Police trgovin Kmetijsko gozdarske zadruge (KGZ) Idrija so danes še bolj polne kakovostnih mesnih izdelkov in svežega mesa ter še bolj kot kadarkoli je prav danes potrebna nenehna promocija in ozaveščenost potrošnikov o lokalnih pridelkih in izdelkih. Kmetijska zadruga Idrija je bila ustanovljena decembra 1948, sedanja KGZ Idrija pa se je preoblikovala v novo pravno obliko z reorganizacijo po novem Zakonu o zadrugah v letu 1992. »KGZ Idrija povezuje kmetije iz razgibanih in strmih območji občin Idrija in Cerkno, kjer je edina možna kmetijska panoga živinoreja. Dodatno oviro in višje stroške obdelovanja kmetijskih površin predstavlja razparceliranost. Pogoji za kmetovanje so zahtevni. Kmetijstvo v naših krajih nikoli ni bilo lahko, kar se odraža predvsem na naših kmetovalcih, ki so vztrajni, delovni in pošteni. Vsi smo lahko ponosni nanje, saj skrbijo, da je krajina obdelana, poseljena in urejena. Naši kraji, vasi, zaselki so neizmerno lepi tudi na račun ljudi, ki skrbijo, da je zemlja obdelana. Navezanost na zemljo, sploh pri starejših, je močna. Da si lahko privoščiš biti kmet, moraš imeti službo ali pokojnino. Pri mlajših generacijah je drugače, kar pomeni, da je na prvem mestu ekonomika. Skratka, pri nas je ravnina obrnjena pokonci,« pravi Tina Podobnik. V PRIHODNJE ŠE VEČ SODELOVANJA IN POVEZANOSTI Z DRUGIMI Kakovostna hrana in pozitiven odnos do domačega je prava smer, ki jo moramo peljati naprej in prenesti na naše najmlajše. Kakovostna lokalna hrana prispeva k zadovoljstvu in dobremu počutju. Za v prihodnje si Tina Podobnik želi večjo prepoznavnost pridelkov in izdelkov, še več lokalne ponudbe na policah trgovin KGZ Idrija ter več sodelovanja s slovenskimi zadrugami, Mlekarno Planika ter drugimi primorskimi živilskimi podjetji.   OSNOVNA PANOGA JE ŽIVINOREJA Osnovne dejavnosti zadruge so odkup in prodaja kmetijskih proizvodov, predvsem mleka in živine ter mesno-predelovalna dejavnost. Sodobno opremljena klavnica je leta 2004 pridobila ovalni žig za neomejeno klanje vseh vrst živine, in sicer za govedo, prašiče, drobnico in kopitarje, ter za promet s svežim mesom. Klavnica ima od leta 2014 tudi certifikat za zakol in razsek ekološko vzrejenih živali. Poleg zakola za lastno proizvodnjo in trženje nudijo storitve klanja tudi kmetom, zasebnikom, mesarjem, kmečkim turizmom ter ostalim posameznikom. Tina Podobnik, direktorica KGZ Idrija, pravi, da je povezanost med zaposlenimi, občutek pripadnosti in angažiranosti za delo ključnega pomena za preživetje in obstoj zadruge. V zadrugi vršijo reden odkup živine na celotnem področju občin Idrija in Cerkno ter tudi v soseščini. Poleg mladega pitanega goveda, bikov in telic, odkupujejo tudi krave, teleta in drobnico. Živino odkupujejo tako za potrebe domačega klanja kot tudi za izvoz. V Italijo izvažajo predvsem krave in zamaščene telice. Možne so tudi kombinacije, kot na primer: nekaj mesa, četrt ali polovica da rejec v odkup, ostalo pa je zanj storitveno klanje. Po dogovoru izvajajo tudi prevoz živali v klavnico, kasneje pa lahko tudi dostavijo na dom že ohlajeno meso zaklane živali. Tovrstna storitev pride v poštev predvsem za večje količine. ODKUP MLEKA Zadruga redno odkupuje mleko od 62 članov in kooperantov na območju občin Idrija, Cerkno in tudi Ajdovščina – področje Gora. Letno odkupijo okrog 4,2 milijona litrov mleka. Od tega dostavijo v Mlekarno Planika Kobarid okrog 1,2 milijona litrov, preostali del približno 3 milijone litrov pa ga prodajo Ljubljanskim mlekarnam.   