Tržni pridelovalci vrtnin neposredne setve skoraj ne uporabljajo več, pač pa pridelavo začnejo s sadikami, razen pri tistih vrtninah, kjer vzgoja sadik iz več razlogov ni mogoča. Tako kot semena tudi sadike večina tržnih pridelovalcev uvaža. Redko najdemo kmetijo, ki si za pridelavo vzgoji sadike sama. Renata in Marko na kmetiji Zalar pri Vrhniki to še delata in sicer za večino pridelkov vrtnin ter za prodajo sadik. Vrtnine in sadike vrtnin prodajata lokalno več ali manj stalnim strankam.  

Ker sta gorivo za ogrevanje rastlinjaka nabavila že lansko poletje, in ker je letošnja zima z visokimi temperaturami ugodnejša, strošek ogrevanja rastlinjaka za pridelavo sadik ni bistveno višji, pravi Marko. Tudi semena se niso zelo podražila v primerjavi z veliki povišanjem cen gnojil, predvsem umetnih gnojil, dušika in kalij. Zalarjevi uporabljajo pri pridelavi vrtnin v glavnem organska gnojila, predvsem briketiran gnoj, katerega cena se ni zelo podražila, uporaba zaščitnih sredstev, ki jih itak ni veliko registriranih, pa je prav tako minimalna, če sploh. Proti boleznim in tudi škodljivcem se borita na čimbolj naravi prijazen način.

Sadike v jesenskih in zimskih mesecih pridelujeta le za lastno pridelavo vrtnin, v februarju pa začneta tudi s prodajo sadik več ali manj stalnim lokalnim strankam, ki na kmetijo ali na tržnico  pridejo tudi po  vrtnine.   

Na kmetiji Zalar je zimska ponudba svežih vrtnin bogata, kar jim omogoča pridelava osmih rastlinjakov, v skupni površini 2.000 kvadratnih metrov, od tega 800 kvadratnih metrov ogrevanih. Skupnih obdelovalnih površin je okrog tri hektarje. Vso zimo režejo solato, motovilec, špinačo, blitvo, peteršilj, nekaj je že rukole, na zunanjih površinah je por in različni radiči, v skladiščih pa številne gomoljnice in buče. Zelenjavo prodajajo ob njivah oziroma ob rastlinjakih v Drenovem griču pri Vrhniki, na vrhniški tržnici in dvema šolama.

Cene vrtnin letos niso bistveno višje in so več ali manj primerljive lanskim.

MLADIH PREVZEMNIKOV NI

Renata in Marko sta najprej začela vrtnariti za lastno porabo. Leta 1995 sta postavila prvi rastlinjak, ko so zelenjavo pridelovali le za potrebe prijateljeve restavracije. Pridelovanje zelenjave jih potegne in proizvodnjo povečajo z dodatnimi rastlinjaki in z vzgojo sadik. Leta 1998 Marko pusti službo in se povsem prepusti pridelavi zelenjave. Najprej so zelenjavo prodajali veletrgovcem, gostinskim obratom in nekaj malega na njivi, kjer kupci stopijo v stik z zelenjavo, ki raste neposredno pred njihovimi očmi. Ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo, so se razmere zaradi uvoza zelenjave poslabšale, zato so se osredotočili na prodajo ob njivi v rastlinjaku in na vrhniški tržnici. Zaradi povečane proizvodnje je službo pustila tudi Renata in oba sta se preživljala s pridelavo in lokalno prodajo vrtnin in sadik vrtnin. V okviru dopolnilne dejavnosti imata tudi predelavo kislega zelja in repe, za kar sta na ocenjevanjih prejela več priznanj. Marko rad prebere kakšen članek, brska po spletnih straneh in tako sta vsa ta leta sledila trendom in novostim v pridelavi ter kmetijo razvijala, posodabljala in vedno preizkušala tudi nove vrste in sorte vrtnin. Danes sta oba upokojena, sin in hčerka sta šla v druge dejavnosti, vnuka sta še majhna, zato pridelavo zelenjave počasi zmanjšujeta. Dokler nama bo zdravje služilo, bova delala, prevzemnikov pa zaenkrat ni, pove Marko, ki ne kaže razočaranja nad tem, da sta si sin in hčerka našla druge poklicne dejavnosti in ne v kmetijstvu.

Motovilec nihče več ne seje neposredno, pač pa večina pridelovalcev sadike uvaža. Tudi Zalarjeva sta najprej kupovala sadike iz uvoza, sedaj jih pripravljata sama. Z vzgojo sadik začneta v septembru in sicer določeno število sadik v časovnih zamikih, ki jim sledijo pri presajanju v rastlinjak in tudi rezanje. 

