Veliko vrtnin se vse leto uvaža, predvsem pa je uvoz največji takrat, ko je domačih pridelkov največ. Alenka Marjetič Žnidar s kmetijskega ministrstva je predstavila slovenski trg vrtnin s poudarkom na čebulnicah. Po statističnih podatkih je vrednost in delež pridelave zelenjave v skupni rastlinski kmetijski pridelavi leta 2018 obsegal 84 milijonov evrov, kar je za 3 % več kot leta 2017 in 47 % več kot ob vstopu Slovenije v EU leta 2004. Vrednost zelenjadnic predstavlja 6,4 % vrednosti skupne kmetijske pridelave in se je glede na leto prej rahlo zmanjšala. Deleži med leti se spreminjajo zaradi vpliva vremenskih dejavnikov, je pa trend naraščanja pridelave, ker se večajo tudi pridelovalne površine. Osnovne površine za pridelavo vrtnin (tržne površine in površine za lastno porabo na kmetijah) so v letu 2018 obsegale slabih 4.300 ha, kar je 48 % več kot leta 2004. Od tega je 1.836 ha tržnih površin ali 16 % več kot leta 2015. UVOZ VRTNIN NARAŠČA Še vedno je več kot 90 % pridelave vrtnin na prostem, vrtnarskih kmetijskih gospodarstev je po zadnjem popisu 1264, specializiranih gospodarstev v panogi vrtnarstvo pa 440, kar predstavlja 0,6 % vseh kmetijskih gospodarstev. Vsi ti obdelujejo 1690 ha, kar je 0,3 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. Ta gospodarstva dosegajo 27,6 milijona evrov prihodka. Pridelek vrtnin v Sloveniji narašča. Leta 2018 smo pridelali 101.000 ton, kar je 23 % več kot leta 2004, od tega je 60.000 ton tržnih vrtnin, kar je 17 % več kot ob vstopu v EU. Odkup in prodaja na tržnicah sta se povečala in predstavljata 18.000 ton, kar je 30 % tržne pridelave. Leta 2018 smo uvozili 178.000 ton zelenjave, od tega 67.000 predelane oziroma zamrznjene, največ 32.000 ton plodovk in 16.000 ton čebulnice, sledijo solatnice, kapusnice, korenovke in drugo. Upoštevane so le vrtnine, katerih se je uvozilo ali izvozilo v vrednosti vsaj pol milijona evrov. KAKOVOSTNO SVEŽE ZELJE DAJE KAKOVOSTNO KISLO ZELJE Strokovnjaki za vrtnarstvo s Kmetijskega inštituta Slovenije in Biotehniške fakultete so predstavili nekatere značilnosti pri pridelavi čebulnic, zlasti pri čebuli, česnu, poru, šalotki in zimskem luku. Igor Škerbot, svetovalec specialist iz KGZ Celje, pa je predstavil rezultate ocenjevanja kislega zelja in kisle repe, ki poteka v organizaciji Slovenskega združenja za integrirano pridelavo zelenjave. Na ocenjevanju je bilo 34 vzorcev kislega zelja, 6 vzorcev kislih zeljnih glav in 21 vzorcev kisle repe iz celotne Slovenije. Vzorci so bili dobri, odlični in vrhunski, saj je 33 % vseh prejelo eno od priznanj, in sicer je po pet kmetij prejelo zlato in srebrno priznanje, ena kmetija pa bronasto. S kislimi zeljnimi glavami je na ocenjevanju sodelovalo šest kmetij, od tega sta dve prejeli srebrno priznanje, ena bronasto, zlatega priznanja pa nobena. Veliko je bilo vzorcev kisle repe, kar je rezultat povečane pridelave repe v lanskem letu. Več kot polovica vzorcev je prejela priznanja, in sicer po pet kmetij zlato in srebrno priznanje ter ena bronasto. REZULTATI OCENJEVANJA KISLEGA ZELJA IN KISLE REPE Kislo zelje Zlato priznanje: Marko Jevšnik (Laze pri Velenju), Marko Zalar (Gabrče pri Vrhniki), Milan Ramovž (Ljubljana), Mirko Primc (Velika Bukovica pri Ilirski Bistrici), Slavko Žugman (Zg. Koren); srebrno priznanje: Kmetija Lončar (Grajska vas pri Gomilskem), Kmetija Pust (Dol pri Hrastniku), Damjan Janez Bučar (Ljubljana), Stojan Fatur (Smrje pri Premu), Ljudmila Majer Šinko (Skakovci pri Cankovi); bronasto priznanje: Jernej Cunder (Ljubljana). Kislo zelje - glave Srebrno priznanje: Robert Kadivec (Hrastje pri Kranju), Milan Ramovž (Ljubljana); bronasto priznanje: Marko Zalar (Gabrče pri Vrhniki). Kisla repa Zlato priznanje: Marko Jevšnik (Laze pri Velenju), Damjan Janez Bučar (Ljubljana), Kmetija Zupan (Prebačevo pri Kranju), Robert Kadivec (Hrastje pri Kranju), Stojan Fatur (Smrje pri Premu); srebrno priznanje: Peter Bučar (Ljubljana), Marko Zalar (Gabrče pri Vrhniki), Milan Ramovž (Ljubljana), Bogdan Ljubič (Mala Bukovica pri Ilirski Bistrici), Kmetija Kladje (Ter pri Ljubnem ob Savinji); bronasto priznanje: Andreja Kostrevc (Ratež pri Brusnicah).

