Zaradi nizke porabe konjskega oz. žrebičkovega mesa pri nas večino žrebet izvozimo v Italijo, kjer imajo močno razvito tudi predelavo mesa. Italijani so zelo spretni tudi pri porabi tistih kosov živali, ki pri nas po zakolu končajo v sežigalnici, zahodni sosedje pa jih uporabijo še v  kozmetični industriji, farmaciji, industriji in še kje.  Konjsko meso je v primerjavi s preostalimi vrstami mesa bolj zdravo, saj vsebuje več biološko visoko vrednih beljakovin z nizkim deležem maščobe, ima veliko železa in vitamina B. Konji se krmijo s pašo ali suhim senom ter žiti, predvsem ječmenom in ovsom. Konj je vsekakor bolj izbirčen pri krmi, ne bo pil onesnažene vode, potrebuje precej prostora za gibanje in čas vzreje je daljši kot na primer pri govedu. Čeprav je bilo pri nas še pred leti konjsko meso cenovno manj vredno, je sčasoma postalo bolj cenjeno in priporočeno kot koristno za zdravje. Ena in najbrž edina mesnica s konjskim mesom pri nas se je že pred leti usmerila v ponudbo konjskega oz. žrebičkovega mesa prav na pobudo zdravnikov, ki so določenim bolnikom predlagali uživanje konjskega mesa. Ker v povprečju pojemo vse manj mesa, se tudi poraba konjskega mesa ne zvišuje. Tisti, ki ga uživajo, so večinoma že od nekdaj stalni porabniki konjskega mesa. Če želimo povečati porabo konjskega oz. žrebičkovega mesa, bo vsekakor potrebna načrtna promocija. Za razvoj in napredek slovenske konjereje kot živinorejske panoge, v katero spadajo tako reje hladnokrvnih, to je slovenski hladnokrvnih konj, posavcev in haflingerjev kot tudi toplokrvnih konj, je treba najprej urediti razmere v reji in stremeti k cilju, da bo čim manj križancev in čim več rodovniških konj ob največji skrbi za avtohtone in tradicionalne pasme konj. Razmerje med rodovniškimi in nerodovniškimi živalmi je v primerjavi z drugimi konjeniško razvitimi državami pri nas zelo neugodno. Zmanjšanje nerodovniške reje konj in krepitev rodovniške reje bi zagotovo spodbudili le ustrezni ukrepi in finančne spodbude. Rejci želijo in upajo, da bo kmetijska politika v pripravi novega programskega obodobja 2023-2027 vsekakor bolj naklonjena konjereji kot je bila do sedaj. Konjereja je le ena od živinorejskih panog v kmetijstvu, ki prav tako skrbi za obdelano kmetijsko krajino, razvoj podeželja in je lahko na marsikateri, predvsem hribovski, kmetiji glavni ali dodatni vir zaslužka. Res je, da se je z identifikacijo in registracijo kopitarjev pred približno dvema desetletjema do danes bistveno izboljšalo, a še vedno ne do te mere, kot je to urejeno v drugih, tudi sosednjih državah. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je v preteklem letu pri enaintridesetih  živalih ugotovila neskladje pri označevanju, odkritih je bilo 27 nečipiranih konj. Število križancev kaže tudi to, da je veliko pripustov »na črno« in s tem tudi »črnih« zakolov teh živali. Pristojne inšpekcije lahko to nadzirajo le na podlagi prijav, lani so prejeli samo eno. Dejstvo je, da so stroški nenadzorovane in nadzorovane reje, to je živali, ki so v rejskem programu, zelo različni. Čeprav imajo živali v rejskem programu določene ugodnosti, tudi finančne, pa imajo rejci še vrsto drugih stroškov, od pregleda žrebcev, zdravstvenega varstva ter drugih, ki jih rejci nerodovniških živali nimajo. Vrednost vseh živali pa je na trgu povsem enaka.

