V KZ Agraria Koper v povprečju odkupijo 1.500 ton zelenjave. Lansko leto je bilo glede na vreme in pridelek dobro leto, le s pobiranjem jesensko-zimske zelenjave so zaključili nekoliko prej zaradi velikih padavin v januarju in nizkih temperatur v začetku februarja letos. Zaradi vlage in blata je bila otežena tudi priprava tal za spomladansko in poletno proizvodnjo. V zadnjih tednih je vreme ugodno, zato so se priprave na novo sezono začele.

Zaradi večjih količin  padavin, ponekod je voda stala dalj časa in tla so se izpirala, je nujna analiza tal, na podlagi katere se izvede gnojenje. Še zlasti za istrska težka tla je boljše obdelovanje z rahljači, da se zemlja razbije, vanj vnese zračnost in se ne zabetonira spodnje plasti. Dobro pripravljena tla in ustrezno pognojena že pomeni 60 odstotkov bliže cilju za dober pridelek, je prepričana Patricija Pirnat, vodja proizvodnje KZ Agrarie, ki spremlja pridelavo članov od  načrtovanja do prodaje. 

Glede prodaje je bilo lansko leto zelo težko leto. Cene so bile nižje v primerjavi s cenami leta 2019, prodaja pa slabša zaradi zaprtja šol in horece. Kljub temu so s pomočjo veletrgovcev v KZ Agrarii prodali vso pridelano zelenjavo, zelo pa se je povečala prodaja v lastnih trgovinah. Spremenile so se tudi kupne navade ljudi, saj si kupec doma naredi listek in na marsikatero vrtnino dokler je ne vidi na trgovski polici pozabi, predvsem pa kupuje dalj časa obstojne vrtnine.

 

ORGANSKA GNOJILA RAZLIČNIH CENOVNIH RAZREDOV

V obdobju, ko se veliko zaščitnih sredstev umika s trga, tudi na ravni Evropske unije, na trg pa prihajajo najrazličnejši pripravki, organska gnojila v tekočem in granulatnem stanju z najrazličnejšimi dodatki, regulatorji rasti in podobno, je potrebno biti zelo previden. Danes so na trgu na voljo najrazličnejša gnojila, tudi organska, med katerimi je velik cenovni razpon, od 100 do 1000 evrov na hektar. Nižja je cena večja je možnost, da so to kompostirani, določeni odpadki, katerega izvora ne vemo. Predvsem iz Italije prihaja marsikaj, večina imenovanih stalatico, kar v prevodu pomeni organsko gnojilo, izvor pa pogosto neznan. Nasploh večina gnojil na slovenski trg prihaja iz tujine. Lahko so to odpadki živalskega izvora, čisti iztrebki živali, pomešani s slamo ali ostanki iz klavnic, lahko so rastlinski odpadki iz čistilnih naprav, pri čemer je treba biti še bolj previden. Čista gnojila, ki so tudi dražja, imajo večjo sledljivost, ve se ali so iz perutninske ali goveje proizvodnje, kaj je gnojilom primešano, na kakšen način je fermentirano oziroma kompostirano. Pomembno je, da temperatura pri kompostiranju ne preseže 70 stopinj, saj se s tem se uničijo vsi mikroorganizmi. Običajno je pri višje cenovnih gnojilih količina za hektar 300 do 400 kg ali pri zelo revnih tleh 600 kg/ha, medtem ko pri nizko cenovnih tudi tono do dveh na hektar.  Dejstvo je, da manj gnojil, pomeni manj traktorskih ur, manj goriva in manj onesnaževanja okolja.

KAKOVOSTNA ORGANSKA GNOJILA VPLIVAJO NA BOLJŠI OKUS VRTNINE

V Istri ni več goveda, zato hlevskega gnoja ni na voljo. Če pa že je, pa mora biti, še zlasti za pridelavo vrtnin, kakovosten. Z njim si pridelovalci ne smejo na posevek prinesti plevelov, najpomembneje pa je, da je zorjen vsaj 12 mesecev. V Istri imajo tla visoki pH, v večini je višji od 7, ponekod celo 8, v tleh je dovolj hranil, ki so rastlini težje dostopne, zato so potrebna gnojila, ki s pomočjo mikroorganizmov in bakterij omogočijo razkroj in dostopnost hranil. Tla morajo biti živa in bogata s hranili. Gnojilo mora vsebovati elemente, ki so topne v vodi, v ponudbi pa so gnojila, katerih elementi so različno topni v vodi. Na primer fosfor je lahko v enem gnojilu topen 3 odstotke, v drugem 9 odstotkov.

Problem je predvsem v tem, opozarja Pirnatova, da je večina različnih gnojil za naše območje velika neznanka, ker pri nas niso preizkušeni. V preteklosti so se uporabljala mineralna gnojila, katerih prednosti in slabosti so znane, sedaj pa je na voljo vrsta organskih gnojil, za katere ne vemo, kakšne bodo njihove posledice na naših tleh čez 20 let. Zelenjadarji imajo danes velike težave z raznimi nekoristnimi glivami v tleh, ki povzročajo gnitje koreninskega sistema, propadanje sadik in številne druge bolezni.  V KZ Agraria so pri izbiri gnojil za  pridelovalce zelo previdni. Na voljo imajo gnojila višjega cenovnega razeda, poleg tega so za kupce pripravili brošuro, v kateri so navodila kako naj berejo vse informacije, ki so navedene na embalaži in deklaraciji. Cene pridelkov ne naraščajo, kvečjemu padajo, zato želimo, da so pridelovalci pri gnojenju racionalni, da si dolgoročno ne bomo še bolj onesnaževali tal in bomo delali v korist narave in hkrati ostali na nekih sprejemljivih stroških pri pridelavi, svetuje Patricija Pirnat.

