Metka Starič je po izobrazbi učiteljica, a se je pred dvema desetletjema odločila za nov izziv, ko je na Trubarjevi domačija na Rašici dobila priložnost vzpostaviti izobraževalni program v obliki knjigoveške delavnice za njej najljubšo ciljno skupino, otroke. Programe je dopolnjevala in nadgrajevala in danes zasebni Zavod Parnas deluje v javnem interesu na področju kulture ter tudi varovanja kulturne dediščine, varstva narave in razvoja podeželja.

Rdeča nit zavoda so še vedno knjigoveške delavnice, ki jih je letos prvič po dvajsetih letih prekinila epidemija koronavirusa, ob tem pa so se v vseh teh letih zvrstili še številni drugi programi in projekti, od občinskih, državnih in tudi evropskih, katerih vsebina je bila kulturna in naravna dediščina.

V iskanju lastnega prostora je Metka Starič v letih od 2010 do 2016 delovala v najetih prostorih Kmetijske zadruge Velike Lašče, ki jih je skupaj s svojimi sodelavci poimenovala Interpretacijski center Rob. V centru so se začele dobivati ženske iz Roba, ki so čutile potrebo po druženju, kmalu pa so četrtkove čajanke nadgradile z najrazličnejšimi delavnicami, tečaji in študijskimi krožki. Obujale so stare, skoraj pozabljene recepte, rokodelske spretnosti, zgodbe ter to prenašale na učence podružnične šole Rob OŠ Velike Lašče in druge zainteresirane. Sodelovale so pri ureditvi robarskega središča, kar je postalo obnovljeno poslopje nekdanje vage, za katerega še danes skrbijo prav čajanke, ki se še vedno dobivajo, zdaj pod okriljem kulturnega društva.

Če dovolj dolgo vztrajaš pri neki stvari, hkrati pa ne siliš in ne nagovarjaš množic, pač pa posameznika, premikaš kamenček za kamenčkom in počasi se začne premikati celota.

KRUH POPRTNIK

V sodobnem času so poprtnik večinoma nadomestile potice, vendar ima poprtnik zlasti v Robu in drugih krajih velikolaške in dobrepoljske okolice še danes velik simbolni pomen. Že pred dobrimi 30 leti je lokalna velikolaška gostinka prepoznala potencial božičnega kruha in povabila ženske k sodelovanju pri razstavah božičnega kruha. A Metka je kljub njihovi odprtosti, ki jo premorejo ženske na podeželju, opazila, da gre pri tem za skorajda intimno družinsko zapuščino, ki jo ženske na podeželju prenašajo iz roda v rod. Poslušala jih je, se z njimi pogovarjala, začela spraševati in gospe so se vedno bolj navdušeno odzivale. Pripravile so pobudo in od leta 2013 je priprava božičnega kruha poprtnika kot nesnovna dediščina vpisana tudi v Register nesnovne kulturne dediščine. Skupaj s prostovoljci je iskala tudi druge nosilke te dediščine po Sloveniji in do novembra 2019 je bilo evidentiranih že 14 nosilcev nesnovne dediščine priprave poprtnika. Vrstijo se številne delavnice, tečaji, krožki različnih organizatorjev iz vse Slovenije, v Dobrepolju npr. že desetletje poteka državno ocenjevanje in razstava poprtnika, na katerem sodelujejo s svojimi prazničnimi kruhi gospodinje, mlajše in starejše, tudi moški ter otroci iz šol in vrtcev. Poleg festivala božičnega kruha so šli čez mejo, na Hrvaško, tudi s čezmejnim projektom Uživam tradicijo, pri katerem so odkrivali, kako ustvarjalna in prvinska je tudi tamkajšnja dediščina gospodinj, ki jo ohranjajo in prenašajo na mlade.

Metka Starič je prepričana, da ženske na podeželju predstavljajo dobro varovalko pred komercializacijo poprtnika, ko ga umeščajo v turizem, gostinstvo ali kot dopolnitev ponudbe na kmetiji. Zato je nadvse vesela, da so preko projekta s prostovoljkami, predvsem z Milko Debeljak, ki je mojstrica v peki kruha, pripravo poprtnika uspele prenesti v šolski program pekov in med bodoče gostinske in turistične delavce na BIC Ljubljana in v Šolskem centru Grm Novo mesto. Tako kot pri številnih drugih dejavnostih je tudi pri tem Metka prepričana, da se bo vsebina kljub končanju projekta nadaljevala, pa če bo Parnas zraven ali pa ne. »To je tudi največji uspeh kateregakoli projekta – da živi naprej,« pove Staričeva.

Metki Starič pomaga pri delu vsa družina: mož Jože, trije sinovi in trije vnučki, ki gredo najraje na kakšno otroško ustvarjalno delavnico ali na sprehod po logih in travnikih Mišje doline ali velikolaških gozdovih.

BARJANSKI TRAVNIKI MIŠJE DOLINE

Metka ima rada rastline in živali, nasploh naravo, ker jo razume kot del kulturne dediščine in dediščine nasploh. V vse pa je vpet človek. Narava bo delovala po svoje, človek pa je tisti, ki lahko prepozna te vrednote, jih ohranja in nekaj izboljša. S tem prepričanjem je Metka gradila tudi prepoznavnost Mišje doline kot območja Nature 2000. V projektih popisujejo rastlinske vrste na tamkajšnjih travnikih in logih, odstranjujejo invazivne tujerodne rastline, predvsem kanadsko in orjaško zlato rozgo, sejejo seneni drobir, kjer je bila odstranjena zarast na nizkih barjih in mokrotnih travnikih.