Ena od živinorejskih panog pri nas je tudi konjereja, ki je po številu različnih pasem konj najširša panoga, saj ima priznane rejske organizacije za 16 različnih pasem konj. Konji se redijo za različne gospodarske namene. Bolj kot za prehrano ljudi je reja konj pomembnejša pri razvoju podeželja, turizma in rekreaciji ter s tem zagotavljanja poseljenosti podeželja. Še vedno pa je dobra tretjina vseh konj hladnokrvnih z rejo žrebet za zakol, polovica vseh konj pa je križancev, ki jih redijo tudi za zakol. Po podatkih centralnega registra kopitarjev (CRK) je v Sloveniji približno 26.000 konj (27.000 kopitarjev: konji, osli, mule in zebre), pri čemer je 13 % ponijev, 40 % hladnokrvnih in 47 % toplokrvnih konj. Od vseh konj je le približno polovica registriranih (pasemskih) konj, katerih lastniki se združujejo v rejske organizacije, imajo svoj rejski program, živali pa so vpisane v rodovniško knjigo. Še nedavno je bila pri nas več kot polovica vseh konj hladnokrvnih, to so bili predvsem delovni konji in rejeni za meso. Da med pasemskimi konji še vedno prevladujejo hladnokrvni, nam potrdi tudi dr. Matjaž Mesarič, vodja druge Priznane rejske organizacije (PRO) pri Veterinarski fakulteti v Ljubljani, ki izvaja vse strokovne naloge, potrebne za izvajanje predpisanih rejskih programov za posamezne pasme konj. Slovenskih hladnokrvnih konj je 3400, posavcev 2100 in haflingerjev 570, ob tem pa je pri vseh še približno enkrat toliko križancev oz. tistih, ki niso v rejskem programu. Dejstvo je, še pove dr. Mesarič, da se število haflingerjev zmanjšuje, najbolj perspektivna pasma v Sloveniji pa je posavski konj, ki se v zadnjih letih širi iz pasemskega rajona Krško - Brežice po vsej Sloveniji. Neposredne proizvodno vezane podpore za kopitarje v EU niso dovoljene in ne bodo dovoljene niti v novem programskem obdobju. CILJ: VEČ RODOVNIŠKIH ŽIVALI Združenja rejcev konj pasme slovenski hladnokrvni konj, posavec in haflinger se kot priznane rejske organizacije že več kot desetletje zavzemajo za to, da bi bila reja konj kot gospodarska panoga enakovredna govedoreji. Eden glavnih ciljev je še vedno izboljšati razmerje med rodovniškimi in nerodovniškimi živalmi. France Omahen, predsednik Združenja rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme, ki ima v hlevih in na pašnikih 22 konj, in sicer devet plemenskih kobil, devet žrebičkov, dve lanski žrebički in plemenjaka, meni, da je z registracijo in identifikacijo žrebičkov bil storjen velik napredek, vendar je v hlevih še vedno veliko neregistriranih živali. Kot večina rejcev hladnokrvnih konj, tudi France Omahen žrebičke proda enemu od dveh odkupovalcev na Dolenjskem, ki večino konj izvažata v Italijo, kakšnega pa zakolje v najbližji klavnici, kjer mu ga tudi razkosajo in ga kljub stroškom storitev na domu proda po nekoliko višji ceni. »Povpraševanje po žrebičkovem mesu se ne povečuje, niti zmanjšuje, pač pa so to več ali manj stalne stranke, ki meso uživajo že od nekdaj,« pove France Omahen. Moti pa ga, tako kot vse druge rejce, čigar živali so v rejskem programu, da so stroški reje nerodovniških živali, predvsem križancev, veliko