Trgovci zmanjšujejo naročila radiča, zelja, korenčka, tudi prodaja še tako majhnih količin cikorije in koromača, ki ga pridelujejo le Primorci, ne gre, kot bi morala, da o slabi prodaji in zelo nizki ceni krompirja ne govorimo. Pogodbe so za trgovce povsem neobvezujoče, ob tem pa dobavljeno blago brez težav tudi zavrnejo, če v boksu na pridelku najdejo eno samo lepotno napako.Tudi na tržnicah je kupcev zelenjave že od spomladi manj, nekatere lokalne so zaradi širitve koronavirusa nehale obratovati. Prodaja na tržnicah se je zmanjšala predvsem zaradi slabše kupne moči, veliko je brezposelnih in ljudje enostavno nimajo denarja. Tisti najbolj ozaveščeni, in teh je res nekaj več, pa kupujejo direktno pri pridelovalcih, preko spleta in z dostavo na dom, a ti so še vedno v manjšini. Večina potrošnikov pa še vedno kupuje v trgovinah.Tržni pridelovalci pa svojih pridelkov ne morejo sami prodati končnim kupcem, pač pa jih prodajo preko zadrug ali neposredno trgovcem. In teh ne zanima kaj dosti, da je bila lokalna zelenjava pobrana v optimalni zrelosti, ni prepotovala  na tisoče kilometrov in da so znana imena njenih pridelovalcev (sledljivost). Vzorci analiz uvožene zelenjave bi zagotovo pokazali marsikaj, a se jih dela zelo malo, pa še na rezultate se čaka več tednov. Do takrat je zelenjava že zdavnaj porabljena ali pa konča med odpadki. Na trgovskih policah imamo na žalost ves čas veliko pridelkov iz uvoza, tudi tistih, ki jih imamo sami dovolj in po katerih je v zadnjem času vedno manjše povpraševanje. Pritiskanje trgovcev po nižanju odkupnih cen pa je vse večje. Izgovori, da so si ljudje pridelali več na svojih vrtovih in da je zaradi tega prodaja manjša, niso na mestu, če so na policah tudi tuji izdelki. Torej, če se več pridela na ohišnicah in vrtovih, bi trgovci lahko povsem ustavili izvoz in imeli na policah le domačo zelenjavo, iz uvoza pa dokupovali samo tisto, česar sami nimamo.Seveda so posledice zadnjih ukrepov, povezanih s ponovnim porastom koronavirusa, v manjši porabi zelenjave v javnih zavodih, predvsem šolah in vrtcih, ter gostinskih obratih, a tu so še bolnice in domovi starejših, kjer bi lahko porabo domače sezonske zelenjave povečali, posebej s stališča zagotavljanja zdravih izbir za ranljive skupine ter pozitivnega vpliva na zdravje. Ni malo zadrug, ki bi domovom ostarelih na njihovem območju lahko ponudile zadovoljive količine zelenjave in krompirja.Statistika kaže, da se je samooskrba s svežo zelenjavo v letu 2019 povečala na 57,4 %, a to je za nemoteno samooskrbo še vedno občutno premalo. K boljši situaciji ni pomagal niti poziv vsem trgovcem k solidarnosti in podpori domačim pridelovalcem in kmetijskemu sektorju v teh kriznih časih. Na ministrstvu pa še kar vztrajajo pri tem, da je Slovenija del evropskega trga in da država nima formalnega instrumenta, s katerim bi lahko trgovce zavezala k odkupu zelenjave, pridelane v Sloveniji. Ja, le kako, da se na avstrijskih policah nikoli ne znajde nobena tuja zelenjava, dokler imajo svoje dovolj? Na koncu celotne verige je seveda potrošnik, ki s tem, da kupuje slovenske proizvode, nenazadnje najbolj pomaga samemu sebi. In če bi potrošniki bolj posegali po domačih, svežih, sezonskih pridelkih, ki so dostopni na lokalnem trgu, bi tudi trgovci bolj poskrbeli, da bi bilo na policah več slovenske zelenjave. Tako pa so pridelovalci zaradi slabe prodaje v zelo negotovem položaju glede načrtov za prihodnje leto.  

