V OŠ Šenčur je od 13. do 17. junija potekal teden lokalne hrane. Celoten jedilnik je bil pripravljen tako, da so otroci v vrtcu in učenci v šoli malicali in imeli za kosilo živila, ki so jih pridelali lokalni pridelovalci. Vrednost skoraj 100-odstotno pridelanih in predelanih lokalnih živil za šolsko kuhinjo za cel teden je bila povsem enaka ostalim tednom v šolskem letu. S cenami so zadovoljni tudi pridelovalci. Občina je šoli in vrtcih samooskrbna.

Na pobudo lokalne skupnosti so na OŠ Šenčur v zadnjem šolskem mesecu pred poletnimi počitnicami izpeljali projekt Teden lokalne hrane, v katerem so bili vsi obroki v šoli in vrtcu pripravljeni izključno iz sestavin, ki izhajajo iz bližnjega okolja oziroma iz občine Šenčur. S tem so želeli preveriti, katere prehranske sestavine se pridelujejo v občini Šenčur oziroma v kolikšni meri so lahko samooskrbni. Vodilo jih je dejstvo, da imata sadje in zelenjava lokalnega izvora višjo hranilno in biološko vrednost, je bolj zrelo, sveže in polnejšega okusa, saj je pobrano v optimalni zrelosti. S kupovanjem hrane lokalnega porekla se podpira lokalne pridelovalce in panogo ter skrbi za okolje, saj prevoz hrane pomembno vpliva na povečanje ogljičnega odtisa. Z večjo embalažo pa so se izognili pakiranju in dodatni embalaži.  

Presežki pridelkov v tujini ne smejo v slovenske javne zavode.  

JEDILNIK, PONUDBA IN SODELOVANJE SE JE ZAČELO

Za mizo so sedli Stanka Naglič, v.d. ravnateljice OŠ Šenčur, Slavica Likozar, dolgoletna kuharica, in Franci Podjed, predsednik Odbora za kmetijstvo in gozdarstvo občine Šenčur in dobavitelj mleka in mlečnih izdelkov za več kot 15 javnih zavodov v regiji. Glede na kmetijsko pridelavo, predelavo in drugo proizvodnjo živil v občini Šenčur in okolici je kuharica Slavica Likozar pripravila jedilnik, Franci Podjed je poiskal dobavitelje, predvsem pridelovalce in predelovalce oziroma kmete v občini, Stanka Naglič pa je nadzorovala finančni okvir načrtovanega projekta.

10.000 € tedensko stane šolska prehrana na OŠ Šenčur, kjer je 860 otrok.

10.000 € so stala lokalna živila, nabavljena za teden lokalne hrane.

Šola tedensko porabi za prehrano učencev in otrok v vrtcih okrog 10.000 evrov in na veliko presenečenje so po predvidenih cenah, ki so jih predlagali lokalni ponudniki, prišli do približno istega zneska. Kot je povedala Nagličeva, so razen pri dietni hrani uspeli za ves teden skoraj 100-odstotno zagotoviti lokalna živila, pridelana in predelana v občini in okolici. Poudarila je še, da so imeli otroci v tem tednu še bolj kot običajno v okviru svojih programov poudarek na vsebinah lokalne hrane. Otroci iz vrtca so med drugim spoznali jajcemat, mlekomat, obiskali kmetijo, uredili šolsko gredico, učenci šole pa pripravili radijsko oddajo, v  kateri so bile predstavljene prednosti lokalne hrane.

Kmetje zagotavljajo kakovost pridelkov, cene pa niso bistveno višje uvoženih. 

Z LITRSKIMI JOGURTI JE MANJ EMBALAŽE

Manj so imeli tudi embalaže, saj je z litrskimi jogurti ali kilskimi paštetami bistveno manj embalaže, kot če je pakirana posamezna porcija. Bistveno manj je bilo zavržkov hrane oziroma so krožniki po malici in kosilu ostali bolj prazni kot običajno. »Po hodnikih se je slišalo: »Čigava je pašteta, ki je tako dobra«, kruha je zmanjkalo, hot dog z domačo hrenovko so jedli vsi,« je povedala Stanka Naglič. 

Šola Šenčur sicer nabavlja lokalna živila preko javnega razpisa, pri katerem dela določene sklope ali dobavlja živila preko dobavnice, kot to dovoljuje zakon o javnem naročanju. Trudijo se, da ima certifikat kakovosti prednost pred ceno, čeprav so pri nabavi živil tudi finančno omejeni, a doslej so z lokalnimi dobavitelji vedno uskladili ceno tako, da so bili zadovoljni pridelovalci in vodstvo zavoda. Si pa v šoli želijo še več lokalnih dobaviteljev, zato apelirajo na vse pridelovalce, da svojo ponudbo vpišejo v e-katalog živil. V okviru tedna lokalne hrane so poleg že stalnih lokalnih dobaviteljev dobili tudi nove pridelovalce in predelovalce, s katerimi si želijo sodelovati tudi v prihodnje. Predvsem jim primanjkuje lokalnega sadja.  

Je pa Nagličeva poudarila, da s strani več dobaviteljev, s katerimi imajo pogodbe, dobivajo predloge za povišanje cen in vprašanje je, kako se bodo cene živil višale v prihodnjih mesecih. O tem, ali bodo morali zaradi tega dvigniti cene malic in kosil za prihodnje šolsko leto, že potekajo razprave in pogovori.

Otroci so v tednu lokalne hrane za malico med drugim jedli umešana jajca, domače hrenovke, kruh, maslo in med, domači čaj, za kosilo pa kolerabno in špinačno juho, pečen mladi krompir, ajdove žgance, domačo svinjsko pečenko, telečjo obaro, kompot, domači sok.

