Letošnja zapoznela košnja zaradi neugodnega vremena se je marsikje zavlekla. In kmetje, ki sušijo seno, pospravljali slabšo krmo, kot je bilo pričakovati. Tako je bilo tudi pri Pečnikovih iz Ljubije, ki imajo na malem vrtu krme le za tradicionalno košnjo po starem. Že vrsto let tudi obujajo košnjo in sušenje sena v druženju s člani folklorne skupine Oštarija iz Bočne ter prijatelji.

Običaj, ko so še kosili na roke, brez hrupa, a tudi v znoju in hitenju, ko so priskočili na pomoč še sosedovi, je zdaj le še lep spomin. Člani folklorne skupine Oštarija iz Bočne, ki jo vodi Janez Oštir, nekdanji član slovite skupine Koleda iz Šaleške doline, so prijetna družina osmih plesnih parov iz Zgornje Savinjske doline, pretežno iz okolice Bočne. Člani vneto vadijo in nastopajo na različnih prireditvah in gostovanjih. Vsaj enkrat na leto si poleg nastopov privoščijo srečanje, kot je omenjena košnja po starem.

Štirje kosci: domačin Peter Pečnik, Janez Oštir, Marko Ročnik, Vlado Janko, demonstrator z dvojno koso Kondrad Marovt Kondi ter kosica Betka Ročnik iz Podhoma, ki ne zaostaja za nobenim dedcem, so se tako v zgodnjem dopoldnevu junijske sobote zagnali v visoko travo in že pred najhujšo sončno pripeko pokosili v breg priloženo ledino. Za njimi so grabljice raztrosile travnate redi že prezrelih trav. A so se ustavili že sredi dela in spontano zapeli pesem o koscu, ki brusi koso, o zelenih travnikih in delu na polju. Kosec Marko, ki je dajal pesmi poudarek, je vmes koso tudi naostril, da je rezala kot britev. In ko je padla že večina trave, je Oštir od nekod prinesel harmoniko ter se delal, kot da vadi znane plesne viže za nastop folkloristov. Pa so se spet vsi ustavili, zapeli pesem, si spočili ter se odžejali. Domačinka Marija Pečnik je prinesla še zadnjič v senožet košaro z osvežilnimi napitki, vodo in že nekaj let star tolkec, ki je zorel zabit v hrastovem sodu v Ročnikovi kleti zavidljivo dolgo. »Ej, Marko, tale je pa le še za kose brusit, je jezikala ena sitna grabljica, ki ji je sonce že v glavo stopilo.«

PO DELU GOSPODAR POVABI KOSCE IN GRABLJICE K MIZI

Padle so še zadnje redi, grabljice so razmetale še zadnje senene pedi, ko je gospodar odložil koso na bližnje drevo in povabil k mizi. Prilegel se je počitek, ob kratki obredni molitvi pa tudi veselo razpoloženje. Obilna malica, obara z žganci in kar nekaj vrst sladic, ki so obogatile veliko mizo v senci lesenega napušča, je dobro dela, druženje pa se je razpotegnilo v zgodnje popoldne, ko je bilo treba ovenelo travo še v drugo obrniti,kar pa grabljicam še malo ni bilo težko. Vajene in utrjene so kar zaplesale po blagi strmini in na dogodek bodo ostali tudi zapisani lepi spomini.