Kmetija Bolčič ima v ravnini v Vinjolah pri Luciji posevke, kjer običajno pridelujejo tudi jesensko zimsko zelenjavo. Tudi letos so tam čudoviti posevki koromača in cikorije, ki so v obiranju, čez mesec dni se bo začelo rezanje ohrovta in zatem drug za drugim več sort radičev, ki se bodo rezali vse do marca ali aprila. Še vedno pa Bolčičevim po več kot 15 letih ni uspelo postaviti rastlinjaka, saj se občina in država še vedno nista sporazumeli glede lastništva zemljišča. Bolčičevi pridelujejo zelenjavo na dobrih šestih hektarjih, od tega je 4.000 pokritih površin. Večino kmetijskih zemljišč je od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (Sklad), tudi kompleks v Vinjolah, ki meri 4 ha. Pred nekaj leti je kmetijo prevzel sin Robert, ki se je obvezal, da bo površine širil, saj je upal, da bo po tolikih letih vztrajanja le pridobil še kakšno dodatno zemljišče ali na delu največjega kompleksa postavil že dolgo načrtovan rastlinjak, za katerega so po dveh letih čakanje lani le dobili vodno dovoljenje. Od takrat se do danes v zvezi z rastlinjakom ni premaknilo nič, ker občina Piran in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov še vedno nimata rešenega lastništva zemljišč. Cikorija se je pred leti zelo dobro prodajala, v zadnjih letih pa prodaja vedno bolj pada. VODA JE, PA NI DOVOLJENJA ZA NAMAKANJE Po tem, ko je mlad prevzemnik le dobil najemno pogodbo za že najeto zemljišče na svoje ime, mu je uspelo pridobiti v najem celo dva nova koščka zemljišča. A oba sta bila povsem zaraščena in Robert Bolčič je vložil veliko sredstev in dela, da je obe zemljišči očistil. Na prvem v velikosti dobrih 4.000 metrov letos že raste lep ohrovt, na drugem v velikosti 1.800 metrov ga čaka še nekaj dela, saj je zemljišče že dvignil za pol metra in ga bo še treba, če želi, da na posevku ne bo ob večjih padavinah zastajala voda. Poleg tega se je pri slednjem ustavilo pri dovoljenju za namakanje, čeprav vodno dovoljenje za celoten kompleks v Vinjolah imajo. Na zemljišču so urejeni kanali, ki jih čistijo sami, na dveh koncih sta zajetji, v katerih se vsa voda zbira, v primeru poletne ali jesensko zimske suše, ko sadike potrebujejo za začetek rasti več vode, pa imajo kot rezervo še priključek na rižanskem vodovodu. Namakanje je kapljično, pomeni racionalno in le površinsko in ne gre za noben poseg v zemljišče, zato Robert Bolčič nikakor ne razume zakaj se je sedaj ustavilo pri dovoljenjih za namakanje. “Prepričan sem, da ko se bo proizvodnja na njivi začela, bom nekaj let delal samo za povrnitev stroškov, ki sem jih imel z zemljiščem, medtem ko Sklad ni pristal v znižanje kaj šele v delno oprostitev zakupnine za zaraščeno zemljišče.” Drugo zemljišče, kjer, kot smo že omenili, raste ohrovt, pa še vedno ni prenešeno iz občine na Sklad, zato Robert še nima zakupne pogodbe, nima vrisanega Gerka, pridelek pa bo letos na trgu. Pri prvih pridelkih še mogoče dobimo malo boljšo ceno, takoj, ko je pridelkov več, trgovci že izsiljujejo z nižjo ceno. OB HIŠI BO POSEVEK ARTIČOK Ne glede na to ali je zemljišče v lasti občine ali Sklada kmetijskih zemljišč, se najdejo povsod ob obali parcele, ki se zaraščajo, kmetje pa ga ne dobijo v najem, da bi na njem pridelovali hrano. Še več zemljišč je takšnih, na katerih so na pretvezo enostavnega objekta zrasle zidane hiše, medtem, ko imajo na sosednjem kmetijskem zemljišču kmetje težave s postavitvijo rastlinjaka, ker je na priobalnem ali poplavnem območju,je kritičen Robert, ki se mu počasi izteka obdobje mladega prevzemnika, obdelovalnih površin pa še ni povečal kot bi jih moral. K sreči imajo ob domačiji še majhno njivo, ki meri le 4.000 kvadratnih metrov, a dovolj, da bodo na njem zasadili trajni nasad artičok. Nekaj artičok že raste okrog domačije in ob rastlinjakih, a dosedaj so jih imeli le za lastno porabo, nov nasad pa bo namenjen za pridelavo za trg. "Pri prvih pridelkih še mogoče dobimo malo boljšo ceno, takoj, ko je pridelkov več, trgovci že izsiljujejo z nižjo ceno. "  

