Trgovci zmanjšujejo naročila radiča, zelja, korenčka, tudi prodaja še tako majhnih količin cikorije in koromača, ki ga pridelujejo le Primorci, ne gre, kot bi morala, da o slabi prodaji in zelo nizki ceni krompirja ne govorimo. Pogodbe so za trgovce povsem neobvezujoče, ob tem pa dobavljeno blago brez težav tudi zavrnejo, če v boksu na pridelku najdejo eno samo lepotno napako.
Tudi na tržnicah je kupcev zelenjave že od spomladi manj, nekatere lokalne so zaradi širitve koronavirusa nehale obratovati. Prodaja na tržnicah se je zmanjšala predvsem zaradi slabše kupne moči, veliko je brezposelnih in ljudje enostavno nimajo denarja. Tisti najbolj ozaveščeni, in teh je res nekaj več, pa kupujejo direktno pri pridelovalcih, preko spleta in z dostavo na dom, a ti so še vedno v manjšini. Večina potrošnikov pa še vedno kupuje v trgovinah.
Tržni pridelovalci pa svojih pridelkov ne morejo sami prodati končnim kupcem, pač pa jih prodajo preko zadrug ali neposredno trgovcem. In teh ne zanima kaj dosti, da je bila lokalna zelenjava pobrana v optimalni zrelosti, ni prepotovala  na tisoče kilometrov in da so znana imena njenih pridelovalcev (sledljivost).

Vzorci analiz uvožene zelenjave bi zagotovo pokazali marsikaj, a se jih dela zelo malo, pa še na rezultate se čaka več tednov. Do takrat je zelenjava že zdavnaj porabljena ali pa konča med odpadki.

Na trgovskih policah imamo na žalost ves čas veliko pridelkov iz uvoza, tudi tistih, ki jih imamo sami dovolj in po katerih je v zadnjem času vedno manjše povpraševanje. Pritiskanje trgovcev po nižanju odkupnih cen pa je vse večje. Izgovori, da so si ljudje pridelali več na svojih vrtovih in da je zaradi tega prodaja manjša, niso na mestu, če so na policah tudi tuji izdelki. Torej, če se več pridela na ohišnicah in vrtovih, bi trgovci lahko povsem ustavili izvoz in imeli na policah le domačo zelenjavo, iz uvoza pa dokupovali samo tisto, česar sami nimamo.
Seveda so posledice zadnjih ukrepov, povezanih s ponovnim porastom koronavirusa, v manjši porabi zelenjave v javnih zavodih, predvsem šolah in vrtcih, ter gostinskih obratih, a tu so še bolnice in domovi starejših, kjer bi lahko porabo domače sezonske zelenjave povečali, posebej s stališča zagotavljanja zdravih izbir za ranljive skupine ter pozitivnega vpliva na zdravje. Ni malo zadrug, ki bi domovom ostarelih na njihovem območju lahko ponudile zadovoljive količine zelenjave in krompirja.
Statistika kaže, da se je samooskrba s svežo zelenjavo v letu 2019 povečala na 57,4 %, a to je za nemoteno samooskrbo še vedno občutno premalo. K boljši situaciji ni pomagal niti poziv vsem trgovcem k solidarnosti in podpori domačim pridelovalcem in kmetijskemu sektorju v teh kriznih časih. Na ministrstvu pa še kar vztrajajo pri tem, da je Slovenija del evropskega trga in da država nima formalnega instrumenta, s katerim bi lahko trgovce zavezala k odkupu zelenjave, pridelane v Sloveniji.

Ja, le kako, da se na avstrijskih policah nikoli ne znajde nobena tuja zelenjava, dokler imajo svoje dovolj?

Na koncu celotne verige je seveda potrošnik, ki s tem, da kupuje slovenske proizvode, nenazadnje najbolj pomaga samemu sebi. In če bi potrošniki bolj posegali po domačih, svežih, sezonskih pridelkih, ki so dostopni na lokalnem trgu, bi tudi trgovci bolj poskrbeli, da bi bilo na policah več slovenske zelenjave. Tako pa so pridelovalci zaradi slabe prodaje v zelo negotovem položaju glede načrtov za prihodnje leto.