manjši, na trgu pa za prodano žival dosegajo vsi isto ceno. Mogoče bi se poraba in prodaja povečala, če bi bili rejci vključeni v shemo Izbrana kakovost, a do takrat je treba v reji konj rešiti še vrsto drugih težav, na katere opozarjajo pristojno ministrstvo. Nova evropska uredba prinaša nekaj novosti tudi pri identifikaciji in registraciji kopitarjev. Za rejo kopitarjev bo moral biti registriran vsak obrat, ki bo prejel ustrezno registrsko številko (G-MID). KONJEREJA V NOVEM PROGRAMSKEM OBDOBJU Rejci si veliko obetajo od novega programskega obdobja 2023–2027, v katerem naj bi bila tudi konjereja deležna podpor iz naslova dobrobit živali. Rejci konj imajo že sedaj živalim prijazno rejo, saj je večina konj na pašnikih ali odvezanih v hlevih in v primerjavi z govedom pri konjih ni onesnaževanja okolja. Po novi evropski uredbi bo konjereja v kmetijstvu imela tudi svoj MID, kar pomeni, da se bodo rejci lahko prijavljali tudi na razpise za investicije, kot so gradnja hleva, ureditev pašnikov in podobno. Na kmetijskem ministrstvu pravijo, da so že v sedanjem PRP 2014–2020 podprte naložbe v rejo živali tako hladnokrvnih kot toplokrvnih konj. Rejci so lahko dobili podporo za vse vrste naložb (ureditev gospodarskih poslopij, nakup kmetijske mehanizacije, ureditev pašnikov). Konjereja je podprta tudi v okviru neposrednih plačil glede na veljavno shemo iz leta 2015 (podpore na površine), v okviru podpor lokalnih sort, ki jim grozi prenehanje, pa rejci avtohtonih pasem konj (posavski, slovenski hladnokrvni in lipicanec) in rejci tradicionalnih pasem (ljutomerski kasač) dobijo 193 evrov na žival. V novem programskem obdobju bo sektor konjereje podprt prek neposrednih plačil na površino, podpor iz ukrepov na območjih z omejenimi dejavniki, iz shem za okolje in podnebje, naložb v kmetijska gospodarstva, ukrepa dobrobiti živali, intervencij v okviru svetovanja in prenosa znanj in podpor za rejo lokalnih pasem. Že sedaj in tudi v prihodnje se bodo podpirale naložbe v ureditev manež ter nakup opreme za jahanje živali, pravijo na MKGP in ob tem poudarjajo, da je Strateški načrt 2023–2027 šele osnutek dokumenta, ki ga bodo še intenzivno usklajevali z vsemi. SAMOOSKRBNI S KONJSKIM MESOM Domača prireja mesa se je v letih 2007–2019 gibala med 500 in 740 tonami. Poraba konjskega mesa je v letu 2019 znašala približno 270 ton. V omenjenem obdobju se je samooskrba gibala med 142 in 250 odstotki. Večina slovenskih žrebet se izvozi v Italijo. TRŽNA NIŠA V PREDELAVI MESA TER PRIREJI IN PREDELAVI MLEKA Čeprav je bil konj na kmetiji že tradicionalno večnamenska žival za obdelovanje površin, za delo v gozdu in vir mesa, se v današnjem času konji vse bolj uveljavljajo v terapevtskem delu, koristijo razvoju turizma na podeželju, predstavljajo športno panogo in podobno. Obrat kapitala v konjereji pa je nižji od govedoreje, ugotavljajo tudi na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. V državah EU, kjer je konjereja zelo razvita, znaša obrat kapitala na konja približno 16.000 evrov, v Sloveniji pa le okoli 1000 evrov. Odkupne cene živih žrebet so razmeroma nizke, medtem ko bi se s predelavo mesa cena