Kandričevi na leto pridelajo okrog sto ton zelenjave. V teh dneh zaključujejo s pobiranjem svežega peteršilja na prostem, v rastlinjaku pa so že začeli s pobiranjem mlade čebule in rezanjem prve spomladanske solate. Čez dober mesec bodo na to mesto sadili paradižnik, kumare in papriko, na prosto pa ptujsko čebulo, kateri sadike so začeli vzgajati februarja. Večino vrtnin že 20 let Mirko Kandrič prodaja na veletržnici v Ljubljani, danes v glavnem že stalnim strankam.

Kandričevi obdelujejo 7,5 ha površin, od tega je pridelava zelenjave na približno 3,5 hektarjih, ostalo so poljščine. Poleg rastlinjaka za vzgojo sadik imajo še dva rastlinjaka, eden manjši, 4-arski, in drugi večji, ki pokriva 20 arov površin s tremi tako imenovanimi ladjami. Na prostem pridelujejo česen, čebulo, šalotko, krompir, korenje, zeleno, peteršilj in zelje, v rastlinjakih pa jeseni in pozimi zgodnje spomladanske vrtnine in za njimi pa plodovke, predvsem paradižnik, papriko in kumare.  

Želja Silve in Mirka Kandriča je, da se vse, kar se pridela, tudi proda. Za zaščito domačega pridelka, bi bilo treba bolj kontrolirati uvoz.

MANJ POVRŠIN NA PROSTEM, VEČ JE POKRITIH

Silva in Mirko sta ob prevzemu kmetije od staršev začela s prašičerejo, a sta jo kmalu opustila in pred 20 leti začela s pridelavo zelenjave. Takrat sta postavila prvi rastlinjak za vzgojo sadik in pridelek vozila na veletržnico Rudnik v Ljubljano. Še danes večino pridelka prodajo na veletržnici, ki se je pred leti preselila v Šentvid pri Ljubljani, že stalnim strankam. Pridelavo prilagajajo svojim strankam, pomeni, da pridelajo vrste in količine glede na povpraševanje strank. Mirko se spomni začetkov prodaje, ko je v Ljubljano pripeljal veliko več zelenjave in so ga kupci čakali, domov pa se je vedno vračal s praznim kombijem. Danes pripelje le toliko kot mu naročijo stranke, medtem ko rezervo ponavadi pelje nazaj domov. Kupci so predvsem prodajalci, branjevke in branjevci na tržnicah. Tudi cene se v 20 letih niso bistveno spremenile. Nekoč je vrečo paprike prodal za tisoč tolarjev in tudi danes vrečo paprike proda za 4 do 5 evrov, medtem ko so stroški pridelave vsako leto višji. Ker so mladi zaposleni, sta Silva in Mirko pridelavo zelenjave v zadnjih letih zmanjšala iz 7 hektarjev na približno 3,5 ha. S postavitvijo novega rastlinjaka v velikosti dobrih 20 arov sta pridelovalno sezono podaljšala, z zgodnjimi spomladanskimi vrtninami pa so na trgu prej in dosežejo boljše cene.

Sadike ne presajajo, pač pa semena sadijo po eno v vsako luknjico platojčka, kjer zrastejo do sedem ali osem listov, ko jih s sadilcem sadijo v zemljo. Zelo natanačno in zamudno delo je, ko Silva s pinceto izpuli odvečne rastlinice in jih posadi tja, kjer manjkajo. Boljše je, da v luknjici platojčka manjka sadika kot da sta dve ali celo več skupaj in so rastline šibkejše in plodovi drobnješi.