Najkasneje aprila jim krompirja zmanjka in prodaje nekaj mesecev ni. Vsako leto se priključi kakšna šola ali vrtec na novo, zato razmišljajo tudi o širitvi pridelave. Drešarjeva kmetija je bila nekoč živinorejsko-poljedelska, v hlevih so imeli prašiče in govedo, pred leti, ko še ni bilo kmetijke mehanizacije, tudi konje, a jo je že oče Janez, danes že upokojen, preusmeril v poljedelsko. Janeza je še vedno v veliko pomoč na kmetiji, saj njegov sin Emil kmetuje ob službi, kar je mogoče, če v hlevih ni živali, na njivah pa so poljščine, ki jih prodajo takoj po spravilu. »Moj cilj ni prodati čim več, pač pa prodati to, kar smo pridelali,« pošteno pove Emil. Drešarjevi danes obdelujejo 12 ha lastnih površin, še toliko pa jih imajo v najemu. Dva hektara je travnikov, ki jih pokosijo in seno prodajo, ostalo so njive, na katerih v kolobarju rastejo koruza, pšenica in krompir, zadnji dve leti pa tudi nekaj fižola za zrnje. Šest hektarjev imajo tudi gozda. Vsa žita prodajo takoj po žetvi, krompir pa skladiščijo. Pri žitih prodajo le zrnje z namenom, da na posevkih ostane čim več zelenja, ki ga podorjejo in s tem nahranijo tla, saj hlevskega gnoja na kmetiji ni. KOLOBAR IN USTREZNA PRIPRAVA TAL Če je dober kolobar, ni težav pri pridelavi krompirja. »S kolobarjem smo se rešili tudi strun,« pove Emil Drešar. Veliko težav so rešili tudi s tem, da so začeli krompir saditi na površine, kjer je bila prej koruza, medtem ko so po pšenici njivo najprej preorali, zatem posejali belo gorjušico ali oljno redkev in jeseni spet preorali ter tako z veliko humusa obogatili tla za sajenje krompirja. PRIDELAVA IN PRODAJA IZ LETA V LETO VEČJA Emil se spomni, da je bil na kmetiji vedno krompir, vendar ga ni bilo v tako velikih količinah. Nekoč so kupci prišli na dom, ga kupili 200 ali 300 kilogramov in ga skladiščili sami. Ko so se začeli pojavljati supermarketi in so potrošniki krompir kupovali sproti, so morali najti nove prodajne poti. V devetdesetih letih so krompir z osebnim avtom in prikolico dobavljali le nekaj šolam, sčasoma pa je bilo šol in vrtcev, ki so želeli njihov krompir, vedno več in tako so kupovali in najemali kmetijska zemljišča in večali pridelavo. Tudi ko so se spremenili pogoji dobave in je bilo mogoče v javne zavode priti le preko razpisov v Uradnem listu, ki so bili poleg vsega še dragi, so uspevali. Potem so se začele sheme kakovosti, pridobili so si certifikat integrirane pridelave, vključili so se v KOPOP program, a kljub pretirani birokraciji in nenehnim kontrolam se to ne pozna pri ceni krompirja. »Na trgu smo vsi enaki ne glede na pridelavo, vedno je pomembna le najnižja cena,« pravi Emil. Nekaj šol, ki kupujejo Drešarjev krompir, je v Ljubljani, druge so na območju Domžal, Medvod in Mengša. Dobava krompirja poteka preko razpisov ali v okviru ločenih sklopov. TUDI KROMPIR IZ UVOZA NI POCENI A tudi v šolskih kuhinjah, kjer je pomanjkanje delovne sile, hitro ugotovijo, da je domači krompir kakovostnejši, da ga imajo otroci raje, da je pri uvoženem veliko odpadkov in da sploh ni tako poceni. Letošnja slaba letina tako v Sloveniji kot v Evropi je botrovala nekoliko višjim cenam tudi v Evropi, še vedno pa se je treba z vsako šolo zelo pogajati, včasih tudi za cent ali dva, saj je na trgu vedno več različnih ponudnikov. Drešarjevi pridelajo štiri glavne sorte krompirja, kis slavnik, marabel, elfe in otolio. Pomembno je, da imajo zgodnjo sorto, srednje pozno in pozno sorto, ki jo pobirajo čim kasneje, da jo lahko dalj časa skladiščijo. Nimajo namreč sodobne hladilnice, pač pa le izolirano skladišče, kjer krompir zdrži do marca, aprila, ko ga običajno tudi vsega prodajo. Trenutno dostavljajo krompir več kot dvajsetim šolam in vrtcem ter sedmim gostilnam po naročilu. Oba, oče Janez in sin Emil, dostavljata krompir sama, večinoma do šestih zjutraj, včasih tudi le po 50 do 100 kilogramov v eni dobavi. Drešarjevi so dobavljali krompir tudi v enega od domov za ostarele, ki pa je pred kratkim dobavo prekinil, ker so se v domu odločili, da bodo kupovali olupljen krompir.  