OKUS JE DOMA V KVALITETI V KGZ Idrija velik poudarek dajo na lastno proizvodnjo mesa in mesnih izdelkov. Vsi izdelki so iz najbolj kakovostnega mesa domačega porekla in izključno z naravnimi sestavinami, brez umetnih dodatkov. Pri predelavi mesa do končnega izdelka se držijo tradicionalnih receptur, zato so še posebej ponosni na slogan “Okus je doma v kvaliteti“. Proizvodni program je zelo širok in ga nenehno tudi širijo. Letno v klavnici zakoljejo 1.800 do 2.000 živali za lastne potrebe in kot storitev zakola za rejce iz lokalnega in širšega področja. Imajo tudi dve mesnici v Idriji in Spodnji Idriji, kjer prodajajo vedno svežo lokalno govedino s certifikatom Izbrana kakovost Slovenija ter slovensko svinjino in perutnino. Vsak tretji teden v mesecu se v njihovih mesnicah dobi govedina iz lokalne ekološke kmetije. Vse mesne izdelke tržijo tudi v drugih svojih živilskih trgovinah ter jih z zadružnim kombijem prodajajo po celotnem področju Notranjske in Primorske. Sodelujejo še z nekaterimi drugimi zadrugami, tako da jim prodajajo govedino, od njih pa kupijo druge njihove proizvode. Podobnikova meni, da je sodelovanje med zadrugami pomembno, saj so se prav v teh časih zadruge izkazale kot nepogrešljive. »Lepše in lažje nam bo, če bomo povezani, če bomo delali skupne zgodbe za iste cilje na dolgi rok, za dobro slovenskega potrošnika in naše prelepe Slovenije.« Podobnikova je prepričana, da trenutna kriza ne bo razrahljala trdnih temeljev, ki so jih gradili predhodniki in ki jih sedaj gradijo zadruge s svojimi kmetovalci. Zadruga ima štiri živilske trgovine, ki poslujejo v okviru Mercatorjeve franšize, in sicer v Idriji, Spodnji Idriji, Črnem Vrhu nad Idrijo in v Šebreljah, ter tri tehnične trgovine: v Idriji, Črnem Vrhu nad Idrijo in v Cerknem, kjer nudijo izdelke, pripomočke in rezervne dele za kmetijstvo, vrtnarstvo, gradnjo, orodje in drugo. V okviru živilskih trgovin so izpostavili vse bolj iskano ponudbo izdelkov in pridelkov iz lokalnega okolja v tako imenovanem domačem kotičku. Sem sodijo mlečni izdelki, zelenjava, med, testenine, domači kruh, zelišča ter čaji in še marsikateri domači izdelek. Tudi KGZ Idrija se sooča z viški govedine na tržišču, kar kmetje občutijo z daljšimi čakalnimi vrstami za oddajo živine in za 10 centov nižjo odkupno ceno.  IDRIJSKI REGIONALNI IN AVTOHTONI IZDELKI V KGZ Idrija je včlanjenih 128 kmetov, v kolektivu pa je 57 zaposlenih, ki skupaj s predsednikom Matejem Gantarjem nadaljujejo poslanstvo zadruge kot veznega člena med proizvodnjo in končnim potrošnikom ter skrbijo, da se dejavnost in tradicija kmetovanja tudi v teh, za kmetovanje ne najbolj prijaznih krajih, ohranja in razvija. Spodbujanje regionalno značilnih in geografsko avtentičnih izdelkov je način ohranjanja kulturne dediščine, okolju prijazna proizvodnja pa izpričuje tudi odgovornost, skrb ter željo domačih proizvajalcev po ohranitvi neokrnjene narave. Ekološko pridelani in regionalno značilni slovenski kmetijski pridelki oziroma živila tudi uradno nosijo pripadajoče simbole kakovosti in certifikate na nacionalni in evropski ravni ter s tem zagotavljajo porabnikom mesa zanesljivo informacijo o kontrolirani kakovosti izdelka ter načinu pridelave in predelave v skladu z zahtevanimi standardi. Zadruga je pridobila pravico do uporabe kolektivne blagovne znamke Geopark Idrija za idrijsko hrenovko, idrijsko zaseko, klasično prekajena rebra in idrijsko klobaso. Podobnikova je med izdelki omenila še idrijski želodček, ki je na tem območju velikonočna mesna specialiteta. MESOTEKA PR’FAR V centru Spodnje Idrije imajo specializirano mesnico za prodajo svežega mesa in mesnih izdelkov iz lastne proizvodnje. Vsak tretji teden v mesecu je v mesnici naprodaj tudi meso iz ekološke reje izključno iz idrijsko-cerkljanske regije. V oktobru leta 2019 so odprli tudi prvo specializirano mesoteko v Sloveniji, kjer prodajajo goveje meso lokalnega porekla s certifikatom Izbrana kakovost Slovenije, slovensko svinjino in mesne izdelke zadruge. Poleg svežega mesa ponujajo tudi pečene mesne dobrote in burgerje, svoj prostor pa so dobili tudi pridelovalci in predelovalci lokalne hrane ter sosednje zadruge in Mlekarna Planika.