V RASTLINJAKIH TUDI KROMPIR

Zadnji dve leti sadijo v rastlinjak tudi zgodnji krompir, saj je po njem veliko povpraševanje. Nasploh je povpraševanje po domači zelenjavi večje, medtem ko trgovci iščejo le najcenejšo zelenjavo, pove Mirko Kandrič, ki občasno prodaja viške tudi trgovcem, največkrat preko drugih dobaviteljev. Nekaj zelenjave prodajo tudi šoli, kjer je kot učitelj zaposlen zet Mihael, nekateri kupci pa prihajajo tudi na dom. Kandričevi razmišljajo, da bi en dan v tednu prodajali zelenjavo na domu po sistemu naročanja in prevzema na kmetiji brez stika. Čeprav imajo prebivalci vrtičke za pridelavo osnovne zelenjave, nimajo vsega in ne tako zgodnje ali podaljšane sezone. “Pred kratkim me je poklical znanec iz sosednje vasi in vprašal po solati. Prav vesel sem bil, ko mi je povedal, da rajši ne zaužije solate kot, da jo kupi v trgovini, še zlasti, če je ta iz uvoza” pove Mirko Kandrič. Tudi zanimanje javnih zavodov je, vendar nimamo časa, da bi razvažali tako majhne količine na različne kraje, doda Silva Kandrič in še pove, da bi bilo potrebno več povezanosti in sodelovanja, predvsem pa organiziranosti na eni strani pridelave in na drugi strani prodaje, ki jo mora opravljati nekdo drug in ne pridelovalec. Oba z možem se strinjata, da bi vsa pridelana zelenjava v Sloveniji bila komaj dovolj za vse javne zavode, in je povsem nerazumljivo, da pride obdobje, ko se zelenjava uvaža, domači pridelovalci pa jo mulčijo, ker je ne morejo prodati.

Nekoč so bile marže v maloprodaji veliko nižje in so se dvignile le, če se je dvignila osnovna cena pridelka, danes se visoke marže nenehno dvigajo, pridelovalci pa imajo vedno isto nizko ceno.

SADIKE VZGAJAJO SAMI

Z vzgojo semen in sadik se ukvarja predvsem Silva. Vse sadike vrtnin vzgojijo sami, tudi sadike ptujske čebule. Čeprav se čebula vzgaja iz semena čebulček in iz čebulčka čebula, kar praviloma traja tri leta, Silva februarja poseje semena, spomladi sadijo sadike in avgusta čebulo že pobirajo. S sadikami je sicer več dela, a je prednost v tem, da sadike prerastejo plevel in še bolj odporne in zdrave so kot čebulček. Semena čebule imajo včasih svoja, včasih jih kupijo. Letos so s pridelavo sadik začeli v začetku februarja. Sadike čebula prenesejo dokaj nizke temperature, medtem, ko je za plodovke potrebna višja temperatura. V rastlinjaku je konstantno od 20 do 23 stopinj Celzija, saj sadikam najbolj škodijo temperaturni šoki. V kolikor pade temperatura pod + 5 stopinj Celzija se sproži alarm in Silva in Mirko vesta, da je nekaj narobe. Podnevi je temperatura pogosto višja, zato je potrebno rastlinjak odpirati, a ne, če je preveč vetra, ki lahko občutljive sadike hitro poškoduje. “V tem času grem v rastlinjak tudi po več kot desetkrat na dan, samo da preverim, če je vse vredu,” pravi Silva.

Največ dela je v sredo, ko zelenjavo pobirajo. V četrtek jo vso umivajo, saj jo prodajalci na tržnicah zaradi svojih kupcev želijo oprano in v petek jo Mirko Pelje na veletržnico.  

MED KORUZO VEDNO RASTE FIŽOL SIVČEK

Med poljščinami so koruza, pšenica in hektar buč, ki jo Mirko sam v oljarni predela v bučno olje, proda pa prav tako že stalnim strankam. V koruzo sejejo fižol za zrnje, sivček. Z njim je sicer veliko dela, a ga vedno brez težav prodajo. Fižol je treba najprej porezati, ga stolči, kar naredijo s staro mlatilnico, potem ga posušijo in na koncu še ročno preberejo.

Na kmetiji so tudi prašiči, kokoši in zajci, vse za lastno porabo in z namenom, da jim pokrmijo netržno in ostanke zelenjave.

Obe hčeri sta zaposleni, na domačiji pa živi Sandra z možem Mihaelom in sinovoma Gašperjem in Matevžem, ki sta še v vrtcu. Tako Sandra kot Marina z družinama  pomagata staršem po službah in ob večjih opravilih. Starši računajo na to, da bo Sandra kmetijo tudi prevzela, o tem ali bodo mladi z dejavnostjo nadaljevali pa še ni potrebno razmišljati. Ponosno pa povesta, da imata štiri vnuke in predvsem Matevž, ki ima le nekaj let, že sedaj pravi, da bo kmet. 

Celo zimo prodajajo predvsem korenček in krompir, ki ga običajno do spomladi prodajo. Letos ga je v skladiščih zaradi dobre minule letine in slabe prodaje še precej. Tudi zelene je še nekaj.