klavnih konj lahko povečala za šestkrat. Tržna niša pri reji kopitarjev je tudi prireja in predelava mleka, ki v kombinaciji s predelavo mesa dodano vrednost še poveča. ŠKODE ZARADI DIVJADI Zaradi večjega pojava divjih zveri (medvedov, volkov) v čredah konj pogosto nastajajo škode. Zveri napadajo mlade živali, nemalokrat se je zgodilo, da sta krdelo volkov ali medved prestrašila čredo in konji so se razbežali in povzročili celo prometno nesrečo. Rejci nimajo zavarovanih pašnih živali, saj so premije glede na vrednost živali zanje previsoke. Znan je primer v Velikih Laščah, ko je krdelo volkov sredi noči prestrašilo čredo konj. Konji so se razbežali in eden od njih je trčil v avto, ki se je peljal po cesti. V nesreči je nastala materialna škoda, konj pa je poginil. Lastnik konj je za povzročanje nesreče plačal kazen, čez nekaj mesecev pa dobil še zahtevek za plačilo odškodnine za strah, povzročen udeležencem v nesreči, ki naj bi znašala par deset tisoč evrov. Praviloma bi nastalo škodo moral plačati lastnik divjih zveri.    Cene konjskega mesa v evrih na kilogram žive teže 1. razred 2. razred 3. razred Žrebeta do 15 mesecev starosti 2,70 2,50 2,00 Mladi konj 2,30-2,50 2,20-2,30 1,70-1,90 Odrasli konj 2,10 2,00 1,50-1,80  

Julij – mali srpan Sreda 14 Franc, Božidar Četrtek 15 Vladimir Petek 16 Marija, Karmen Sobota 17 Aleš, Vesna Nedelja 18 miroslav, Friderik Ponedeljek 19 Vincenc, Arsen Torek 20 Marjeta, Elija 18. julija sonce vzide ob 5.29 in zaide ob 20.47. Dan je dolg 15 ur in 18 miut. Marjeta grom in strelo obeta. Če je Aleš suhoparen in suh, si napravi za zimo topel kožuh. ZAPIS IZ STOLETNE PRATIKE: "Sena ne zraste dosti. "

Spomladanska pozeba, nizke temperature in veliko dežja cel maj je zamaknilo dozorelost plodovk za dva do tri tedne. Tržni pridelovalci so tako ob najvišjo ceno, ki jo dobijo za prve pridelke, kar pomeni vsaj 30 % izgubo prihodka. A tudi v času najvišje sezone poletne zelenjave, prodaja ni takšna kot bi lahko bila, saj so na trgovskih policah sredi julija paprika iz Srbije, paradižnik iz Hrvaške, vrsta  drugih vrtnin iz Španije, Italije in drugih evropskih držav. Res pa je, da je zaradi dopustov kupcev veliko manj in tudi akcijske cene domačih bučk ne spodbudijo večje prodaje. Dozorevanje plodovk je v posameznih regijah in pri posameznih pridelovalcih zelo različno. Primorski pridelovalci so s prvimi kumarami bili na trgu v drugi polovici maja in nekateri so  s pobiranjem kumar in bučk že končali, spet drugi s paradižnikom zamujajo za tri tedne oziroma so ga nekateri sadili šele takrat, ko bi ga morali že pobirati. Vsi trgovci brez izjeme trenutno najbolj sprašujejo po slovenskih kumarah, medtem ko se je prodaja bučk skoraj povsem ustavila. Na Dolenjskem jih imajo v skladiščih nekaj čez deset ton, ki bodo najbrž morale končati na kompostu. Na Dolenjskem trenutno pobirajo kumare, papriko in bučke medtem ko je letos paradižnika bistveno manj kot so ga imeli pred leti in šele dozoreva. Kot so nam povedali se na Dolenjskem dobro prodajajo kumare, p katerih sprašujejo prav vsi trgovci, medtem ko je manjše povpraševanje papriki, povsem ustavila pa se je