Metka Starič je po izobrazbi učiteljica, a se je pred dvema desetletjema odločila za nov izziv, ko je na Trubarjevi domačija na Rašici dobila priložnost vzpostaviti izobraževalni program v obliki knjigoveške delavnice za njej najljubšo ciljno skupino, otroke. Programe je dopolnjevala in nadgrajevala in danes zasebni Zavod Parnas deluje v javnem interesu na področju kulture ter tudi varovanja kulturne dediščine, varstva narave in razvoja podeželja. Rdeča nit zavoda so še vedno knjigoveške delavnice, ki jih je letos prvič po dvajsetih letih prekinila epidemija koronavirusa, ob tem pa so se v vseh teh letih zvrstili še številni drugi programi in projekti, od občinskih, državnih in tudi evropskih, katerih vsebina je bila kulturna in naravna dediščina. V iskanju lastnega prostora je Metka Starič v letih od 2010 do 2016 delovala v najetih prostorih Kmetijske zadruge Velike Lašče, ki jih je skupaj s svojimi sodelavci poimenovala Interpretacijski center Rob. V centru so se začele dobivati ženske iz Roba, ki so čutile potrebo po druženju, kmalu pa so četrtkove čajanke nadgradile z najrazličnejšimi delavnicami, tečaji in študijskimi krožki. Obujale so stare, skoraj pozabljene recepte, rokodelske spretnosti, zgodbe ter to prenašale na učence podružnične šole Rob OŠ Velike Lašče in druge zainteresirane. Sodelovale so pri ureditvi robarskega središča, kar je postalo obnovljeno poslopje nekdanje vage, za katerega še danes skrbijo prav čajanke, ki se še vedno dobivajo, zdaj pod okriljem kulturnega društva. Če dovolj dolgo vztrajaš pri neki stvari, hkrati pa ne siliš in ne nagovarjaš množic, pač pa posameznika, premikaš kamenček za kamenčkom in počasi se začne premikati celota. KRUH POPRTNIK V sodobnem času so poprtnik večinoma nadomestile potice, vendar ima poprtnik zlasti v Robu in drugih krajih velikolaške in dobrepoljske okolice še danes velik simbolni pomen. Že pred dobrimi 30 leti je lokalna velikolaška gostinka prepoznala potencial božičnega kruha in povabila ženske k sodelovanju pri razstavah božičnega kruha. A Metka je kljub njihovi odprtosti, ki jo premorejo ženske na podeželju, opazila, da gre pri tem za skorajda intimno družinsko zapuščino, ki jo ženske na podeželju prenašajo iz roda v rod. Poslušala jih je, se z njimi pogovarjala, začela spraševati in gospe so se vedno bolj navdušeno odzivale. Pripravile so pobudo in od leta 2013 je priprava božičnega kruha poprtnika kot nesnovna dediščina vpisana tudi v Register nesnovne kulturne dediščine. Skupaj s prostovoljci je iskala tudi druge nosilke te dediščine po Sloveniji in do novembra 2019 je bilo evidentiranih že 14 nosilcev nesnovne dediščine priprave poprtnika. Vrstijo se številne delavnice, tečaji, krožki različnih organizatorjev iz vse Slovenije, v Dobrepolju npr. že desetletje poteka državno ocenjevanje in razstava poprtnika, na katerem sodelujejo s svojimi prazničnimi kruhi gospodinje, mlajše in starejše, tudi moški ter otroci iz šol in vrtcev. Poleg festivala božičnega kruha so šli čez mejo, na Hrvaško, tudi s čezmejnim projektom Uživam tradicijo, pri katerem so odkrivali, kako ustvarjalna in prvinska je tudi tamkajšnja dediščina gospodinj, ki jo ohranjajo in prenašajo na mlade. Metka Starič je prepričana, da ženske na podeželju predstavljajo dobro varovalko pred komercializacijo poprtnika, ko ga umeščajo v turizem, gostinstvo ali kot dopolnitev ponudbe na kmetiji. Zato je nadvse vesela, da so preko projekta s prostovoljkami, predvsem z Milko Debeljak, ki je mojstrica v peki kruha, pripravo poprtnika uspele prenesti v šolski program pekov in med bodoče gostinske in turistične delavce na BIC Ljubljana in v Šolskem centru Grm Novo mesto. Tako kot pri številnih drugih dejavnostih je tudi pri tem Metka prepričana, da se bo vsebina kljub končanju projekta nadaljevala, pa če bo Parnas zraven ali pa ne. »To je tudi največji uspeh kateregakoli projekta - da živi naprej,« pove Staričeva. Metki Starič pomaga pri delu vsa družina: mož Jože, trije sinovi in trije vnučki, ki gredo najraje na kakšno otroško ustvarjalno delavnico ali na sprehod po logih in travnikih Mišje doline ali velikolaških gozdovih. BARJANSKI TRAVNIKI MIŠJE DOLINE Metka ima rada rastline in živali, nasploh naravo, ker jo razume kot del kulturne dediščine in dediščine nasploh. V vse pa je vpet človek. Narava bo delovala po svoje, človek pa je tisti, ki lahko prepozna te vrednote, jih ohranja in nekaj izboljša. S tem prepričanjem je Metka gradila tudi prepoznavnost Mišje doline kot območja Nature 2000. V projektih popisujejo rastlinske vrste na tamkajšnjih travnikih in logih, odstranjujejo invazivne tujerodne rastline, predvsem kanadsko