Ženske so se v vasi vedno družile in si pomagale. Tako je bilo nekoč in tako je še danes. Vera Gorjup je v življenju šla čez mnogo preizkušenj, a vse je z delom in trdo voljo uspešno prestala. Tik pred svojim 90.tim rojstnim dnevom se ne da, saj vse svoje zdravstvene težave blaži z rožicami, ki jih še vedno nabira okrog hiše, in pravi, da jo krepi njeno gibanje bodisi peš ali s starim zelenim golfom, s katerim se zapelje po vasi do prijateljev, znancev, sorodnikov ali do trgovine. Vera Gorjup je v kraju pravi informator, kot nekakšen leksikon o življenju ljudi v teh vaseh. Za marsikoga, ki želi izvedeti kaj o svojih sorodnikih, o zapuščeni hiši in ljudeh, ki so živeli v njej, je Vera Gorjup kot knjiga spominov. Njene zgodbe so bile že večkrat postavljene na oder lokalnih gledaliških skupin in v različnih kratkih filmčkih, ki jih z naslovom Življenje ustvarja zgodbe, delajo mladi ustvarjalci, ki v kraju skrbijo, da se tradicija ohranja in prenaša na še mlajše. Vera danes rešuje križanke in veliko bere.Vsak mesec si v knjižnici sposodi najmanj deset knjig, ki jih do naslednjega meseca vse prebere. Vera je v Rob prišla iz Krvave peči, ki ji še vedno veliko pomeni, saj je njena rojstna vas. Ime naj bi vas dobila po legendi, ko so mlada dekleta namesto Turkom v roke raje skočila preko pečin nad vasjo, a Vera poudari, da ta prelepa vasica nima od zmeraj tako strašnega imena, saj se je prej imenovala Rožna vas. Ali se ima za Dolenjko ali Notranjko jasno odgovori, da sta Krvava peč in Rob na tej strani Iške, kjer je Dolenjska, na drugi strani Iške pa je Notranjska. Svojčas sta Vera zdaj že pokojni mož spoznavala tudi tuje kraje. Bila sta v Rusiji, Italiji, Franciji, Nemčiji, kasneje pa sta v enodnevnih izletih spoznavala tudi kraje in ljudi po Sloveniji. Vera ne bo pozabila zime v Moskvi in romantičnega Pariza in pravi: »Moskovski red in čistoča ter pariški standard bi bila zame nebesa. SUHOROBARSTVO IN DRUŽENJE Vera se dobro spomni kako sta pred 70 leti z možem zidala hišo, v kateri živi še danes, svoj dom pa so si ob njej ustvarili tudi hčerka z družino in sedaj že vnukinja s svojo družino. Oba z možem sta bila zaposlena v takratni zadrugi v Robu. Odkupovali so suho robo, ki so jih v zimskih večerih izdelovali v vsaki hiši. Njen mož je bil vodja odkupa, sama pa je pakirala izdelke in jih pripravljala za prodajo. Spomni se kako so zobotrebce vezali z nitkami v majhne butarce in jih po 10 zavijali v celofanske vrečke ter jih pakirali v zabojčke za prodajo po vsej Jugoslaviji. Preko zadruge je v Robu bila ustanovljena tudi destilarna, kjer so dan in noč kuhali eterično olje iz smrečja, ki se je izvažalo po vsem svetu. Tudi suha roba, predvsem žlice, ki so se kasneje začele izdelovati strojno, so začeli izvažati, pripoveduje Vera, ki so jo po združitvi več majhnih zadrug na območju v današnjo Kmetijsko zadrugo Velike Lašče, premestili na delovno mesto v Velike Lašče, kjer je bila zaposlena do upokojitve. Ženske zadružnice, to so bile kmetice, tiste, ki so bile zaposlene v zadrugi in še marsikatera druga ženska iz vasi, so bile aktivne na več področjih in med najbolj aktivnimi je bila tudi Vera. Predvsem so imele najrazličnejša izobraževanja in tečaje, skrbele so za kulturo, za razvoj kraja, pripoveduje Vera. Pri Gorjupovih v Robu so imeli tudi obrt izdelave suhe robe, za katero mladi nimajo več interesa, delavnica z vsemi orodji pa je še vedno v delu stanovanjske hiše. NEKOČ SENOŽETI DANES GOZD Že od nekdaj so v tamkajšnjih gozdovih nabirali različne gozdne sadeže, zdravilne rastline, polže, bukov žir in še marsikaj, ki so jih prodajali zadrug. Med zdravilnimi rastlinami je bila smetlika, češmin, arnika, srčna moč, jesenski podlesek, šentjanževka, in številne druge, za katere