V NAČRTU RAZVOJ IN POSODOBITEV KMETIJE Za pridelavo krompirja imajo večino osnovne strojne opreme, medtem ko pri pridelavi žit koristijo tudi usluge. Pri računovodstvu pomaga Emilova žena Maja, v veliko pomoč pa sta na kmetiji tudi 21-letni Tilen, ki je kmetijsko-podjetniški tehnik, in 14-letna Špela, ki obiskuje srednjo veterinarsko šolo. Emil upa, da bo eden od njiju tudi naslednik kmetije, do takrat pa ima še nekaj načrtov za razvoj in posodobitev. V letošnjem letu načrtuje investicijo v elektrarno na kmetiji in s tem pridobitev električne energije za lastno porabo, razmišlja tudi o ureditvi linije za lupljenje in vakuumsko pakiranje krompirja. Želi si nov traktor in določene strojne priključke, saj trenutno orje z dvobrazdnim plugom. Glede na vedno večje povpraševanje po domačih pridelkih pa je mogoča tudi širitev pridelave, kar pomeni najem ali nakup novih kmetijskih zemljišč, o čemer pa ne želi odločati sam, pač pa da pri tem soodloča tudi morebitni naslednik.

Pred zimo, ponavadi je to novembra ali decembra, vso živino prepelje ali prižene na travnik na domačijo v Velike Lašče, kjer imajo živali odprti kozolec, v katerega se skrijejo pred hudim mrazom in snegom. Letos so bili jesenski dnevi lepi, zato je bila živina povsod dolgo na pašnikih. Ko pa je zapadel prvi sneg, so se konjeniki zbrali na igrišču pred gasilskim domom v Robu, da preselijo vse Kaplanove živali, ki so se pasle na več travnikih, na domači pašnik s kozolcem v Velikih Laščah. Več kot 30 konjenikov je vodilo 50-glavo čredo govedi in nekaj konj iz Mišje doline skozi loge na Brankovo, čez Ulako in Velike Lašče do pašnikov na drugi strani kraja, kjer so bile ob kozolcu že pripravljene bale sena in travni silos za zimsko krmo. Okrog 13 kilometrov dolgo pot so živali dobro prestale, saj so jih vodili že izkušeni jezdeci, ki so na cilju na domačiji dan zaključili s prijetnim druženjem in pogostitvijo, ki jo je pripravil gospodar Milan Kaplan. Živali so na velikem pašniku zelo zadovoljne, saj imajo dovolj paše oziroma sena in tudi samopostrežno silažo, v primeru dežja ali snega pa se skrijejo pod kozolec. Poleg samopostrežnega travnatega silosa Milan vsak dan poskrbi, da imajo živali dovolj dobrega sena na točno določenem mestu, kjer se tam živali najraje zadržujejo. Veliko dobrega sena, ki ga pokosi po logih, imajo živali najprej za krmo potem pa za ležišče.   TUDI POZIMI SO ŽIVALI NA PAŠNIKU Milan tudi doma vse pašnike vsak dan pregleda, da se prepriča, če je z vsemi živalmi vse v redu, če imajo dovolj krme in sveže vode. Vse živali so skupaj, krave s teleti in bikom ter kobile s žrebeti. Ločeno imajo edino žrebca in še temu vedno dela družbo kakšna kobila ali dve in občasno tudi bik z nekaj kravami. Trenutno ima na pašnikih 50 govedi, od tega 29 krav, nekaj mladih živali in plemenskega bika pasme limuzin ter 20 konj, od tega 13 kobil, nekaj žrebet ter enega žrebca pasme posavec. Konji so večinoma posavci, so pa vmes tudi lipicanci in drugi jahalni konji, saj je Milan dober jahač. Glede divjadi in zveri pa je povedal, da je pri divjadi tako kot pri subvencijskih kontrolah. »Kot si lahko izbran pri subvencijskih kontrolah, lahko divjad izbere tvoje živali ali pa ne. Pred nekaj leti sem imel veliko težav z zvermi, ki sicer niso napadle živali, so