in orjaško zlato rozgo, sejejo seneni drobir, kjer je bila odstranjena zarast na nizkih barjih in mokrotnih travnikih. Staričeva pravi, da če si nevladnik, si vedno nekje vmes, med strokovnjaki in odločevalci ter na drugi strani domačini in njihovimi prepričanji. Metka se poskuša postaviti v vlogo drugega in se vpraša, zakaj nekdo tako razmišlja. Prepričana je, da nihče ne dela nekaj načrtno slabo, saj si vsak skuša ustvariti le boljše pogoje za življenje, kar je za pretežno kmetijsko območje s precej omejenimi dejavniki še težje. Na območju mokrotnih travnikov se je krajina v zadnjih desetletjih zelo spreminjala. Kmetje so kosili ali pa ne, določeni deli so se zaraščali in podoba krajine se je spreminjala. Metka je prepričana, da je pri razvoju podeželja nujno vzpostavljati oseben odnos – do ljudi, rastlin, živali in vrednot izbranega okolja. Metka Starič se manj poznanim predstavi kar kot iz Troble (Trobla je občinsko glasilo, pri katerem tako ali drugače sodeluje že od takrat, ko sta se z možem preselila na domačijo Metkine babice v Retje in si tam ustvarila družino). Treba se je pogovarjati, poskušati, odpirati teme, da vsak najde kaj dobrega zase in je pripravljen sodelovati. Botanični sprehod po logih in travnikih Mišje doline. Dediščina tega območja je tudi suhorobarstvo. Številni učenci osnovnih šol iz vse Slovenije obiščejo kmetijo Tekavec na Velikem Osolniku, kjer kot dopolnilno dejavnost na kmetiji izdelujejo ribniško suho robo – lesene kuhalnice. ZDRAVA KMEČKA PAMET ZA OHRANJANJE BIOTSKE PESTROSTI NA BARJANSKIH TRAVNIKIH Mišja dolina zagotovo ne bi ostala takšna, kot je, če kmetje ne bi ves čas delali z zdravo kmečko pametjo, ko so gospodarili s svojo zemljo. Na tamkajšnje travnike so šli vedno šele, ko je bilo dovolj suho, in s tem ohranili bogato biodiverziteto, divje orhideje, mesojede rastline, ki jih danes vsi v skupnosti skrbno negujejo. Res je, da je del mokrotnih travnikov tudi opuščenih in zaraščenih, del celo uničenih, ker se je hotelo pridelati več, travnike pretirano izsuševati, gnojiti ali jih zasipati. V evropskem kohezijskem projektu sedaj skupaj z lastniki zemljišč urejajo in travnike obnavljajo za čim boljšo biotsko raznovrstnost. Metka z manjšimi skupinami rada obišče cvetoče travnike Mišje doline in vedno so zraven tudi domačini, ki se prav tako kot ostali obiskovalci čudijo bogati biodiverziteti. Metka se ljubiteljsko ukvarja tudi s fotografijo, predvsem cvetočih travnikov in narave, zato točno ve, kdaj odpira cvetove orhideja na suhem in kdaj na mokrem travniku. Še najbolj vesela je, če jo pokliče kakšen lastnik travnika in ji pove, da je videl kakšno novo kukavičevko, ki je ni pokosil, pač pa jo je pustil odcveteti, da jih bo naslednje leto še več. PRILOŽNOSTI NA PODEŽELJU MORAJO IMETI PREDVSEM MLADI Mladim je potrebno približati potenciale lokalnega terena, kjer se lahko preizkusijo v marsičem. Mladi naravovarstveniki, agronomi, biologi, ekonomisti in številni drugi, ki jih zanima dediščina skupnosti, so bili in še bodo zelo ustvarjalni. V sodelovanju z Metkinima sinovoma Juretom in Tinetom, ki zastopata Mladi Parnas, so mnogi mladi na velikolaškem izvedli številne razstave ter posneli kratke filme ob različnih dogodkih. Tako so nastali filmi o pripravi poprtnika, o Mišji dolini, o čiščenju in podiranju dreves ter sajenju drobirja na mokrotnih travnikih. Kratki filmi so narejeni z bogato vsebino, ki so jim jo posredovali domačini, ali pa jih kot pravo gledališko igro, včasih tudi v značilnem dolenjskem narečju, uprizorijo mladi igralci. Zelo originalni in poučni so tudi kratki filmi z naslovom Življenje ustvarja zgodbe, v katerih je predstavljeno zanimivo življenje domačinov. Vse v Metkinem življenju je vezano na življenje ljudi, na dediščino, ki jo jemlje kot navdih za tukaj in zdaj. ZA VSAKO STVAR SE NAJDE PRAVI ČAS IN PRAVI LJUDJE Vsak projekt, ki si ga Metka skupaj s sodelavci in projektnimi partnerji zamisli, mora biti ob pravem časi in na pravem mestu. Tudi novi aktualni projekt LAS Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe, v katerega so vključene organizacije vseh teh krajev, je zelo primeren času, ko želimo Slovenci spoznavati Slovenijo. Tematske poti bodo označili z GPS koordinatami, s fotografskimi izhodišči, vse bo digitalno podprto, vključevalo pa bo vso lokalno ponudbo od kulinarike, naravne in kulturne dediščine, tudi nočitev in še marsikaj drugega, kar se dogaja v nekem kraju. Metka pri tem še posebej razmišlja o lokalnih ponudnikih hrane, saj je območje kmetijsko in kmetije lahko v okviru primarne ali dopolnilne dejavnosti ponudijo zelo veliko tradicionalnih in drugih dobrot.