je bilo treba vedeti ali se nabira cvet, listi, korenina ali plod in kako se pravilno posuši, pripoveduje Vera. Vse zdravilne rastline so uporabljali tudi sami pri lajšanju številnih bolezni in zdravstvenih težavah. Žal danes veliko zdravilnih rastlin ni mogoče več najti, saj so kmetje prehitro kosili in travniki niso več tako pisano cvetoči kot so bili nekoč, pravi Vera. Vera se spomni lepih senožeti, ki so jih nekoč kosili ali na njih pasli živino, danes je tam gozd. V Robu na hribu, kjer je danes cerkev obdana z gozdom, je bila nekoč šola ob njej pa sadovnjak in zelenjavni vrt. Ravnatelj šole je bil sadjar, ki je predvsem fante učil vse o sadjarstvu, naučili so se tudi cepiti sadna drevesa. Še pred drugo svetovno vojno so moški iz bajtarskih družin delali v gozdovih, ženske pa so pomagale na večjih kmetijah. Tisti, ki so imeli konje so bili furmani in so vozili les v Dobrepolje na vlak. Po drugi svetovni vojni so se ljudje začeli izseljevati. Po eni strani hiter razvoj, odpiranje številnih delovnih mest, po drugi strani pa izseljevanje, opuščanje kmetovanja in zaraščanje, opisuje Vera obodbje po drugi svetovni vojni. »Vsak je lahko dobil službo, dobili smo elektriko, vodovod, ceste so se asaltirale, začel se je promet,« našteva Vera in nadaljuje, s tem, da se danes delovna mesta zapirajo, avtobusne linije se ukinjajo, v Robu že nekaj let ni več pošte. Prepričana je, da se je z opuščanjem kmetovanja naredila velika škoda, saj je z zaraščenimi zemljišči težko spet začeti kmetovati. Nekoč smo imeli toliko hrane, da smo jo izvažali, danes nam hrane, predvsem domače, manjka. PEŠ IZ KRVAVE PEČI V LJUBLJANO NA TRŽNICO Kot petletna deklica je Vera z mamo hodila iz Krvave peči peš v Ljubljano na tržnico, kjer sta prodajali maslo, jajčka, piščance, gozdne sadeže, spomladi šmarnice, jeseni gobe. Za denar, ki sta ga zaslužili sta v Ljubljani kupili »špecerijo« ali v trgovini ob škofiji poceni ostanke metrskega blaga za predpasnike ali druga oblačila. V eno stran je bilo hoje 5 ur. V GOZDU SO NEKOČ ŽIVALI BEŽALE PRED LJUDMI, DANES JE OBRATNO Svoje mnenje ima Vera tudi glede napadov in škod, ki jih delajo divje zveri na območju. Z organiziranimi masovnimi lovi, krmilnicami in mrhovišči, smo živali hranili in jih navadili na to, da se premikajo in iščejo več, ker je tudi njih več. »Ko sem bila majhna in sem pasla živino po gmajnah in ob gozdovih, je vsaka srna prestrašeno zbežala od mene, medveda ali volka sploh nikoli nisem videla,« pravi Vera. Danes je drugače, danes ljudje morajo bežati pred divjimi živalmi, krivi pa smo sami, je preričana. »Sami sebe uničujemo, ker uničujemo naravo in je ne spoštujemo,« pravi Vera, ki se čudi številnim predvsem gospodarskim ukrepom, ki bi naj pomagali ljudem in vzpostavljali nek red. Povsem nerazumljivo ji je bilo, ko so začeli zbirati smeti na podeželju in jih voziti v Ljubljano, kjer se sedaj kopičijo in nimajo kam z njimi. Res pa je, da danes tudi na vasi za pripravo enega kosila porabijo veliko plastike, konzerv in drugih okolju škodljivih stvari, odgovarja sama sebi. A vseeno je prepričana, da danes ljudje delajo marsikaj samo zaradi zaslužka in jih ne zanimajo dolgoročne posledice. Vera je bila ob službi, vzgoji otrok tudi vedno družbeno aktivna. Bila je v številnih društvih in organizacijah, dva mandata je bila celo delegatka v občini Vič Rudnik, kamor je spadalo območje današnje občine Velike Lašče. Že od nekdaj sodeluje pri Kulturnem društvu v Robu, čeprav je kot igralka na odru nastopala le enkrat, veliko raje pa pomaga in sodeluje na drugi način. DANES NIČ VEČ ŽITNIH POLJ, JE PA KROMPIR V Verinih spominih so tudi žitna polja, ki jih danes na velikolaškem ni več. Tu in tam je kje še kakšen posevek koruze, pa še ta mora biti ograjen, da