Nizke odkupne cene sadja, uvoz cenejšega iz tujine, visoki stroški pridelave in vremenske ujme potiskajo sadjarje v globoko krizo, iz katere ni videti izhoda. Ob tem so zanje nedosegljivi tudi javni razpisi. Tako zaradi finančnih izgub in zmanjševanja konkurenčnosti slovenski sadjarji še bolj opuščajo pridelavo, mladi pa se ne zanimajo za to panogo.

Na kmetiji Orešek v Apneniku pri Boštanju v občini Sevnica so že pred desetletjem 4,5 hektarja sadovnjakov pokrili z mrežo proti toči. Najstarejši se spomnijo, da je bila v teh krajih pozeba leta 1957, potem pa naslednjih 50 let nikoli več. Vse se je obrnilo z letom 2016, ko je sadjarje širom Slovenije prizadela velika pozeba in še večja leto kasneje. Od takrat naprej skorajda ni bilo nobene normalne letine. V Oreškovih nasadih je bil letos spomladi trikrat mraz, posledice pozebe pa so katastrofalne. Čeprav je bilo avgusta videti, da nekaj pridelka vendarle bo, to ne drži. Nekatera drevesa so povsem prazna. Na 700 drevesih jonagolda so obrali štiri zabojčke jabolk, kar je manj kot 100 kilogramov. Pozeba je letos vzela približno 90 % pridelka.

UKREPI DRŽAVE V NAPAČNO SMER

Tudi številnim drugim sadjarjem v Posavju, na Dolenjskem, Štajerskem, tudi v Prekmurju in na Gorenjskem so pozeba, suša in poletna neurja s točo vzeli vsaj 50 % pridelka. Žal sadjarji dobijo državno pomoč le, če je uničenih več kot 80 % pridelka. In žal ciljna politika ukrepov države za sadjarstvo že dolgo ne gre v pravo smer. Izgradnja namakalnih sistemov, sofinanciranje opreme za protislansko zaščito v sadovnjakih, enak nabor zaščitnih sredstev, kot ga imajo sosednje države, tehnologije pridelave sadja, ki so prilagojene vremenskim razmeram … Vse to so besede govorcev na raznih posvetih, sadjarji pa od pobožnih želja pač ne morejo živeti.