Napisi "češnje iz Goriških brd", "jagode iz Posavja", "domači šparglji" se kot vsako pomlad tudi letos pojavljajo na panojih ob stojnicah z domnevno domačim sadjem ob najbolj prometnih cestah širom Slovenije. Večina pridelovalcev nima časa, da bi ves dan ob cesti prodajala svoje pridelke, pač pa jih prodajajo na domačiji, nekateri tudi ob posevkih, če so ti ob cesti in na tržnicah. Jagode so pridelovalci začeli pobirati pred dvema oziroma tremi tedni. Nekateri so zaradi spomladanske pozebe v prvem tednu aprila bili ob prvi pridelek, zato je bilo jagod v prvem tednu nekaj manj kot običajno in so letos dalj časa imele prvo najvišjo ceno. Po tem, ko so se prodaji poleg primorskih pridelovalcev pridružili tudi dolenjski in štajerski pridelovalci, je cena padla in trenutna cena v vrhuncu sezone jagod je od 8 do 10 evrov za kilogram. Na osrednji tržnici v Ljubljani so v ponudbi tudi prve češnje, zgodnjih sort. Kilogram češenj stane od  7 do 8 evrov za kilogram.

Partnerji zelenjavne verige so se sestali, ker so se po alarmantnem pomanjkanju slovenske zelenjave nenadoma pojavili viški solate na slovenskem trgu.Kot pravi predsednica odbora zelenjavne verige Patricija Pirnat, so ugotovili, da nekateri še vedno premalo natančno načrtujejo proizvodnjo, da je nepovezanost med pridelovalci in trgovci, da je po apelu MKGP zaradi covida19, da naj si vsak prebivalec, ki ima to možnost, pridela svojo zelenjavo, to tudi povzročilo presežke na samem trgu. Zmanjšala se je potreba po zelenjavi zaradi zaprtja javnih ustanov (šol, vrtcev, univerz, dijaških in študentskih domov) ter seveda gostinskih lokalov in hotelskih verig. Bili so trenutki, ko so se vsi pridelovalci  zbali, ali bodo lahko pridelali dovolj slovenske zelenjave, ali bodo lahko zadostili potrebam slovenskega potrošnika, kaj bo, če se zaprejo državne meje? Tudi pridelovalci so bili postavljeni pred zelo veliko preizkušnjo, ali bodo lahko nabavili semena in vse potrebno za proizvodnjo. Nekateri so se zavedno odločili za  povečanje proizvodnje. Nekateri so imeli že proizvodnjo nastavljeno za šole, vrtce, gostilne…  in enkrat, ko poseješ, ni poti nazaj. V trenutku so se te ustanove zaprle. In zaprte so še danes, ko je napočil čas pobiranja te solate. Kupna moč je padla. V tem trenutku sta  tako Mercator kot Tuš ponudila pospeševanje prodaje v vseh svojih  trgovinah. Vseeno pa pričakujejo, da bo v naslednjih dneh prišlo do delnega podoravanja  solate, ker so tržni viški preveliki. V sistemu Mercator opažajo pri prodaji  v letošnjem letu v primerjavi z lanskim letom  upad pri povpraševanju po solati za eno tretjino. Pridelovalci kljub večji angažiranosti trgovcev opozarjajo na slabšo prepoznavnost slovenske zelenjave na trgovskih policah in nekontinuirano založenostjo. Opozorili so tudi, da se nekateri javni zavodi predvsem v tem obdobju Covida -19 premalo angažirajo, da bi vključili v svoje jedilnike več slovenske zelenjave. Tudi na tem področju ugotavljajo, da obstaja še veliko prostora za sodelovanje. NUJNO JE POVEZOVANJE V vsej tej situaciji je zelo pomembno, da se vsi partnerji zelenjavne verige zavedajo, kako pomembna je samooskrba in da morajo ojačati sodelovanje vseh členov v verigi. Zato so se odločili, da se v naslednjem tednu ponovno sestanejo in nemudoma prevetrijo potrebe po zelenjavi in osvežijo načrte pri vseh pridelovalcih za vse tiste zelenjadnice, ki jih lahko še prilagodijo v proizvodnji za letošnje leto. Vsi členi verige pa pozivajo pridelovalce zelenjave, da je napočil skrajni čas, da se bolj povežejo in skupaj načrtujejo proizvodnjo, da ne bo prihajalo do presežkov na samem trgu. Kmetijske zadruge in ostali organizirani odkupovalci zelenjave vabijo pridelovalce, da se jim pridružijo, da bodo lahko skupaj načrtovali in tako postali trdnejši ter stabilnejši člen v verigi. Le tako lahko slovenskemu zelenjadarju zagotovijo nadaljnjo pridelavo slovenske zelenjave in potrošniku nudijo kakovostno zelenjavo na slovenskih policah. V TRGOVINO LE, ČE IMA SLOVENSKO ZELENJAVO "Vsem potrošnikom sporočam, da se v imenu vseh pridelovalcev zelenjave  zahvaljujemo za nakup slovenske zelenjave. Od svojega trgovca zahtevajte slovensko zelenjavo, saj le tako lahko podprete slovenskega pridelovalca zelenjave," je poudarila predsednica zelenjavne verige Patricija Pirnat.

