Ženske so se v vasi vedno družile in si pomagale. Tako je bilo nekoč in tako je še danes. Vera Gorjup je v življenju šla čez mnogo preizkušenj, a vse je z delom in trdo voljo uspešno prestala. Tik pred svojim 90.tim rojstnim dnevom se ne da, saj vse svoje zdravstvene težave blaži z rožicami, ki jih še vedno nabira okrog hiše, in pravi, da jo krepi njeno gibanje bodisi peš ali s starim zelenim golfom, s katerim se zapelje po vasi do prijateljev, znancev, sorodnikov ali do trgovine.

Vera Gorjup je v kraju pravi informator, kot nekakšen leksikon o življenju ljudi v teh vaseh. Za marsikoga, ki želi izvedeti kaj o svojih sorodnikih, o zapuščeni hiši in ljudeh, ki so živeli v njej, je Vera Gorjup kot knjiga spominov. Njene zgodbe so bile že večkrat postavljene na oder lokalnih gledaliških skupin in v različnih kratkih filmčkih, ki jih z naslovom Življenje ustvarja zgodbe, delajo mladi ustvarjalci, ki v kraju skrbijo, da se tradicija ohranja in prenaša na še mlajše.

Vera danes rešuje križanke in veliko bere.Vsak mesec si v knjižnici sposodi najmanj deset knjig, ki jih do naslednjega meseca vse prebere.

Vera je v Rob prišla iz Krvave peči, ki ji še vedno veliko pomeni, saj je njena rojstna vas. Ime naj bi vas dobila po legendi, ko so mlada dekleta namesto Turkom v roke raje skočila preko pečin nad vasjo, a Vera poudari, da ta prelepa vasica nima od zmeraj tako strašnega imena, saj se je prej imenovala Rožna vas. Ali se ima za Dolenjko ali Notranjko jasno odgovori, da sta Krvava peč in Rob na tej strani Iške, kjer je Dolenjska, na drugi strani Iške pa je Notranjska.

Svojčas sta Vera zdaj že pokojni mož spoznavala tudi tuje kraje. Bila sta v Rusiji, Italiji, Franciji, Nemčiji, kasneje pa sta v enodnevnih izletih spoznavala tudi kraje in ljudi po Sloveniji. Vera ne bo pozabila zime v Moskvi in romantičnega Pariza in pravi: »Moskovski red in čistoča ter pariški standard bi bila zame nebesa.

SUHOROBARSTVO IN DRUŽENJE

Vera se dobro spomni kako sta pred 70 leti z možem zidala hišo, v kateri živi še danes, svoj dom pa so si ob njej ustvarili tudi hčerka z družino in sedaj že vnukinja s svojo družino. Oba z možem sta bila zaposlena v takratni zadrugi v Robu. Odkupovali so suho robo, ki so jih v zimskih večerih izdelovali v vsaki hiši. Njen mož je bil vodja odkupa, sama pa je pakirala izdelke in jih pripravljala za prodajo. Spomni se kako so zobotrebce vezali z nitkami v majhne butarce in jih po 10 zavijali v celofanske vrečke ter jih pakirali v zabojčke za prodajo po vsej Jugoslaviji. Preko zadruge je v Robu bila ustanovljena tudi destilarna, kjer so dan in noč kuhali eterično olje iz smrečja, ki se je izvažalo po vsem svetu. Tudi suha roba, predvsem žlice, ki so se kasneje začele izdelovati strojno, so začeli izvažati, pripoveduje Vera, ki so jo po združitvi več majhnih zadrug na območju v današnjo Kmetijsko zadrugo Velike Lašče, premestili na delovno mesto v Velike Lašče, kjer je bila zaposlena do upokojitve.

Ženske zadružnice, to so bile kmetice, tiste, ki so bile zaposlene v zadrugi in še marsikatera druga ženska iz vasi, so bile aktivne na več področjih in med najbolj aktivnimi je bila tudi Vera. Predvsem so imele najrazličnejša izobraževanja in tečaje, skrbele so za kulturo, za razvoj kraja, pripoveduje Vera.

Pri Gorjupovih v Robu so imeli tudi obrt izdelave suhe robe, za katero mladi nimajo več interesa, delavnica z vsemi orodji pa je še vedno v delu stanovanjske hiše.

NEKOČ SENOŽETI DANES GOZD

Že od nekdaj so v tamkajšnjih gozdovih nabirali različne gozdne sadeže, zdravilne rastline, polže, bukov žir in še marsikaj, ki so jih prodajali zadrug. Med zdravilnimi rastlinami je bila smetlika, češmin, arnika, srčna moč, jesenski podlesek, šentjanževka, in številne druge, za katere je bilo treba vedeti ali se nabira cvet, listi, korenina ali plod in kako se pravilno posuši, pripoveduje Vera. Vse zdravilne rastline so uporabljali tudi sami pri lajšanju številnih bolezni in zdravstvenih težavah. Žal danes veliko zdravilnih rastlin ni mogoče več najti, saj so kmetje prehitro kosili in travniki niso več tako pisano cvetoči kot so bili nekoč, pravi Vera.

Vera se spomni lepih senožeti, ki so jih nekoč kosili ali na njih pasli živino, danes je tam gozd. V Robu na hribu, kjer je danes cerkev obdana z gozdom, je bila nekoč šola ob njej pa sadovnjak in zelenjavni vrt. Ravnatelj šole je bil sadjar, ki je predvsem fante učil vse o sadjarstvu, naučili so se tudi cepiti sadna drevesa.

Še pred drugo svetovno vojno so moški iz bajtarskih družin delali v gozdovih, ženske pa so pomagale na večjih kmetijah. Tisti, ki so imeli konje so bili furmani in so vozili les v Dobrepolje na vlak.

