Pozimi lahko pridelovalci v neogrevanih rastlinjakih tudi v osrednji Sloveniji pobirajo svežo solato, različne radiče, režejo blitvo in špinačo. Kot na Goriškem so tudi kmetje okolice Ljubljane že od nekdaj ponujali siljen radič, ki ga iz gred prenesejo v klet oziroma v zapisnice, kjer naredi lepo majhno rozeto. Siljen radič že od nekdaj ponujajo na kmetiji Kristan na Sneberski cesti v Ljubljani.

Danes pri čiščenju radiča iz njive za siljenje veliko več listkov konča v kompostu in ne na prodajni polici.

Katarina in Ivan Pavlič imata radič verona na dveh hektarjih, ki ga sproti pobirajo iz njive, očistijo in postavijo za teden do dva na toplo, kjer dozori. V zadnjih dveh letih ga imajo vso zimo pokritega s folijo, da zemlja ne pomrzne preveč in ga lahko ves čas kopljejo. Običajno ga sejejo od 15. junija do 20. julija, pobirati pa ga začnejo konec oktobra in ga pobirajo še cel februar vse do marca. Seje se v času visokih poletnih temperatur in seme potrebuje dovolj vlage, da vzklije. Da majhne rastlinice ne prerase plevel pa jih je treba tudi ročno odstranjevati. Kot se spomni mama Ivanka Kristan, je danes pri čiščenju radiča iz njive za pripravo za siljenje veliko več odpada kot ga je bilo nekoč. Sicer še vedno kupcem ponujajo lepe in čvrste liste, trebljenček, ki ostajajo pri čiščenju rozet, ko jih poberejo z gred in gredo na siljenje v klet, a danes veliko več tega odpada konča na kompostu. Radič na prostem šest mesecev in še teden do dva v kleti, ko ga je treba prodati. Radič brez težav prezimi na prostem, čeprav ga nizke temperature z burjo lahko precej poškodujejo ali celo uničijo cel posevek. »Tudi to se nam je že zgodilo,« pove Ivanka, ki še doda, da je danes način pridelave siljenega radiča nekoliko drugačen in tudi druge sorte sejejo kot so jih nekoč. Sorta, ki so jo sejali nekoč je imela le tri majhne listke in bistveno tanjše in manjše koreninice kot jih ima sorta verona, ki jo sejejo zadnja leta.

Siljen radič gre od setve do prodajne police kar osemkrat v roke pridelovalca. Iz njive na voz, na čiščenje in pripravo za siljenje, po siljenju ponovno čiščenje in pripravo za trg.

S TRŽNICE V PRODAJO NA DOMU

Hčerka Katarina je kmetijo prevzela pred dvema letoma in z možem Ivanom nadaljujeta, kar so starši že začeli ob tem, da se pri prodaji prilagajat trgu. Kmetijo sta prevzela v času, ko se je začela koronakriza in kot pravita je v vsaki stvari tudi nekaj dobrega, saj sta takrat prav zaradi širitve epidemije in vseh ukrepov začela s prodajo na domu. Kmetija je pred tem imela stojnico na osrednji tržnici v Ljubljani, danes pa je dve leti, odkar imajo na dvorišču urejeno trgovino, kjer prodajajo svoje pridelke in pridelke in izdelke drugih kmetij, manjkajoče vrtnine pa tudi dokupujejo iz uvoza, kar imajo tudi ustrezno označeno in strankam to tudi povedo. Kupci želijo tudi kumare, bučke, pa mandarine in banane kot so to bili navajeni, ko so imeli še stojnico na ljubljanski tržnici. Že takrat so hoteli pri eni stojnici dobiti vse in zato so vsi, ki so bili na tržnici imeli vse in tako je tudi v trgovinici na domačiji. Še vedno pride kdo, tudi starejša oseba, ki vpraša saj vi pa imate rastlinjak in lahko pridelate pozimi tudi paradižnik, pa jim razložimo, da se da pridelati marsikaj, a ne vsega, ker rastlinjaki niso ogrevani, povesta Katarina in Ivan.

Špinača in blitva sta poleg radičev glavni zimski vrtnini.

PRIDELAVA VRTNIN  ČEZ VSO LETO

Pozimi pridelujejo predvsem solate, različne radiče, motovilec, rukolo in drugo zimske solate. Vsakič preizkušajo kakšno drugo vrtnino, s katero želijo biti prvi ali čim dlje na trgu. Tako čez vso leto v osmih različnih terminih sejejo korenček in so tudi letos so že v januarju imeli mlad korenček. Zelo zgodnji so tudi z nadzemno kolerabico, srebrnjakom, mlado čebulo in še kakšno drugo vrtnino. V poletnem času pa ni vrtnine, ki je ne bi imeli v lastni pridelavi. Čez vso leto pridelajo vsaj 30 različnih vrst in sort vrtnin. 

V prazni rastlinjak bodo v naslednjih dneh sadili krompir, namesto motovilca pa pridejo kapusnice predvsem zgodnje zelje in spomladanska solata, ki jo začnejo rezati v drugi polovici aprila.

Veliko pridelovalcev siljen radič opušča, ker je z njim veliko dela in ker na kmetijah primanjkuje delovne sile, po drugi strani pa ga veliko kupcev ne pozna in šele po prvi pokušini ugotovijo, da je zelo okusen in brez grenkobe in zato zelo iskan. 

PRIDELAVA ZELENJAVE IN PITANJE TELIČK

Pavlovičevi obdelujejo 38 hektarjev njiv in travnikov. Zelenjavo pridelujejo na približno desetih hektarjih, od tega je na dobrem hektarju za domačijo deset rastlinjakov različnih velikosti. Dobrih deset hektarjev je travnikov, ostalo so njive za pridelavo žit, ki jih po potrebi zaradi kolobarja menjujejo s sosedi. Sami pridelujejo le ječmen, sosedi pa tudi koruzo za zrnje in silažno koruzo, zato je za vse dobrodošlo, da zemljišče menjujejo in tako zadostijo kolobarju. Na kmetiji imajo tudi goveje pitance teličke, ki jih krmijo le s senom in travno silažo, ječmenom in koruzo v zrnju, ki jo kupijo od drugih pridelovalcev. Trenutno je v hlevu v prosti reji 21 teličk. Ivan pravi, da so teličke manj izbirčne pri hrani kot bikci, v boksu so proste in ni takšne nevarnosti, da bi se med seboj steple, pa še sam gre lažje med nje kot če bi bili biki. Teličke kupujejo le do slovenskih kmetov, prodajo pa jih v različne klavnice preko KZ Medvode.

  Letošnja zima je bila ugodna in je dala dober pridelek nadzemne kolerabice, kakšna druga vrtnina se ni obnesla in jo je mraz poškodoval in ne bo tržna.