Pridobitev gradbenega dovoljenja za sodoben rastlinjak za kmetijo predstavlja tudi velik strošek, medtem ko pogosto prav zelenjadarske kmetije v podporah za naložbe v kmetijska gospodarstva izpadejo, ker ne dosežejo zadostnega števila točk. Negotov odkup zelenjave in nizke cene pa ne omogočajo lastne investicije. Bruno Peroša je eden večjih zelenjadarjev v dolini Dragonje. Obdeluje približno 20 ha zemljišč, nekaj hektarjev je za kolobar, večino pa za pridelavo zelenjave. Na pol hektarja površin ima že dotrajane in večkrat obnovljene rastlinjake, na katerih je imel v zadnjih letih že precej škode zaradi neurij. Burja je na Obali ves čas prisotna, zato je popravljanje ter zamenjava folije stalen strošek kmetije. Že pred leti si je želel postaviti sodobnejši rastlinjak, a je po petih neuspešnih kandidiranjih na razpisih za investicijo obupal. S pripravo vse potrebne dokumentacije za vlogo na razpis je imel le velike stroške, razlog za neuspeh pa je bila bodisi malenkostna pomanjkljivost v vlogi, kot na primer vprašanje, kam bo vso pridelano zelenjavo prodal, čeprav ima pogodbo za odkup s KZ Agraria Koper. Zakon o kmetijskih zemljiščih sicer dopušča, da se na kmetijskih zemljiščih postavljajo tudi rastlinjaki prefabrikati, nezahtevni in enostavni objekti, vendar je lokalna skupnost odgovorna za načrtovanje in urejanje prostora v svoji občini, zato gre za nabor objektov, ki jih lokalna skupnost lahko dopusti na kmetijskih zemljiščih, ni pa zavezana, da dopusti vse objekte. NEREŠENO LASTNIŠTVO MED OBČINO IN SKLADOM Robert Bolčič z zelenjadarske kmetije Bolčič v Luciji pri Portorožu obdeluje ob pomoči staršev 5 ha površin, od tega je na pol hektarja v terasah 18 majhnih rastlinjakov. Njegovi starši so že pred več kot 15 leti začeli s pripravami na investicijo izgradnje sodobnega rastlinjaka v dolini, ki jo danes nadaljuje mladi prevzemnik. Zemljišče je od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki še vedno nima rešenega lastništva z občino Piran, zato Bolčičevi kot najemniki ne dobijo ustreznih soglasij. Ves čas upajo, da se bo lastništvo uredilo, zato istočasno pridobivajo vsa druga soglasja, katerih postopki pa prav tako trajajo več let. Odkar je Robert prevzel kmetijo, mu je uspelo le to, da je najemno pogodbo, ki jo je s Skladom sklenila mama, prenesel nase, minuli teden pa so izvedeli, sicer ustno, ker se odločbe v času izrednih razmer zaradi koronavirusa ne izdajajo, da je po dveh letih rešena vloga za pridobitev soglasja priobalnega pasu. Na ministrstvu za okolje in prostor pravijo, da je tunel kmetijsko-gozdarska oprema, ki ni objekt. Rastlinjak do 50 m2 je enostaven objekt in zanj ni potrebno gradbeno dovoljenje, rastlinjak od 50 do 150 m2 je nezahteven objekt, za katerega mora lastnik narediti skico in zaprositi za gradbeno dovoljenje. Rastlinjak, ki se ga kupi (ne gradi), je prav tako nezahteven objekt. Rastlinjak, večji od 150 m2, je objekt, za katerega je potrebno klasično gradbeno dovoljenje s projektom. VODNA SOGLASJA ZA NENAMAKANJE Patricija Pirnat iz KZ Agraria Koper poudarja, da rastlinjakov ne gradimo, pač pa jih postavljamo na njivske površine. Ker je večina leg na Primorskem izpostavljena burji, je potrebno plastenjak ali rastlinjak postaviti na točkovne temelje, kar pa vseeno omogoča, da ga v primeru prenehanja proizvodnje umaknemo in na zemljišču ni nobenih posledic. Pri postavitvi rastlinjaka gre za pridelavo zelenjave na zemlji, katere površina je pokrita in ima pridelovalec zagotovljen pridelek, ki ga na površinah na prostem lahko neurje uniči v nekaj minutah. Pirnatova ne razume, zakaj je za postavitev rastlinjaka potrebno gradbeno dovoljenje s celo vrsto različnih soglasij. Še najbolj jo motijo vodna soglasja in dovoljenja, ki jih potrebujejo pridelovalci, medtem ko namakati ne morejo, čeprav je bil za vodni vir in za namene namakanja porabljen celo kmetijski denar (kot na primer za jezove na Rižani, Vaganelsko jezero, na reki Dragonji, in še kje).  