Časov, ko so branjevke prihajale iz oddaljenih vasi v mesto prodajat viške sadja in zelenjave, jajca, mleko in meso ter izdelke iz njih, ni več. Na ljubljanskih tržnicah je danes prodajalcev veliko manj, kot jih je bilo pred leti. Tudi kupcev je manj, saj večina nabavlja živila v nakupovalnih centrih. Po drugi strani pa manjša mesta urejajo tržnice, kjer lokalni pridelovalci prodajajo, kupci pa kupujejo sveže, domače pridelke in izdelke. Ponekod so te tržnice lepo zaživele.

Pridelovalci, sploh sadja in zelenjave, s svojo majhno pridelavo ne morejo konkurirati velikim pridelovalcem iz drugih držav, od koder na naš trg prihaja veliko nizkocenovnega blaga. Pogosto so tuji predelki manj kakovostni, že zaradi transporta, ni pa nujno, da so tudi cenejši, še zlasti v slabih letinah, ki so kar pogoste zaradi podnebnih sprememb. Tako je praksa trgovcev in drugih odkupovalcev, da domače pridelovalce izsiljujejo z nizkimi cenami, zato se tudi večji odločajo, da čim več svojih pridelkov prodajo na domu, na tržnicah …, skratka končnemu kupcu.

Družinska kmetija Dovč iz Savelj prideluje zelenjavo na 17 hektarjih, od tega imajo približno 3 hektarje pokritih površin. Svežo zelenjavo prodajajo na osrednji ljubljanski in na koseški tržnici ter ob domačiji v trgovinici Zelenjavni svet. Za Klemena je pridelava in prodaja zelenjave vir preživetja in način življenja. Kot pravi, v hladnejših dneh proda največ zelja, radiča in drugih jesensko-zimskih vrtnin.

Na osrednji tržnici v Ljubljani – ob več praznih stojnicah, še vztraja nekaj kmetov, ki na trg vsak dan pripeljejo svoje pridelke. Tudi kupcev, ki cenijo domače, lokalno, in pri tem ne gledajo le na ceno, je nekaj. Med njimi so v glavnem starejši, ki na tržnici kupujejo že od nekdaj, mlade družine, ki z zdravo prehrano skrbijo za svoje zdravje, ter tu in tam kakšen lastnik ali kuhar ljubljanske restavracije manjšega obsega, ki želi gostom ponuditi jedi iz domačih sestavin.