Kljub višjim stroškom pridelave so odkupne cene večine spomladanskih vrtnin iste ali celo nižje kot lani. Ko na trg pridejo večje količine domačih pridelkov, cene hitro padejo, prodaja se celo ustavi, na trgovskih policah pa so ves čas akcijske cene pridelkov iz uvoza. Zaradi razdrobljenosti in nepovezanosti pridelovalcev pogajanj s trgovci ni. Ceno določa edino in izključno trgovec, pridelovalec pa jo lahko sprejme ali pa pridelka ne proda.

Večina tudi večjih pridelovalcev vrtnin ima na domačiji lastno trgovino, kjer skušajo del pridelka prodati končnim kupcem, ostalo prodajo sami ali preko posrednikov javnim zavodom, horeci in trgovskim mrežam. Če upoštevamo še tiste, ki prodajajo na tržnicah, pridemo do zaključka, da so tako v veleprodaji kot maloprodaji zelo različne cene posameznih vrtnin. Vsak pridelovalec pa je zaradi nepovezanosti prisiljen v različne prodajne poti, da sploh preživi. Krompir kifeljčar je bil na tržnici v začetku maja po 7 evrov in pridelovalcu ga je običajno zmanjkalo že v dopoldanskih urah. Tudi odkupna cena prvega zgodnjega krompirja je bila dobra, a je hitro padla, prodaja se je celo ustavila, saj je bil v trgovini že v akciji, in to veliko prej, preden so večji pridelovalci sploh začeli z izkopom pridelka. Na trgovske police naj bi domači zgodnji krompir prišel šele naslednji teden. Koliko bo zanj dobil pridelovalec, se še ne ve.

Nekoliko višjo ceno za vrtnine naj bi nekateri pridelovalci dosegali pri dobavah pridelkov javnim zavodom, a to ne velja za vse. Nekatere šole so zaradi višjih cen živil že podražile malice in kosila, nekatere napovedujejo podražitve v prihodnjem šolskem letu, a večina ne zaradi višjih cen pri pridelovalcih. Šola iz Gorenjske je brez pripomb upoštevala za 15 do 20 % višjo ceno solate, ki jo v spomladanskem in jesenskem času že več desetletij dobavlja lokalni pridelovalec. Z okusno, domačo spomladansko solato, pri kateri je veliko manj odpadka kot pri uvoženi, so zadovoljni vodstvo šole, kuharji in otroci. V istem času je na Dolenjskem šola pri lokalnem pridelovalcu nabavljala solato za 1,20 evra za kilogram. Ceno je iz tedna v teden zniževala, zato se sodelovanje ustavlja, saj šola izsiljujejo s ceno 0,50 evra za kilogram. Po tako nizki ceni jo pridelovalec raje pokrmi prašičem. Večina šol žal sploh ne nabavlja lokalnih živil, še manj pa po njih posegajo gostilne in restavracije, ki jim je pri nabavi pomembna izključno le najnižja cena. 

Pri trgovcih je jasno, da dokler se kmetje ne bodo povezali, o cenah ne bo nobenih pogajanj. Tudi zadruge, ki imajo pod sabo 30 manjših pridelovalcev, pri količinah, ki jih ponujajo, ne morejo biti uspešne. V Sloveniji bi glede na površine in količine pridelkov lahko imeli kvečjemu dve organizaciji pridelovalcev, ki bi odkupovali in na trg plasirali vso pridelano zelenjavo. To se ne bo zgodilo, dokler ne bo zaupanja in sodelovanja med pridelovalci. Seveda bi več pričakovali tudi od države. Zlasti v današnjih časih bi se država morala zavedati, kako strateško pomembna je lastna pridelava hrane, zato naj bi v želji po več lastne zelenjave razpise prilagodila tudi tej panogi. Zagotovo obstaja način, da bi država bolj nadzirala uvoz in ga po potrebi tudi otežila.

Lokalna samooskrba ne pomeni, da ima vsak Slovenec svoj vrtiček, pač pa, da na trgovskih policah lahko izbira med domačo in uvoženo hrano. Imamo zadruge, ki bi lahko vse kmetijske pridelke, pridelane na slovenski zemlji, odkupovale in jih ponujale kupcem najprej v svojih prodajalnah in tudi v prodajalnah drugih zadrug po Sloveniji, ki teh pridelkov nimajo. Vem, da smo o vsem tem pisali že neštetokrat in da to preberete prav tisti, ki zadeve še najbolj poznate. A vselej upam, da bo tokrat prebral še kdo, ki tega do sedaj ni hotel vedel. V nekaterih delih države je že velika suša, ponekod je že klestila toča in škoda je predvsem na vrtninah. Ob vseh težkih pogojih pridelave, stroških in veliko ročnega dela bi moralo biti to všteto v ceno, ki jo plača kupec.