Stročnice so del velike družine metuljnic, te pa so neobhodno potrebne v vsakem kolobarju, na njivi, vrtu, predvsem pa v ekološkem kmetovanju. Imajo veliko dobrih lastnosti, na prvem mestu pa je zagotovo njihovo sožitje z nitrifikacijskimi bakterijami. Te živijo na koreninah stročnic, od svojih gostiteljskih rastlin dobijo sladkorje, a jim za zahvalo vračajo dušik. Druga odlična lastnost je tudi dokaj globok in razvejan koreninski sistem, ki s svojimi izločki in delovanjem veliko prispeva k dobri strukturi tal, pravi Miša Pušenjak iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor.

Zagotovo so stročnice s fižolom na čelu »slovenske« vrtnine. Na naših kmetijah in vrtovih še vedno pridelujemo neskončno število domačih sort, ki imajo tudi domača imena. Pri pregledu izvora so ugotovili, da so jih pridne roke naših prednikov prilagodile našemu podnebju, razmeram, okusu, in da lahko rečemo, da imamo številne povsem unikatne sorte. Lahko smo ponosni nanje, čeprav z njimi sploh ni veliko dela. Zagotovo je v Sloveniji fižol številka ena.

POLISTAJTE in NAROČITE s klikom na naslovnico.

Poznamo visoke in nizke sorte fižola, pa še stročje in zrnate sorte. Tehnologija pridelave semena je praktično enaka s tehnologijo pridelave fižola za hrano. To je prednost, saj lahko seme pogosto spravljamo tudi strojno.

Semenska pridelava ima svoje zakonitosti, ki jih ne smemo kršiti. Seme pridelujemo zato, da imamo boljšo kaljivost semena, pa tudi ves čas »sorto«, ki je prilagojena našemu okusu, našemu načinu pridelave in seveda tudi mikroklimi naše kmetije, vrta. Zato se moramo držati osnovnih zakonitosti semenske pridelave, da bomo te cilje tudi ves čas dosegali.

IZOLACIJA

Prva zapoved – izolacija – pomeni, kako daleč narazen naj rastejo rastline posameznih sort, da preprečimo križanje. Pri pridelovanju semena stročnic je lažje, saj so samoprašne. Le redkokdaj pride do križanja, saj je cvet oplojen, preden sploh vidimo barvo le-tega. To pomeni, da naj bo razdalje med posameznimi sortami le toliko, da se rastline fizično ne pomešajo med seboj. Če pridelujemo fižol za seme, je zelo pomembno, da sejemo iste sorte skupaj, vsekakor na isto oporo, bolje pa je tudi, da so posejane skupaj površinsko, kar pomeni, da ne sejemo eno sorto v eno vrsto in nadaljujemo z naslednjo, kar je sicer lažje. Pravilno je, da je ena sorta posejana v več vzporednih vrstah, dokler semena ne zmanjka, potem pa se nadaljuje z naslednjo sorto. Enako velja tudi za nizek fižol.

Edino odstopanje od tega pravila je laški, turški fižol (po štajersko tudi kostanjevka, keber …), ki je deloma prašen. Zato svetujem, da tega fižola ne sejete v isto žičnico, saj lahko povzroči nitavost strokov stročjega fižola.

Opraševalci niso potrebni, a obletavanje čebel, včasih pa tudi manjši insekti, kot so mravlje, mušice …, pomagajo pri oprašitvi ali pa povzročijo neželena križanja.

Oprašitev in oploditev močno motijo temperature nad 30 °C dalj časa. Tudi cvetni nastavek je takrat manjši. Namakanje in mešani posevek s koruzo lahko ta pojav ublažita, ne moreta pa ga popolnoma preprečiti.

POZITIVNA IN NEGATIVNA ODBIRA

Za seme nikoli ne poberemo vsega semena v posevku, potem pa od tega izločimo potrebno količino semena za setev, ostalo pa prodamo ali pojemo. Nasad od prvega dneva vznika opazujemo ter si izberemo najbolj zdrave rastline. Ob cvetenju odberemo tiste, ki so prve zacvetele, če seveda želimo zgodnejši pridelek. Takrat si te rastline tudi vidno označimo. Potem gledamo še zdravstveno stanje teh rastlin in predvsem strokov. Za seme poberemo samo prvih 10 strokov. To seme je najbolj kakovostno (običajno tudi še brez fižolarja) in bo kaljivost zadržalo več let. Temu rečemo pozitivna odbira.