prodaja bučk. Res je, da bi od  15. julija do 15. avgusta kmetje morali proizvodnjo zapreti, saj se prodaja zaradi dopustov zelo zmanjša in določene vrtnine kljub akcijski ceni ni mogoče prodati, a po drugi strani so trgovske police polne vrtnin iz uvoza. Paprika že tradicionalno prihaja iz Srbije, bučke iz Italije in Španije, paradižnik  pa najprej iz Hrvaške kasneje pa so pritiski vseh viškov evropskih držav od Nemčije, Francije in predvsem Nizozemske. Povprečne cene naj bi bile letos zadovoljive, čeprav smo že konec maja pisali o velikem padcu cen prvih kumar. Iz prvotne cene 1,20 evra so v nekaj dneh padle na 0,70  in so do danes še padle na 0,60 evrov za kilogram. Tudi odkupna cena bučk je glede na akcijsko maloprodajna ceno 0,99 evra za polovico manjša. Srečo imajo tisti, ki bučke prodajo za 0,50 ali 0,60 evra, saj je cena ponekod že padla na 0,40 evra za kilogram. Nekoliko boljšo ceno ima paradižnik, a to le zaradi manjše pridelave v zadnjih letih prav na račun v povprečju slabše cene in velikih pritiskov viškov iz držav večjih pridelovalk. TEŽAVE PRI PRIDELAVI Vodnatost rek Dragonje in Rižane je zaradi pomanjkanja padavin slaba, potrebe po namakanju plodovk pa povsod na obali zaradi velike. Pojavljajo pa se že tudi številne bolezni in škodljivci. Letošnje aprilska pozeba in visoke junijske temperature so povzročile kar precejšen stres pri rasti in razvoju rastlin, predvsem pri plodovkah v plastenjakih je velik izbruh raznih talnih gliv. Pri visokih temperaturah je težava tudi v tem, da se ne tvori dovolj cvetnega prahu (npr. pri paradižniku) in je zato oplodnja na višjih etažah zelo skromna. Zaradi visokih temperatur je večji izbruh nematod, predvsem v rastlinjakih in predvsem tam, kjer imamo ozek kolobar. Poleg tega je otežena tudi mobilnost kalcija in ga je treba dodajati. Nastajajo pa tudi opekline zaradi sonca, posebno na rastlinah (plodovke), ki so utrpele večji napad škodljivcev (rjava pršica,…).    Ker ni padavin se pridelovalci bojijo kako bodo v juliju in avgustu potekale setve in presajanja zelenjadnic za jesensko zimske termine pridelave. Tudi na Štajerskem je zaradi mrzlega maja pridelek plodovk kasnil za dva tedna, tudi v rastlinjakih. Največ težav imajo pridelovalci z bučkami in bučami, ker so jih na prosto presajali pozno, a še vedno v prehladno zemljo. Zaradi slabo razvitega koreninskega sistema se zdaj pri sortah oblikuje veliko število moških cvetov, ženskih ponekod še ni. Na Štajerskem je prodaja plodovk šele na začetku, zato večjih težav ni.  Paprika je zelo pozna in če bo vreme ugodno, bo glavnina pridelka dozorela šele septembra. Lani septembra in še bolj v jesen je prodaja vrtnin zelo padla zaradi ukrepov v zvezi s koronavirusom, kar že napovedujejo tudi letos. Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Igor Hrovatič nam je povedal, je prejel le splošno informacijo, da so se pričele pojavljati težave, a nič konkretnega, razen da se je pojavilo nekaj težav s prodajo paprike. Povedal je še, da se je pred časom obrnil na več večjih dobaviteljev zelenjave trgovcem z vprašanjem ali se srečujejo s težavami pa mu je odgovoril le eden.    