Brata Luka in Teo Parovel vidita prihodnost v pridelavi zelenjave. Pred petimi leti sta postavila prvi rastlinjak, lani drugega, v načrtu je tretji. Luka je prepričan, da bi se na obali, kjer je za pridelavo zelo ugodna klima, lahko pridelalo več zelenjave kot se jo trenutno pridela. Kot predsednik KZ Agrarie si želi, da bi se za to dejavnost odločalo več mladih. S pridelavo zelenjave se je pri Parovelovih ukvarjal že stari oče, danes pa kmetijo vodita brata Parovel, Luka kot mladi prevzemnik in Teo. Zelenjavo pridelujejo na 10 hektarjih, na prostem poleti česen, nekaj lubenic in druge zelenjave, v jesensko zimskem času pa brokoli, zelje, ohrovt in radiče, v dveh rastlinjakih pa predvsem paradižnik. Na dveh hektarjih imajo še ekološki nasad oljčnika. Prvi rastlinjak v velikosti približno 2.000 kvadratnih metrov so postavili pred petimi leti, drugi približno 3.000 kvadratnih metrov, pa lani. Zaradi poškodbe burje pri prvem, so drugega zaščitili z dodatnim lokom, namesto štiri daljše ladje naredili šest krajših in ga obrnili tako, da burja ne more narediti več škode. Luka ne razmišlja o širitvi površin, v načrtu pa imajo postaviti še kakšen rastlinjak. Glede na dve delovni sili in ob določenih sezonskih delih še nekaj dodatne pomoči, bi lahko obvladali do največ 7.000 kvadratnih metrov pokritih površin in še ostale površine na prostem, razmišlja Luka Parovel. Veliko kmetijskih zemljišč so v dolini Bertokov kmetje v preteklosti izgubili na račun obrtne cone in zaščitenega parka Škocjanski zatok. Luka in Teo Parovel na območju Bertokov obdelujeta 12 ha zemljišč, od tega je le slabe tri hektarje lastne, ostalo so najeta kmetijska zemljišča, v glavnem od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. BREZ VODE NI PRIDELAVE IN BREZ VODNIH DOVOLJENJ NI RASTLINJAKOV Vse površine, na katerih pridelujejo zelenjavo, namakajo. Kot pravi Luka Parovel imajo srečo, da so površine ob reki Rižani, kjer je že pred leti bil urejen namakalni sistemi, v devetdesetih letih so ga tudi obnovili, narejeni so odtočni kanali, ki žal niso vzdrževani kot bi morali biti. Vodo za namakanje zbirajo tudi iz streh obeh rastlinjakov, hkrati pa imajo vodno dovoljenje za namakanje iz rižanskega vodovoda. V letih, ko se je s pridelavo zelenjave ukvarjal še njihov stari oče, so samo v bertoški dolini na leto pridelali do 1.700 ton zelenjave, pa je bilo vode vedno dovolj, kljub takrat zelo močni industriji, ki je bila velika porabnica vode, pove Luka Parovel. Še večje težave kot s samo vodo, pa imajo danes kmetje s pridobitvijo vodnih soglasij in vodnih dovoljenj, brez katerih ni postavitve rastlinjakov. DVOLIČNOST TRGOVCEV Z letošnjo letino sta Luka in Teo Parovel zadovoljna. Tudi paradižnik je bogato obrodil, čeprav sta proizvodnjo nekoliko prej končala zaradi napada pršice. Kot vsako leto sta tudi letos po paradižniku v rastlinjaku naredila nov poskus, tokrat z direktno setvijo bučk. Setev je bila avgusta, trenutno pa bučke že pobirata. Pridelek sicer ni takšen kot je z bučkami spomladi, saj so temperature v oktobru kljub letošnji ugodni jeseni prenizke.V drugem rastlinjaku bosta v teh dneh sadila blitvo, ki jo bodo rezali v decembru. Vso zelenjavo prodata zadrugi KZ Agraria, česen od letos tudi pakiran z deklaracijo, na kateri je ime in priimek pridelovalca. Prej smo na trgovskih policah videli svoj česen pomešan z drugim, danes to ni mogoče, ker je česen primorskih pridelovalcev pakiran, pove Luka Parovel, ki še prizna, da trgovci podpirajo domače, vendar pogosto njihove cene, ki jih ponujajo domačim pridelovalcem in ravnanje z domačo zelenjavo kažejo prav nasprotno. Čeprav smo tako rekoč butični pridelovalci, pridelujemo sezonsko zelenjavo, pomeni, da paradižnik pobiramo tri mesece in ne šest mesecev, vendar ta paradižnik raste v zemlji in ne na hidroponiki, ponosno pove Luka Parovel, ki želi, da tako tudi ostane.

