V medijih in javnosti so se pojavili rezultati raziskave organizacije PAN (Pesticide Action Network) Europe o konvencionalno pridelanih jabolkih, onesnaženih s pesticidi. Raziskava je zajemala 12 držav EU in Švico, od koder jabolka prihajajo tudi na naš trg, med njimi pa ni Slovenije. O različnih tehnologijah pridelave sadja, še posebej jabolk, in uporabi fitofarmacevtskih sredstev (FFS) pri nas smo povprašali raziskovalca na Kmetijskem inštitutu Slovenije in koordinatorja javne službe v sadjarstvu dr. Mateja Stoparja in prof. dr. Maria Lešnika iz Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru.

Kako se razlikujejo tehnologije pridelave hrane glede na uporabo FFS v konvencionalni, integrirani in ekološki pridelavi sadja?

V Sloveniji, tako kot drugod po Evropi in svetu, obstajata dva certificirana načina pridelave sadja: integrirani in ekološki. Delež integrirane pridelave sadja je mnogo večji od površin, ki se beležijo kot ekološka pridelava. Teh je približno 20 odstotkov in zajemajo intenzivne in travniške sadovnjake. Ocenjujemo, da je skupnih površin sadjarske pridelave 12.000 hektarjev, od tega štejemo k intenzivnim sadovnjakom približno 4400 hektarjev, ki so večinsko (skoraj v celoti) vključeni v sistem integrirane pridelave. Oba načina pridelave sta certificirana, nadzorovana s strani akreditacijskih organov.

Pridelovalci sadja se morajo za pridobitev certifikata integrirane ali ekološke pridelave držati strogih zahtev za posamezen način pridelave, podvrženi so postopkom kontrole in načinu označevanja, kot to določata oba pravilnika in jih periodično izda Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Konvencionalna pridelava v sadjarstvu je nekakšen relikt. Velikih razlik med konvencionalno in integrirano pridelavo ni, vsaj ne pri uporabi FFS. Integrirana pridelava sadja se v Sloveniji izvaja že več desetletij in v preteklosti so se tako rekoč vsi sadjarji odločili za sistem integrirane pridelave in so bili za to tudi subvencionirani s strani države. Tudi danes sta integrirana in ekološka pridelava sadja nadstandard, pridelovalci se lahko prostovoljno vključijo v intervencije SN SKP 2023–2027 in za izvajanje nadstandardne prakse prejmejo plačilo. Ker pa sistem certifikacije prinaša tudi nujne administrativne zadolžitve, so se nekateri sadjarji raje odrekli certifikatu, kot da bi se ukvarjali z administracijo. Se pa še vedno držijo pravil integrirane pridelave, ker so tako navajeni.

V Sloveniji imamo registrirane samo tiste fungicide in insekticide, ki jih je možno uporabiti v integrirani pridelavi. Torej tistih, če lahko rečemo bolj problematičnih, sploh ni mogoče kupiti.

Sadje je torej večinsko pridelano po smernicah integrirane pridelave. Kaj to pomeni za potrošnika?

Smernice integrirane pridelave v svetu in tudi v Sloveniji se držijo novejših znanstvenih izsledkov, kako pridelati za človeka zdravo sadje, ki bo hkrati okolju čim manj obremenjujoče. Bistveni cilj integrirane pridelave je uravnoteženo izvajanje agrotehničnih ukrepov ob skladnem upoštevanju gospodarskih, ekoloških in toksikoloških dejavnikov. Prednost je dana naravnim ukrepom pred fitofarmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi, pri čemer se skuša doseči enak gospodarski učinek. Integrirana pridelava ne vključuje uporabe gensko spremenjenih organizmov. Pri tem je treba poudariti, da tisti manjši del pridelovalcev, ki ni vključen v sistem integrirane pridelave, prav tako opravlja škropljenja po teh pravilih, le da certifikata nima.

PREVENTIVNI UKREPI

Katere agrotehnične, mehanske in biološke ukrepe lahko uporabi sadjar za zmanjšanje potrebe po FFS in za zagotavljanje manjše obremenitve okolja?

Integrirana pridelava je zavezana k nadzorovani uporabi gnojil in FFS, ohranjati mora biotsko pestrost, pri čemer igrajo velik pomen ustrezne metode varstva rastlin (na primer biotično varstvo). Prednost se daje gnojenju z organskimi gnojili pred gnojenjem z mineralnimi, vedno na podlagi izvedene analize gnojilnih potreb tal in rastline. Kontrolirana pridelava in certificiranje pridelkov omogoča sledenje v prometu in obenem daje potrošnikom zagotovilo, da proizvodi ustrezajo višjim standardom kakovosti. Bistven del integrirane pridelave je maksimalno optimizirano škropljenje s FFS. Takšen pristop pri obvladovanju škodljivcev in bolezni temelji na izvajanju optimalne kombinacije preventivnih ukrepov, metod varstva rastlin z majhnim tveganjem in uporabe FFS.