S pozitivno odbiro sčasoma dobimo bolj zdrav, zgodnejši (ali poznejši) pridelek in izboljšamo material, s katerim smo začeli.

V nasadu se odbere vsaj 10, bolje 15 najlepših rastlin vsake sorte. Iz nasada se redno odstranjuje rastline, ki kažejo znake viroz, in se pri tem pa pazi, da se jih ne zamenja z napadi pršic. Virusi rastlino izmaličijo, da ima nenormalne, zvite, zmečkane liste, najpogosteje pa čudno obarvane liste – progaste, neenakomerno lisaste … Pogosto je rast rastline zelo upočasnjena in se v neki fazi popolnoma ustavi. Običajno tudi strokov na taki rastlini ni veliko. Če je možno, take rastline odstranjujemo iz nasada, ko pa ne gre več, je bolje, da tako sorto zavržemo, saj nam lahko okuži tudi zdrave sorte. Najbolje je, da so to rastline, ki ne rastejo ob drugi sorti, ampak tiste, ki so obdane z isto sorto. Najprej izberite najbolj vitalne, zdrave, olistane rastline.

Nasad spremljajte tudi pred cvetenjem. Izberite rastline, ki so prve zacvetele. Preverjajte tudi, kako hitro so bili stroki na njih primerni za spravilo. Od teh rastlin pa za seme shranimo prve stroke. Ti naj bodo seveda primerne barve in oblike za sorto. Nad temi stroki preprosto zavežite barvne trakove, da jih ne boste po pomoti potrgali za prehrano. Ta nevarnost je posebej pri stročjih sortah. Izberite najdaljše stroke z največ zrni. Na stroku naj ne bo peg ali lis glivic, saj so te skoraj zanesljivo potem tudi na semenu. Pri stročjih sortah preverite stroke, ki jih ne boste izbrali. Ti stroki ne smejo biti nitasti, če se da in je izvedljivo, jih tudi skuhajte, da boste preverili dolžino kuhanja in okus.

Če pridelujete predvsem nizek fižol za zrnje na večjih površinah, si njivo dobro oglejte. Izberite del, ki je že na prvi pogled najbolj zdrav, vitalen. Na tem delu bi sama vendarle odbrala in označila najbolj zdrave, morda najbolj zgodne rastline, in jih označila (morda s kolom) in kasneje najprej ročno populila ter to seme sejala posebej. Poleg vsega opisanega bi izbrala še rastline, ki dozorevajo istočasno, saj to olajša strojno (pa tudi ročno) spravilo.

Prav tako je za strojno spravilo zaželeno, da stroki niso nastavljeni prenizko, zato bi iskala predvsem take rastline. Ta del posebej varujte tudi pred glivicami in boleznimi. Kombajn naj najprej požanje seme na tem delu. Ločite ga in posebej sušite in vsaj to seme shranite v zamrzovalnik.

PESTROST POPULACIJE IN PREPREČITEV OPRAŠITVE V SORODSTVU

Kljub temu da je fižol samoprašnica (v teoriji bi lahko pobirali seme samo z ene rastline), je vendarle bolje, da seme poberete z več rastlin, po možnosti vsaj 10. Tako je vseeno ohranjena določena genetska pestrost.

Zapoved: prvo seme velja za vse rastline. V prvem semenu je namreč največ energije, največ hrane. Prav tako je pogosto še neokuženo, v njem tudi še ni jajčec fižolarja. Vedno vedite, da je spravilo sort za zrnje lažje kot spravilo semena za stročje.

Na manjših površinah seme pobiramo ročno, in sicer vsak strok posebej. Tako je kakovost semena najvišja, saj lahko preverite tudi zdravstveno stanje samega stroka.

Pri nizkih sortah lahko odberete v posevku tudi rastline, ki imajo največ zdravih strokov. Spulite cele rastline, jih pohodite, pometete in nato očistite z rešeti. Shranite ga ločeno od zrnja za hrano.