ZASTIRNE FOLIJE, KI SE MULČIJO

Vedno več pridelovalcev zelenjave uporablja zastirne folije, ki povzročajo težave pridelovalcem po njihovi uporabi. Podjetja, ki odkupujejo odpadne folije, želijo le čiste folije brez zemlje. V zadrugi zato nabavljajo folije, ki so mulčne in so dovoljene tudi v ekološki pridelavi. Za njihovo razgradnjo je potrebna le določena temperatura in dovolj vlage. Tovrstne folije so sicer dražje, pri čemer pa bi lahko pridelovalcem pomagale občine preko svojih razpisov za razvoj podeželja in pomoč kmetijstvu.

Poleg številnih bolezni, se pridelovalci zelenjave nenehno borijo s škodljivci. Vedno več je marmorirane smrdljivke, lani pa je marsikaterega pridelovalca paradižnika presenetila nov  škodljivec – rdeč pajek, zaradi katerega se je proizvodnja v rastlinjakih zaključila vsaj tri tedne prej. Delno lahko pomagajo protiinsektne mreže in biotično varstvo, čeprav si pridelovalci želijo registracije ustreznega pripravka, ki je v tujini dovoljen, pri nas pa zaenkrat še ne.

NAČRTNA PRIDELAVA SKUPAJ Z ZADRUGO

Na obali pridelovalci začnejo spomladansko in poletno proizvodnjo načrtovati že novembra. Vse vrtnine, ki se sejejo ali sadijo do maja, so do konec leta že naročene. Sadike paradižnika v rastlinjakih sadijo od 10 do 20 marca, nekateri že prej. Površin v zadnjih letih ne povečujejo bistveno, večji poudarek dajejo sortam glede na okus. Količinsko največ pridelajo paradižnika, različnih sort, bučk in melancan, sledijo melone in mini lubenice. Pridelavo velikih lubenic so opustili, saj te prihajajo po nizki ceni iz uvoza. Poleg pomanjkanja kmetijskih zemljišč imajo na obali tudi težavo, da ni mladih prevzemnikov, povprečna starost zelenjadarja je 62 let. Večji pridelovalci se vedno bolj specializirajo v pridelavo nekaj vrtnin, zato si v KZ Agrarii želijo, da bi nekateri pridelovali tudi vrtnine kot so stročji fižol, grah, špinače, blitve, da bi pestrost ponudbe imeli vsaj v svojih trgovinah, če že ne v veleprodaji. Pri nabavi vrtnin, ki se na obali ne pridelujejo, kot so krompir, rdeča pesa in druge korenovke in gomoljnice, pa zadruga sodeluje tudi z drugimi zadrugami po Sloveniji.

Analize so pokazale, da na italijanskih poljih zaradi pomanjkanja zaščitnih sredstev, napačnega gnojenja in težav z rastlinami, ostaja do 40 % pridelka, v Sloveniji mogoče še več. Dobro pri nas je to, da imajo nekateri pridelovalci živali in pridelke pokrmijo.  

POLEG SEMEN IN SADIK VRTNIN TUDI OKRASNE RASTLINE

Semena za maloprodajo nabavljajo pri slovenski semenarni in slovenskih dobaviteljih tujih semenarskih hiš. Vrtičkar je danes zahteven kupec in želi več podatkov pri nakupu semena in o samem pridelku. Tudi tržni pridelovalci nabavljajo semena in sadike preko KZ Ararie, večinoma iz uvoza, pri čemer se dogovarjajo za enake sorte oziroma hibride, saj je tako lažja prodaja pridelkov, ki poteka preko zadruge.

KZ Agraria ima tudi lastno proizvodnjo v Kmetijsko razvojnem centru Purissima pri Ankaranu. Do sedaj so bili bolj usmerjeni v vzgojo sadik zelenjave, zelišč in dišavnic, imeli pa so tudi lastno proizvodnjo paradižnika, ker so hoteli preizkušati nove sorte in to prenašati na pridelovalce. Lansko leto so prevzeli bližnjo vrtnarijo, ki ni imela naslednika, in tako so svojo ponudbo dopolnili še z okrasnimi rastlinami. Lani so že začeli s prodajo krizantem, sedaj pa imajo bogato ponudbo balkonskih rastlin.  

Večina gnojil je iz bližnje Italije, kjer so talni in vremenski pogoji podobni.

RASTLINJAKI ZA PRIDELAVO HRANE ALI ZA KAJ DRUGEGA

Vsi, tako pridelovalci kot v zadrugi si želijo več pokritih površin, pri čemer pa nenehno naletijo na kup težav in ovir. Žal tudi ukrepi, ki jih je država sprejela za blažitev posledic epidemije, nimajo pravih učinkov. Pomoč za izgradnjo rastlinjakov v okviru razpisa za rastlinsko proizvodnjo, prav zelenjadarji pogosto izpadejo, ker dosegajo nizke točke zaradi majhnih kmetij. Pri tem se pojavlja vprašanje ali bodo novi rastlinjaki na kmetijskih zemljiščih res za pridelavo hrane ali bodo tudi za kaj drugega. Poleg tega občinski prostorski plani ne dovoljujejo postavitev rastlinjaka večjega od 150 m2 brez gradbenega dovoljenja, po drugi strani pa ne dovolijo postavitev enostavnih objektov kot so lope za opremo in orodje, ki so za dejavnost nujno potrebni.