Pridelovalci svoje nasade redno opazujejo in pregledujejo ter se na podlagi teh opazovanj, vremenskih razmer, svojega znanja in izkušenj ter strokovnih priporočil odločajo za ukrepanje. Da ne bi bilo škropljenj preveč, morajo pridelovalci uporabljati le FFS, ki so dovoljena v integrirani pridelavi, in jih nanašati v terminih, ki so prognozirani na točno določen časovni interval, podan s strani prognostične službe. Torej točno takrat, ko so najbolj učinkoviti za npr. določeno bolezen ali razvojni stadij nekega škodljivca. Vsekakor ne gre za škropljenje sadovnjaka vsevprek, temveč je omejeno na minimum. Prav tako obstajajo omejitve za širino herbicidnega pasu ali za gnojenje z dušikom. V sadovnjaku morajo biti oskrbovani otoki, kamor kosilnica ali škropivo ne moreta zaiti, kar pripomore k večji biotski pestrosti in varstvu naravnih sovražnikov za škodljivce sadja.

Za zmanjšanje uporabe insekticidov zoper nekatere škodljivce sadjarji ukrepajo z metodami zbeganja. Populacijo škodljivcev dodatno prizadenejo npr. z uporabo virusov granuloze (primer: jabolčni zavijač). V sadovnjakih uporabljajo tudi različne biostimulante, s katerimi rastline okrepijo pred abiotskimi in biotskimi vplivi. Pri pridelavi hrušk za obvladovanje hruševe bolšice mnogi naseljujejo plenilsko stenico Anthocoris nemoralis. Povečuje se interes za naseljevanje parazitoida marmorirane smrdljivke ter parazitoida plodove vinske mušice … Hkrati z izbiro in časom uporabe insekticidov se skuša v sadovnjakih čim bolj ohranjati domorodne vrste koristnih žuželk in pršic (npr. krvavkinega najezdnika).

TRG SADJARJU DOLOČA KAJ IN KAKO NAJ PRIDELUJE

Kako izbira sorte vpliva na število potrebnih škropljenj?

Izbira sorte jablane ima bistven vpliv na število potrebnih škropljenj sadovnjaka. Pri jablani poznamo skupino tako imenovanih tolerantnih in na škrlup odpornih sort. Škrlup je glavna glivična bolezen jablane in dejansko ima največji vpliv na izvedeno število škropljenj. V zadnjih letih je na trg prišlo veliko novih, na škrlup odpornih ali tolerantnih sort jablan, ki so hkrati zanimive za tržno pridelavo. Takšni sta npr. sorti topaz in bonita. Zaradi večje odpornosti na škrlup jih lahko pridelujemo z bistveno manjšim številom škropljenj, a vseeno dosežemo kakovost za tržno pridelavo. Pri tem je treba omeniti, da je trg tisti, ki sadjarju določa, kaj je zanj sprejemljivo.

Zaenkrat slovenski kupci še vedno zelo radi posegajo po klasičnih sortah, kot so zlati delišes, gala, elstar, fuji in druge neodporne sorte, ki zahtevajo večje število škropljenj. Če želimo plodove teh občutljivih sort ponuditi trgu kot brezhibne, moramo zagotoviti primerno število škropljenj, da bodo plodovi popolnoma zdravi ter brez vseh bolezenskih znakov ali poškodb zaradi škodljivcev. Žal pridelovalcem ni omogočeno prodajati »napol lepih« plodov, ker so pričakovanja glede zunanje kakovosti plodov zelo visoka.

Koliko škropljenj je običajno pri pridelavi jabolk?

V integrirani pridelavi občutljivih sort jabolk je povprečno 15 škropljenj na sezono, v ekološki pridelavi na škrlup občutljivih sort jabolk pa jih je skoraj 30. Če se poslužujemo ekološkega principa pridelave na škrlup bolj odpornih sort, lahko število škropljenj prepolovimo. Vsekakor v Sloveniji pri svetovanju za preusmeritev v ekološki način pridelave svetujemo gojenje na škrlup odpornejših sort. V tem se tudi bistveno razlikujemo od sortne strukture ekološko pridelanih jabolk v EU, kjer je v ekoloških sadovnjakih še vedno najbolj zastopana neodporna sorta zlati delišes. Zaradi ogromnega števila škropljenj je v teh ekoloških sadovnjakih opaziti tudi močno zmanjšanje biološke pestrosti, četudi so bili nasadi škropljeni večinoma le s pripravki na osnovi bakra in žvepla. V tem je tudi velika okoljska prednost slovenskih ekoloških sadovnjakov, saj se pri nas v tem načinu pridelave gojijo predvsem na škrlup odpornejše sorte. Tudi s tega vidika lahko trdimo, da so slovenska jabolka boljša.