V SLOVENIJI ŠE NI EVIDENCE KOLIKO ZELENJAVE SE PRIDELA 

Konec januarja naj bi bil objavljen pravilnik o evidenci pridelovalcev zelenjave. Z njim naj bi se vzpostavila evidenca, ki bi podala letne podatke o površinah po vrstah zelenjadnic oziroma zelišč, ki jih pridelujemo v Sloveniji in bi omogočila podajanje letne ocene, o količini pridelane zelenjave in zelišč pri nas, pravijo na kmetijskem ministrstvu. Trenutno podatke o tržnih pridelovalcih zelenjadnic vodi Statistični urad, ki od leta 2000 na vsake tri leta izvaja popise tržnega vrtnarstva. 

Zavezanci za vpis v evidenco pridelovalcev zelenjave in zelišč bodo nosilci, ki bodo v tekočem koledarskem letu na kmetijskem gospodarstvu pridelovali zelenjadnice oziroma zelišča na vsaj 0,1 ha njivskih površin na prostem ali 0,02 ha v rastlinjaku oziroma na njivskih površinah, kjer pridelava ni v tleh. Prav tako bodo zavezanci za vpis v evidenco tudi nosilci, ki pridelano zelenjavo oziroma zelišča tržijo oziroma so vključeni v sheme kakovosti. V evidenci pridelovalcev zelenjave in zelišč se bodo vodili podatki o vseh pridelovalnih površinah, na katerih se prideluje zelenjadnice oziroma zelišča, ne glede na čas setve in sajenja. Vključeni bodo tudi rastlinjaki, kjer pridelava ne poteka v tleh. Podatki se bodo zbirali za tekoče koledarsko leto ob oddaji zbirne vloge. Zavezanci za vpis so tudi tisti, ki ne oddajajo zbirne vloge, ti podatke oddajajo s pomočjo kmetijskih svetovalcev. V evidenci se ne bodo zbirali načini trženja zelenjadnic in zelišč.

Radič na prostem je treba nujno ograditi s pastirjem ali ga pokriti s kopreno, da ga ne poje srnjad. Občasno se v majhnem potoku ob robu posevkov pojavijo nutrije, še več škode pa vsako leto na posevkih naredijo bramorji, proti katerim se borijo z nematodami, a pri tem niso uspešni kot bi si želeli.    

SPODBUDE ZA PRIDELAVO LASTNEGA SEMENA

Kmetje so tisočletja izbirali in selekcionirali najboljša semena in s tem zagotovili današnje sorte iz katerih sedaj semenarske hiše križajo ali celo pridobivajo gensko spremenjene sorte in kultivarje. Vzgoja kakovostnega semena je odvisna od podnebnih razmer, kjer je zahtevano suho obdobje v času zorenja semena, tehnologije pridelave, zdravstvenega stanja semenskih ter spravila in dodelave semena. Potrebna je tudi ustrezna oprema za analizo kaljivosti, kalilne energije in drugih standardov. Najpomembnejše pri semenarskih hišah so dobre sorte, ki so primerne za komercialno pridelavo in na tem področju je treba v Sloveniji vložiti več energije, da sledimo država, ki imajo področje bolj razvito.  Čeprav je Selekcijski center Ptuj ostal v državni lasti in prešel v Upravljanje Kmetijskega inštituta za nadaljevanja selekcijskega in žlahtniteljskega dela, kot se to dela na fakultetah in institutu, je naša največja semenarska hiša Semenarna Ljubljana prešla v roke tujih lastnikov, katerim najbrž ni prioriteta ohranitev domačih slovenskih sort. 

Zdrava kmečka pamet bi pridelovalce morala spodbujati, da si določena semena pridelajo sami, zato kmetijski svetovalci posameznih kmetijsko gozdarskih zavodov v zimskem času pripravijo predavanje ali delavnico tudi o semenarjenju. Kot je predstavila Ana Ogorelec, svetovalka specialistka za zelenjadarstvo pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Ljubljana na delavnici v Ribnici je najlaže pridelati seme pri samoprašnih rastlinah, pri zelenjadarstvu je to solata in fižol. Pridelava tujeprašnih rastlin zahteva izolacijo vsaj 500 in več metrov. Nekatere rastline se rade skrižajo z divjimi vrstami v naravi, kot je na primer divje korenje ali potrošnik, ki se pokriža z radiči in podobno. Za lastno porabi pridelovalci pridelajo semena enoletnic ali dvoletnic kot je kranjska repa, ljubljansko zelje, varaždinsko zelje, rumeno korenje, špinača, blitva, motovilec in druge. Domače seme največkrat bolje kali od semena, ki ima zelo dolgo pot do potrošnika. Vendar takšno seme ni za prodajo. Če bi želeli seme prodajati, bi bilo smiselno kooperacijsko delo, saj je potrebno skrbeti za vse prej naštete zahteve, predvsem pa se morajo vpisati v register pridelovalcev semena. Na podoben način se prideluje ekološko seme pri semenarski hiši Amarant. 

Več v 5. številki tiskane izdaje Kmečkega glasa (1. februar 2023).