Pred sedmimi leti so Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Zadružna zveza Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, Gospodarsko interesno združenje GIZ Slovenska zelenjava, Poslovni sistem Mercator in Engrotuš na sejmu Agra v Gornji Radgoni podpisali dogovor o sodelovanju in krepitvi partnerstva v zelenjavni verigi. Danes, brez GIZ Slovenska zelenjava, deležniki še vedno sestankujejo in razpravljajo o vedno istih težavah v verigi od pridelovalca do trgovca, rezultata pa nobenega.

Cene zelenjave vsako leto padajo, trgovci še vedno veliko uvažajo, domači pridelki pa mesto povečini dobijo le pri oglaševanju in v akcijskih ponudbah.

Na trgovskih policah je bilo vse poletje največ pridelkov iz uvoza. Veliko mladega zelja je bilo iz Albanije in Srbije, cela vrsta plodovk od kumaric, bučk, paradižnika in paprike iz Srbije in Hrvaške, por iz Poljske, …. , pretekli teden je bil še vedno naprodaj »mladi« krompir iz Egipta.

Pogovarjali smo se s pridelovalcem, ki je lani dobro prodal bučke, in z drugim, ki je prav tako lani prodal veliko kumaric. Oba sta letos zasadila več bučk in več kumar in oba sta imela težave pri prodaji – trgovci so nižali odkupne cene, češ da je v tujini to blago cenejše. Izpostavljati se že dolgo ne želi noben pridelovalec, saj so mu potem pri prodaji za vselej zaprta vrata.

Pogodbe, ki za trgovce niso tako obvezujoče kot za pridelovalce, bodo v prihodnjem letu glede na letošnji odkup zagotovo še skromnejše.

Država se pri vsem tem ves čas izgovarja, da ne sme in ne more vplivati na poslovne odločitve in pogodbe med partnerji. Če drugega ne, pa bi lahko poskrbela vsaj za osnovne sistemske rešitve, začenši z vzpostavitvijo evidenc, ki bi pokazale, koliko tržne zelenjave se v Sloveniji sploh pridela. Imamo bolj realne podatke o tem, koliko ton zelenjave se uvozi kot koliko ton tržne zelenjave se pridela. Med zelenjadarji jih veliko ne oddaja subvencijskih vlog, zato njihove pridelovalne površine sploh niso evidentirane, vodijo pa prihodke in odhodke in s tem izpolnjujejo vse davčne obveznosti. Veliko je tudi majhnih pridelovalcev, ki so obdavčeni po KD in lahko svoje majhne količine prodajajo na trgu brez kakršnegakoli papirja. Tudi ta prodaja bi se morala na nek način evidentirati.

In najpomembnejše: sledljivost od gerka do trgovske police in potrošnika bi naredila red med tistimi, ki zelenjavo pridelujejo, in tistimi, ki jo le tržijo.

Lokalni dobavitelj ni lokalni pridelovalec, ki si že leta želi, da bi uspel na razpisih javnih zavodov, pa mu to nikakor ne uspe, vsaj večini ne. Zato bodo otroci najbrž tudi letos na večini slovenskih šol in vrtcev kljub vsem uredbam o zelenem javnem naročanju in naročanju živil iz sheme kakovosti deležni manj domačih živil, saj jih bodo nadomestili dobavitelji živil iz uvoza.

Posledica: pridelava se bo zmanjševala, mladi pa ne bodo prevzemali kmetij svojih staršev.

Še tako dober razpis pridelovalcem ne bo pomagal, če ne bodo vedeli, ali in komu pridelek prodati. Vse dokler trgovci delajo na tem, da se pridelovalci ne povežejo, da ima posameznik na trgu celo ugodnejše odkupne pogoje kot tako ali drugače organizirana skupina pridelovalcev, zelenjadarstvu ne kaže na bolje. Tudi nepoštene prakse v verigi s hrano se kopičijo, Agencija za varstvo konkurence pa zaenkrat na podlagi vprašalnikov le zbira dokumentacijo trgovcev, ki je niti ne preverja, medtem ko o kakšnih konkretnih rezultatih nadzora ali sankcijah ni ne duha ne sluha.