Le zaščiteni prostori zagotavljajo zgoden pridelek in varnost pred različnimi vremenskimi neveščnostmi. PRIDELOVALCI POSTAVLJAJO KVEČJEMU MANJŠE RASTLINJAKE Na Štajerskem se zaradi preobsežne dokumentacije, ki zajema veliko dela, časa in denarja, pridelovalci sploh ne odločajo za postavitev novih rastlinjakov. Miša Pušenjak iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor pravi, da je bilo postavljenih le nekaj manjših rastlinjakov od 300 do 500 m2, postavljali so tudi tunele, večjih pokritih površin pa v zadnjih 10 letih na območju Podravja ni bilo. Med soglasji za postavitev rastlinjaka na ptujskem polju naj bi bilo potrebno celo lovsko soglasje. Podobno kot na Štajerskem je tudi na Dolenjskem, kjer je bilo v zadnjih letih postavljenih le nekaj manjših rastlinjakov. S spremembo vrste objektov na nekaterih pridelovalnih območjih v občinskih prostorskih planih rastlinjaki niso dovoljeni na kmetijskih zemljiščih, zato večjih rastlinjakov, ki zahtevajo gradbeno dovoljenje, tudi na območju velikega namakalnega sistema Kalce - Naklo ni mogoče umestiti v prostor, je povedala Natalija Pelko iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto. Tržne pridelave zelenjave ni brez vode in brez sodobno urejenih rastlinjakov. NA RAZPISIH ZELENJADARJI NE DOSEŽEJO ZADOSTNEGA ŠTEVILA TOČK Zadnji, 11. javni razpis podukrepa M04.1 je bil objavljen februarja 2019, zaključen pa je bil 30. julija istega leta. Za podporo je zaprosilo 86 vlagateljev v skupni višini 8,88 milijona evrov, odobrenih pa je bilo 58 vlog v skupni višini 6,56 milijona evrov. Za postavitev rastlinjakov je bilo oddanih 11 vlog, odobrenih je bilo šest v skupni višini 2,5 milijona evrov. Kot so nam povedali na kmetijskem ministrstvu, je bila od petih vlog ena zavržena, štiri so bile ustrezne, vendar zaradi razpoložljivega denarja niso dosegle višjega praga točk in so bile zato zavrnjene. V letošnjem letu MKGP načrtuje objavo novega javnega razpisa, ki bo namenjen prilagoditvi kmetijskih gospodarstev podnebnim spremembam in vključuje tudi podporo za nakup ali postavitev rastlinjakov do maksimalno 90 odstotkov upravičenih stroškov naložbe. Pogoji za razpis še niso znani, a so prav za majhne zelenjadarske kmetije ključnega pomena. Na kmetijskem ministrstvu še pravijo, da v okviru korona zakona načrtujejo določene ukrepe glede postavitve rastlinjakov, in sicer da jih bo mogoče postaviti glede na prostorske akte, da se komunalni prispevek ne bo zaračunaval, da bodo poenostavili administrativne postopke in da bo zaveza soglasodajalcev, da podajo soglasja v 30 dneh, a hkrati opozarjajo, da bo v vseh teh primerih šlo za začasne ukrepe. SLUŽNOSTNA POGODBA Pridelovalec, ki želi postaviti rastlinjak na zemljišču, katerega lastnik je država, mora od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, s katerim ima sklenjeno zakupno pogodbo, pridobiti tudi služnostno pogodbo, za katero ima Sklad cenik, v katerem so določeni zneski odškodnine in stroški za pripravo pogodb. Skupni znesek stroškov za pripravo pogodbe ne sme presegati 297,44 evra. Odškodnina oz. nadomestilo za uporabo zemljišč za izdana soglasja in služnosti za leto 2020 za rastlinjak znaša 5,16 evrov na kvadratni meter. Skladno s cenikom pa obstaja tudi možnost, da se za določitev odškodnine oz. nadomestila upošteva cenitev cenilca ustrezne stroke, če ta presega 10.000 evrov.