pridelka ne pojedo divje živali. Nekoč se je na območju pridelalo veliko rži, pšenice, ječmena, ovsa, ajde in vseh drugih žit, ki so jih mleli v takrat še obstoječih številnih mlinih. Res je, da v Krvavi peči zaradi nizkih temperatur, ki so bile skoraj tako nizke kot v Babnem polju, ni bilo mogoče pridelati koruze, fižola, kumar in ajde, a tudi temperature danes niso več takšne kot so bile nekoč, se zaveda Vera. Kočevsko skupaj z Velikimi Laščami je do pred kratkim veljalo za bolj hladno regijo Slovenije, kjer so se na vrtovih pridelovale predvsem kapusnice in gomoljnice. Vedno so pridelali precej krompirja, ki so si ga kmetje med seboj menjavali ob ponovni setvi. Semenski krompir je bil vedno boljši, če je prišel iz hribov v doline kot obratno. Prav tako na območju ni smela manjkati kavla – koleraba. Debelo kavlo so porabili za prehrano ljudi, drobna je bila za krmo za živali. Prav v vaseh Velikih Lašč še danes marsikje skuhajo »kavlo«, kuhana koleraba in krompir zabeljena z ocvirki. Vera domiselna in iznajdljivan kot je, pa je pred leti, poizkusila krompir pridelati celo dvakrat v enem letu. Prvi mladim krompir je izkopala že konec julija, začetek avgusta, drugič pa še septembra ali oktobra. Z voljo in delom, se vse da, je prepričana Vera Gorjup. Obisk prijateljice Pepce je v Verinem razporedu del vsaj enrkat na teden. Včasih sta se videvali vsak drugi dan, imeli skupni vrt, si kaj skuhali, danes pa spijeta čaj ali domači sok, malo poklepetata in obujata spomine. Še pred drugo svetovno vojno so moški iz bajtarskih družin delali v gozdovih, ženske pa so pomagale na večjih kmetijah. Tisti, ki so imeli konje so bili furmani in so vozili les v Dobrepolje na vlak.

V Sloveniji imamo po podatkih Centralnega registra okrog 26.000 kopitarjev, večina konj različnih pasem. Najštevilčnejša je avtohtona pasma slovenskega hladnokrvnega konja, ki je primeren za vzrejo v ravninskih in hribovitih predelih. Večina rejcev vzreja konje slovenske hladnokrvne pasme z namenom vzreje klavnih konj in žrebet, velikokrat pa ga še vedno najdemo kot pomočnika pri delu v gozdu, na polju ali v vpregi na različnih slovesnih, kmečkih, turističnih in drugih prireditvah. Skupno število rodovniških konj slovenske hladnokrvne pasme je od 3.500 do 4.000 živali, od tega je v letu 2019 bilo 1610 plemenskih živali in sicer 1483 plemenskih kobil in 127 plemenskih žrebcev. Rejski program, v katerem je okrog 350 članov rejcev, na območju Slovenije izvaja Priznana rejska organizacija Združenje rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme, ki posebno pozornost namenja skrbi za plemenske žrebce. Plemenski žrebčki se odbirajo v letu rojstva na osnovi ustreznega porekla, tako, da se zagotavlja ohranjanje vseh žrebčevskih linij in zadovoljive genetske raznovrstnosti v celotni populaciji, ter na osnovi zadovoljive ocene lastnosti zunanjosti. Vsako leto rejska komisija pod strokovnim vodstvom najprej na terenu v hlevih rejcev in potem v oktobru v Stožicah v Ljubljani odbere približno 15 mladih žrebčkov, ki jih združenje odkupi in odpelje v žrebetišče Omerza v Gornje Ložine pri Stari cerkvi na Kočevskem. Anita in Janez Omerza skrbita za dobro počutje in normalen razvoj mladih živali, kar jima tudi zelo uspeva. Prosta reja, ustrezna krma in dober odnos skrbnika vplivata na to, da živali razen preventivnih veterinarskih ukrepov, veterinarja ne potrebujejo, vse živali so ustrezno socializirane, pomeni, da so vajene vajeti, brez težav gredo na vozilo, so vajene ljudi. Po dveh letih oskrbe v žrebetišču rejska komisija plemenjake oceni in jih glede na potrebe dodeli žrebčarjem na pripustne postaje širom Slovenije. V žrebetišču Omerza se na pašnikih pase 30 žrebcev, polovica enoletnih in polovica dvoletnih.