Začela se je nacionalna kampanja za promocijo lokalnih kmetijskih in živilskih proizvodov iz sektorja sadja, ki ga v sodelovanju s slovenskimi pridelovalci in predelovalci sadja izvaja kmetijsko ministrstvo. Slovensko sadje je prvič deležno tovrstne promocije, ki bo Slovenke in Slovence nagovarjala k večjemu posegu po kakovostnem, lokalnem in preverjenem sadju in sadnih izdelkih. Sektor sadjarstva je v shemo Izbrana kakovost vključen od leta 2017. Vsi, ki imajo nasad večji od 0,50 ha so z letom 2018 začeli plačevati prispevek 20 €/ha intenzivnega sadovnjaka, predelovalec sadja (kupec) pa 1,50 € na tono v Sloveniji pridelanega sadja. Vsi tisti, ki so si pridobili pri eni od treh certifikacijskih organih certifikat sheme izbrana kakvost lahko svoj pridelek ali izdelek označijo z znakom »izbrana kakovost – Slovenija«, kar zagotavlja, da je bilo sadja pridelano in predelano v Sloveniji. Z novo promocijsko kampanjo, ki se bo v obliki oglasov izvajala na televiziji, radiu, tisku, na spletnih straneh Facebook, Instragram YouTube, razne aktivnosti bodo v sektorju gostinstva, v odnosih z javnostmi, se bo izvajala splošna promocija sadja in promocija sheme izbrana kakovost za sektor sajde pod geslom Najboljše imamo doma. Cilj promocije je ozavešča potrošnike o pomenu uživanja sadja ter o prednostih sadja in izdelkov iz sadja z znakom Izbrana kakovost – Slovenija in bo trajala do oktobra 2021. Promocija slovenskega sadja se je začela to jesen in se bo z enomesečnim valom nadaljevala spomladi, poleti in jeseni 2021.   CERTIFIKAT IZBRANA KAKOVOST POMENI DODATNO KONTROLO Minister za kmetijstvo dr. Jože Podgoršek, je na spletni predstavitvi kampanje poudaril, da želijo potrošnika osvestiti, da posegajo po sezonskem sadju, saj imamo v Sloveniji veliko pestrost sadnih vrst visoke kakovosti, ki so dostopne skozi celo leto. Še posebej v času epidemije covida-19 je prav, da posegamo po lokalni hrani. Znak Izbrana kakovost – Slovenija sadjarjem pomaga pri trženju proizvodov, potrošnikom pa pri lažjem prepoznavanju sadja višje kakovosti, ki je pridelano in predelano v Sloveniji ter je bilo dodatno kontrolirano s strani neodvisnih certifikacijskih organov, je dodal dr. Bojan Pahor, direktor Direktorata za hrano in ribištvo na kmetijskem ministrstvu. Izdan certifikat je zagotovilo potrošniku, da gre za živilo višje kakovosti slovenskega porekla. Certificiranih je približno 300 sadjarjev, od tega je večina, torej več kot 95 % takšnih, ki imajo individualni certifikat. Sadje prihaja na naš trg iz vseh koncev sveta, dozoreva tekom transporta, težko je preveriti sledljivost in način pridelave, zato Robert Rojko, direktor Inštituta KON-CERT, poudarja pomen certificiranja za shemo izbrana kakvost, ki zagotavlja skladnost z naborom kriterijev, ki jih določa specifikacija za sadje. Pridelovalci in predelovalci se lahko v certificiranje vključijo individualno ali skupinsko in šele po pridobitvi certifikata lahko pridelovalci oziroma predelovalci označijo sadje in proizvode iz sadja ter tako pokažejo potrošnikom, da ponujajo živila boljše kakovosti.« Dr. Robert Veberič, redni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, pravi, da shema izbrana kakovost ponuja potrošniku garancijo, da gre za lokalno pridelano sadje, ki je bilo obrano v optimalni zrelosti. V tej shemi kakovosti je tudi prvič predpisana vsebnost topne suhe snovi oziroma sladkorjev, kar pomeni, da ima potrošnik zagotovilo, da bo sadje okusno in sočno.  