So odporne sorte dolgoročna rešitev za zmanjšanje FFS? Kaj se dogaja z bonito, ki je bila v prvih letih pridelave lepo rdeče obarvana, danes pa nima barve, ni obstojna v skladiščih, skratka, pridelovalci imajo velike težave?

Odpornejše sorte so zelo dobra rešitev za zmanjšanje uporabe FFS v sadovnjakih. Tudi v integriranem načinu pridelave bodo te odpornejše sorte zahtevale bistveno manj škropljenj. Seveda pa pridelovalci lahko pridelujejo le tisto, kar lahko prodajo oz. kar trg dejansko konzumira. Spreminjati navade potrošnikov ni lahko. V zadnjem času so dostopne tudi mnoge odpornejše sorte jabolk, ki po okusu ter izgledu ne zaostajajo od klasičnih, občutljivih sort. Ne samo sorti topaz ali bonita, obstaja še cel spekter dobrih odpornejših sort, npr. ecolette, dalinbel, karneval, santana, merkur in druge.

Omenjene odpornejše sorte jabolk so šle čez večletni sistem opazovanja v introdukciji, zato zanje z večjo gotovostjo trdimo, da se bodo v pridelavi obnesle. Pri sorti bonita pa se je zgodila preuranjena saditev na široko, brez večletnega poprejšnjega opazovanja v slovenskih razmerah. Šele pozneje se je pokazalo, da ima sorta skladiščne probleme. Po obliki, okusu in drugih parametrih kakovosti je odlična sorta, jo je pa treba prodati bolj zgodaj, po le krajšem skladiščenju.

STROKOVNA UPORABA FFS IN VARNOSTNI FAKTORJI

Kaj pomeni, da so ostanki FFS v pridelkih pod mejo MRL in kakšne so dovoljene meje ostankov FFS?

V toksikoloških študijah na živalih in na modelnih kulturah različnih živalskih in človeških tkiv se določi koncentracija ostankov aktivnih snovi FFS, pri kateri z razpoložljivimi znanstvenimi metodami ni možno določiti kakršnihkoli toksičnih učinkov (običajno uporabljajo angleški izraz no effect level). Te vrednosti se dodatno zmanjšajo za varnostne faktorje od sto- do tisočkrat. S tem se zagotovi, da imamo mejne vrednosti dovoljenih ostankov (angl. MRL – maximum residue level) na tako nizkem nivoju, da ni merljivih učinkov na zdravje. Zaradi varnostnih faktorjev tudi v primeru zaužitja živeža s preseženo vrednostjo MRL zdravje potrošnika ni ogroženo. Glede na podatke iz inšpekcijskega vzorčenja v Sloveniji za sadje lahko rečemo, da je neskladen le zelo majhen del vzorcev, odvzetih v trgovskih verigah. Večina vzorcev je pri večini aktivnih snovi na ravni pod 20 odstotkov MRL. To kaže na ustrezno strokovno uporabo FFS.

Kako visoko je tveganje ob uporabi več aktivnih snovi FFS, t. i. »koktajl FFS«?

Koktajl učinek je ena od bojazni pri izpostavljenosti ostankom FFS. V sodobni toksikologiji FFS znanstveniki intenzivno razvijajo modele za oceno tveganj pri hkratni izpostavljenosti več aktivnim snovem. Spet smo pri varnostnih faktorjih. Če se pri določitvi MRL upoštevajo zelo visoki varnostni faktorji, je tveganje za ogrožanje zdravja tudi pri hkratni izpostavljenosti več aktivnim snovem zelo nizko. Vseh možnih interakcij kombinacij različnih FFS pa preprosto ni možno testirati. Sodoben človek se pač mora do določne mere sprijazniti z izpostavljenostjo, ki jo povzročata sodoben način življenja in civilizacija, kot jo imamo. Največ, kar lahko naredimo, je zdrav slog in selektivnost pri kupovanju živeža. Nevladne organizacije izvajajo pritisk na trgovce in pridelovalce, da se informacije glede ostankov FFS v živežu predstavijo na pridelkih in izdelkih, običajno preko QR kode.