Kot običajno se v tem času na poskusnih poljih žit srečajo pridelovalci, kmetijski svetovalci in strokovnjaki poljedelstva, ki pregledajo razvoj rasti žit in napovedo letino žit. Tokrat so se zbrali na poskusnem polju Kmetijskega inštituta v Mengšu in poskusnem polju Semenarske hiše RWA - Agrosaat na polju kmetije Kavšek v Ivančni Gorici. Vremenske razmere od setve do žetve v letošnji sezoni so bile zelo pestre, je začela Damjana Ilijaš iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana. Jesen je bila ugodna in pridelovalci so pravočasno sejali. Sledile so neenakomerno razporejene padavine, povprečne temperature pa visoke. Zima je bila mila, razmeroma topla, zato so bili pogoji za rast žit in plevelov ugodni. V aprilu in maju so se začele nizke temperature, ki so povzročale škodo žitu. Posevki, ki so bili pravočasno in pravilno dognojevani lepo kažejo, žal pa večina ni takšnih, pove Damjana Iljaš. Ječmeni, ki so bili posejani v času od 6. oktobra do 21. oktobra kot je primer njive na peščenih tleh sorškega polja, so lepo rasli in še vedno lepo izgledajo, ker je bila pravočasno dognojevana in zaščitena pred škodljivci in boleznimi. Na večini njiv ni tako. Tam, kjer so bili vsi tehnični ukrepi izvedeni prepozno, so rastline razredčene, slama je krajša. Ko je v maju začelo deževati, so začeli delovati prepozno dodani dušik in žita tudi spodraščajo. Na težjih tleh je stanje še slabše. Do maja so sicer posevki bili v dobrem stanju, v maju in juniju pa so žita na težkih tleh v vodi, ker so tla slabo odcedna in rastline prisilno zaključujejo z rastjo ali propadajo. Pri žitih, še zlasti pri ječmenih je zelo pomembno pravočasno prvo dognojevanje, ki mora biti 15. ali 16. februarja. Pridelovalci, ki so letos dognojevali okrog 1. marca so bili prepozni, saj je v marcu nastopila suša. VELIKO JE ŠKODLJIVCEV IN BOLEZNI Zaradi ugodnih vremenskih pogojev so se že v začetku aprila pojavili prvi žitni strgači, ličinke že v maju in še danes so prisotne, kar pomeni, da je prisotnost škodljivca časovno zelo dolga. Zaradi mile zime je veliko miši, ki so na posevkih prav tako naredile veliko škode. Vsi tisti pridelovalci, ki niso pravočasno izvedli varstva rastlin, imajo v posevku številne bolezni. Še več težav je tam, kjer je slabši kolobar in pridelovalci sejejo svoje seme. Zaradi ječmenove sneti se bodo pojavile težave pri živalih, ki bodo krmljene z okuženim pridelkom, je še opozorila Iljaševa. Posevek na poskusnem polju Semenarske hiše RWA Agrosaat v Ivančni Gorici je bistveno boljši kot povprečje posevkov v osrednji Sloveniji. Posevek je lep po gostoti žit in po višini slame, čeprav tudi tukaj rekordne letine ne bo, je povedal Jože Mohar, ki je predstavil štiri sorte ječmena in štiri sorte pšenice, ki so bile v poskusu. Jože Mohar iz RWA Agrosaat je dodal, da je največja težave pri ječmenih ramularijska pegavost ječmena. Sorte, ki bi bile povsem odporne na bolezen ni, so le bolj ali manj odporne. Težava pri bolezni je v tem, ker se pojavi v času klasenja, znaki pa se pojavijo šele kasneje, zato je težko ujeti otpimalni čas za uporabo varstva rastlin. Letos je bilo to še težje zaradi pogostih padavin. Zaradi almularijske pegavosti je ječmena lahko tudi do tono ali celo tono in pol na hektar manj. Težave so tudi s škodljivci. Kar nekaj je posevkov, kjer so bile urejene komasacije, stare poljske poti so se spremenile v njive, in so zelo zapleveljeni. Pleveli se pojavljajo tudi