Po podatkih za leto 2019 v Sloveniji porabimo 75,6 kg svežega sadja na prebivalca oziroma 128,9 kg svežega in predelanega sadja na prebivalca. SLOVENSKI SADJARJI OBIRAJO OPTIMALNO ZRELO SADJE Robert Greif, sadjar iz Frama pri Mariboru je v shemi Izbrana kakvost od leta 2018. Kmetija leži na obronkih Pohorja, kjer obdelujejo 10,5 hektara vinogradov in 5 hektarov sadovnjakov jablan. Kot je povedal Robert Greif so kontrole njihovega sadja redne; enkrat na leto ali po potrebi tudi večkrat. Kontrolor pregleda sadovnjak in vso dokumentacijo, s čimer so zagotovljeni poreklo in sledljivost jabolk ter skladnost jabolk z vsemi zahtevanimi standardi sheme »izbrana kakovost«. Jabolka obirajo, ko so primerno zrela, in jih nato skladiščijo v lastni hladilnici, kar omogoča, da so vedno sveža in okusna. Prednost sheme »izbrana kakovost« vidi Robert Greif v boljši prodaji jabolk na lokalnem trgu, predvsem prodaji bližnjim šolam in vrtcem pa tudi prodaji na domu. Kot je še povedal Greif imajo jabolk dovolj, da jih prodajajo čez vso leto. Glede površin je v shemi izbrana kakovost skoraj polovica vseh površin intenzivnih sadovnjakov. Glede števila pridelovalcev pa je tistih, ki plačujejo prispevek, torej imajo več kot 0,5 ha nasada le 6,6, odstotoka, to je 539 sadjarjev, saj je tisith, ki imajo pod 0,5 ha nasada kar 2.145.     PRVA PROMOCIJA SLOVENSKEGA SADJA Boštjan Kozole, direktor sadjarskega podjetja Evrosad iz Krškega od promocijske kampanje pričakuje veliko, predvsem večjo potrošnjo in primerne cene glede na vlaganja, ki jih imajo. Evrosad vključuje tri kmetijska podjetja, obe fakulteti za kmetijstvo in preko 30 pogodbenih partnerjerev, pridelovacev sajda in zelenjave. Pridelujejo jabolka, hruške breskve, za dvig samooskrbe tudi slive, češnje, jagode in drugo jagodičje. V Prlekiji v Sadjarstvu Ormož imajo od letos na približno 100 hektarjih ekološki nasad različnih sort jabolk. Poleg svežega sadja ponujajo tudi številne izdelke iz sadja. Njihov cilj je ponuditi potrošniku kakovostno, varno in v Sloveniji pridelano sadje, kar zagotavljajo z doslednim upoštevanjem standardov sheme izbrana kakovost, zahtev trgovskih verig in pravil dobre kmetijske prakse. Pridelava je nadzorovana s strani različnih kontrolnih organizacij, inšpekcijskih služb in tudi trgovskih verig. Kozole je prepričan, da bodo sadje in izdelki iz sadja imeli preko sheme izbrana kakovost dodano vrednost in izrazil je veliko zadovoljstvo, da bo slovensko sadje prvič deležno nacionalne promocije, preko katere lahko slovenski sadjarji potrošniku sporočijo pozitivne učinke uživanja kakovostnega slovenskega sadja, o sami pridelavi, hkrati pa tudi o tegobah, kot so vremenske nevšečnosti od toče, pozebe, poplav, viharjev, suše, škodljivcev in bolezni, do sivega trga, dela na črno in o zavajanju potrošnikov o poreklu blaga. Zlasti v času korona krize lahko in mora slovensko sadje odigrati pomembno vlogo pri krepitvi odpornosti Slovenk in Slovencev, je povedal Boštjan Kozole.  POVRŠINE JABLAN SE ZMANJŠUJEJO Površine slovenskih sadovnjakov, ekstenzivnih in intenzivnih skupaj, zavzemajo približno 2 % kmetijske zemlje v uporabi. Leta 2019 so površine sadovnjakov obsegale 10.764 hektarjev. V primerjavi z zadnjim desetletnim obdobjem so porastle za 17 %. Ekstenzivni sadovnjaki so obsegali 6,5 tisoč hektarjev ali 60 % vseh sadovnjakov, intenzivni sadovnjaki pa so na 4,3 tisoč hektarjev površin. Skupna pridelava sadja v ekstenzivnih in intenzivnih sadovnjakih je bila v letu 2019 89.023 ton (od tega 64.232 ton jabolk). To je za 30 % manj od desetletnega povprečja obdobja 2009–2018. V Sloveniji je 3.613 pridelovalcev intenzivnih sadovnjakov, ki so v 2019 na 4.272 ha površin pridelali 69.050 ton sadja. Na intenzivnih sadovnjakih se od leta 2013 povečujejo površine lupinarjev, jagodičja, kakija, namiznega grozdja ter novih sadnih vrst. Čeprav največ pridelovalcev v intenzivnih sadovnjakih goji jabolka (1.216), se je v istem obdobju zmanjšala površina, zasajena z jablanami  (leta 2020 znaša 2.274 ha; od leta 2013 beležimo zmanjšanje za 446 ha oz. 17 %). Po zadnjih podatkih je v letu 2020 z intenzivnimi sadovnjaki zasajenih 4.361 ha površin, pri čemer je skoraj polovica jablane, 10,8 % oreha, 5,5 % breskve, 5,2 % hruške, 4,8 % češnje, 3,9 % leske, 3,6 % aronije, po 2,7 % jagode in kakija,1,9 % marelice, 1,3 % slive, 1,4 % ameriške borovnice, 1,3 % sibirske borovnice,  0,8 % maline, 0,5 %  namiznega grozdja. Slovenija je lani uvozila 228.700 ton sadja, od tega 27.936 ton jabolk. Na drugi strani smo izvozili 114.945 ton sadja, od tega 29.310 ton jabolk.  