jih pa prestrašile in naredile škodo na pastirju, zato sem moral nenehno loviti prestrašene živali in popravljati pašnike, zadnja leta pa zveri delajo več škode na Blokah." VSAKI KRAVI JE LEPŠE, ČE NI PRIVEZANA V HLEVU Milan Kaplan od vsega začetka kmetuje na okolju prijazen način, že dve desetletji pa ima tudi certifikat ekološke reje. Skupaj obdeluje več kot 60 hektarjev kmetijskih površin, v glavnem travnikov in pašnikov po vsej občini Velike Lašče, nekaj čez 15 hektarjev površin je na območju Mišje doline, ki je od Velikih Lašč najbolj oddaljeno. Za zimo pripravi okrog 300 velikih bal sena, kar mu zadostuje za čredo živali, ki jo ima. Če nastopi večja suša, kot je bila pred leti, mora seno dokupiti ali pa zmanjšati stalež živali. Nekaj mladih živali proda za nadaljnjo rejo, nekaj pa jih gre v zakol. S prodajo nima težav, saj rejci za pitanje raje kupijo mlade bikce, ki so v prosti reji, saj so tako bolj odporni in zdravi kot uhlevljene živali. Prva tako kupci raje kupijo meso, ki ima sledljivost, in vedo, kje se je žival pasla in kaj je jedla. Kaplanove živali ne poznajo zdravljenja. V zadnjih časih tudi pogina ni bilo, ob tem pa Milan še poudari, kako mu živali same javljajo, če je v čredi kaj narobe. »Krave vedno mukajo, saj želijo s tem nekaj povedati.« Tako je ena od krav mukala in stala ob ležeči kravi, dokler ni prišel do njiju in pomagal bolni kravi.

Dvakrat na leto je v trgovini Jagoda mogoče kupiti različne sadike in rože, spomladi predvsem sadike jagod in različnih vrtnin ter balkonsko cvetje, jeseni pa nagrobno cvetje in aranžmaje. Andreja Bogataj je prišla na Golčevo kmetijo iz Idrije, ko sta s partnerjem Robertom Golcem prevzela kmetijo njegovih staršev. V družini kmetujejo že več generacij, predniki so se ukvarjali s pridelavo poljščin, zlasti krompirja, ter z govedorejo, Andreja in Robert, oba agronoma, pa sta ponudbo začela dopolnjevati najprej s čebulo, kasneje še s česnom, zeljem, jagodami in nekaj drugimi vrtninami. V hlevih je še vedno nekaj govedi predvsem zaradi kolobarja in zagotavljanja hranil na njivah, obdelujeta pa okoli pet hektarjev lastne zemlje in še približno toliko v najemu. V trgovinici Jagoda, tik ob cesti na Spodnjem Brniku, boste v jesensko zimskih mesecih dobili krompir, česen, čebulo, fižol in še kakšno glavo zelja, v mesecu maju in juniju pa predvsem sladke jagode in še nekaj drugih vrtnin, ki bodo na voljo čez vso poletje. Ker je območje podeželsko in imajo številni svoje vrtove, na katerih si poleti pridelajo sami glavnino vrtnin, predvsem plodovke, se s pridelavo poletne zelenjave Golčevi ne ukvarjajo. V manjših količinah pridelajo le zgodnje zelje, krompir in kakšno solato. Na kmetiji pomagajo poleg Andreje in Roberta, ki pomaga po službi, Robertova starša, pa tudi 10-letni Andraž in 13-letna Nika sta že v veliko pomoč, a vendar bi za širitev proizvodnje potrebovali več delovne sile, je prepričana Andreja. PONUDBA V TRGOVINI SE NENEHNO DOPOLNJUJE Poleg prodaje česna in jagod je trgovin na kmetiji znana po vrtnarskem programu. Spomladi že več let prodajajo sadike jagod, okrasne rastline in sadike vrtnin, jeseni pa poleg svežih vrtnin tudi nagrobno cvetje in aranžmaje. Ob dobri letini jagod je v ponudbi tudi jagodna marmelada, za katero je Andreja prejela znak kakovosti na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju. Pred trgovino so prodajni rastlinjaki, na njivah tuneli za pridelavo jagod, medtem ko je vsa ostala pridelava na prostem in tako povsem odvisna od vremena. Veliko bolj kot širjenju pridelave, ki zadostuje prodaji na domu, se Andreja posveča širitvi ponudbe v trgovini, ki jo že ves čas dopolnjuje z različnimi pridelki