Posevek je bil s štirimi sortami ječmena in petimi sortami pšenice posejan zelo pozno in sicer 31.  oktobra.  Razen novejših sort ječmena, ki so v preizkušanja in so polegle, ostale že uveljavljene sorte ječmena in pšenice kažejo na lep pridelek. Kljub vročini, ki je minuli četrtek presegla 35 °Celzija se je na Agrosaatovem poskusnem polju na kmetiji Kavšek v Škrjančah pri Ivančni Gorici zbralo veliko pridelovalcev poljščin. Kot drugod so tudi tukaj nizke temperature in spomladanska pozeba naredile nekaj škode na žitih. Nekateri pridelovalci so zaradi nizkih temperatur imeli težave izvajanjem varstva rastlin in porabo gnojil. Najbolj primerna so bila hitro delujoča gnojila, ki omogočajo hitro razrast, formiranje čim daljših klasov in končnega pridelka. Zaradi zamujene vegetacije spomladi, je s spremembo temperatur iz 12 na 30 °Celzija in hitrim razvojem nastopilo tudi prisilno dozorevanje. Kdor je zamudil prvo dognojevanjem ima zagotovo manjši pridelek. Prav tako je ponekod bil problem zapleveljenosti, predvsem travnih plevelov.  Kot je povedal Jože Mohar iz Agrosaata se je izkazalo, da je jesensko škropljenje za zatiranje plevelov, to je tako imenovano izvajanje zaščite pred pleveli na pamet,  manj učinkovito, medtem ko je spomladansko zatiranje plevelov skupaj z mehanski česanjem posevka veliko boljše.   Jože Mohar je v drugem delu srečanje  predstavil novo žitno vabo Ratron proti voluharicam. Žitna vaba se z ročnim orodjem zasiplje v luknje glodalcev, ki jih je letos veliko in pridelovalcem lahko naredijo veliko škode. Kljub vsem vremenskim nevšenostim, se letos pričakuje dober pridelek ječmena in pšenice.

Kmetijska svetovalna služba Kmetijsko-gozdarskega zavoda (KGZ) Ljubljana in podjetje Saatbau je v Grosuplju in Ivančni Gorici pripravilo dneva žit. Poljedelci so si ogledali poskusna polja v okviru projekta IWMPRAISE-zatiranje plevelov v ozimnem ječmenu in polja različnih sort žit. Predstavljeni so bili vmesni dosevki  in mešanice za ozelenitev njivskih površin ter predstavljena minimalna obdelava strniščnih dosevkov z disk brano. Damjana Iljaš iz KGZ Ljubljana je povedala, da je bila njiv Roka Jaketiča v Žalni pri Grosuplju, na kateri je potekal poskus zatiranja plevelov na ozimnem ječmenu, isti dan orana, isti dan so bila tla pripravljena za setev in 10. oktobra je bila opravljena setev. Predhodna kultura je bila koruza za silažo. Slepa setev ni bila opravljena in jeseni se ni gnojilo. V okviru projekta so opravili različne kombinacije jesenskega in spomladanskega česanja ter uporabe herbicidov. Proti boleznim ni bilo izvršeno varstvo. Kot je povedala Ilijaševa je na celotnem posevku precej praznih zrn, kar je posledica spomladanske pozebe, zrna so drobna in zaradi suše precej suha, zato bo treba žita čimprej požeti, ker je v nasprotnem primeru nevarnost, da bo zrnje v samem klasu začelo kliti, kar bo zmanjšalo kakovost. Izgube zaradi plevelov pri pšenici so lahko 10 do 30 odstotne, pri koruzi pa od 30 do 70  ali celo popolna zapleveljenost. ZATIRANJE PLEVELOV V OZIMNEM JEČMENU Kot je poudaril dr. Robert Leskovšek iz Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS), ki je predstavil rezultate poskusa v okviru projekta IWMPRAISE, mora vsak pridelovalec žit poznati svojo njivo in na podlagi pojavov plevelov v predhodnih letih ustrezno ukrepati. Dejstvo pa je, čez 20 let ne bomo govorili več o kemičnem zatiranju plevelov, jesenski uporabi herbicidov se že izogibamo, marsikdo mora upoštevati KOPOP ukrepe, ukrepe na vodovarstvenem območju, ki spreminjajo načine zatiranja plevelov. Poskusi so