Trend večjega povpraševanja po lokalnem sadju in zelenjavi se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Za povečanje programa odkupa in prodaje sadja in zelenjave so v KGZS Sloga pred dobrimi tremi leti zaposlili Marijo Mehle, ki si je z odprtostjo, prijaznostjo in strokovnostjo pri poslovanju pridobila zaupanje pridelovalcev, trgovcev in drugih kupcev sadja in zelenjave. Čeprav na Gorenjskem izstopata živinoreja in koriščenje gozdov, se v ravninskem delu predalpskega sveta pridela tudi precej zelenjave. Že od nekdaj so na njivah na območju pridelovali precej krompirja, zelja, rdeče pese, različnih solat in druge zelenjave. V KGZ Sloga so tako poleg lesa, živine, mleka, žit povečali odkup in prodajo sadja in zelenjave, tudi krompirja, ki ga na trgu že poznamo pod blagovno znamko Polonca. Pred dobrimi tremi leti je namreč mesto vodje odkupa sadja in zelenjave prevzela Marija Mehle, katere prva izobrazba je kuharica (tehnik kuharstva), kasneje pa si je pridobila še naziv diplomirane ekonomistke in pedagoginje. Poleg tega se je dodatno izobraževala še na več drugih področjih in izkušnje v preteklosti nabirala na različnih delovnih mestih in organizacijah, več ali manj večina povezanih tudi z nabavo živil. Bila je vodja ekonomike v Centru slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka, komercialist v cerkljanski zadrugi in ob delu celo organizator prehrane v dveh šolah. Vabilo KGZ Sloge Kranj, da prevzame mesto za vodjo odkupa in prodaje sadja in zelenjave je sprejela in Marijo Mehle smo srečevali na številnih delavnicah, strokovnih srečanjih, ki so jih organizirale semenarske hiše, stanovske organizacije, raziskovalne in izobraževalne ustanove, odborih in skupinah za področje pridelave, predelave in prodaje sadja in zelenjave, predvsem pa je obiskovala veliko kmetij, tako da jo danes poznajo pridelovalci, odkupovalci, prodajalci oziroma trgovci sadja in zelenjave širom Slovenije. »Zelo rada delam v kmetijstvu, saj je v kmetijstvu tudi veliko socialne note,« pravi Marija Mehle. PRODAJA IZKLJUČNO SLOVENSKIH PRIDELKOV Zadruga Sloga je imela že prej svoje člane, pridelovalce na Gorenjskem, Štajerskem, v Prekmurju, danes jih je še več povsod po Sloveniji. Kot pravi Marija Mehle sprejmejo vsakega pridelovalca, ki želi sodelovati z njo in z zadrugo, preko katere prodajajo njihove pridelke in izdelke. Poleg krompirja odkupujejo najrazličnejše vrste in sorte vrtnin od čebule, korenja, zelja, kumar, solate, česna, rdeče pese, bučk, kolerabe, ohrovta, pora, stročjega fižola, paradižnika, paprike, kislega zelja in repe in druge. Vedno več je tudi sadja, poleg jabolk, še jagode, češnje, breskve, ameriške borovnice, hruške, lubenice, grozdje,.. našteva Marija Mehle. Vseh kmetijskih pridelkov in izdelkov je že več kot 80, od teh jih vsaj 20 prodajajo pod blagovno znamko Polonca. Paleto slednjih tudi ves čas širijo in dopolnjujejo. V zadrugi letno odkupijo približno 2.100 ton zelenjave, od tega je bilo lani cca 1.300 ton krompirja, tako od članov kot tudi nečlanov zadruge. Veliko sodelujejo tudi z drugimi zadrugami širom Slovenije tako pri dokupu pridelkov in izdelkov, ki jih njihovi člani nimajo kot na primer breskve, lubenice in melone s Primorske preko KZ Agraria Koper, iz Gorenjske jabolka preko KZ Save Lesce različne buče iz Prekmurja, fižol iz Štajerske in tako naprej. »Dokupujemo izključno slovensko in prodajamo le slovensko,« pravi Marija Mehle, ki še doda, da so pravkar kupili in prodali tono slovenskega hrena. V Slogini špajzi so na voljo sezonska sadja in zelenjave, mleko in mlečni