in izdelki drugih kmetij glede na želje kupcev. Tako imajo danes poleg svojih svežih sezonskih pridelkov zelo bogato ponudbo različnih mok, kaš, kosmičev, testenin, mesnih, mlečnih in sadnih izdelkov, jajc, oljčno in bučno olje, različna vina, med ter najnovejša ponudbo, to so ekološka čistila. Poleg tega Andreja v zadnjem času velik poudarek daje ponovni rabi embalaže vsega blaga. Vipavsko vino si lahko kupci natočijo v lastno embalažo ali le-to kupijo v trgovini, prav tako je z ekološkimi čistili, katerih ponudba je še na začetku, a je po njih veliko povpraševanje. Kmalu pa bodo v ponudbi tudi kaše kot ajdova, prosena, ješprenj, ki si jih bodo stranke lahko naložile v svojo embalažo. MAJHEN DELEŽ PRIDELKOV TUDI V ŠOLE IN ENO GOSTILNO Kot pravi Andreja je kupcev, ki iščejo lokalno, pridelano hrano vedno več in vedno več je tudi takšnih, ki jim pri tem ni najpomembnejša cena. So se pa zelo spremenile navade kupcev. Danes kupec ne kupi 100 kilogramov krompirja, pač pa pride desetkrat po 10 kg krompirja, pri tem pa želi kupiti še kaj drugega. Zato bodo tudi v prihodnje sledili potrebam in željam kupcev in bodo ponudbo še dopolnjevali. Na vprašanje kaj jim še manjka, je Andreja brez premisleka odgovorila: kruh. Takoj je bilo mogoče razbrati, da nekje že tli želja po tem, da kupcem ponudijo še domač kruh iz krušne peči. To se kot običajno, ne bo zgodilo čez noč, saj Andreja vsak izdelek najprej preizkusi sama, ga ponudi družinskim članom in prijateljem in šele potem strankam. Tako je pred časom začela razmišljati o kruhu iz ene od sosednjih kmetij, o senenem mleku in še kakšen izdelek bi se našel, ki bi mu Andreja hitro naredila prostor na policah v trgovini. Kot pravi Andreja so kupci od Zgornje Gorenjske do Ljubljane, a bolj kot to, da imajo kupci iz malo bolj oddaljenih krajev primerljiv delež obiskanosti trgovine kot kupci iz bližnje okolice, jo preseneča majhna prodaja lokalnih pridelkov šolam, vrtcem in gostilnam. Nekaj šolam in vrtcem sicer dobavljajo krompir in spomladi preko sheme šolskega sadja tudi jagode ter zelje eni gostilni v bližini, a to je vseeno zelo majhen delež glede na število javnih zavodov in število gostiln v bližini, je prepričana Andreja. Njena želja je, da tradicionalni slovenski zajtrk v šolah ne bi bil samo enkrat v letu ampak, da bi imeli otroci vsak dan na jedilniku slovensko hrano. DRUŽBENO AKTIVNO ŽIVLJENJE Andreja je ob delu na kmetiji, v trgovini in skrbi za družino tudi družbeno zelo aktivna. Eno leto je minilo, odkar je na Gorenjskem zaživelo novo društvo kmečkih in podeželskih žena, ki prihajajo iz Cerkelj in Šenčurja in so pred tem bile del Društva kmečkih žena Kranj. Predsednica novoustanovljenega društva Gorenjski nagelj je Andreja Bogataj, ki zelo uspešno sledi ciljem, ki so si jih članice zadale. Izpopolnjevale so se v kuharskih delavnicah, spomladi bodo pripravile vrtnarsko, poleti zeliščarsko in še na kakšno drugo delavnico, ter eno strokovno ekskurzijo. Predvsem pa bodo k sodelovanju privabljale še več podeželskih žena. »Nekoč smo se ženske v vasi ločevale na tiste, ki smo živele in delale na kmetiji in na tiste, ki so živele na kmetiji in hodile v službo, danes teh mej, zlasti med mladimi, ni več,« je prepričana Andreja. V društvu je včlanjenih že več kot 140 žena in deklet, lansko leto pa so že sodelovale na izboru mlade kmetice leta, za kar se je kot kandidatka opogumila prav Andreja, ki je s tem želela prebiti led in opogumiti za to še druga dekleta. Poleg tega je Andreja članica Prostovoljnega gasilskega društva Spodnji Brnik, članica sveta zavoda cerkljanske osnovne šole, že drugi mandat pa tudi članica občinskega sveta občine Cerklje na Gorenjskem in članica občinskega odbora za kmetijstvo. V času kolin se bolje prodaja debelejši česen, drobnejši, spomladanski dalj časa skladiščen, pa na koncu. Preberite v Kmečkem glasu (29.1.2020)

