V občini Litija v KS Polšnik, v srcu Slovenije, sta vasici Spodnji in Zgornji Mamolj. V okolici je še vedno veliko majhnih kmetij, ki so zaslužne, da je zemlja obdelana in krajina urejena in ena takšnih je kmetija Marinke in Filipa Medveda, po domače Pr’ Tičarju.
Iz Litije nas je pot peljala po razgibanem Zasavskem hribovju proti Gabrovki, skozi Gradiške Laze do razcepa za Zgornji in Spodnji Mamolj. Iz obeh Mamoljev, zgornji na 650 metrov nadmorske višine in spodnji na 600, je lep pogled na Kamniško Savinjske Alpe in tudi Triglav. Naš cilj je bil Spodnji Mamolj, hišna številka 6, kamor Kmečki glas prihaja neprekinjeno že od 16. 7. 1946. Na domačiji, ki je vsa v cvetočih grmovnicah in cvetlicah, okrog nje travniški sadovnjaki in zeleni travniki, sta nas pričakala nadvse prijazna Marinka in Filip Medved. Oba upokojena, ki danes veliko lažje in z večjim veseljem, seveda ob pomoči sina Boštjana z družino, skrbita za kmetijo kot sta to delala ob službi. Odkar pomnita je pri hiši tudi Kmečki glas, ki ga je naročil že Filipov stari oče. Spomni se, da ga je kot desetletnega fanta k branju pritegnila reportaža popotnika, ki je s Tomosom potoval po Afriki, in je zato vsako sredo nestrpno pričakoval naslednjo številko Kmečkega glasa in nadaljevanje reportaž. Kot vse fante so tudi njega zanimali motorji in raznovrstna kmetijska mehanizacija.

NAMESTO KRAV DOJILJ LE PITANCI

Na kmetiji se v vseh teh letih ni veliko spremenilo, nekaj se pa vendarle je, pove Filip Medved. Marinka in Filip sta delala v podjetju Lesna industrija Litija, kjer sta se tudi spoznala. Kot šofer je Filip veliko vozil po bivši Jugoslaviji in Marinka je bila pogosto sama doma s sinom Boštjanom. Kasneje se je Filip zaposlil pri Mizarstvu Medved Otmar in bilo je lažje, a kljub temu je bilo treba vedno usklajevati službo in opravila na kmetiji. Dohodke sta ves čas vlagala v kmetijstvo, saj sta vedno nekaj gradila in kmetijo, predvsem kmetijsko mehanizacijo tudi posodabljala. Večkrat sta razmišljala, da bi eden od njiju službo pustil in se posvetil samo kmetijstvu, a se za to nista odločila, saj je bila kmetija premajhna. Ko Filipova mama ni mogla več pomagati, so sicer opustili krave dojilje in prešli le na pitanje mlade govedi. Od takrat pri hiši ni več krave, imajo pa v povprečju pet do sedem govejih pitancev. Teleta kupijo pri okoliških kmetih in jih spitajo do leta ali dveh ter jih prodajo preko litijske zadruge ali eni od dveh lokalnih zasebnih klavnic oziroma mesnic. Biki so v poletnih mesecih na pašnikih. V hlevu imajo še 4 prašiče in nekaj kokoši za jajca, večino za lastno porabo.

Živine imajo toliko kolikor krme pridelajo. Lani, ko je bila izredna suša, so morali seno za zimo tudi dokupiti.

ŽIT NA NJIVAH VEDNO MANJ

Marinka in Filip, ob pomoči mladih, obdelujeta pet hektarjev njiv in travnikov, nekaj je tudi gozda. Še vedno na njivah pridelujejo peso, korenje, krompir in druge gomoljnice, ki jih imajo za lastno porabo in za krmo živali, viške, predvsem krompir, pa tudi prodajo. Letos je krompir zasajen na pol hektarja. Nekoč so pridelovali več žit, tudi koruzo, lani so imeli ječmen, ki je bil na največji njivi, kamor je še mogoče priti z velikim kombajnom. Zaradi kolobarja na tej njivi naslednje leto ne bo žita, na drugih pa prav tako ne, ker so preveč strme in so za velike kombajne, kot jih imajo kmetje danes, nedostopne.
Za prihodnost kmetije Medvedovih ne skrbi. Marinka in Filip bosta delala dokler bosta zmogla, pridna pa sta tudi Boštjan in njegova žena Kristina, oba agronoma, ki po službi rada pomagata. Sin Boštjan Medved Karničar je zaposlen na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za agronomijo, kjer pokriva tudi pašništvo in travništvo, in rad znanje prenaša na kmetijo, oče Filip pa ga, kot pravi, z veseljem posluša. Naše največje veselje pa je vnukinja Sara, ki bo septembra šla v 5.razred OŠ, še doda Marinka.

Prvi traktor in številne druge stroje, ki so jih na kmetiji nenehno posodabljali in dokupovali so večino kupili preko oglasov v Kmečkem glasu.

ZELENJAVA IN SADJE ZA LASTNO PORABO

Pred leti so se celo pogovarjali o možnostih pridelave zelenjave. Idejo so opustili z razlogom, ker v bližini ni vodnega vira, brez namakanja pa ni za pričakovati velikega pridelka zelenjave. Edina možnost za namakanje bi bilo zbiranje deževnice s streh, kar pa bi bila skupaj z namakalnim sistemom velika investicija.
Okrog domačije so travniški sadovnjaki, kjer je še vedno veliko sadnega drevja, nekaj tudi starih dreves, veliko pa tudi mladih dreves, ki sta jih zasadila Filip in Boštjan. Nekatera je Filip tudi sam cepil. Nekoč je bilo sadnega drevja še več, a se ga je kar precej, predvsem hrušk, posušilo. Nekoč je Filipov oče kuhal tudi žganje, danes pa imajo sadje v glavnem za svežo porabo, naredijo pa tudi nekaj soka in kisa.

V KRAJU JE ZAENKRAT ŠE VEDNO VELIKO KMETIJ

V kraju je še veliko kmetij, a vprašanje je, kaj bo čez deset in več let, saj mladi danes delajo v mestih, na kmetiji pa si delajo izračune ali se jim še splača ob službi tudi skrbeti tudi za kmetijo. Filip se spomni, da je pred leti vzel svinčnik in zvezek ter vanj zapisoval vse prihodke in odhodke, a je po pol leta s tem prenehal, ker je ugotovil, da njegovi izračuni kažejo na veliko višje stroške kot so prihodki. Če bi gledal na izračun, bi kmetovanje že zdavnaj moral opustiti. Zanimivo je, da se na našem koncu kmetovanje še ne opušča, vsaj ne tako kot drugod po Sloveniji in v dolinah, pravi Filip in nadaljuje, da se bo kmalu tudi pri njih zagotovo spremenilo. »Ko ena moda pride na Polšnik, se v dolini začne že druga, pravijo.
Polsnik Marinka in Filip.jpg: V Kmečkem glasu še vedno najbolj sledita malim oglasom, novostim, predvsem kmetijski mehanizaciji, rada prebereta tudi reportaže z drugih kmetij.

Pašnike in njive je potrebno zagraditi zaradi divjadi in divjih prašičev.