LOKALNI PRIDELKI MORAJO V ŠOLE IN VRTCE TER DRUGE JAVNE ZAVODE

Eden od lokalnih dobaviteljev živil je Janez Okorn. Na kmetiji pridelujejo žita, krompir, čebulo in česen in si želijo, da bi še več pridelkov prodali lokalnim javnim zavodom. Povedal je, da imajo na kranjskem polju dobre pogoje pridelave, ne pa idealnih pogojev, kot jih imajo veliki pridelovalci na tujem, katerim ne morejo biti konkurenčni. V občini Šenčur na primer že nekaj let poteka projekt izgradnje namakalnega sistema, ki trenutno stoji, pridelovalci pa zaradi suše dnevno izgubljajo pridelke. Prav tako pride obdobje viškov, ko predvsem zaradi pritiska iz uvoza domači pridelovalci ne morejo prodati svojih pridelkov. Krompir, kislo zelje, koleraba, solata in druge vrtnine so pridelana z uporabo bistveno manj zaščitnih sredstev kot v tujini, pobrana so v optimalni zrelosti in zaradi kratkih transportnih poti bolj sveža in bogata z vsemi hranili. Med težavami, s katerimi se srečujejo, je tudi dejstvo, da javni zavodi nimajo hladilnic in morajo zato živila kupovati sproti.

Kmet ne more dobavljati 30 javnim zavodom, lahko pa desetim tedensko dostavlja sveže pridelke ali izdelke po cenah, ki so sprejemljive tako za pridelovalca kot za naročnika.

KROMPIR V ŠOLE NAMESTO V BIOPLINARNE

Pobudnik tedna lokalno pridelane hrane je bil Franci Podjed, ki med drugim vodi Mlekarstvo Podjed in že 30 let dobavlja mleko lastne in sosednjih kmetije ter mlečne izdelke tudi 15 javnim zavodom ter pravi, da je tu še veliko rezerve. Njegova ideja je bila, da se pridelovalci in organizacije oziroma javni zavod povežejo in začnejo s skupnim projektom, ki bi prerasel v stalno prakso. S tem bi omogočili prebivalcem kakovostnejše življenje. V Šenčurju je pravkar v izgradnji dom za starejše, ki bi bil prav tako lahko velik odjemalec lokalnih pridelkov in izdelkov.  

Občina Šenčur je znana po pridelavi krompirja in je s tem več kot samooskrbna, otroci pa v šolah jedo krompir iz Francije ali celo Egipta. Dovolj je tudi zelja, repe, veliko je sezonskih vrtnin, tudi živinoreje je veliko na tem območju. Primanjkuje pa lokalnega sadja.

Robert Golc, kmetijski svetovalec in dobavitelj zelenjave in jagod javnim zavodom, pravi, da je kmetijstvo v občini Šenčur nad povprečjem v Sloveniji. Prevladuje živinoreja, sledi pridelava krompirja, zelja in repe ter vrste drugih sezonskih vrtnin. Mani, da je žalostno, da je v vrtcih še vedno egiptovski ali francoski krompir, domači pridelovalci pa so imeli pred leti viške in so več sto ton krompirja odpeljali v bioplinarne.

Jedilniki morajo biti vezani na sezonska živila. 

Kjer je ozaveščenost glede lokalne hrane velika, javni zavodi presegajo zakonsko obveznih 20 % domačih živil in se morajo zaradi birokratskih ovir odločati, kateri pridelek bodo vzeli in katerega ne. Prepričan je, da je pri javnih zavodih mogoče doseči realne cene za pridelke, sodelovanje pa je izključno odvisno od vodstva šole. Če vodstvo zahteva, da je v šolski kuhinji lokalna hrana, jo bodo organizatorji prehrane in kuharji tudi nabavljali. 

Otroci razlikujejo okus domačega in uvoženega krompirja. In ni res, da imajo v šolskih kuhinjah več dela z domačimi pridelki, saj imajo tudi lokalni pridelovalci že ustrezne linije za pripravo pridelkov za trg, zato so očiščeni ter določeni tudi olupljeni.

V E-KATALOGU ŽIVIL ŠE NISO VSI PRIDELOVALCI

Tadeja Kvas Majer iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je povedala, da bo v jeseni izobraževanje za organizatorje prehrane v javnih zavodih, na katerem bodo ponovno predstavili zakonodajne možnosti nabave lokalne hrane. Uredba o zelenem javnem naročanju narekuje, da mora biti delež ekoloških živil najmanj 12 %, delež živil iz shem kakovosti pa najmanj 20 %. Naročnik iz postopka javnega naročanja lahko izloči enega ali več sklopov, vsakega v vrednosti do 80.000 evrov brez DDV, vrednost vseh izločenih sklopov živil pa skupaj lahko predstavlja največ 20 % vrednosti celotnega javnega naročila.

Nujno je, da se pridelovalci vpišejo v e-katalog živil, da javni zavodi vidijo ponudbo sezonskih živil. Težava pa je, da razpisno dokumentacijo pripravljajo pravniki, ki slabo opredelijo določena merila, na primer opredelitev točk glede na bližino, ki lokalnemu pridelovalcu omogoča, da se prijavi na razpis.

MARSIKJE JE NAJNIŽJA CENA ŠE VEDNO GLAVNO MERILO

Kmetje na Kranjskem, ki že dobavljajo pridelke nekaterim lokalnim javnim zavodom, so zadovoljni s ceno, prav tako pa so v javnih kuhinjah zadovoljni z njihovimi pridelki. Kmetje so prepričani, da je še veliko javnih zavodov, ki ne naročajo lokalno pridelane hrane, ampak po liniji najmanjšega odpora večino živil nabavljajo preko razpisov, pri katerih je najnižja cena še vedno glavno merilo.