Ekološka pridelava je njihov način življenja, katerega slogan je »Ko veš, kaj ješ«, z dolgoročnim ciljem, da svojim potomcem zapustijo zdravo in rodovitno zemljo. Ob vznožju Graške gore v Škalah leži kmetija EKO Mlinar. Oblakova domačija, po domače Mlinarjevi, je bila nekoč mešana kmetija s petimi glavami živine. Zvonka in Avgust Oblak sta jo leta 1991 preusmerila v zelenjadarsko, Zvonka pa je ob izgubi službe našla zaposlitev doma. Najprej so pridelovali pšenico, fižol in nekaj zelenjave. Ko je Zvonka uspešno premagala resno bolezen, so se leta 2007 iz integrirane preusmerili v ekološko pridelavo. Skrb za zdrave rastline je postala njihov način življenja in kmetovanja. Zvonki in Avgustu, ki sta že upokojena, a še vedno zelo delavna na kmetiji, pomagata še hči in sin z družinama. Ob večjih opravilih, kot je spomladanska predsetvena priprava ali spravilo pridelkov, na pomoč priskočijo vsi, tudi najmlajši vnuki, ki so najbolj veseli, da tekajo po travi, se lovijo med drevesi in vmes utrgajo sočno in okusno jagodo ali poleti paradižnik z vrta. Poleg vrtnin imajo tudi nekaj sadja, kot so jabolka, maline in robide, maja so sladke jagode, poleti pa melone in lubenice. DROBNICA, PRAŠIČI IN KOKOŠI Obdelovalne površine so v celoti ograjene, saj so na kmetiji tudi koze, ovce, prašiči, kokoši in piščanci, ki jim pomagajo, da je v pridelavi sklenjen krog. Njihova osnovna dejavnost je rastlinska pridelava, in sicer žita, sadje in zelenjava na prostem in v pokritih prostorih. Skorajda ni zelenjave, ki je na kmetiji ne bi pridelali. Ovce in koze zelo dobro očistijo in popasejo travo na površinah kmetije, ki jih je težje obdelati in pokositi. Sin Matej je v okviru svoje diplomske naloge že pred leti naredil premični kokošnjak, da se kokoši lahko pasejo na travnatih površinah, hkrati pa zemljo s tem tudi naravno gnojijo in plemenitijo. Posebnost kmetije je vodni vir, s katerim namakajo površine. Voda je čista in pitna, Zvonka jo je poimenovala kar »živa voda«, kar je za ekologijo in okolje še kako pomembno. GNOJILA IN PRIPRAVKI ZA KREPITEV RASTLIN Oblakova kmetija je velika šest hektarjev, od tega je za pridelavo zelenjave namenjenih 3,5 hektarjev, ostalo so žita – več vrst v kolobarju. Zaradi velikega števila kmetijskih rastlin vsako leto naredijo najprej sadilni načrt, pri katerem upoštevajo kolobar, dobre in slabe sosede, kar je pogoj za dober in zdrav pridelek, dolgoročno pa tako ohranjajo rodovitno zemljo. Veliko gnojil in tudi pripravkov za krepitev rastlin ter preprečevanje bolezni in škodljivcev pripravijo sami iz naravnih sestavin, kot so koprive, jajčne lupine, pelin, sladki koromač in druge zdravilne rastline, ki rastejo na njihovih površinah. Vse površine pa tudi redno negujejo in čistijo, da se pleveli preveč ne razširijo. Večji del obdelovalnih površin je pokrit s plastenjaki in rastlinjaki, eden tudi za vzgojo sadik za lastno pridelavo in za prodajo. OB NJIVAH TUDI TRGOVINA Pridelke prodajajo v lastni prodajalni, ki je v neposredni bližini njivskih površin, po dogovoru pripeljejo zabojčke svojih pridelkov in izdelkov tudi na dom, v sezoni pa so od ponedeljka do sobote na tržnici v Velenju in ob sobotah na ekološki tržnici na Pogačarjevem trgu v Ljubljani. Del zelenjave in sadja predelajo. To niso le vložnine (kumarice, paprika in feferoni), pač pa tudi različne mešane solate, paradižnikova mezga, domače začinke, sadni in zelenjavni sokovi, kis, marmelade in drugo. Jeseni kisajo zelje in repo še vedno na povsem naraven način z dodatkom morske soli. Zaradi kolobarja se na poljih menjujejo žita – pira, ajda in druga, iz katerih pripravijo različne moke. Pred leti so pridelovali tudi sojo, katere seme hranijo še danes in je na kmetiji že vrsto let, ocenjujejo, da več kot 50. Pridelajo še nekaj zelišč, ki jih posušijo in prodajajo kot čaje. Med njimi ne manjkajo kopriva, ajda in različne mešanice. REDNI OBISKI KONTROLORJEV IN INŠPEKTORJEV Glede na pestrost dejavnosti je delo kontrolorja prav tako pestro. Ponavadi se zadrži na kmetiji cel delavnik, pa še kakšno uro več, kar pomeni, da v tem času delo na kmetiji stoji. Zvonka in Avgust sta včasih presenečena, da ima njihova kmetija tako pogosto kontrole, a vseeno menita, da je nadzora premalo, saj nekaterim še vedno uspe zlorabljati besede naravno, domače, lokalno. Potrošniki so zato zmedeni in ne vedo, kaj je res in kaj ne, a Zvonka in Avgust kljub vsemu vzpodbujata druge, da se odločijo za ekološki način kmetovanja. NA KMETIJI DELAVNICE IN STROKOVNE EKSKURZIJE Znanje in izkušnje Oblakovi radi delijo z drugimi, zato je vsak kupec in obiskovalec na kmetiji zelo dobrodošel. Imeli so tudi številne delavnice in strokovne oglede z gosti izven meja Slovenije, predvsem pa jih obiščejo šolarji, malčki iz vrtcev ter člani različnih društev. Sodelujejo s kmetijsko šolo, univerzami, inštituti in drugimi organizacijami v različnih projektih. Na kmetiji je že kar nekaj študentov in dijakov naredilo strokovno prakso.