Staričeva pravi, da če si nevladnik, si vedno nekje vmes, med strokovnjaki in odločevalci ter na drugi strani domačini in njihovimi prepričanji. Metka se poskuša postaviti v vlogo drugega in se vpraša, zakaj nekdo tako razmišlja. Prepričana je, da nihče ne dela nekaj načrtno slabo, saj si vsak skuša ustvariti le boljše pogoje za življenje, kar je za pretežno kmetijsko območje s precej omejenimi dejavniki še težje. Na območju mokrotnih travnikov se je krajina v zadnjih desetletjih zelo spreminjala. Kmetje so kosili ali pa ne, določeni deli so se zaraščali in podoba krajine se je spreminjala.

Metka je prepričana, da je pri razvoju podeželja nujno vzpostavljati oseben odnos – do ljudi, rastlin, živali in vrednot izbranega okolja. Metka Starič se manj poznanim predstavi kar kot iz Troble (Trobla je občinsko glasilo, pri katerem tako ali drugače sodeluje že od takrat, ko sta se z možem preselila na domačijo Metkine babice v Retje in si tam ustvarila družino). Treba se je pogovarjati, poskušati, odpirati teme, da vsak najde kaj dobrega zase in je pripravljen sodelovati.

Botanični sprehod po logih in travnikih Mišje doline.

Dediščina tega območja je tudi suhorobarstvo. Številni učenci osnovnih šol iz vse Slovenije obiščejo kmetijo Tekavec na Velikem Osolniku, kjer kot dopolnilno dejavnost na kmetiji izdelujejo ribniško suho robo – lesene kuhalnice.

ZDRAVA KMEČKA PAMET ZA OHRANJANJE BIOTSKE PESTROSTI NA BARJANSKIH TRAVNIKIH

Mišja dolina zagotovo ne bi ostala takšna, kot je, če kmetje ne bi ves čas delali z zdravo kmečko pametjo, ko so gospodarili s svojo zemljo. Na tamkajšnje travnike so šli vedno šele, ko je bilo dovolj suho, in s tem ohranili bogato biodiverziteto, divje orhideje, mesojede rastline, ki jih danes vsi v skupnosti skrbno negujejo. Res je, da je del mokrotnih travnikov tudi opuščenih in zaraščenih, del celo uničenih, ker se je hotelo pridelati več, travnike pretirano izsuševati, gnojiti ali jih zasipati. V evropskem kohezijskem projektu sedaj skupaj z lastniki zemljišč urejajo in travnike obnavljajo za čim boljšo biotsko raznovrstnost.

Metka z manjšimi skupinami rada obišče cvetoče travnike Mišje doline in vedno so zraven tudi domačini, ki se prav tako kot ostali obiskovalci čudijo bogati biodiverziteti. Metka se ljubiteljsko ukvarja tudi s fotografijo, predvsem cvetočih travnikov in narave, zato točno ve, kdaj odpira cvetove orhideja na suhem in kdaj na mokrem travniku. Še najbolj vesela je, če jo pokliče kakšen lastnik travnika in ji pove, da je videl kakšno novo kukavičevko, ki je ni pokosil, pač pa jo je pustil odcveteti, da jih bo naslednje leto še več.

PRILOŽNOSTI NA PODEŽELJU MORAJO IMETI PREDVSEM MLADI

Mladim je potrebno približati potenciale lokalnega terena, kjer se lahko preizkusijo v marsičem. Mladi naravovarstveniki, agronomi, biologi, ekonomisti in številni drugi, ki jih zanima dediščina skupnosti, so bili in še bodo zelo ustvarjalni. V sodelovanju z Metkinima sinovoma Juretom in Tinetom, ki zastopata Mladi Parnas, so mnogi mladi na velikolaškem izvedli številne razstave ter posneli kratke filme ob različnih dogodkih. Tako so nastali filmi o pripravi poprtnika, o Mišji dolini, o čiščenju in podiranju dreves ter sajenju drobirja na mokrotnih travnikih. Kratki filmi so narejeni z bogato vsebino, ki so jim jo posredovali domačini, ali pa jih kot pravo gledališko igro, včasih tudi v značilnem dolenjskem narečju, uprizorijo mladi igralci. Zelo originalni in poučni so tudi kratki filmi z naslovom Življenje ustvarja zgodbe, v katerih je predstavljeno zanimivo življenje domačinov. Vse v Metkinem življenju je vezano na življenje ljudi, na dediščino, ki jo jemlje kot navdih za tukaj in zdaj.

ZA VSAKO STVAR SE NAJDE PRAVI ČAS IN PRAVI LJUDJE

Vsak projekt, ki si ga Metka skupaj s sodelavci in projektnimi partnerji zamisli, mora biti ob pravem časi in na pravem mestu. Tudi novi aktualni projekt LAS Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe, v katerega so vključene organizacije vseh teh krajev, je zelo primeren času, ko želimo Slovenci spoznavati Slovenijo. Tematske poti bodo označili z GPS koordinatami, s fotografskimi izhodišči, vse bo digitalno podprto, vključevalo pa bo vso lokalno ponudbo od kulinarike, naravne in kulturne dediščine, tudi nočitev in še marsikaj drugega, kar se dogaja v nekem kraju. Metka pri tem še posebej razmišlja o lokalnih ponudnikih hrane, saj je območje kmetijsko in kmetije lahko v okviru primarne ali dopolnilne dejavnosti ponudijo zelo veliko tradicionalnih in drugih dobrot.