Po letu 2008 smo tako priča množičnemu krčenju nasadov večjih, srednje velikih in še največ manjših sadjarjev. Sadjarji imajo težave tako s pridelavo in še bolj s trženjem domačih jabolk. Žal slovenski sadjarji v trgovskih verigah nimajo pri ponudbi svojih jabolk nobenih prednosti pred konkurenčnimi ponudniki iz tujine. Celo nasprotno, saj se večina domačih jabolk na trgovskih policah prodaja po akcijskih cenah. Domači pridelovalci jabolk v zadnjem desetletju za kilogram jabolk namizne kakovosti od trgovcev pogostokrat niso uspeli iztržiti niti proizvodne cene 0,16 evrov za kilogram. Uvoz jabolk, predvsem iz Poljske, Avstrije, Češke in v zadnjih letih iz Hrvaške, se iz leta v leto veča. Slovensko kmetijstvo je v nastalih razmer izgubilo več sadovnjakov na pravih sadjarskih legah, je prepričana Zlatka Gutman Kobal, specialistka za sadjarstvo pri KGZ Maribor. Prepričana je, da so potrebni projekti, ki bodo zaustavili opuščanje sadjarstva v regiji in preprečili neobdelanost površin z omejenimi dejavniki, ki so primerne za sadjarstvo, ki bodo preprečili slabšanje demografske strukture prebivalstva in zapuščanje vasi. Kot pravi Gutmanova je treba ohraniti domačo pridelavo kakovostnega namiznega sadja, še posebej jabolk in o tem so se pridelovalci in strokovni delavci več različnih domačih in tujih institucij ter organizacij pogovarjali na sadjarskem dnevu v okviru že tradicionalnih Lombergarjevih dnevov na Štajerskem. PANOGA S TRADICIJO Vsaka panoga je pomembna, še zlasti panoga, ki ima tradicijo kot jo ima sadjarstvo, je povedal državni sekretar Jože Podgoršek. V sadjarstvu prihaja v zadnjih letih do velikih strukturnih sprememb. Danes je v Sloveniji okrog 10.600 ha sadjarskih površin, od tega 4.333 intenzivnih sadovnjakov, ekoloških pa 1.900. Kot pravi Podogoršek je cilj ekološko pridelavo povečati na 2.100 ha. Jabolka je še vedno glavni sadež, čeprav se površine jablan zmanjšujejo, povečuje pa se jagodičje, lupinarji, hruške in nekatere nove sadne vrste. V novi kmetijski strategiji je cilj povečati obseg pridelave sadja, izboljšati konkurenčnost, kakovost in porabo sadja, prav tako narediti celoten sektor bolj odporen in pridelovalce še bolj povezati. Sektor sadjarstvo je sicer edini sektor, ki ima eno organizacijo proizvajalcev (OP), kar bo v prihodnji finančni perspektivi še pomembneje, saj bodo intervencije za sadje in zelenjavo vezane na OP. Novi nasadi se opremljajo s protitočno mrežo, trenutno je pokritih nekaj čez 50 odstotkov nasadov, medtem ko je z namakalnimi sistemi urejenih le 20 odstotkov nasadov. VSAK TOPAZ NI EKOLOŠKI IN NI LE TOPAZ EKO Začetki tržne certificirane ekološke pridelave jabolk so se v Sloveniji začeli pred 20 timi leti, danes pa se kažejo nove možnosti večje pridelave ekoloških jabolk, predvsem na manjših in srednje velikih sadjarskih kmetijah s pravimi sadjarskimi legami. Dejstvo je, da je sedaj pravi čas za ekološko pridelavo. Ekološko sadjarstvo, predvsem jabolk sta predstavila Fritz Prem, ekološki sadjar iz Avstrijske Štajerske, predsednik evropskega foruma za bio sadje (EBF) in Karl Waltl, svetovalec ekološke pridelave sadja deželne zbornice na Avstrijskem Štajerskem. Pridelava ekoloških jabolk na južnem Tirolskem, v Alteslandu, okrog bodenskega jezera, v Švici in na Nizozemskem se je začela pred 25 leti. Sadjarji so se ob podpor sadjarskih svetovalcev začeli združevati, nastajala so ekološka združenja, ki pa so hitro ugotovila, da morajo biti del kmetijske