izdelki, meso in mesni izdelki, moke, testenine, jajca, različne pijače in olja, med in marmelade, pekovsko in drobno pecivo in še veliko drugega iz slovenskih kmetij. NA DEKLARACIJAH JE IME IN PRIIMEK PRIDELOVALCA Vse pridelke in izdelke prodajajo v lastni trgovini v Slogini špajzi v Kranju, v drugih zadrugah, večino pa v treh največjih trgovskih mrežah. Njihov cilj je, da kupec dobi čim bolj svežo blago, zato takoj, ko dobijo naročilo, Marija Mehle to sporoči kmetu in ta še isti ali naslednji dan pripelje pridelek, ki ga v skladišču po potrebi sortirajo, ohladijo, pakirajo ter še isti dan ali naslednji dostavijo naročniku. V zadrugi imajo pakirno linijo za krompir, prav tako pakirjao nekaj drugih pridelkov in izdelkov ali jih pakirajo pridelovalci sami, v Sloginih skladiščih pa vsi dobijo deklaracijo, na kateri je ime in priimek pridelovalca oz. lot iz katerega je zagotovljena sledljivost artikla. Trenutno v Slogi pripravljajo spletno prodajo Kmetija.net, v teh dneh se bo na pot podala potujoča trgovina, velike napore pa vlagajo tudi v prodajo javnim zavodom. Žal imajo javni zavodi še vedno premalo interesa za nabavo lokalnih živil, cel kup ovir, predvsem pa glavno merilo najnižjo ceno, pove Marija Mehle. Med pozitivnimi pa je omenila projekt, ki ga peljejo skupaj z eno od trgovskih mrež za manjše zavržke hrane, ko pod sloganom »Naravno drugačno« ponujajo pridelke, ki niso v standardih, ki veljajo za določeno zelenjavo ali sadje, pomeni, da so predebeli, predrobni, ali na primer česen v razsutih strokih ali ne povsem raven korenček in podobno in se kot takšni na trgovkih policah ne bi prodali. Nekaj proizvodnje za točno določeno sorto ali vrsto zelenjave imajo s strani manjših trgovin tudi naročene. »Moja največja želja je, da bi pogodbe z večjimi trgovci bile bolj obvezujoče in bi vnaprej dogovorili mesečno količino dobavljene zelenjave, saj bi se tako laže dogovarjali s pridelovalci in vsi skupaj ne bi bili v tako negotovem položaju koliko se bo česa pridelalo in tudi prodalo,« pravi Marija Mehle. KMETJE MORAJO NA TRGU NASTOPITI POVEZANI   Zadruga je s kmeti ustanovila skupino proizvajalcev, ki jih zavezuje, da določen del pridelkov prodajo preko zadruge, kmetje pa imajo tako večjo pogajalsko moč pri kupcih, trgovcih. Nujno je, da se kmetje povežejo, da bi se vzpostavila naročena proizvodnja. Žal so letos cene nekaterih pridelkov zelo nizke in ne dosegajo niti lastne cene, na primer pri krompirju, pove Marija Mehle. VSE VEČ MLADIH NE ŽELI PREVZETI KMETIJ Glede cen si Mehletova želi in se ves čas trudi, da kmetje za svoje pridelke dobijo pošteno plačilo. V trgovske marže se zadruga ne more spuščati, lahko pa bi kmetu pomagala država, ki bi pokrila to razliko v ceni od pridelave do prodaje končnemu kupcu, je prepričana Mehletova. Na tak način bi država pomagala kmetijstvu, kot to delajo v nekaterih drugih državah in bi se mladi odločali za prevzem kmetij, medtem, ko smo danes priča, da na kmetijah delajo le še starejši, mladi pa odhajajo.  V kolikor se bo to še nadaljevalo, bo samooskrba z zelenjavo še nižja in pridelki iz uvoza bodo dražji, ker bodo uvozniki vedeli, da nimamo svoje zelenjave. »Trenutno imamo veliko kmetij, ki kmetujejo iz lastnega veselja do tega in še zalagajo kmetijsko dejavnost iz svojih plač ali pokojnin. Cilj države bi moral biti, da kmet pošteno zasluži in bi mu bilo kmetovanje zaposlitev. Tako pa kmet dela od jutra do noči, ne prinese pa niti približno toliko kot prinese nekdo, ki je zaposlen v bolje plačani proizvodnji. Glede na delo ki ga vloži, ni pošteno plačan, tudi če ima subvencije. Nekateri niti ne želijo subvencije, ker imajo s tem še toliko več dela s papirji ali pa želijo subvencije, samo zaradi sredstev in se s pridelavo sploh ne ukvarjajo.