Večji posevki: visok fižol 14 dni pred nameravanim spravilom spodrežemo. Poskusimo najti obdobje, ko je napovedano suho, po možnosti celo vetrovno vreme. Ko so fižolovke povsem suhe, fižol s stebli in listi vred poberemo, postavimo nekam na kup, najboljši je nadstrešek z utrjeno (asfaltirano, betonirano …) površino. Vsa masa naj se še dodatno posuši. Čez ta kup se večkrat zapeljite z manjšim traktorjem, pritisk na gumah po potrebi zmanjšajte. Občasno potem odmaknite fižolovino, spodaj je vedno seme. Pometite ga in ustrezno očistite.

Postopek večkrat ponovite.

Večje površine nizkega fižola lahko populite, ko je dovolj suh, in prav tako vso maso v nizki plasti naložite na utrjeno površino, da se dokončno posuši. Potem je postopek enak, kakor je napisan zgoraj.

V obeh primerih je učinkovita tudi uporaba stare mlatilnice, če jo na kakšni kmetiji še najdete. Žal so jih kot nepotrebne, starinske stroje na večini kmetij že zdavnaj uničili. Na tak način je najmanj polomljenega zrnja. Posebej pri pobiranju večje količine semena stročjih sort je to najbolje. Seme stročjih sort je običajno veliko, rahlo in hitro poči, saj ni žlahtnjeno za strojno spravilo.

Semenarstvo ni preprosta zadeva in zahteva poleg osnovnega tehnološkega znanja pridelave posamezne rastline še specialna znanja. Pridelovanje semena stročnic pa je nekoliko lažje, zato sploh ni razloga, da se ga ne bi lotili.

SPRAVILO NIZKEGA SEMENSKEGA FIŽOLA S KOMBAJNOM

Večje površine nizkega semenskega fižola poskušajte pospraviti s kombajnom. Uporabi se priključek za spravilo koruze. Že v začetku vedite, da se lomljenju semena ne morete izogniti. Kljub temu lahko z nekaj ukrepi vsaj v poletjih, ko ni presuho in prevroče, ta pojav omilite. Najprej nastavite razdaljo med mlini v kombajnu tako, da bo prilagojena povprečni velikosti in debelini zrnja. S tem boste sicer izgubili najbolj debelo, vitalno seme, zato pa je smiselno, da se čim več strokov pobere ročno pred tem postopkom.

Lahko pa se s kombajnom lotimo spravila kakšen teden pred tem, ko je največ semena povsem zrelega, ter ne čakamo na zadnje stroke. Tukaj imajo prednost sorte, ki cvetijo in dozorevajo istočasno. Na polje gremo zjutraj, ko je vse skupaj še nekoliko vlažno, zato pa potem seme toliko bolj natančno posušimo. Manj škode naredimo, če ves fižol na njivi porežemo, pokosimo in ga v kombajn zmečemo na dvorišču drug dan zjutraj.

Na eni od kmetij so fižol mlatili s strojem za ličkanje koruze. Bili so dokaj uspešni, škode je bilo malo, le porabljenega časa je bilo veliko.

SKLADIŠČENJE SEMENA

Seme hranimo vedno v popolni temi, na suhem in kolikor je le možno na hladnem. Najbolje je, da je seme kar do naslednje setve shranjeno v zamrzovalniku. Tako se izognemu razmnoževanju fižolarja. Najbolj nevarna za seme je zračna vlaga in pogosto nihanje temperatur.

Semena nikoli ne hranimo v plastičnih vrečkah, lahko so iz blaga ali papirja. Zelo uporabne so navadne ovojnice za pisma, ki imajo okence. Nanje preprosto napišemo sorto in letnico spravila, zrna pa skozi okence tudi vidimo. V genskih bankah seme hranijo tudi v kozarcih za vlaganje. A mora biti res popolnoma suho. To vidimo tako, da seme zapremo v kozarec za vlaganje in pustimo na toplem do dva dni. Če na stenah ni kapljic vode, je seme suho. Lahko si pomagamo tudi tako, da k semenu dodamo riž ali celo tiste dodatke, ki jih dobimo v usnjenih čevljih ali torbicah, ki vsrkajo vlago.

Seme ohrani dobro kaljivost do tri leta, ob primernem spravilu in shranjevanju pa tudi do deset let.