strategije. EBF danes zajema 70 odstotkov vse pridelave ekoloških jabolk in ima celoten pregled nad pridelavo in prodajo, ki je osnova za cenovno politiko. Pridelovalci so med seboj povezani in takoj opazijo novega igralca na trgu, zanj presodijo ali je moteč ali se jim bo pridružil. Poljska ima po statističnih podatkih veliko ekoloških jabolk (24.000 ha), ki jih je na trgovskih policah težko najti, največjo rast ekološki jabolk pa imajo v Italiji, Nemčiji, Franciji in Avstriji. EVROPSKA PRODAJA JABOLK PREKO OP V južni Tirolski so tri organizacije proizvajalcev, ki pridelujejo in prodajajo 40 odstotkov celotne pridelave ekoloških jabolk, v Avstriji imajo tri OP za dobavo in prodajo jabolk, v severni Nemčiji jih je pet, na jugu Nemčije so tri, v srednji Nemčiji pa vsaj 50. Tudi v Franciji je teh organizacij veliko. Ekološki trg v Evropi je zelo različen. Rast ekološke pridelave je od 5 do 30 odstotna, v povprečju je rast okrog 7 odstotna. Poraba ekoloških jabolk se povečuje v Veliki Britaniji v javnih zavodih, predvsem šolah, v Španiji. Fritz Prem je poudaril, da obstajajo ekološki potrošniki, ki se pripeljejo s kolesom in točno vedo kaj bodo dali v svojo nakupovalno košaro (takih je 3 odstotke vseh kupcev), na drugi strani pa je večina kupcev (70 odstotkov), ki je spontanih, ki, preden gredo v trgovino, ne razmišljajo o ekoloških proizvodih in se za nakup odloči, ko ga vidi na polici. Zagotovo so ljudje z višjim standardom, okusci, ki dajo nekaj na okus, radi dobro jedo in uživajo v prehrani ekološki, kupci ekoloških proizvodov. Velik potencial ekoloških jabolk je v predelavi, predvsem v otroški hrani, hrani za dojenčke in v prehrani v šolah in vrtcih. KAJ JE BOLJ EKONOMIČNO EKOLOŠKO ALI INTEGRIRANO? V verigi, v kateri so pridelovalec, predelovalec, dobavitelj in trgovec, se je treba vedno vprašati kaj je boljše za koga. Če ima ekološka jabolka višjo ceno je to boljše tudi za trgovca, ki ima s tem tudi višjo maržo. Dejstvo je, da imajo pridelki z večjo dobičkonosnostjo boljši položaj na trgovskih policah, večjo reklamo in boljše se bodo prodajali. Veletrgovci imajo pri tem glavno vlogo, saj je vse odvisno do njih. Pri skladiščenju ekološkega in integriranega jabolka je strošek enak, pri sortirnicah je strošek ekoloških jabolk večji in tudi pri pakiranju je strošek zelo odvisen od vrste embalaže in lahko ceno zelo zviša. Strošek v sortirnici in pakirnici je odvisen od njene velikosti. Večja je sortirnica in pakirnica, manjši je strošek na enoto. Ekološki pridelovalec bo zaslužil, če se bo držal pravil organizacij proizvajalcev, ki so dobro prodale pridelek ali pridelovalec, ki zelo strateško, načrtno, samostojno prodaja pridelek direktno končnemu kupcu. Trenutno je trg zelo naklonjen ekološki pridelavi, saj gre za okolju prijazno pridelavo, za oživitev tal in podobne okoljevarstvene poudarke, ki bodo v prihodnje še povečale povpraševanje po ekoloških proizvodih. Danes se v šole ne vozijo slovenska jabolka, tudi za tradicionalni slovenski zajtrk naj ne bi imele vse šole slovenska jabolka. Lani, ko so bila skladišča ob začetku sezone še polna jabolk prejšnje letine, so v slovenske šole septembra prišla poljska jabolka po nekaj centov za kilogram. V prihodnje bodo pridelki jabolk stabilni le, če bodo nasadi aktivno zaščitami s protitočnimi in protiinsektnimi mrežniki ter zaščitnimi folijami, opremljeni z namakalnimi in oroševalnimi sistemi ter zasajeni z novimi na sušo in pozebo ter bolezni in škodljivce bolj odpornimi sortami jabolk. BOLJE TRGOVATI KOT PRIDELOVATI Ker ni vzpostavljen tržni red jabolk, ima vsaka sorta vsaj za 15 odstotkov nižjo ceno. Celo sadjarji so prepoznali, da je