drugje, kjer jih ne bi smelo biti. Zaradi neuporabe herbicidov jeseni, je veliko srakoperca, pojavlja se smolenec in v zadnjih letih tudi vrsta kamilice, ki jo celo herbicidi težko uničijo. Hrane v Evropi ne bo primanjkovalo, saj je FAO napovedal rekorden pridelek žit, kar pomeni, da bodo slovenski pridelovalci, ki žita krmijo na boljšem, saj bo krma cenejša, pridelovalci, ki imajo žita za prodajo pa na slabšem, saj bo kakovost slabša in tudi prodaja bo slaba. SLABŠA KAKOVOST ZRNJA Kot že rečeno, je pri žitih lepo kazalo v jeseni, vso zimo do pomladi, ko je se je za rast žit in klasja začelo neugodno vreme. Zaradi pomanjkanja vlage v februarju in marcu ter nizkih temperatur v maju so klasi krajši in nenapolnjeni. Tam, kjer so bili klasi ob nizkih temperaturah v začetku mlečne zrelosti zrna v klasju gnijejo. Rastline so manjše, na lažjih tleh ni bilo razraščanja, zato bo manj pridelka in manj bo tudi slame. Nekoliko boljše bo na tleh, kjer je bilo dovolj organske snovi v tleh. Tudi kakovost zrnja bo slabša in stroški spravila bodo večji, pove Damjana Iljaš. Neenakomernost dozorevanja namreč pomeni ali bomo čakali, da bo celoten posevek žita dozorel ali pa bomo žita sušili, kar pomeni strošek. Nekoč so ječmene sejali 10. septembra, pšenice 1. oktobra, danes se seje kasneje. Prezgodnje setve niso dobre. Žita zaradi mile zime hitro rastejo in je večja možnost, da žita polegajo, ob nizkih temperaturah pa lahko tudi pozebejo. V JABLJAH TUDI O PRECIZNEM KMETOVANJU Dan žita v Jabljah je trajal dva dni. Prvi dan je bil voden ogled novih sort in linij. Zastopniki podjetij so predstavili 3 sorte pivovarskega ječmena, 25 sort ječmena, 42 sort pšenice, 11 sort tritikale in eno sorto rži. Na posevku je bilo prikazano tudi snemanje posevkov z dronom. V drugem delu, ki je potekal kot seminar preko spleta, je dr. Robert Leksovšek iz Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) predstavil rezultate projekta, v katerem so preučevali integriran pristop uravnavanja plevelne vegetacije v ozimnem ječmenu, mag. Matej Knapič, prav tako iz KIS pa je predstavil precizno kmetovanje, multispektralno slikanje z dronom in uporabo satelitskih posnetkov za spremljanje rasti rastlin. Z novo tehnologijo je mogoče spremljati rast posevka in razvoj biomase kot tudi slediti bolezni in škodljivce na rastlini. Sami podatki z daljinskega zaznavanja pa niso dovolj, za implementacijo podatkov je potrebno imeti ustrezno mehanizacijo. Prehod na precizno kmetovanje, ki sicer vodi k ekonomskim prihrankom in pripomore k varstvu okolja, zagotovo v naših razmerah še ne bo tako hiter. Kot pravi mag. Matej Knapič večja posestva lahko razmišljajo o investiciji tovrstne mehanizacije, medtem ko je za majhne poljedelske kmetije že trosilec za umetna gnojila prevelik strošek. SLAMA MORA BITI ZDRAVA IN KAKOVOSTNA Večina živinorejcev namesto sena za vlaknine uporablja za krmo živali slamo. Slama zato mora biti zdrava in kakovostna, kar pa letos ne bo, saj so rastline nižje in v posevkih je veliko bolezni in škodljivcev. Poleg tega se bolezen na slami, na primer snet na žitih, preko živali spet prenese na njive, zato je še toliko bolj pomembno sejati certificirano seme. Pri nas se poseje le okrog polovice vseh posevkov s s certificiranim semenom, na Hrvaškem, kjer je bilo pred leti to podprto z državnimi subvencijami in so pridelovalci glede tega bolj ozaveščeni, še vedno okrog 80 % žit zraste iz certificiranega semena.