« Pri prodaji pa Mehletova še pove, da se trgovcev niti ne trudi prepričevati kako naj maržirajo tujo in Slovensko blago – saj je to njihova poslovna skrivnost, trudi pa se za izposlovanje čim boljših cen za Slovenske izdelke v konstruktivnih pogovorih z nabavno službo trgovskih hiš. Z njimi poskuša poslovati na najboljši možen način, ker ve, da trgovca lahko prepriča le potrošnik torej vsi mi, zato je njen nasvet: »Kupujmo slovensko, bodimo zavedni Slovenci«. Marija Mehle ima hčerko Marjeto, posinovljenca Leona ter sina Braneta, s katerim živita v Zmincu v Poljanski dolini. Na vrtu in njivi pridelata veliko zelenjave, v sadovnjaku pa sadje  za lastno porabo. Marija po službi vedno kuha in se rada preizkuša v svojih lastnih recepturah, ki bodo v prihodnosti izšli tudi v knjižici receptov Polonca. Kar ne pridelata sama kupita pri lokalnih pridelovalcih in v Slogini špajzi. V prostem času je Marija Mehle najraje na svojem vrtu ali njivi, kaj postori okoli hiše ali gre na sprehod v gozd, bližnje hribe in  na Slovensko obalo s svojimi najbližjimi.                

Članice DPŽ Velike Lašče so preteklih 15 let zaporedoma v jesenskem času pripravile Bučno-marmeladni dan. Tisti dan je v Velikih Laščah zadišalo po bučni juhi, na pokušino pa so bile številne druge dobrote iz buč. Letos prireditev ni bila v običajnem okviru zaradi koronavirusa, so se pa članice odzvale na vabilo Marije Merljak, da z razstavo buč ter predstavitvijo buč od semena, pridelka do jedi iz buč sodelujejo v RTV oddaji Dobro jutro. In tako so članice DPŽ Velike Lašče v Robu pripravile razstavo buč in drugih jesenskih pridelkov, ki je bila na ogled tri dni in na sam snemalni dan tudi predstavitev jedi iz buč in drugih dobrot. Na domačiji Škrabec v Robu so članice DPŽ Velike Lašče zbrale najrazličnejše buče in druge jesenske pridelke, iz njih so naredile tudi lepe aranžmaje ali jih postavila na stare vozove in drugo staro kmečko orodje. Zelo bogata je bila na dan snemanja oddaje Dobro jutro miza z najrazličnejšimi jedmi iz buč ali jedmi v kombinaciji z bučami. Med dobrotami ni manjkalo bučne juhe, kruha iz bučnih semen in kruh iz bučnega pireja, slanih in sladkih štrudljev različnih vrst buč, nadevanih in ocvrtih buč in bučk, celo potice in še številnih drugih jedi iz buč. Poleg sveže pripravljenih jedi in bučnih semen so bile razstavljene tudi vložnine sladkih in slanih buč ter marmelade in džemi iz buč. Članice so v oddaji prikazale tudi običaj, nekoč obvezno jesensko opravilo na vseh kmetijah, ki so imele v hlevih živino, danes ga opravljajo le redkokje, grabljenje listja za steljo v hlev. To so opravile na Korovem hribu, nasproti Škrabčeve domačije, kjer vsako leto prikažejo tudi ročno košnjo in grabljenje trave s tradicionalno pojedino kot se je to delalo nekoč.   Razstavljene buče in drugi pridelki so na dvorišču Škrabčeve domačije bili na ogled tri dni. Večino pridelkov so pridelale članice DPŽ Velike Lašče same, ki si med seboj vsako jesen tudi izmenjajo semena. S svojimi pridelki pa so razstavo še obogatili Jože Železnikar iz Četeža pri Turjaku, ki je znan po tem, da pridela največje in najtežje buče, kmetija Jančar in kmetija Rupar iz Podhojnega hriba ter kmetija Tekavec iz Velikega Osolnika. Bogato letino buč in drugih jesenskih pridelkov so si poleg učencev OŠ Velike Lašče, podružnične šole Rob, ogledali tudi številni krajani in drugi mimoidoči.