enostavneje in manj rizično trgovati kot pridelovati. Kazen za nepravilno označbo porekla je minimalna v primerjavi z zaslužkom uspešne prodaje. Tovrstne goljufije so že vsakodnevna praksa. BONITA SLOVENIJA Na trgu je nova sorta slovenskih jabolk, imenovana bonita. Gre za klubsko sorto, odporno proti škrlupu in plesni, kar pomeni manj uporabe pesticidov, predvsem je bonita sočna, zelo okusna, dobro skladiščna slovenska sorta jabolke. V Slovenijo jo je, tako kot pred dvema desetletjema sorto topaz, iz Češke pripeljal sadjar Anton Koršič iz Arnovega sela pri Artičah. Danes ima več kot deset sadjarjev v Posavju, na Štajerskem in drugod po Sloveniji, ki so člani za namen pridelave jabolk bonita ustanovljene zadruge Tibona, zasajenih že dobrih osem hektarjev, letošnjo pomlad in jesen pa načrtujejo zasaditev še približno enkrat toliko površin. Ustanovitev zadruge je bila pogoj, da so pridelovalci pridobili lastništvo za sorto v Sloveniji, ki so jo iz uspešnih sort topaz in pink lady vzgojili na Češkem, lastnik pa je konzorcij južnotirolskih drevesničarjev KSB, ki od vsake posajene sadike dobi po en evro ter prihodnjih dvajset let po dva centa od vsakega prodanega kilograma. Pridelovalci so se skupaj s partnerji KGZS, KGZ Maribor in Novo mesto ter Biotehniško fakulteto s projektom bonite prijavili na razpis ukrepa 16.2 Podpora za pilotne projekte ter za razvoj novih proizvodov, praks, procesov in tehnologij na področju gozdarstva in na njem tudi uspeli. V projektu bodo definirali in določili tehnologijo pridelave, ter izvedli potrebno promocijo za uspešno prodajo jabolk. Prvi nasadi, ki so bili zasajeni leta 2018, so minulo sezono dali uspešen pridelke, tudi 20 ton lepih izenačenih plodov bonite, ki jih je bilo kot sveža jabolka, nekaj soka in tudi krhljev mogoče kupiti v Šparovih trgovinah. S PRIDELAVO JABOLK NISMO VEČ SAMOOSKRBNI Letošnji pridelki so pri večini sadnih vrst glede na povprečje zadnjih pet let podpovprečni. Po nekaterih ocenah smo pridelali od 40.000 do 50.000 jabolk, kar glede na povprečno porabo 32 kg jabolk na prebivalca ne zadošča za lastno porabo. Pozitivno je to, da je zaradi slabše pridelave in manj jabolk, cena jabolk letos boljša. Prvi del decembra je bila cena jabolk 0,75 evra na kilogram, pri hruški nekaj čez evro na kilogram. SEKTORSKA PROMOCIJA ZA SADJE Sektor sadjarstvo je v shemi izbrana kakovost. Tako naj bi bilo zbranih okrog 70.000 evrov (20 evrov po ha in 1,50 evra na tono pridelanega sadja), država bo k temu dodala še 200 do 250 tisoč evrov in spomladi, ko se začne obiranj prvega sadja, hkrati pa so jabolka še v skladiščih, naj bi se začela sektorska promocija. Poleg ozaveščanja domačega potrošnika, pa naj bi sektor iskal tudi nove trge kot so Kitajska, Vietnam, Indija.

Naša jagoda mora biti drugačna od ostalih. Izhajati mora iz lokalnega okolja, kjer je manjši ogljični odtis, pridelana mora biti po pravilih integrirane pridelave ali na ekološki način. Pri integrirani pridelavi mora pridelovalec spoštovati ne samo pravila o varstvu rastlin, ampak tudi tista o gnojenju in pripravi zemlje ter še kaj. Obrana mora biti v optimalni zrelosti, raje malo bolj kot premalo zrela. To si pridelovalci na lokalni ravni lahko privoščijo. Če bomo obirali premalo zrele jagode in jih dajali v prodajo, si bomo na dolgi rok naredili medvedjo uslugo. Še vedno je neprepoznavna embalaža naših jagod in kot je dejala Darinka Koron, imamo tu še veliko dela. Več preberite v Kmečkem glasu (8. januar 2020).  Ne spreglejte tudi knjige Darinke Koron GOJENJE JAGODIČJA, v kateri nam avtorica natančno predstavi, kako gojiti jagode, maline, robide in tudi druge, manj poznane jagodičaste vrste.