pokazali, da se z jesenskim česanjem zmanjša uporaba herbicida, zato bodo skoraj zagotovo tovrstni mehanski ukrep v prihodnje obvezen del integriranega varstva poljščin. Česanje in zmanjšana uporaba herbicida je učinkovita, če je česanje dovolj agresivno in izvajano v ustreznem oknu vznika plevelov. Pleveli morajo biti čim manjši. Ko se vidijo prvi listi, je še skrajni čas za česanje, ki sicer rastline povsem prekrije z zemljo, a čez 10 do 14 dni, se na posevku ne vidi več, da je bilo česano, le plevelov ni. Blaž Jaketič je potrdil, da je posevek po česanju zgledal povsem prazen, a se je čez 10 dni ječmen lepo razrasel. Rezultat jesenskega in spomladanskega česanja ozimnega ječmena je zmanjšana uporaba herbicida in da plevela na posevku ni. SAATBAUOVI ŽITNI POSKUSI Na poskusnem polju Damjana Šemeta v Mlačevem pri Grosuplju je Andrej Vencelj iz podjetja Saatbau predstavil tri sorte ječmena  in po eno sorto pšenice ter tritikale. Poudaril je pomen strniščnih dosevkov, saj njiva po žetvi ne sme biti prazna, zato je že pred žetvijo treba razmišljati o setvi po žetvi. Pridelovalec se mora odločiti ali bo z minimalno obdelavo tal vložil v setev dosevkov ali bo imel strošek za zatiranje plevelov kasneje. Ob tam pa je še omenil, da prihajajoča jesen ne bo lahka, saj je številne semenske posevke po Evropi prizadela toča in vprašanje koliko in katera semena žit bodo na voljo.  Saatbau ima poskuse ječmena, pšenice in tritikale tudi na polju kmetije Nejca Rusa v Šentvidu pri Stični. Posevek je bil zasejan šele 3. novembra. Del njive je na težkih ilovnatih tleh in posevek je v začetku slabo zgledal, zato se je Nejc odločil za večkratno dognojevanje, nakar je tritikala zrasla tudi do 1,40 centimetrov visoko in najbrž tudi zaradi tega polegla. Andrej Vencelj je opozoril na čas dognojevanja in pojav spodraščanje ječmena, kar je lahko povzroča težave pri žetvi. Anton Zavodnik iz KGZ Ljubljana je ponovno opozoril, da njiva po spravilu žit ne sme ostati prazna. Treba je ohranjati rodovitnost tal, kar storimo z dvigom organske mase, podoravanjem in hlevskim gnojem ter ohranjanjem organske mase, da ne prihaja do prevelike mineralizacije, in da so tla živa. Po žetvi je treba njivo čimprej ozeleniti s čim manj energije in čim manj posega. Med različnimi dosevki se je treba odločiti glede na to ali bomo to, kar bo zraslo imeli za krmo za živali ali želimo imeti koreninsko maso, nadzemni del pa ozelenitev.  DISK BRANA ZA MINIMALNO OBDELAVO STRNIŠČNIH DOSEVKOV Za ta čas zelo primeren kmetijski stroj je disk brana, ki opravi minimalno obdelavo strniščnih dosevkov. Aleš Selak je poudaril, da disk brana obdela tla in hkrati zadržuje vlago ter dobro pomeša rastlinske ostanke. Nejc Rus pa je dodal, je obdelava z disk brano v primerjavi s klasično obdelavo  glede stroškov goriva in časa dela v razmerju 1:3. Med mešanicami dosevkov je Andrej Vencelj je predstavil mešanico za čebelji pašnik. Gre za ekološka semena 14 različnih vrst rastlin, tudi trajnic, ki cvetijo do pozne zmrzali in še naslednje leto. Cena je sicer visoka, približno 200 evrov za hektar, a je kot dosevek koristen iz več razlogov. NEVARNOST ŽITNE OSTRICE Kmetijski svetovalci so opozorili na pojav žitne ostrice. Gre za trajni plevel, ki raste na močvirnatem svetu. Njeni gomoljčki so užitni in jih ponekod celo gojijo za prodajo, v pridelavi kmetijskih rastlin pa lahko naredi veliko škode. Je zelo trdoživa rastlina in je tudi glifosat ne uniči, iz posevka na posevek pa se širi predvsem s strojno opremo.  Zaradi vegetativnega razmnoževanja je velika nevarnost njene hitre širitve.