Po drugi svetovni vojni so se ljudje začeli izseljevati. Po eni strani hiter razvoj, odpiranje številnih delovnih mest, po drugi strani pa izseljevanje, opuščanje kmetovanja in zaraščanje, opisuje Vera obodbje po drugi svetovni vojni. »Vsak je lahko dobil službo, dobili smo elektriko, vodovod, ceste so se asaltirale, začel se je promet,« našteva Vera in nadaljuje, s tem, da se danes delovna mesta zapirajo, avtobusne linije se ukinjajo, v Robu že nekaj let ni več pošte. Prepričana je, da se je z opuščanjem kmetovanja naredila velika škoda, saj je z zaraščenimi zemljišči težko spet začeti kmetovati. Nekoč smo imeli toliko hrane, da smo jo izvažali, danes nam hrane, predvsem domače, manjka.

PEŠ IZ KRVAVE PEČI V LJUBLJANO NA TRŽNICO

Kot petletna deklica je Vera z mamo hodila iz Krvave peči peš v Ljubljano na tržnico, kjer sta prodajali maslo, jajčka, piščance, gozdne sadeže, spomladi šmarnice, jeseni gobe. Za denar, ki sta ga zaslužili sta v Ljubljani kupili »špecerijo« ali v trgovini ob škofiji poceni ostanke metrskega blaga za predpasnike ali druga oblačila. V eno stran je bilo hoje 5 ur.

V GOZDU SO NEKOČ ŽIVALI BEŽALE PRED LJUDMI, DANES JE OBRATNO

Svoje mnenje ima Vera tudi glede napadov in škod, ki jih delajo divje zveri na območju. Z organiziranimi masovnimi lovi, krmilnicami in mrhovišči, smo živali hranili in jih navadili na to, da se premikajo in iščejo več, ker je tudi njih več. »Ko sem bila majhna in sem pasla živino po gmajnah in ob gozdovih, je vsaka srna prestrašeno zbežala od mene, medveda ali volka sploh nikoli nisem videla,« pravi Vera. Danes je drugače, danes ljudje morajo bežati pred divjimi živalmi, krivi pa smo sami, je preričana. »Sami sebe uničujemo, ker uničujemo naravo in je ne spoštujemo,« pravi Vera, ki se čudi številnim predvsem gospodarskim ukrepom, ki bi naj pomagali ljudem in vzpostavljali nek red. Povsem nerazumljivo ji je bilo, ko so začeli zbirati smeti na podeželju in jih voziti v Ljubljano, kjer se sedaj kopičijo in nimajo kam z njimi. Res pa je, da danes tudi na vasi za pripravo enega kosila porabijo veliko plastike, konzerv in drugih okolju škodljivih stvari, odgovarja sama sebi. A vseeno je prepričana, da danes ljudje delajo marsikaj samo zaradi zaslužka in jih ne zanimajo dolgoročne posledice.

Vera je bila ob službi, vzgoji otrok tudi vedno družbeno aktivna. Bila je v številnih društvih in organizacijah, dva mandata je bila celo delegatka v občini Vič Rudnik, kamor je spadalo območje današnje občine Velike Lašče. Že od nekdaj sodeluje pri Kulturnem društvu v Robu, čeprav je kot igralka na odru nastopala le enkrat, veliko raje pa pomaga in sodeluje na drugi način.

DANES NIČ VEČ ŽITNIH POLJ, JE PA KROMPIR

V Verinih spominih so tudi žitna polja, ki jih danes na velikolaškem ni več. Tu in tam je kje še kakšen posevek koruze, pa še ta mora biti ograjen, da pridelka ne pojedo divje živali. Nekoč se je na območju pridelalo veliko rži, pšenice, ječmena, ovsa, ajde in vseh drugih žit, ki so jih mleli v takrat še obstoječih številnih mlinih. Res je, da v Krvavi peči zaradi nizkih temperatur, ki so bile skoraj tako nizke kot v Babnem polju, ni bilo mogoče pridelati koruze, fižola, kumar in ajde, a tudi temperature danes niso več takšne kot so bile nekoč, se zaveda Vera. Kočevsko skupaj z Velikimi Laščami je do pred kratkim veljalo za bolj hladno regijo Slovenije, kjer so se na vrtovih pridelovale predvsem kapusnice in gomoljnice. Vedno so pridelali precej krompirja, ki so si ga kmetje med seboj menjavali ob ponovni setvi. Semenski krompir je bil vedno boljši, če je prišel iz hribov v doline kot obratno. Prav tako na območju ni smela manjkati kavla – koleraba. Debelo kavlo so porabili za prehrano ljudi, drobna je bila za krmo za živali. Prav v vaseh Velikih Lašč še danes marsikje skuhajo »kavlo«, kuhana koleraba in krompir zabeljena z ocvirki. Vera domiselna in iznajdljivan kot je, pa je pred leti, poizkusila krompir pridelati celo dvakrat v enem letu. Prvi mladim krompir je izkopala že konec julija, začetek avgusta, drugič pa še septembra ali oktobra. Z voljo in delom, se vse da, je prepričana Vera Gorjup.

Obisk prijateljice Pepce je v Verinem razporedu del vsaj enrkat na teden. Včasih sta se videvali vsak drugi dan, imeli skupni vrt, si kaj skuhali, danes pa spijeta čaj ali domači sok, malo poklepetata in obujata spomine.

Še pred drugo svetovno vojno so moški iz bajtarskih družin delali v gozdovih, ženske pa so pomagale na večjih kmetijah. Tisti, ki so imeli konje so bili furmani in so vozili les v Dobrepolje na vlak.