizvajajo snovi, ki spremenijo okus, na primer kislo zelje peče zaradi preveč žvepla oziroma greni. Zato je potrebno redno namakanje in oskrba s hranili.«

So pomembne sorte za kisanje zelja?

»Profesionalci imajo več ali manj znane hibride, ki so primerne za kisanje ribanega zelja ali celih zeljnatih glav. Se pa pojavijo tudi vedno nove sorte, ki jih preizkušamo. V sodelovanju s Biotehniško fakulteto bomo letos zasadili tri oziroma štiri nove slovenske hibride in preverili in preizkusili kako se obnesejo v pridelavi in predelavi za kislo zelje.«

Imajo zelenjadarji dober kolobar?

»Imajo dobrega, a je še rezerva. Predposevek kapusnic so pogosto žita, zgodnji ječmeni, katerega spravilo je začetek julija, za njim pa sledijo pozni hibridi zelja, pri katerih je še dovolj časa, da zelje do jeseni naredi lepe glave. Običajno imajo pridelovalci znotraj zelenjadnic ustrezen kolobar solatnicami, kapusnicami in korenovkami. Pogosto kolobarijo v kombinaciji s poljščinami, kar je enostavneje in manj možnosti, da se ista kultura ne ponovi prehitro na isti površini. Zelenjadarski kolobar je običajno ozek, pomeni, da se kapusnice na isti površini ponovijo po dveh ali treh letih, kar je potem na dolgi rok lahko težava.
Solata je pogosto celo monokultura, če ni težav z boleznimi in škodljivci. V takih ozko usmerjenih pridelavah, kjer so usmerjeni v dve skupini zelenjadnicah (solatnice in kapusnice) je pridelavo zelenjadnic treba kombinirati s poljedelstvom, krmnimi rastlinami ali zelenim gnojenjem in metuljnicami v dosevkih. Prahe so običajno le čez zimo in potem se spomladi sadijo zgodnje kapusnice, solatnice na primer že tudi korenje. Pogosto so na posevkih čez zimo česen ali čebula. Čeprav pridelovalci zelenjave dobro kolobarijo, imajo omejene majhne površine, njive, med katerimi dve njivi nista primerni za pridelavo, nista opremljeni z namakalnim sistemom ali iz kakšnega drugega razloga neprimerni in hitro smo na ozkem kolobarju in prehitrem ponavljanju vrtnin na isti posevek.«