Predstavniki Sindikata kmetov Slovenije so se nedavno srečali s predstavniki Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin na temo prodaje kmetijskih pridelkov in izdelkov ter varstva potrošnikov. Pobude Sindikata kmetov so bile, da morajo vsi pridelovalci in rejci, ki dajejo na trg živila rastlinskega ali živalskega izbora, oddati zbirno vlogo ne glede na to ali podporo uveljavljajo ali ne. Živila rastlinskega ali živalskega izvora pridelave ali predelave morajo biti sledljiva od prvega v verigi. Ob nakupu živila mora kupec-potrošnik na izstavljenem računu imeti podatek pridelovalca ali rejca osnovnega živila. Pri prometu z živili mora biti izdana knjigovodstvena listina, to je račun. Kmetje, ki vodijo dvostavno knjigovodstvo, morajo imeti možnost nakupa fitofarmacevtskih sredstev in ostalega repromateriala na celotnem območju EU. Sindikat kmetov Slovenije se zavzema za ukinitev obdavčenja po KD oziroma ločitev obdavčitve lastnine od obdavčitve iz kmetijske dejavnosti. Nujno je pravno urediti status kmetije. Lastništvo kmetijskega zemljišča še ne pomeni, da nekdo lahko opravlja dejavnost prodaje pridelkov in izdelkov. Zakonodajo je potrebno spremeniti tako, da se prednostno upošteva primarnega pridelovalca ne pa lokalnega dobavitelja.

ežave na trgu z zelenjavo Dobra letina, slaba prodaja D.H. Člani Odbora zelenjavne verige so minuli ponedeljek na svoji 16. redni seji reševali težave na trgu z zelenjavo.  Na Primorskem, kjer so pridelovalci še najbolj povezani in prodaja poteka preko zadruge, imajo skladišče polno več različnih vrtnin, na Gorenjskem se je zmulčilo 80 do 90 odstotkov solate, naročila trgovcev pa so letošnje leto manjša kot so bila v preteklih letih, so navajali predstavniki pridelovalcev v tako imenovani zelenjavni verigi. Trgovci, prisotni so bili predstavniki Mercatorja in Energotuša, so odgovarjali, da je težava predvsem v nezadostnih količinah, v nepovezanosti pridelovalcev in manjšem povpraševanju po zelenjavi, saj je imajo kupci veliko tudi na svojih vrtovih. Vsi so se strinjali, da je treba v bodoče skleniti zavezujoče pogodbe, v katerih bodo določene količine in terminski odkupi, ki se jih morata držati obe strani, trenutno pa je treba pomagati slovenskemu pridelovalcu, če želimo, da bomo v prihodnje še imeli lastno pridelavo.

Medved je v neposredni bližini domačije v deževni noči uplenil tele, ga zvlekel približno 50 metrov nižje v dolino, pojedel kilogram stegna in odšel po svoje. Kot pravi Urban, so na kmetiji ostali brez telička, skrbi pa ga tudi, da bo krava, ki je izgubila svojega teleta, morebiti čez 14 ali 15 mesecev ponovno telila in bo njen teliček spet v nevarnosti zaradi zveri. Še najbolj pa ga skrbi, ker je v nevarnosti celotna družina, predvsem pa otroka, ki sta se do sedaj mirno igrala pred domačijo, zdaj pa je vse zelo strah, kdaj bo v njihovo bližino prišel medved. Nedavni napad medveda na tele se je zgodil manj kot 10 metrov stran od domačije in manj kot 4 metre od vrta pred hišo, kjer imajo otroci svojo gugalnico. Po mnenju Urbana Kovačiča je medved, ki je uplenil rejno žival v čredi na paši tako blizu naselja, zagotovo za odstrel. Sicer pašniki in travniki ne bodo obdelani.